Križ na robu gozda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Križ na robu gozda
Povest iz minilega stoletja

Jožef Urbanija
Izdano pod vzdevkom Soteščan.
Izdano: Domovina 14/49–52 (1931); 15/1–5 (1932)
Viri: 1931: dLib 49, 50, 51, 52; 1932: 1, 2, 3, 4, 5
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Krik iz temine[uredi]

Soparen poletni dan so hladile prijetne večerne sence. Nebo, gosto obsejano z zvezdami, je pomenilo izpremembo vremena. Nad planinami so se že kupičili črni oblaki, katere so obrobljali ognjeni bliski. Vmes se je čulo daljno grmenje.

Zatišje, samotna gorska vasica pod zelenim brdom, je v večernem hladu nanovo oživelo. Vaščani so se zbirali pred hišami na zelenih tratah ter se živahno pomenkovali. Med njimi je bil tudi Dragarjev Vinko, ki se je pred dnevi vrnil iz večjega mesta, kjer je delal v tovarni. Njegovi doživljaji so zanimali slednjega vaščana. Znal je zanimivo pripovedovati.

Tudi Smolinov Polde je provzročil obilo zabave. Fant je rad uganjal burke; kdor ga je poslušal, ta se mu je moral smejati. Podalo se mu je, ker je imel za mnoge besede svoje posebne izraze. Kadar se je udaril na nogo, tedaj jo je dobil na rovnico z ušesi, kakor je rekel sekiri. Prijemal ni z rokami, ampak z grabljami in zaušnica mu je priletela na pisker. Dal mu je iz »finferja« drobiž, komur jo je pošteno zasolil. Preden je zinil kako debelo, pa je vselej pogledal okrog sebe. Kadar so bili zraven otroci, tedaj je bilo oblačno in fant je stisnil jezik med zobe. Otrok ni maral pohujševati.

Dragar iz Zatišja je bil resen in preudaren, menil se je najrajši o gospodarstvu. Vinko mu je bil podoben, le da je bil oče navezan na dom, sina pa je gnalo po svetu. Doma ni imel obstanka. Ako je prebil zimo v domači vasi, tedaj je odšel pomladi iskat dela. Kadar je poleti pomagal očetu, pa jo je jeseni zopet kam popihal.

Sinova vrnitev je Dragarja vselej razveselila. Vinko ni prišel nikoli prazen, očeta je vedno rad podpiral. Pomagal mu je, da je popravil hišo in nakupil zemljišča. Tako je izboljšal gospodarstvo.

»Vinko že ve, kaj dela«, ga je Dragar pohvalil sosedom. »Dobro se mu bo obrestovalo.«

»Fant ima prav«, so menili vaščani. »Ni slab kovač svoje sreče ...«

»Denarja se bo nalezel kakor Bučar«, se je oglasil Smolinov Polde.

»Bučar pa, Bučar!« je potrdil oče Dragar. »Kdo ve, koliko ima denarja!«

»Toliko ko vrag toče«, je Polde šaljivo dostavil. »Pa ga ni prihranil, marveč priskoparil ...«

»Donaša mu ga menda sam bognasvaruj«, je vedela Škarlela.

»Zaklad je izkopal«, je namignil nekdo izmed sosedov. »Pri križu na robu gozda ...«

Ženske so se ozirale plaho krog sebe. Ob misli na križ so se jim zbudili davni spomini. Tam mimo je šla premagana turška vojska. Bežala je pred sovražnikom z obilnim plenom, ki ga je tamkaj zakopala. Zato je verjetno, da je na robu gozda še mnogo zakladov. Stražijo pa jih hudobni duhovi.

Plašiti strahopetne ženske, je bilo Poldetu pravcato veselje. Brž je stresel iz rokava kopico pripovedk, da bi jih ostrašil. »Goldinar ni mnogo denarja«, je začel modrovati. »Pa če ga zakoplješ v zemljo, ga daš v varstvo ‚ta boljšemu‘ iz spodnjega oddelka. Kakor bi pihnil, je pri njem ter ga čuva, kakor zna le sam peklenšček.«

»Kaj praviš, kako bi ga okradla?« ga je ustavil Vinko.

Polde se mu je posmehljivo rogal: »Haha, vraga boš okradel! Denar ti izpremeni v črepinje, pa ga išči, ako moreš ...«

»To je pa res«, je prikimal starec, katerega so vsi klicali za strica. Celo vrabci na strehah so mu nagajali: »Fic, fic«, in možiček je menil, da ga poznajo.

