Križar
| Križar. Louis Adamič |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. • dno |
I.
[uredi]Nekega popoldne prve dni junija 1917 smo stali pred pisalno mizo v pisarni poveljnika čete, h kateri smo bili ravnokar dodeljeni. Bilo nas je sedem ali osem preprostih n nervoznih rekrutov, ki smo se prostovoljno prijavili za vojaško službo za "dobo nujnosti". Poveljnik, mož iz stare redne armade in bedastega, trdega obraza, nas je meril t ostrim, mrzlim pogledom nekaj časa.
»Kako se pišete?« vpraša prvega mladeniča na desni.
»Prostak Burton, gospod.«
»Prostak Burton, zakaj ste se vpisali v armado ravno zdaj?«
Burton je molčal nekaj hipov. »Mislil sem, da bi – da bi malo pomagal, gospod,« je odgovoril enostavno, odločno, dasi malo v zadregi. »Predsednik Wilson –« Tu pa je prenehal ves smešen.
»No?« ga priganja častnik.
»Mislim, da je, kakor pravi predsednik Wilson, civilizacija v nevernosti in Združene države jo rešiti.«
Častnik je prikimal. A še vedno je gledal Burtona, kakor da mu se verjame. Poteze na njegovem licu so se zganile v komaj viden nasmešek, ki je bil morda prej posmeh. »O, priglasili ste se, da se bojujete za demokracijo – ali ni tako?« Vprašanje je bilo nekam sarkastično, ampak obraz mu je bil videti mehkejši.
Nehote sem tudi jas strmel v Burtona. Njegov odgovor se mi je zdel tako čuden. Kaj ima civilizacija opraviti z vojno in z našim vpisavanjem v armado? Civilizacija – kaj pa je to? ...
Burton je pordečil. V trenotku se je ves njegov obraz svetil od veselja.
»Da, gospod! Za demokracijo vsega sveta!«
Poveljnik ga je zopet motril z mešanim izrazom začudenja in pomilovanja. Ugibal sem kaj premišljuje. Že takrat sem nekako čutil, da fant govori oslarijo. Demokracija? ...
Častnik stopi k meni.
»Tudi vi hočete iti v boj za demokracijo?«
»No, da, gospod!« – kaj drugega bi bil rekel? Sumil sem, da se mož morda norčuje iz mene, ali bolje iz Burtona, in komično je bilo vseeno, kaj naj rečem.
Isto vprašanje je sledilo vsem ostalim. Drug za drugim so odgovorili: »Yes, sir.« Vsi smo se pridružili armadi, ki reši demokracijo in odžene Hune, da ne poderejo trdnjave civilizacije – mi vsi: skupina negodnih, šemastih ameriških in tujerodnih mladeničev, starih komaj sedemnajst do triindvajest let, pobeglih šolarjev, tovariških delavcev in potepuhov, v katerih je bil morda zaplodek hobotov in kriminalcev.
»To je lepo,« se je smehljal poveljnik. Zdelo se mi je, da se smeje prezirljivo naši deški naivnosti, pravzaprav Burtonovi; najbrž je uganil, da je Burton sprožil in drugim smo za njim nastopili kot križarji za demokracijo, ne da bi bili sledili Wilsonovim frazam, kar nam niti na misel ni prišlo kaj takega. Demokracija, civilizacija – sta nam bili le besedi. Ne verjamem, če je kateri izmed nas sploh imel jasen pojm, kaj pravzaprav pomeni godla v Evropi. Večinoma smo šli v armado zato, ker je to bilo takrat nekaj v navadi, nekaj junaškega in prešinjajočega, naborni častniki pa niso nič izbirali, temveč so pobrali vse do hromca, kdor se je hotel vpisati. Tiste dni je bila armada v večini prostovoljcev najprimernejša brezplačna jedilnica in navaden »flop«; drugim je bila dobrodošla avantura, v katero so se zatekali iz dolgočasne vsakdanjosti. Mnogi so se tudi vpisali, ker so slutili, da prihaja obvezna vojaška služba. Wilsonove gladke fraze niso imelie, kolikor se tiče nas, pri tem nič opraviti.
Kasneje, ko je Lonie Burton stanoval z menoj vred v isti sobi in sva se skupaj vadila v orožju, sva sklenila nekakšno prijateljstvo, kakršna s e prijateljstva pri vojakih. Izprva me je zanimal radi onega čudnega dogovora, ki ga je dal nabornemu častniku, kmalu pa se mi je prikupil, ker je bil pošten dečko moje starosti – okrog devetnajstih – dasi nisva bila, kakor zdaj vidim, sorodnih misli.
Bil je bolj pustolovske, napete in občutljive narave, ki se je prerada udajala zunanjim vplivem, močnim in zmožnim osebnostim ter dobro izraženim idejam.
Silno rad je čital knjige in boljše revije. On me je celo seznanil s par pisatelji, ki so štiri ali pet let kasneje veliko pomenili zame. Baš takrat se je navduševal za Walt Whitmana, katerega je začel čitati – kakor je dejal – kartko dobo pred vpisanjem v armado in čigar »Leaves of Grass« je zdaj imel pod slamnico svojega vojaškega ležišča. V treh ali štirih mesecih pred odhodom polka v Evropo sva dostikrat skupaj čitala in pretresala Whitmanove čudne poezije in njegove fascinirane, čeprav zame takrat še meglene ideje.
Najstrastnejše pa je bil zaljubljen v Woodrowa Wilsona. Ni se mogel dovolj izraziti, kar je čutil do tega moža. Wilson mu je bil poet-državnik in nič manj kot Mesija, ki je držal v svojih rokah usodo človeštva in njegova velika duša je objemala vse narode, velike in majhne. To je vojna za odpravo vojne, je rekel. Združene države ne sovražijo Nemcev; naš namen je zdrobiti pošastno prusko mašino in rešiti nemško ljudstvo sebe samega. Oh, bili so veliki časi! Navidezno materijalistična, dolar loveča Amerika je šla v plemeniti gigantski boj za velike principe – mednarodno pravičnost, človeško svobodo, stalni mir in pravice malih narodov!
Burton je znal na pamet mnogo Wilsonovih fraz in izrekov, katere mi je čestokrat citiral. Besede velikega moža so ga naravnost zmedle. Kar divil se je »lepoti in veličastnosti« Wilsonovega načina v izražanju kakor tudi resničnosti njegovih besed.