»No, stric, povejte, kaj je res«, ga je silila mladina.

»I no, to, da izpremeni vrag denar v oglje«, se je odrezal. »Tako ga skrije in varuje.«

»Ali slišite?« Poldetu je ugajalo, da je stric na njegovi strani. Ženske so se stiskale druga k drugi.

»Tako je bilo nekdaj«, je menil Dragar. »Danes je menda drugače ...«

Polde je ugovarjal: »Prav tako je še ostalo. Starega Klinca ste gotovo vsi poznali. Nekdo ga je opazil, ko je skrival ponoči lonec denarja. Zakopal ga je na vrtu pod češnjo, potem pa sedel na zemljo in rekel: ‚Kdor ga je zapečatil, ta ga bo odpečatil‘. Tisti, ki je slišal te besede, je potem kopal in kopal, a ni mogel priti do denarja. ‚Ta boljši‘ ga je sprejel v varstvo ...«

Ženske so se komaj upale dihati, tako jih je bilo groza. Polde pa je nadaljeval: »Ali pa tedaj, ko so v Podstrani kopali zaklad in izkopali le sodček peska. Pustili so ga na vrhu in zasuli jamo. Drugi dan pa ni bilo ne peska ne soda ...«

»Zakaj se pa Bučarju posreči!« je opomnil Dragar.

»Čudak ima menda kaj posebnega ...« si je Polde izmišljal.

»Kaj neki?« so ugibali vaščani.

»Čarodejno svečo, vrv od zvona, blagoslovljeno palico in pa črne bukve«, je stric važno našteval.

»Eh, kaj bukve!« je ovrgel Polde. »Vragu se mora zapisati, potem se lahko prijateljski pomenita. Za plačilo mu vrag donaša srečo.«

»Naposled pa pride po dušo ...« je vzdihnila Škarlela.

Ženske so se prekrižale. Plaho so gledale proti gozdu, kjer samotari dom vaškega skopuha. Tam na robu pa čaka ‚ta boljši‘, ki preži na njegovo dušo.

Na vasi se je medtem že popolnoma zmračilo. Nizko pod nebom so se podili težki oblaki. Bliski so bili vedno bolj ognjeni. Grom iz daljave se je močneje oglašal.

Skrbni Dragar je postal nemiren. »Nocoj bo hudo«, je opozoril sina. »Po soparnem dnevu rado treska.«

Vinko ga je pomiril: »Shladilo se je. Nič ne bo hudega, oče.«

»Ako bo začelo pokati, poglej okrog hiše. Človek mora biti pripravljen, kadar mu preti nevarnost.«

To je izrekel in odšel v hišo. Prižgal je luč in pripravil blagoslovljeno vodo in leskove šibe, blagoslovljene na cvetno nedeljo. Te je imel navado sežigati ob hudi uri in kropiti okrog hiše.

Odhajali so tudi drugi vaščani. Ostala sta le Vinko in stric, ki je sukal v ustih vivček in motril oblake.

»Dežja ne bo mnogo«, je sklepal po kratkem opazovanju. »Bliska se za planino ...«

»Morda le nekaj kapljic«, je dostavil Vinko. Voščil je starcu lahko noč in odšel žvižgaje proti kozolcu.

Spati se mu ni ljubilo. Nocoj so mu misli uhajale na Celino, kakor se je imenovala najbližja vasica. Samo četrt ure je znašala razdalja po bližnjici, dočim je bila cesta nekaj daljša. Nič več kakor tri hiše so se skrivale tamkaj med gostimi drevesi. V duhu se je ustavil ob prvi, pri Lesjaku.

»Minka!« Prav po tihem je izgovoril Vinko ime svoje neveste, kakor bi stal pod njenim oknom. Že pet pomladi ga vodi tjakaj stezica med cvetjem in zelenjem. Srce mu je polno čiste ljubezni in neomajne zvestobe. Misel na svojo izvoljenko mu je v tujini krajšala dolge ure. K njej so uhajale vse njegove želje, vse njegovo hrepenenje. Najbolj se je veselil ob povratku svidenja s svojo zaročenko. Vselej mu je prihitela naproti z razprostrtima rokama. V njenih zvezdnih očeh je sijala solza veselja.

Letos pa s strahom opazuje, da Minka ni več taka, kakršna je bila druga leta. Naproti mu je prišla le do praga, kjer je počasi iztegnila svojo roko. Manj je bila prijazna in zgovorna; poznalo se ji je, da je hladna in okorna.

»Ali je kaj zagrešil?« Preštel je vse svoje korake, pa se ni ničesar domislil. Morda je doživela kako neprijetnost. Poznal je njenega očeta, ki je bil vse prej kakor prijazen. Edino hčer je hotel obdržati doma, zato ni maral slišati o možitvi. Morda ji je celo prepovedal, naj se z nikomer ne ukvarja.

Vinko je hotel izvedeti, odkod ta njena izprememba. Nekaj ga je z vso silo gnalo na Celino. Pogledal je kvišku v oblake, ki so se trgali in drobili. Tudi bliskanje je ponehalo; odmevi daljnega groma so bili redki in zamolkli.

Zamišljen jo je ubral na Celino. Tiho, z rokama v žepu je stopal po stezi med njivami, koder je nekdaj veselo požvižgaval. Noč je bila temna, le semintja se je zabliskalo.

Dospel je do Lesjaka. Lično pobeljena hiša je stala ob poti med sadnim drevjem. Zadaj za oglom je bilo okno, kjer je tolikokrat potrkal.

Pripravil je kopico vprašanj in stopal po prstih proti oknu. Nekje ob ograji so ležale grablje, ob katerih se je spotaknil.

Tedaj se je za oglom premaknila senca. Nekdo je moral biti pod oknom in jo je plaho odkuril. Čul je nagle korake, ki so se izgubljali po vrtu.

Vinku so se odprle oči. »Ali je res taka?« Vse v njem se je upiralo bridki resnici. »Pa zakaj je to storila?«

Kdo je tekmec, je bil Vinko nestrpno radoveden. Kakor iskre so švigale njegove misli po okolici, a nikjer ni mogel najti tovariša, ki bi ga mogel obdolžiti. Pa čemu bi se trudil in ubijal! Minka mora vedeti in mu povedati. Prej ne bo odnehal.

V prsih mu je vrelo in kipelo. Ali naj jo ubere za predrznikom ali naj pokliče na odgovor Minko, svojo nezvesto zaročenko? Najprej se je odločil obračunati z dekletom. Moral pa je nekoliko počakati, ker je bil preveč razburjen.

Naslonil se je na ograjo in gledal okrog sebe. Stopinje na vrtu so utihnile; ko se je zabliskalo, ni mogel ničesar zapaziti.

Čim se je nekoliko pomiril, je stopil pod okno. »Minka!« jo je poklical in potrkal.

»Ali si ti?« se je oglasila zaspano izpod odeje.

»Jaz«, je kratko pritrdil.

»Pa nocoj! Ali se ne bojiš nevihte?«

»Kako pa veš, da bo nevihta?« jo je prijel za besedo. »Ali se ti je sanjalo?«

»Ko sem legla, se je bliskalo in grmelo ...«

»Mhm.« Fant se ni smel prenagliti.

Prav v zadnji žep je shranil trde besede. Poprej jo mora izvabiti k oknu. Ako jo prej razdraži, bi mu kljubovala.

»Trudna sem in noč je tako kratka«, se je opravičevala. Vendar je vstala in se ogrnila.

Prijel jo je za obe roki, ki ju je krepko stisnil, da je Minka tiho zastokala ter se mu izkušala izviti.

Držal jo je z vso silo in začel brez ljubeznivega uvoda: »Minka, nekdo je bil tukaj ... Čim me je začutil, je pobegnil ...«

»Beži, beži!« Desnica v njegovi roki je rahlo vztrepetala. »Kdo bo šaril tukaj ponoči. Maram za ponočnjake.«

»Videl sem ga, ko je planil od okna. Zapele so mu pete, nato pa je izginil med drevjem. Zapletal se je med veje in lomastil po vrtu.«

Porogljivo se je nasmehnila: »Vinko, kdo ve, kaj si slišal? Pes jo je ubral za mačko ... To te je premotilo.«

»Minka, ne imej me za bedaka. Videla si ga in slišala ... O tem sem trdno prepričan.«

»Prav nikogar, Vinko.«

»Položi roko na srce in ponovi, kar si izrekla ...«

»Nikogar ni bilo«, je tiho ponovila. To jo je izdalo, da ni govorila resnice.