Njegovo navdušenje ni našlo v meni dosti odziva. Včasi sem se malo nalezel njegovega ognja ali večji del sem ostal hladen. Ni me moglo ogreti njegovo govorjenje, dasi ga sem rad imel instinktivno in nikadar ga nisem smatral za bedaka. Tisti čas me še niso posebno zanimale abstraktne ideje niti idejalizem, čeprav morda nisem bil povsem mlačen. Navduševal sem se najbolj za elementarne stvari življenja. Vojna mi je bila vojna zaradi vojne ne glede na vzrok ali namen, idejalnost ali govorančenje. Veselila me je žoga, boksanje in port na splošnem; čital sem novele Richarda Hardinga, Davisa in Jacka Londona, predvsem sem pa rad imel dekleta, dekleta! Občudoval sem do malega vse, zlasti ljudi, s katerimi sem prišel v dotiko, ki so govorili čudne reči in katerih – nisem razumel. Bil sem prepoln elementarnih urgiranj in hrepenjenj ali morda pretop mentalno, ali oboje, da bi bil mogel razmišljati in pravilno presojati take reči kot je bil wilsonizem in Burtonovo razpoloženje glede istega. Vse to se kajpada ne tiče povesti o mojem junaku in njegovem idejalizmu, ki ga tu prodajam kot neke vrste socialen dokument. Beležim le kakor je bilo.
V jeseni leta 1917, smo prišli v Francijo in kmalu potem so me vtaknili v angleško strojnično šolo, v kateri sem imel svojo posebne vaje daleč proč od mojega polka. Burton je bil eden mojih pajadašev, katerim sem stisnl roko ob ločitvi. Spominjam se še čudnega, tesnega čustva, ko sva drug drugemu voščila srečo. V njem je bilo nekaj finega, apelujočega, poetičnega – kaj ravno, ne morem reči, upal sem, da se srečno vrne iz kaše in da se še vidiva.
V teku nekaj mesecev, ki so sledili, sva izmenjala par dopisnic in pisem. On je v enem pismu priložil izrezek najnovejše Wilsonove izjave. Ne vem, katéra je bila, ker šla mi je iz glave popolnoma. Ne vem, če sem jo razumel, ali če sem se sploh brigal, da bi jo razumel. Moja glava je bila prpeolna strojnične taktike; vrhutega me je neka punčara v bližini, kjer smo bili nastanjeni, bolj zanimala kakor vse Wilsonove deklaracije.
Tako sem se v vojnem metežu ločil od Burtona in v naslednjem letu ali dveh sem bil skoraj pozabil nanj.
II.
[uredi]Dve leti po premirju sem bil v Los Angelesu, kamor sem zablodil s Srednjega zapada, kjer sem bil odpuščen iz vojaške službe pred devetimi ali desetimi meseci. Godilo se mi je kakor mnogim drugim bivšim vojakom, ki so bili naglo vrženi cesto in prepuščeni samim sebi: Zgrabila me je jeza in imel sem dolgo vrsto resnih in neresnih pritožb, katerih ne bom tu našteval. Bil sem na „bumbanju“ ali malo manj.
Nekega večera, ko sem zavil iz North Main v temno stransko ulico, kjer je bilo moje stanovanje v nekem, strašilu podobnem „hotelu“, sem zaslišal za seboj glas in ime, ki so mi ga dali moji bivši tovariši v armadi. Ozrem se in vidim Lonieja Burtona. Težko sem ga spoznal. Bil je zanemarjen, mršav, malo sključen in izgledal je bolan. Na sebi je imel kratko in ponošeno vojaško vrhnjo suknjo; sploh je bil v slabem položaju kakor jaz.
„Videl sem te, ko si prišel iz tiste hiše in mislil sem si, da si ti,“ je dejal in se smehljal bolestno.
Preveč sem bil iznenaden, da bi mu bil takoj odgovoril; neprijetno iznenaden. Morda me je bilo sram, ker sem ga bil skoraj docela vrgel iz spomina. Ni mi bilo prav, da se je pojavil zdaj – ko me je trla beda. Malo jo bilo mojih znancev, katere bi bil maral videti v takem položaju. Vzlic temu me je prijetno prešinil dotikljaj njegove roke, katero mi je podal.
»Kdo si bi bil mislil, da te najdem tukaj! Kaj delaš?«
»Nič,« odgovorim v zadregi »In ti?«
Skomignil je z ramami. Stala sva blizu svetilke in se gledala v poltemi med prisilnim smehljanjem in v vzajemni zadregi; oba sva iskala primernih besed, da se olajšava. Svetilka je obsijala najina obraza. Burton je bil neobrit in nedvomno lačen. Postaral se je za deset let, odkar sem ga zadnjič videl v Franciji pred tremi leti.
»Na pošto grem,« pravi on, ko sva namerila korake. »Pričakujem pismo od mojega brata v Ohiju. Pisal sem mu že pol ducata pisem na razne njegove – on je potovalni prodajalec – in v vsakem pismu je bila ista prošnja, naj mi hitro pošlje petdeset dolarjev. V tem času je gotovo prejel vsaj eno pismo; lahko bi bil tudi že odgovoril in poslal denar.«
Drsala sva dalje in pridrsala do pošte.
Burton se je namrdnil. Šest ali sedem ljudi je stalo v vrsti pred oknom »General Delivery.«
»Kriste, spet vrsta!« je vzkliknil. »Nerad stojim v vrsti. V armadi smo tako stali stokrat na dan – in zdaj v civilnem življenju.«
Tudi meni se je primrzilo stati v vrstah, ampak tako me ni zbodlo kakor Burtona. Nervozno je grbančil lica in čelo ter ožemal roki, ponudil sem se torej jaz, da stojim mesto njega. Pisma ni bilo.
Ko sva bila zopet zunaj, zavijeva v bližnji park. Pri vhodu je stal voz z lunčem, iz katerega je uhajal prijeten vonj pečenke in vroče kave. Lonie se je ustavil za hipec, ko sva korakala mimo voza in nervozno je potegnil z roko preko ust.
Resnično, bil je „bum“, morda brez centa v žepu in še bolj gladen kot je izgledal. Toda, da povem resnico, tudi mene ni posebno vleklo na radodarnost v tistem trenotku; eno uro prej sem bil sklenil, da ne bom večerjal. Dva dolarja in petinštirideset centov je bilo vse moje premoženje, ki me je čuvalo prisilnega posta, in moja soba je bila plačana do sobote – samo še štiri dni. Moja bližnja bodočnost ni torej obetala nič dobrega.
Ali, ko sem pomislil, da je moj tovariš vsekakor lačen, le ne gotovo izstradan, se me je polotilo čustvo usmiljenja. Zakaj mu ne bi pomagal, kolikor pač morem? Zavest, da nekoliko mu še lahko pomagam, me je poživela. Navsezadnje je še dobro, da sem ga srečal, vsaj iz tega vzroka, ako ne iz drugega; dva lažje prenašata nadlogo kakor en sam. Obenem me je prešinilo neko zadovoljivo čustvo; moč imam da nasitim gladnega človeka, čeprav nisem daleč od gladu! To čustvo se vsekakor poraja iz sebičnosti, ima pa zdravilne čednosti za bolno dušo, kakršna je v potrebi, ga občuti v polni meri.
Vprašal sem ga kolikor mogoče previdno, če je kaj večerjal.
»Nocoj ne,« je odgovoril votlo. »Sinoči sem pojedel malo kruha in sira, Danes zjutraj sem stisnil hlačnik za dve luknji in pritisnil trebuh k topli peči na pošti.« Nasmehnil se je prisiljeno.
Povabim ga, naj gre z menoj večerjat; obenem pa sem mul pojasnil, da je moja gotovina zelo na slabem in zato morava iti tja, kjer se bolj poceni dobi. Morda ne greva dalj kot do voza z lunčem pred parkom.
»Koliko pa imaš?« me vpraša Burton veselo.
»Dva dolarja in petinštirideset centov.«
»Bogastvo! Toda delajva previdno. Ako že hočeš trošiti zame, glejva, da dobiva čim več za malo denarja. Ko je meni pohajal drobiž, sem začel jesti kruh in sir in napil sem se pri vodovodu.«
Dobro, sem si mislil. Če je on zadovoljen s kruhom in sirom, bom tudi jaz. Dal se mu petinštirideset centov in v desetih minutah je že prinesel pol funta sira in štruco kruh, javljajoč, da izdatki znašajo osemintrideset centov.
Večerjala sva na klopi v parku, katero je dosegal prijeten duh »hamburgerja« iz lunčnega voza, po večerji sva šla k bližnjemu vodoteku, ki ga je dala postaviti skrbna mestna občina. Skromno večerjo sva zasolila z raznimi dvotipi, sileče se, da sva zadovoljna, kar je imelo nedvomno namen, bodriti drug drugega.
»Kje stanuješ?« ga vprašam končno.
»Nikjer – povsod. Sinoči sem zaspal na klopi v čakalnici Union kolodvora toda skrbni stražnik me je kmalu zbudil in videč, da sem bivši vojak me je vljudno informiral, da je najboljše, če se preselim kam drugam. Seveda sem ga ubogal. V stranski ulici sem našel prazen pokrit voz.«
III.
[uredi]Polovico kruha in sira sva prihranila za drugi dan. Ko sva zapustila park, sem povabil Burtona v moj „hotel“ s ponudbo, da lahko deli z menoj mojo ozko, staro in škripajočo posteljo.
Pozno v noč sva se pogovarjala o najinih doživljajih v Franciji in sedanjih težavah. V armadi nisem vedel ničesar o Burtonovem civilnem življenju. Tam smo se poznali le kot vojaki; nihče se ni brigal, kaj je kdo bil prej in kakšne veze ima z „zunanjim“ svetom.
Zdaj šele mi je povedal, da e njegova mati, ki je bila vdova in obremenjena s kronično boleznijo, par let pred vstopom v vojno prodala svoje domovanje v Ohiu in se preselila v Los Angeles, kamor je vzela njega s seboj, dočim je njen starejši sin Paul ostal v starem mestu. Ko je Lonie dovršil srednjo šolo, je vstopil v službo pri neki oglaševalni agenturi kot pisar, ki je včasih pisal tudi članke. To službo je pustil, ko se je vpisal v armado – da »pomaga demokraciji do zmage po vsem svetu,« je dodal s pikrim sakrazmom, ki me je iznenadil, kajti spomnil sem se razgovora, ki ga je imel s častnikom v vojaški pisarni meseca junija 1917. V Franciji je bil ranjen in nažrl se strupenega plina. Ležeč v bolnišnici je prejel pismo od brata, ki mu je javil, da je mati umrla. Zdaj nima, razen brata, nikogar na svetu.
V jeseni leta 1919 je bil odpuščen iz armade in sprejeli so ga nazaj v službo pri oglaševalni agenturi. Pred tremi meseci so ga obvestili, da zaradi gospodarske depresije nimajo več zanj dela. Zelo jim je žal, ali kakor hitro se »stvar zopet izboljša« bodo mu dali prednost, you bet! Bil je brez denarja. Tu pa tam je ujel kak zaslužek; pomival je krožnike v restavracijah in kak dan je dobil vlogo pri igralcih za filme. Ampak s tem zaslužkom ni mogel dostojno živeti. Iskal je pomoč v posredovalni pisarni Ameriške legije, a zastonj; na tisoče bivših vojakov je bilo brez dela. Pred enim tednom je še imel sobo, toda bil je že brez malega (zmazana beseda) bil dolžan na stanarini in gospodinjam mu je zaprla vrata in obdržala njegov kovčeg.
Da bi se le njegov brat pošuril in poslal denar, ker on že obupuje. Že nekaj dni se ga loteva neka čudna duševna depresija, katere niti sam dobro ne razume. Morda preveč premišljuje. Toliko ve, da se mu je zastudilo življenje. Svet je postal prokleto gnil – tako poln krivi, ignorance, hudobij, prevare in tragedij – in on je tako neznansko slab proti vsemu temu. Ljudske množice, ki so vrvele skozi nešteta vrata na ulice ob večerih, so ga razburjale. Oh tisti mrki, indiferentni obrazi! Cele reke teh obrazov tečejo mimo njega – neskončne reke dvonožnih organizmov valovijo sem in tja brez čutja, ne brigajoč se za drugo kot za svoja mjhna življenja, ne zmenijo se zanj in za nobeno stvar; zadevajo se ob njega, prosijo ga oproščenja in zavedajo se, kaj on misli in čuti. In on se je bojeval za te ljudi! Bojeval se je za to deželo in za to civilizacijo, v kateri, ako hoče živeti, mora biti zdaj barbar! Ranjen je bil in nasičen s plinom – in zdaj plava v tem morju življenja. Zdi se mu, da se potaplja v njem! Strašno je to premišljevanje!