Zavrnil jo je očitajoče: »Grdo je, ker me varaš. Tudi ako bi se zarotila, bi ti ne mogel verjeti ...«

»Zaklinjala se ne bom. To ni moja navada.«

»Minka, zakaj nisi odkritosrčna? To ni lepo od tebe!«

»Česar ne vem, tega ti ne morem povedati. Ne bodi vendar nadležen!«

»Boli me, ker se plazijo mračnjaki pod tvojim oknom ...« Mladeniču se je poznalo, kako bridko je občutil to, kar je povedal.

Tudi Minko je zabolelo. »Osumljaš me po krivici ...«, se je nekam umaknila. »Ničesar ne morem zato, ako me nadlegujejo ponočnjaki ...«

»Minka je priznala!« Zadelo ga je kakor udarec. Zdaj mora izvedeti, kdo se ponuja njegovi zaročenki.

Začel je mehkeje: »Minka, povej mi, kdo se je predrznil. Kaj je imel opraviti tukaj na tem prostoru?«

Vprašanje je bilo mučno in nadležno. Dihnila je šele čez nekaj časa: »Nisem ga poznala ...«

»Ali je bil domačin? Morda je prišel iz druge vasi ali celo iz sosedne fare?«

Dekle ni hotelo nikogar izdati. Trdilo je, da je čulo zgolj trkanje na okno. Norčevalo se je, da ga je Vinko prepodil, preden je mogel neznanec izpregovoriti kako besedo.

»No, vidiš. Prej si pa rekla, da ni bilo nikogar ...« Pošalil se je kljubovalno: »Le za njim, kmalu ga bova ujela ...«

»Nehaj, Vinko!« jo je užalilo. »Ako me imaš res rad, mi tega več ne omeni.«

Vinko je odnehal. »No, pa pustiva to stvar! Govoriva rajši o tem, zakaj si letos drugačna, kakor si bila lani.«

»Oh, že zopet!« ji ponovno ni ugajalo. »Moj Bog! Kakšna pa naj bom! Kakšno me že hočeš imeti?«

»Takšno, kakršna si bila lansko leto. Tako ljubeznivo vdano, mehko, odkrito in neprisiljeno prijazno ...«

»Vinko, ali nisem taka?« se je prisiljeno začudila.

»Nisi, Minka. Niti od daleč ji nisi več podobna ...«

»Oh!« Dekle si je zakrilo lice. Očitanje jo je genilo.

»Minka!« Pobožal ji je mehko desnico in rekel skoro sočutno: »Prišel sem, da se seznanim s tvojo bolečino. Ako me ljubiš, mi je ne prikrivaj.«

Vzdihnila je in molčala. Kaj naj mu reče, da ne bo sitnaril? Domislila si je in začela čez nekaj časa: »Vinko, saj poznaš očeta ...«

»Oče«, je osupnil. »Dozdaj mi tega še niso pokazali.«

»Letos so drugačni. Ne vem, kaj jih je izpremenilo.«

»Veš!« ji je ovrgel. »Kaj bi ne vedela!«

Govoril je resnico, zato se mu ni upala ugovarjati. Očitno je bila v zadregi, kako bi nadaljevala.

»Oče so trdi in natančni«, je naposled spravila iz grla. »Kakor kaže, se bova morala ločiti.«

»Zakaj?« Vinko ni mogel verjeti. »Kaj sem se jim zameril? Kdo me je očrnil?«

»Tega nočejo povedati. Pa jih tudi nisem vprašala.«

»Minka, že vem, kako bom napravil.« Fant se je zamislil in nadaljeval po kratkem molku: »Sam bom stopil prednje in zahteval pojasnila.«

»Vinko, tega ne smeš storiti. Preveč te bodo ošteli. Trdi so in jih je težko upogniti.«

»No, pa mi ti povej. Zakaj mi prikrivaš, kar moram izvedeti ...«

»Hm, resnica ni vselej prijetna ... Marsikaj je bolje, ako ne vemo ...«

»Še bolj mučna pa je negotovost ...«

Tako sta besedila in iskala koncev. Vinko je bil že nejevoljen, ker ni ničesar izvedel. Postal je zbadljiv in osoren. Minka je mirno potrpela.