Dvakrat v prejšnjem tednu je mislil na samomor. Baš danes zjutraj ga je obšla nagla in čudna misel, da bi napisal svoje bridke misli in jih poslal časopisom – kot neke vrste protest proti svetu – nakar bi izvršil senzacionalen samomor na kakem javnem mestu, na primer v veži poslopja Krščanske mladinske zveze ali v kaškem sijajnem hotelu, veliki banki ali bi skočil s strehe nebotičnika na Broadwayu. Na ta način bi opozoril nase, hudobni svet ...
Prišel je drugi dan. Zopet sva sedela v parku in pojedla ostanke sira in kruha od prejšnjega dne. Na klopi je ležal jutranji list. Novice dneva so bile: senzacionalni tajni umor v filmski koloniji, korupcija v baseballni organizaciji, Liga narodov, Wilson in nespravni senatorji, revolucija v Albaniji, plebiscit v Gornji Šleziji in končno cela kolona intervjuja, ki ga je dal odličen inozemski avtor o vseobjemajočem „flapperskem“ vprašanju. Bila je cela stran »družabnih« vesti, ki je Burtona tako razburila, da je zopet izbruhal svoj srd nad blaznim svetom.
»Tukaj pišejo, kako je gospa Ta in Ta priredila svoji ljubi opici rojstnodnevno veselico in kako so se psički gostov zabavali. Kadar pa revna žena, ki je porodila osem ali devet zdravih Američanov, ima svoj rojstni dan, se nihče ne zmeni, da bi ji pomaga izliti umazano vodo iz škafa za pranje!« je dejal ogorčeno.
»Hm, zakaj bi ji kdo pomagal?« odvrnem jaz nalašč, da ga še bolj razjezim. Rad sem ga videl ogorčenega. Preslišal me je – morda je zaslutil moj namen – in nadaljeval svojo sodbo o svetu na svoj način.
Iz njega je kar gorela strast trganja krivic in blaznosti človeške družbe. Bil je ves drugačen – bolj občutljiv in grob – kakor prej v armadi. Tistega finega idejalnega križarja za wilsonizem ni bilo več v njem. Vojna in njene posledice so ga grdo potresle.
»Zakaj, za vraga, listi ne pišejo o mojem in tvojem problemu?« je rojil dalje. »Tukaj sva danes – buma! Pred dvema letoma sva pa bila junaka! Ali je to pravica?«
»Ti si boljševik.«
»Ti bi tudi bil, če ne bi imel dveh dolarjev v žepu!«
Nekaj hipov kasneje omenim – ne vem zakaj – Wilsona.
»Oh ta – – –« je siknil Burton, da sem se kar ustrašil. »Dobro me je bil potegni s svojim bunkom – zdaj pa imam! Na, čitaj to!«
Potegnil je iz žepa „Pearson's Magazine“ in par drugih pamfletov.
»To prečitaj, in odpro se ti oči, ako še niso odprte!«
Čitam zgoč Fr. Harrisov članek o „velikem izdajalcu,“ ki je bil res prepričevalen. Sila pisateljevega argumenta me je ganila.
»In še to!« vzklikne Burton ter mi da brošuro, v kateri je bi Eugene Debsov govor, ki je povzročil, da je bil znameniti socialist obsojen na ječo.
Čtivo je naredilo name vtis. Kaj naj človek stori?
»Vstopi v socialistično stranko!« je odgovoril hitro. »Jaz tudi vstopim.« Morda je zdaj prvič misil na to. Nato mi je povedal vse, kar je vedel o socializmu. Čital je o stvari. Že več tednov poseda v knjižnici in študira socializem.
Opoldne sva šla na pošto. Še ni bilo pisma. Popoldne je deževalo. Udariva jo v javno knjižnico in tam sva sedela do sedmih zvečer, ko je nehal dež. Zopet obiščeva pošto. Oddelek „General delivery“ je odprt do devetih.
»Ali je kaj za Burtona? B-u-r-t-o-n.«
»Ime?« vpraša uradnik in ogleduje rumen listek.
»Lonie.«
»Dajte ta listek pri oknu za priporočena pisma jutri. Nocoj je zaprto.« Uradnik je dal Burtonu dragoceni listek.
Priporočeno pismo od brata Pavla! Denar! Svet je naš!
IV.
[uredi]Drugo jutro, čim je bila pošta odprta, je Burton dobil dolg ovitek.
»Kakšen vrag pa je to?« je zagodrnjal in obledel.
Pismo po vseh znamenjih ni bilo od brata. Na ovitku je bilo tiskano, da prihaja iz vojnega departmenta in oddano je bilo v Fort MacArthurju, kjer je posadka obrežne artiljerije v pristanišču San Pedru kakih dvajset milj od Los Angelesa. Zraven je bil pečat z velikimi rdečimi črkami: »Važno.« ko je pismo odprl, sva čitala sledeče:
»Po navodilih iz vojnega departmenta vas obveščam, da vas je vlada republike Francije odlikovala s Croic de Guerre (vojnim križcem) z dvema palmama. Naročeno vam je, da v soboto ob devetih zjutraj pridete semkaj v naš stan, da vam formalno izročimo odlikovanje pred vso posadko. Naznanite nam takoj, če lahko pridete točno ob določenem času. Frankiran ovitek je priložen.«
Podpisan je bil adjutant.
»Kaj takega pa še ne!« je dejal Burton in me gledal napol omamljen.
»Croix de Guerre! Prokleta ironija!«
Nasmejal se je bolestno in se naslonil ob steno.
Stopil sem k oknu, da se prepričam, če je morda bratovo pismo prišlo z najnovejšo pošto. Nič ni bilo. Ko se vrnem k Burtonu, je bil naenkrat ves drugačen. Na njegovem licu je bila rdečica in ustnice so se mu krivile v zmagovitem nasmehu. Začuden sem ga gledal.
»Imenitna misel mi je prišla v glavo,« je začel in zapečatil uradni dokument z odgovorom ter ga zagnal v nabiralnik. »Sem že odgovoril, da pridem točno v soboto ob devetih zjutraj po križec. Čuj! Stvar pride v časopise. Razglašena bova, da bo kaj in to nama prinese službo. V enem tednu bova že izbirala ponudbe. Danes je četrtek. Nedeljski listi objavljaja najino povest na prvi strani in najini sliki prinesejo! Ali je kdaj že bila tvoja slika v časopisu? Moj tudi ne – ampak zdaj bo, le počakaj! Dovolj sem že premišljeval, kaj bi storil – magari samomor – samo da bo senzacija, zdaj pa je ta reč prišla ravno prav. Imenitna ideja! Medem pa bova stradala do sobote, razen če se ne oglasi moj brat z denarjem.«
Imel se še sedemindvajset centov prejšnji večer sem bil naročil dobro večerjo za oba v trdni veri, da naznanjeno priporočeno pismo vsebuje denar.
»Kaj pa nameravaš?« ga vprašam.
»Ne brigaj se, prepusti meni,« odvrne Burton med režanjem. »Drži se me, če hočeš, da ti plačam dolg in ako te zanima služba. Jutri zgodaj zjutraj odkorakava v San Pedro. Morda nama kak patrijot ponudi vožnjo.«
Dal sem zadnjih sedemindvajset centov za kruh in sir, toda on ni hotel jesti. Rekel je, da pojde na „gladovni štrajk“. Njegov načrt je bil, da mora biti silno lačen in bolan ali vsaj izgledati tak. Začelo se mi je svitati, kaj misli, toda navdušen nisem bil bogvekako, dasi sem si priznal, da se njegov načrt lahko odnese.
V petek popoldne, ko sva korakala po potu v San Pedro skozi Long Beach, bogato stanovanjsko mesto bivših farmarjev in trgovcev s Srednjega zapada, ki so se nabrali dolarjev med vojno, je Burton dejal ogorčeni: »Te debele svinje!« – Nato je hitro izpremenil ton in nadaljeval mehkejše: »Ti premožni ljudje, ki počivajo na mehkem, ne vedo ničesar o naju in tisočerih, ki so revni kakor midva. Ne vedo, to je vse. Mi jih podučimo. Mi preskrbimo delo vsem odpuščenim vojakom, pomorščakom in drugim, ki danes hodijo okrog kot bumi.«
Ko sva prišla zvečer v San Pedro, se je Burton naenkrat spomnil, da potrebuje dolar. Nič ni premišljeval. Kar ustavil je prvega na cesti in prosil drobiža, jaz pa sem presenečen šel za njim v kratki daljavi. Kmalu je imel pest drobiža in stopil je v prvo lekarno, kjer je bil javni telefon. Tam je začel klicati uredništva raznih dnevnikov v Los Angelesu.
»Tukaj govori adjunkt v Fort MacArthurja,« se je predstavil po telefonu. »Jutri zjutraj ob devetih imamo zanimive ceremonije v vojašnici. Eden junakov iz svetovne vojne bo odlikovan in poveljstvo želi, da pošljete reporterja in fotografa semkaj ... Da ... Kdo je junak? Junak in korporal Lonie Burton, imeniten dečko iz Los Angelesa.«
Nato je naštel vse zasluge in vrline junaka, ki prejme odlikovanje.
Ko sva pozno zvečer blodila po mestu in premišljevala, kje dobiva prenočišče, sva v neki temni stranski ulici naletela na množico ljudi, ki se je tiščala okrog in govorila.
Bil je shod organizacije I. W. W. V bližini je stalo več policajev. „Wobbliji“ so bili takrat delavni v San Pedru. Poslušali so bili večinoma tujezemci, pristaniščni delavci – Italijani, Hrvatje, Mehičani – zagorelih in grobih obrazov, ki so bili z neko bolestno resnobo obrnjeni proti govorniku, mlademu možu okrog tridesetih, ki je izgledal samouk, toda sposoben svojega posla. Govoril je enakomerno, mirno in prepričevalno; običajne ognjevitosti cestnega govornika ni bilo pri nem. Bilo je – kakor sva izvedela kasneje – eno izmed dolge vrste pocestnih predavanj o razmerah v Združenih državah in po svetu sploh, kakršne vidi industrijski suženj.
Lonie Burton se je takoj navdušil. Saj je filozofiral nekaj stičnega že več tednov, in tukaj je bil mž, ki mu he govoril iz srca.
Govornik je vabil v organizacijo. »Edina rešitev za delavski razred in človeštvo vobče je, da delavci spoznajo dejstva in silo ki premiče svet in da solidarno nastopijo v eno sami veliki uniji, v Industrijskih delavcih sveta.«
Pristopil je k nama delavec in nam ponudil časopise in knjižice. Burton ga je informiral, da sva brez centa v žepu in zato ne moreva kupiti. Toda »wobbly« se ni dal opraviti. Dal je nama list zastoj. Videl je najini vojaški suknji in vedel, da sva bivša vojaka na bumanju.
»Sta pravkar prišla v mestu?«
»Da.«
»Imata prenočišče?«
»Ne.«
»Pojdita z menoj. Prostora je dovolj.«
Prespala vsa v stanu organizacije I. W. W. na drugem koncu mesta in se seznanila z »Rdečim« O'Nealom, ki je govoril na shodu. Bil je najzanimivejši človek, kar sem jih srečal do takrat. Burton je bil v hipu ves njegov.
V.
[uredi]Drugo jutro, nekaj minut pred deveto, sva vstopila v vojaško pisarno v Fort MacArthurju. Burton je hotel, da moram iti z njim.
Hotel se je predstaviti prvemu častniku, ki ga je zagledal, toda v istem hipu stopita v pisarno polkovnik, adjutant in za njima cela četa reporterjev iz Los Angelesa.
»Tistega Burtona še ni saržent?« vpraša adjutant.
»Ne, gospod.«
»Jaz sem Burton,« se oglasu Lonie in pomoli odslovilni list.
Vse oči se obrnejo na junaka.
Častnik prečita odslovilni list in konštatira, da je vse v redu.
»Škoda,« pravi polkovnik, trebuhast gentleman srednjih let, »škoda, da niste prišli malo prej, g. Burton, bi vas bili malo preoblekli.«
Burton se nasmehne.
»Tako pa nimamo časa,« nadaljuje polkovnik in pogleda na uro zapestnico. »Vojaštvo je že zbrano. Začnimo!«
Polkovnik na desni, adjutant na levi in naš junak je bil v sredini, ko so korakali iz pisarne na vežbališče. Tam je čakal bataljon vojakov v vrsti. Burton se je že ozrl name in pomežiknil, kakor da bi hotel reči: »Zdaj pride, kar sem nameraval.«
»Stojte tukaj, gospod Burton!« reče polkovnik. »Vam že povem, kaj imate storiti.« Ceremonije so se začele.