Naposled jo je prijel prav na kratko: »Ako mi ne poveš, bom pa sam uganil. Začela bova seveda od kraja ...«

»Vinko, nikar me ne muči. Oh, koliko mora človek prestati! Vsaj ti mi prizanesi ...«

»Povej, zakaj mi prikrivaš. Tajno ne bo ostalo ...«

»Oče zahtevajo ločitev ...«

»Zakaj? Mar so ti izbrali drugega ženina – kakega bogatega starca?«

Mladenka je šla globoko po sapo.

»Oho!« Njeno molčanje je pričalo, da jo je pogodil. Rekel je očitajoče: »Zdaj vem, kdo je bil pod oknom ...«

»Nič ne veš«, se je ustrašila, da se je morda kje zagovorila.

»Povej!« je ponovno zahteval. »Prej se ne ganem s tega mesta ...«

Primoral jo je, da je začela po ovinkih: »Oče so navezani na denar in na veliko posestvo. Starim ljudem je to že menda prirojeno ...«

»Pa ti?« jo je vprašujoče prekinil.

»No, jaz ... Otrok se mora ukloniti ...«

»Minka!« Mladeniču je trepetala beseda. Izreči ni mogel drugega kakor: »Glej, da se ne boš kesala.«

»Pojdi, Vinko!« ga je izkušala odpraviti. »Ura poteka ...«

»Grem.« Sam ni vedel, odkod je dobil moč, da se je tako naglo odločil.

Že se je odmaknila od okna, a Vinko jo je ujel za roko. »Počakaj!« jo je pritegnil k sebi. »Nisva se še poslovila ...«

»Zbogom!« je dahnila komaj slišno.

»A tako!« Spomnil se je pesmice, ki pravi:

Drugmu dala je desnico
tak prijazno in sladko,
men pa dala le levico,
a še to tako hladno ...

Nato jo je vprašal: »Minka, ali je to tvoja zadnja beseda?«

Izvila se mu je s silo in rekla: »Drugi so tako sklenili ...«

»Minka!« Žalosten je bil in jezen. »Poslušaj!« se je glasila njegova poslovitev. »Krivdo si zvrnila na druge, a sama boš morala trpeti ...«

»Da boš le ti srečen in zadovoljen«, mu je vrnila hladno.

»Zbogom!« Kakor brez moči je izpustil njeno roko. »Ampak gorje onemu, kdor je to provzročil ...«

S težkimi koraki je šel od hiše. Minka je po tihem zaprla okno.

Vinko je prispel iz vasi na stezo, kjer je glasno zavriskal. Ne od veselja, marveč od jeze. Prav nad njim se je zabliskalo in zagrmelo.

Ubral jo je domov pred nevihto, ki ga je čakala pol noči, da je izvedel bridko resnico. Minke nima več, nekdo mu jo je vzel. Ni mu ga sicer hotela izdati, toda najti ga mora in se maščevati. Naj bo, kdor hoče, nikomur ne bo prizanesel. Sklenil je ostati miren in skriti bolečino.

Zaril se je na kozolcu v dišeče seno in izkušal pozabiti vse, kar ga je doletelo. Pa ni mogel; srce mu je bilo razburkano kakor morje po silnem viharju. Dramili so ga prizori, katere mu je slikala domišljija. Pred očmi so se mu vrstili: Minka, neznanec pod njenim oknom in osorni Lesjak, vsi trije so ga motili, da ni mogel zaspati.

Blisk in grom sta oznanjala čedalje glasneje, da se bliža nevihta. V oblakih nad vasjo je začelo godrnjati, kakor bi bil mešal orehe. Na streho so padle prve debele kaplje.

V vaškem zvoniku je udarilo polnoči, nato pa se je oglasil zvon kot resen klic, da se bliža huda ura. Tedaj se je ognjevito zabliskalo in počilo, da se je stresel kozolec. Treščiti je moralo nekam v bližino.

Vinko je planil pokoncu. Ali ni čul med gromom neke glasove? Nekdo je zaklical: »Pomagajte!«

Zdrknil je navzdol po senu in pogledal s kozolca skozi brano. Odtam se je videlo po vsej vasi od prve do zadnje hiše. Vse v njem je trepetalo ob misli, da bo začelo nekje goreti. Oziral se je skrbno na vse strani, kje se bo posvetilo.