Lonie mi je pravil pozneje: »Šel sem tja z namenom, da omedlim ravno sredi cirkusa. Dobro sem se bil pripravil, da igram omedlevico. To, sem računal, naju spravi v javnost, v časopise. Ali ko so častniki začeli salutirati, mi je res začelo prihajati slabo. Pogledam polkovnika na desni lep možak, velik, močan in rdeč v obraz. Pogledam naokrog – cela vrsta vojakov, ki so se urno gibali na povelje. Nato tromba; godba je zaigrala jazzovsko koračnico. Cela stvar se mi je dozdevala groteskna, namišljena. Naenkrat sem pozabila na omedlevico in časopise ... Zopet godba: »Over there, over there!« Sredi vrste je plapolala zastava. V momentu se mi je zazdelo, da je to lepa zastava ... proge in zvezde ... Vse se je vrtelo okoli mene. Godba je korakala gorpadol ... Množice ljudi, dolga vrsta avtomobilov, (Ceremonije so bile naznanjene v listih in prišlo je mnogo radovednežev.) Mislil sem nate – na kruh in sir – park – bratovo pismo – in zopet reporterje ... Naglo zaslišim glas, adjutant je izpregovoril moje ime in čital z močnimi poudarki – kako sem jaz dne 8. novembra 1918, ranjen in omagan vsled plina, pobral na bojni črti ranjenega francoskega oficirja in ga na veliko veselje republike Francije in vsega civiliziranega sveta odnesel na varno; rešil sem ga smrti ... Potem me polkovnik pokliče, naj stopim med njega in adjutanta in se obrnem k moštvu. Poskusil sem ubogati, ali moje noge so se zapletale enkrat, dvakrat – nisem igral – toliko da nisem padel. S težavo stopim v sredo in hotel sem se obrniti po vojaško, a nisem mogel. Strašno me je jezilo vse skupaj. Vrag jih naj vzame! Če jim ni prav, kar počenjam, naj končajo vso to »goddamn« komedijo in se gredo solit! ... Malo je manjkalo, da se nisem smejal na glas. Zelo je bilo smešno. Na misel mi je zopet prišlo delo, časopisi in naša revščina. Kaj naj storim? – polkovnik stopi k meni. Dražilo me je na smeh. Kaj bi rekli, če zdaj vtaknem roke v žep, se obrnem in jim povem naj sami imajo neumni križec! Polkovnik in adjutant bi me gotovo lovila po peščeni planoti. Ko tako razmišljam, je bil križec že pripet na mojih prsih, pripel ga je polkovnik predno sem se zavedel, nakar mi je stisnil roko. Menda mi je čestital. Zdaj je konec farse. Ne, ni še! Polkovnik pomigne, naj grem za njim. Korakam kot pijan. Zaman se je trudil polkovnik, da bi ujel moj korak. Zopet bi se bil rad zasmejal. Dvakrat sem celo butnil vanj. Prava komedija! – spet smo pred bataljonom. Obstanemo. Polkovnik izreče povelje. Godba zaigra jazzni komad in ves bataljon mašira pred menoj. Za hip sem mislil, da se dvigam od tal in letim ... Vrtinec ... Godba ... Zdi semi, da so igrali »K-K-Katy.« Godala so se bliskala na solncu in me zaslepela. V trenotku je vse zamrlo ... nato je oživelo ... Vojaki se pomičejo ... Ne, to niso bili vojaki! ... Futuristične figure ... Sir in kruh ... Croix de Guerre ... časopisi ... kruh in sir ... in »K-K-Katy, ti si pravo dekle, k-k-katero ljubim« ... Objel me je val vročine, nato me je stresel mraz. Svet se je zavrtel okrog mene na ducat različnih strani in telebnil sem ob tla ...«
Polkovnik in adjutant sta priskočila in odpela Burtonovo suknjo in srajco. Poklicala sta vode in zdravnika. Gledalci so drli naokrog v konfuziji in vpraševali: Kaj se je zgodilo? Reporterji tudi: Kaj se je zgodilo?
Nisem se rinil k njemu, samo muzal sem se. Mislil sem, da igra svojo zasnovano vlogo. Toda reporterji so videli, da sem prišel z njim, torej sem njegov prijatelj. Obstopili so me in izpraševali. Povedal sem jim. Nato so odhiteli v mesto in čez nekaj ur so časopisi prinesli vest z debelim naslovom; prinesli so Burtonovo sliko, kako leži v vojaški bolnišnici, kamor so ga bili odnesli. Bilo je dolgo poročilo o vojaku, vojnem križcu in o meni.
Popoldne sem ga obiskal v bolnišnici. Burton je sedel v postelji in zraven njega je bil poročevalec.
»Dobra novica,« je rekel in se režal. »Ponudili so name dvesto dolarjev za serijo člankov. Opisati morava, kako sva iskala delo in kakšne so sploh razmere med bivšimi vojaki. „Tribune“ pa prične kampanjo za uposlitev vseh odpuščenih bojevnikov, ki nimajo dela in hočejo delati.«
Toliko, da nisem zdaj jaz omedlel.
Zastopnik lista nama je res dal sto dolarjev kot predplačilo, v ponedeljek je pa Burton prejel pismo in denar od brata. V enem tednu sva oba imela službo. Burton je bil uposlen pri tvrdki v San pedru, jaz pa pri časopisu v Los Angelesu.
V treh ali štirih mesecih, ki so sledili, sva se večkrat sešla tedaj sem se moral vrniti v Chicago in ločila sva se za druga tri leta.
VI.
[uredi]Spomladi leta 1923 sem bil spet v Los Angelesu v časnikarski službi. Moje prvo nono opravilo je bilo, da posetim pristanišče v San Pedru in pomagam drugim reporterjem poročati o stavki, katero je takrat začela organizacija I. W. W.
„Wobbliji“ so ustavili delo v luki. Teden dni se ni premaknila niti ena ladja. Nihče ni izkladal tovora. Lastniki parnikov so bili presenečeni vsled radikalnega gibanja, ki je naenkrat vstalo s tako silo zahteve stavkarjev so bile grozno „protiameriške“; zahtevali so odpravo anstisindikalističnega zakona, izpustitev političnih jetnikov, boljše plače in odprave uposlevalne agenture v pristanišču, katero so nazivali „trg za sužnje“. To je bilo strašno. Kaj je storiti? Stavka mora biti zlomljena! Policijski načelnik iz Los Angelesa (San Pedro je del tega velikega mesta) je dobil ukaz, da zdrobi štrajk. Načelnik je hotel izvršiti ukaz, ampak njegova naloga ni bila lahka. Stavkarjev je bilo dva ali tri tisoč in bili so dobro disciplinirani, trezni; niso se dali zapeljati k izgredom.
Bila je napeta in zelo zanimiva situacija. Prišel sem v San Pedro baš tisti dan, ko je bil Upton Sinclair aretiran in vržen v zapor, ker je skušal na privatnem prostoru čitati ameriško ustavo. »Tukaj ne bo nič s to stvarjo!« je rekel policijski načelnik.
Ulice so bile polne „wobblijev“ in uniformirane ter tajne policije, nemirov pa ni bilo. Stavkarji so hodili gorindol po cestah prekrižanih rok na prsih in napetih, resnih ter treznih obrazov, policaji pa so hodili za njimi in jim neprestano govorili: Idite, idite!
Ko je policija odpeljala Sinclairja in njegovo družbo „pasadenskih bledordečarjev“ iz mesta, sem se napotil po natlačeni ulici, ki se nahaja med hoteli, cenenimi prodajalnicami, jedilnicami in biljardnicami; med vrati ene zadnjih sem opazil »Rdečega O'Niela, „wobblijskega“ govornika, katerega sem z Lonie Burtonom vred srečal zvečer tistega petka pred tremi leti. Trenotek pozneje zagledam Burtona, ki je prišel iz biljardnice in hotel nekaj govoriti z „Rdečim“.
»Glej, glej, glej!« Njegov obraz se je zasvetil, ko sem jaz stopil k njemu. Krepko je stisnil mojo roko. Izgledal e močnejši in zdravejši in mlajši kot takrat, ko sem ga zadnjič videl; njegove oči so pa gorele s čisto evangelasko lučjo. Nedvomno je bil delaven v I. W. W. in morda je bil eden organizatorjev stavke. Spomnil sem se, kako ga je „Rdeči“ O'Neil fasciniral tisto noč pred tremi leti. Njegova natura se je hitro prilagodila takim stvarem. Idejalist – sanjač – vizijonar – nepoboljšljiv socialni romantik!
Dal mi je svoj naslov rekoč, da bo doma ob enajstih, »ako ga prej ne zapro.« Niso ga zaprli in prenočil sem pri njem. Povedal mu sem, da sem v službi časopisa iz Los Angelesa; to je mojo prvo delo v novi službi. Ta novica ga je malo zaskrbela, vendar je dejal med nasmehom, da upa, da ne bom poročal laži o I. W. W. in o stavki kakor delajo drugi poročevalci.
Govorila sva pozno v noč. Silno me je zanimal, bolj kot štrajk. Polagoma sem ga umeval in začel z njim simpatizirati. V prejšnjem letu sem čital moderna psiholongistična dela v toliki meri, da sem si lahko pojasnil Burtonovo uganko.
Kako je mogoče, da človek posveti vse življenje boju proti krivicam in nespodobnostim, medtem ko drugi človek, ki istotako nosi božjo podobo kot prvi in gleda iste krivice, se ne zmeni za boj? Vzemite Burtona in mene. Burton kar gori od hrepenenja, da bi povzdignil in izboljšal ves svet ter izbrisal našteje forme zla in tragedij, dočim jaz, dasi se zavedam zlo in tragedij, nimam toliko tega hrepenenja.
Razlika med Burtonom in menoj je v najini osebnosti, izven kraja zavednih mentalnih procesov. Moje mnenje je, da on si ne more pomagati, da ne bi bil bojevit radikalec in agitator, kakor si jaz ne morem pomagati, da sem bolj ali manj indiferenten napram razmeram, ki so v njem izvale odpor in akcijo. Bil je proklet ali blagoslovljen – kakor vzamete – z rahločutnostjo napram žalostni strani življenja, medtem ko sem jaz bil proklet ali blagoslovljen – kakor hočete – s topo naturo, ki se najbrž ne odzove isti žalostni strani. Burton je posvetil svoje življenje zdravljenju velike, napol mrtve mase človeštva, dočim sem mu jaz rekel: »Lon, zakaj se trudiš, da bi dal žabi peroti, saj vidiš, da je mala beštija povsem zadovoljna v blatu in smrklju svoje mlake?«
Govoril je odkrito o sebi, to je o svojem pojmovanju gibanja I. W. W., delu v organizaciji in svojem stališču napram isti. Dal mi je grafično sliko o svoji utopiji, katera me je resnično prešinila s svojo lepoto kakor prešine človeka krasna pesem, grandijozen sen – sen, ki se morda lahko uresniči čez tisoč let, medtem ko jaz nesrečno živim v realni sedanjosti. Dopadel se mi je. Bil je boljši, da si ne modrejši, kot jaz.
Drugi dan je policija začela loviti „wobblije“, katere je stlačila v vlak in jih poslala v zapore v Los Angelesu. Biti član I. W. W. je pomenilo zločin na podlagi zakona proti kriminalnemu sindikalizmu. Ves čas med pogonom so „wobbliji“ prepevali svoje pesmi.
»Bog!« je vzkliknil mladi poročevalec. »Najrajši bi šel med nje in pel z njimi. To je duh!«
Med aretiranimi je bil – kakor sem kmalu izvedel – tudi Lonie Burton. Policija ga je naložila na patroljni voz z „Rdečim“ O'Neilom in dvemi ali tremi drugimi voditelji vred.
Stavka je bila zdrobljena. Poslušni in udani „roboti“, ki so pustili delo iz strahu pred bombami, so se vrnili na pomole in parniki so se začeli zopet premikati. Pristanišče San Pedro je bilo rešeno, dasi je morali v ta namen začasno izstopiti iz ameriške Unije policijski načelnik je prejel zlato urno verižico v priznanje, ker je tako sijajno izvršil svojo nalogo. Poleg tega so mu peli slavo v listih in na prižnicah. Neki kristjanski pridigar ga je primerjal z George Washingtonom in Abraham Lincolnom! Lonie Burton, „Rdeči“ O'Neil in ducat drugih, ki so se zdeli oblastem nevarni, je bilo oddrdranih v San Quentin za štiri do deset let.
Obiskal sem Burtona v okrajni ječi šar dni prej, predno so ga odpeljali v državno jetnišnico. Ali mu moram kaj pomagati? Bil je bivši vojak, ranjen v vojni in odlikovan od Francije; morda bi mu pomagal njegov vojni rekord. Toda – ne! On ni hotel nič slišati o tem. Moja sugestija ga je celo razžalila. Burton se ni hotel sklicevati na svojo vojaško službo. Sram ga je bilo, da je sploh bil prostovoljec! In naposled: saj ne bi nič pomagalo. Njegov „greh“ je prevelik.
VII.