Za silnim gromom se je vlilo kakor iz škafa. Vinko se je postopno umiril, ker se ogenj ni bil nikjer pojavil. Mučile pa so ga nove skrbi, odkod je bil bolestni krik iz temine. Ali je bežal nekdo pred nevihto? Ali je koga oplazila strela? Nekaj se je moralo zgoditi. Nihče ni zaklical brez potrebe.

Nekaj ga je gnalo s kozolca na opazovanje. Ni ga bilo strah, a se je upiral, ker ni vedel, odkod je odjeknilo klicanje. Kam naj gre zdaj med nalivom? Rad bi šel, če bi le vedel, ali more pomagati.

Presenetile so ga nagle stopinje. Nekdo je pritekel pod kozolec. »Vinko!« Smolinov Polde ga je poklical.

Brž se mu je oglasil in ga pozval, naj pride na kozolec. Nič ga ne bo vprašal, da se mu ne bo pozneje rogal. Noče, da bi ga smatrali za bojazljivca.

»Vinko, ali si slišal?« Polde je planil na lestvo in, kakor bi trenil, je bil na kozolcu.

»Slišal, toda ne vem, kaj pomeni.« Vinko ni hotel tajiti. »Nekdo je klical ... Bilo je nekje v bližini, pa ne vem, na kateri strani. Krik se je pomešal med grom in zvonjenje ...«

Polde se ni upal ziniti besede prej, dokler ni sedel prav blizu njega. Pogumen je bil podnevi, kadar je strašil mladino. Nocoj pa je šlo za resnico, zato je bil krotek ko jagnje.

»Biti je moralo ob gozdu ...« je rekel, ko si je obrisal rosno čelo.

»Ob križu meniš?« je izpopolnil Vinko. »Radoveden sem, kaj se je prigodilo ...«

»Nekdo se je zadrl na vse grlo, kakor bi ga bil zgrabil za goltanec. Po glasu ga nisem mogel spoznati, ker se klicanje ni več ponovilo.«

»Polde, pojdiva pogledat.« Vinko je vstal ter se pričel oblačiti.

»Ali bi šel?« je osupnil. »Ne bodi neumen! Jaz ne grem nikamor.«

»Zajec! Ali se bojiš za rovnico ali za pisker?«

»Vinko!« Polde je bil užaljen. »Duhovi niso za šalo. Kam boš hodil v tej temi in mokroti.«

»Saj res.« Vinko je odnehal, čeprav se ni bal ničesar. Strahov se je bil že davno otresel. Vdal se je zato, ker je bila tema in je še vedno dežilo. Sosedov pa ni hotel buditi iz mirnega spanja.

Tako sta ostala na kozolcu. Polde se je zaril v seno in se ni upal domov do ranega jutra.

Križ ob gozdu[uredi]

Naše dobro kmetsko ljudstvo je bilo v bližnji preteklosti navezano na kraje, kjer je prejemalo posebne milosti in dobrote. Skoro vsaka vas ima še danes svoje znamenje in svojega priprošnjika. Poleg cerkvic na gričih najdemo taka znamenja ob potih kakor žive priče izrednih dogodkov.

Tak znamenit prostor si je izbralo Zatišje nedaleč pod hribom: križ na robu gozda. Tjakaj so se zatekali vaščani ob raznih potrebah. Pri križu ni nikdar manjkalo cvetja in drugega lepotičja. Visok porezan hrastov steber, na katerem je viselo razpelo, je bil pokrit s podobicami v zahvalo za uslišane prošnje. Preperelo streho je ovijal gost bršljan in ščitil podobo Križanega pred vremenskimi nezgodami.

Kakor je bil vaščanom križ na robu podnevi drag, tako jim je vzbujal ponoči strah in grozo. O tem je govoril vsakdo, kdor je šel mimo ob polnočni uri. Ta je slišal čudno ječanje, drugi silen vrišč in bobnenje, tretji pa je srečal belo ženo.

Take in podobne govorice so se širile o križu. Zato ni nikogar preveč iznenadilo, ko je tisto jutro Smolinov Polde raztrobil novico, da je slišal krik iz temine. Njemu bi še ne bili toliko verjeli, ker jo je rad posmodil. Ko pa je potrdil novico Dragarjev Vinko, tedaj niso več dvomili. Ta dva sta bila edina, ki sta čula glasove v viharni noči.