[uredi]Obsojenci so apelirali ne vrhovno sodišče in dve leti in pol po razglašenju obsodbe so bile vse obsodbe zavržene. Spadati v I. W. W. ni bilo protizakonito, je razsodilo višje sodišče. Jetniki so bili izpuščeni. Pisal sem Burtonu, če se hoče vrniti v Los Angeles, naj pride takoj k meni. Odgovora ni bilo. Najbrž ni prejel mojega pisma. Eno leto nisem zopet nič slišal o njem.
Pred nekaj tedni sem se slučajno ustavil v Pershing Parku in poslušal razne verske in ekonomske heretike ter fanatike, ki se tem zbirajo in bruhajo svojo modrost. Stopil sem k mali skupini v senci velikega drevesa, kjer je mlad radikalec govoril o unijonizmu in drugih rečeh.
»Zdaj pa povem, kaj jaz mislim,« se oglasi mož srednje starosti nasproti meni, ko je govornik prenehal. »Če mislite, da obudite delavskega butca, zapravljate čas in energijo. Jaz bom sam zapravil deset let, da spreobrnem delavca, torej govorim iz skušnje. Bil sem „wobbi“, hodil sem gor in dol po tem obrežju ter oznanjal industrijsko demokracijo in solidarnost. Prej sem bil v Ameriški delavski federaciji, toda naveličal sem se njihove taktike in sem šel v I. W. W. v prepričanju, da je to edina delavska organizacije, ki zasluži rešpekt.«
»Ali ste član I. W. W.?« je bil vprašan.
»Ne. Življenje je prekratko, da bi človek zapravil več kot deset let za takšno brezupno stvar. Danes sem kapitalist – kontraktor – in uposlujem delavce. In pri Bogu – je poostril svoj glas, obraz mu je pa pordečil – jaz plačujem „gademskim“ butcem čim manj morem za čim največ dela mi morejo narediti!«
Te odprte besede kontraktorja ja so presenetile vse navzoče; strmeli smo vanj.
»Masa delavskega razreda,« – je nadaljeval – »je sestavljena is žalostne, stupidne živine. Še manj! Živina to grize in suje, če jo preveč ženeš, delavski butec je pa miren tudi takrat, kadar najbolj strada in kadar je njegova deca kaže nage ude ispod cap, mi kontraktorji smo organizirani, torej lahko navijamo delavce in odjemalce, ampak delavski butec nima toliko pameti, da bi se organiziral delavskemu butcu nečesa manjka. Ne vem za vraga kaj je, toda nekaj je, kar mu manjka.«
Spomnil sem se Lonie Burtona. On bi moral to slišati. Tedaj se nekdo dotakne moje rame. Ozrem se in zagledam stepen, otečen, modrikasto-rumenkast obraz, ki strmi vame iz napol zaprtih, vodenih oči.
»Halo!« pravi. Spoznal sem Burtonov glas.
»Kaj se je zgodilo? Tak obraz!«
»Natepli so me,« je dejal in gledal vstran.
Sedla sva na klop. Radoveden sem bil, kako se mu je godilo v ječi in kaj se je zdaj zgodilo z njim.
Povedal mi je, da je delal v Hollywoodu, kjer so kopali temelj za nove in krasne hiše filmskih zvez. Pred enim tednom je sklenil pustiti to delo. Delovodja mu je rekel, naj pride drugi dan v družbino pisarno po svojo plačo. On in še pol ducata drugih delavcev, ki so tudi prenehali z delom, je prišlo tja ob napovedani uri. Uradnika, ki je imel podpisati čeke, pa ni bilo. Čakali so dve uri, od desetih do poldne. Burtona je to ujezilo. Tako kapitalisti delajo norce iz delavcev.
Ko se je poslovodja le primajal v svojem avtu, je Burton protestiral. Rekel je, da so čakali dve uri in da jim mora družba plačati ta čas.
»Kaj pa vraga misliš, da smo!« je zalajal poslovodja. »Mar mislite, da nimam drugega dela kakor skrbeti za vaše proklete čeke?«
»Ne, toda ...«
»Drži svoj vražji jezik za zobmi!«
»Prav bi bilo ...« je nadaljeval Burton.
»Prav hell!« je zarežal poslovodja in telebnil Burtona naravnost po zobeh.
Burton je omahnil proč in podivjani poslovodja je skočil za njim, da udari drugič, tedaj je zadel s čevljem štrlečo korenino iz tal in padel nemilo po tleh. Zvinil si je nogo in razbil koleno priskočil je drugi boss, ki je bil z njim, bivši rokoborec, in začel neusmiljeno obdelavati Burtona. Tolkel ga je s pestjo po glavi in obrazu, dokler ga ni podrl na tla in mu zlomil dve rebri.
Mislil sem ga vprašati, zakaj je bil tko neumen, da je začel prepir s poslovodjo, pa sem se premislil. Namesto tega sem ga vprašal, kaj so drugi delavci storili, ko ga je boss tolkel po obrazu.
Začudeno me je gledal.
»Kaj bi storili? Nič niso storili ... Tam so stali in gledali ...«
Obrnil se je proč. Najbrž mu je prišlo na misel, da delavci niso prav delali. Če bi bili kaj vredni, bi mu bili pomagali in ga branili.
Ubogi plemeniti bedak!
Vprašal sem ga, če je slišal kontraktorjeve besede pod drevesom. Pokimal je.
»Kaj misliš o njegovih besedah?«
Nič ni odgovoril. Žal mi je bilo, da sem ga vprašal. Čemu sem ga vprašal? Medtem sem opazil, da se je zelo postaral. Postal je plešast in zobje so mu začeli trohneti. Vsekakor radi slabe hrane v ječi. Bilo je žalostno.
Še je stal tam, ne da bi bil govoril. Kaj naj rečem? V tistem momentu se mi je zasvetilo, da sva tujca – da sva vedno živela v dveh različnih svetovih – on v daljni bodočnosti, jaz v sedanjosti – in danes sta najina svetova še bolj narazen kot kdaj prej.
Oprostil sem se. Povedal sem mu svoj naslov in ga povabil, naj me obišče – dasi sem vedel, da ga ne bo. Ločila sva se, in ko sem zrl za njim, ki je odhajal v nasprotno stran, sem videl odhajati prihuljenega starca pri osemindvajsetih letih z razbitim obrazom in polomljenimi rebri. Šel je počasi, težko, kakor da nosi veliko breme ...
O, Gospod, zakaj se tako grdo igraš s svojimi kreaturami?
(Konec.)