Ob križu na robu so se zbirali vaščani v glasnem pomenkovanju. Prav tukaj se je moralo nekaj pripetiti. Tako je trdil Smolinov Polde, kateremu se je podnevi zopet vrnila prirojena zgovornost. Tudi Vinko je bil čedalje bolj prepričan, da je od tukaj odjeknilo klicanje.

Na poti ob robu ni bilo ničesar zaslediti. Zaman so se trudili najti kako stopinjo, ki bi se bila po dežju vendar morala poznati. Ograja na levi strani pota je bila nedotaknjena. In vendar bi bilo tukaj najlaže izdreti kol za pretep ali uboj. Nikjer drugod ni bilo pripravnega orodja.

Tudi iskanje po gozdu jih ni privedlo do razkritja. Pohojena trava ob breznu ni ničesar pomenila, ker so okoličani metali v brezno razne odpadke, pa tudi mrtve živali. Kdo ve, komu je poginilo prase, pa ga je vrgel v globočino.

Prebivalstvo Zatišja se je oddahnilo v zavesti, da se ni nič posebnega zgodilo. Krik iz temine seveda še ni bil pojasnjen, prav kakor so nepojasnjeni glasovi, ki se oglašajo ob križu že več kakor pol stoletja.

Dragarjev Vinko pa je ostal zamišljen in se ni mogel razvedriti. Na uho mu je neprestano udarjal krik iz viharne noči ... Kdo je izustil bolestni klic, na to si ni znal odgovoriti. Vaški stric je napovedoval nesrečo, a kdo bo verjel domišljiji vraževernega starca. Vse bolj verjetno je bilo, da se je tisto noč moralo pripetiti nekaj skrivnostnega. Podrobnosti pa so bile seveda zagrnjene v temino.

Svojega mnenja pa Vinko ni nikomur razodeval. Niti Smolinovemu Poldetu, čeprav sta se dobro razumela.

S kakšno vnemo bi se bil lotil težavnega posla, ako bi ga ne morila žalost zaradi spora s svojo nevesto. Vse njegove najboljše misli so ostale pri njej, utrujeno srce ni našlo potrebnega pokoja. In vendar se je moral okrepiti za veliko delo. S silo je razgnal otožnost, ki je ovirala njegove načrte. Zarotil se je, da bo odnehal šele tedaj, kadar zasači tistega, ki mu je prevzel dekle. Druga naloga pa je obsezala sklepe, da bo pojasnil skrivnostni krik iz temine.

Najprej je bilo treba dognati, ali mu je Minka sploh povedala resnico. Krivdo nezvestobe je sicer naprtila očetu, lahko pa je tudi ravnala po svojem nagibu. Lesjak se mu je videl preokoren, da bi ga zanimale srčne zadeve njegovega otroka. Mati Lesjakovka je mehka in ljubezniva duša; tukaj se mu ni treba bati najmanjšega odpora.

Mladeniča je gnalo na Celino. Pri belem dnevu se je namenil stopiti pred Lesjaka in spoznati njegovo voljo. Ako bo prijazen, se mu bo ponudil, sicer pa poreče: »Zbogom!«

Lesjak in hči sta sedela pred hišo. Bila je nedelja, drugi so odšli v cerkev k popoldanskemu opravilu. Čim je zagledal prišleca, je pošepnil hčeri, naj izgine. Sam pa se je s hrbtom oblastno naslonil na zid in raztegnil noge daleč od sebe.

Minka je zbežala v vežo in odšla skozi druga vrata k sosedu. Vinka je pogrelo. Videl je, kaj se je zgodilo. Ranjen je bil njegov ponos, ki ni bil vajen takega udarca. Nekaj mu je očitalo, da se ponižuje. Ali naj se vrne? Čemu se ji prav za prav usiljuje. Odšla mu je pred nosom; dovolj glasno mu je povedala, da ga ne mara. Z očetom sta se domenila.

In vendar, vztrajati mora do konca, izvedel bo Lesjakovo mnenje. Zdaj je priložnost, kakor si jo je želel. Nič ga ne sme oplašiti.

»Bog daj!« je nagovoril Lesjaka. »Ali ste kar sami ostali?«

»Nič za to«, mu je odvrnil hladno, ne da bi ga pogledal. »Rajši sem sam kakor pa v slabi družbi ...«

»Prav imate.« Vinko je vedel, kam je starec nameril. Ostal pa je hladen; nalašč mu ni hotel pokazati, da so ga zadele njegove besede.

Lesjak bi se ga bil rad takoj odkrižal. »Kam pa si namenjen?« ga je vprašal, kakor bi ga ne bil še nikoli videl.

»Zdaj sem tukaj«, se je pošalil in sedel blizu njega.

Starec je nejevoljno vzdihnil. Tako je pokazal, da mu ni ustregel. Pričel se je obirati in ni vedel, kako bi ga odpravil.

»Minke ni doma«, je zagodrnjal po kratkem molčanju.

»Zbala se me je«, je odvrnil. Vedel je, da se je nalašč odstranila.

»Po opravkih je odšla«, je ponovil glasno in trdo.

Vinko se je opogumil: »Oče, Minka se mi nekam izogiba. Ne vem, kaj sem se ji zameril ...«

»Veš, že veš«, mu je zasolil. »Kaj bi ne vedel!«

»Res ne vem«, je vztrajno trdil.

»I, pa jo vprašaj. Ali ti je toliko za besedo?«

»Pravi, da mora slušati očeta ...«

»Mar bo tebe?« Lesjak je zardel od jeze.

Fant ga je nekaj časa še gladil in božal, naposled pa se je naveličal in nehal izbirati besede. Obupal je, da bi ga mogel še pogovoriti.

Starec je bil čedalje bolj osoren. Malo je manjkalo, da ga ni sirovo odslovil. »Ali boš letos kar doma?« se je srečno premagal.

»Oče mi vedno branijo, naj ne hodim po svetu«, mu je odvrnil. »Ne vem, kako bom napravil.«

»Zaradi mene kakor hočeš«, je zamahnil z roko, češ, da ga ne zanima.

»Doma mi je dolg čas, odkar me vse prezira ...« Mladenič je otožno povesil glavo. Tako živo je občutil, kar je bil izrekel.

»Fant!« Starca je zopet zgrabila jeza. »Povem ti enkrat za vselej: Minko si izbij iz glave. Zaradi nje ni treba več hoditi mimo naše hiše ...«

V Vinku je kar vzkipelo. Vprašal pa je še precej mirno: »Komu pa ste jo obesili na vrat? Glejte, da se ne boste kesali ...«

»Mar zaradi tebe? Nič nimaš, pa izbiraš nevesto ... Komaj si prilezel iz plenic, pa laziš za dekleti ...«

»Nič nimaš«, to je Vinku najbolj udarilo. Seveda se ni mogel meriti s petičnim Lesjakom, čeprav je imel v hranilnici naložene lepe prihranke. Koliko je že pomagal očetu, pa mu očita beraštvo! Tako more govoriti le prevzetnik.

»Nič nimaš!« je Lesjak prezirljivo ponovil. Še bolj ga je hotel osramotiti.

»Očka!« Vinko mu je kljuboval ter se ni dal ponižati. Rekel je uporno: »Ne mislite, da je bogastvo edina sreča ...«

»Ti me ne boš učil!« je togotno zarežal.

»Vi me pa tudi ne boste zaničevali«, mu je preudarno vrnil.

»Čemu pa hodiš za Minko? Še kaj hujšega boš doživel. Zapomni si, kdaj sem ti povedal ...«

»Tepli me menda ne boste ...« se je začel norčevati. »Rad bi poznal tistega, ki me bo udaril ...«

Starec mu je zapretil: »Ako ne odnehaš, jo boš izkupil. Nekdo te zalezuje ...«

»Pa ne on, ki je pobegnil ... Dal si je slabo izpričevalo ... Zakaj se ni pokazal?«

»Kadar bo treba, te bo že počakal. To boš še doživel ...«

»Ako bom napaden, se bom tudi branil. Ne bo se pohvalil, kadar se me dotakne ...«

Starca je dražilo, ker mu Vinko ni odnehal. Nikjer mu ni mogel do živega. Naposled se je raztogotil. »Pojdi!« mu je obrnil hrbet. »Tukaj si opravil.«

»Grem.« Fant se ni hotel več vsiljevati. »Pa Minko pozdravite«, mu je rekel pred odhodom. »Ne želim ji hudega po vaši krivdi ...«

»Kar pojdi«, je mrmral po tihem. »Kdo se bo oziral na tvoje besede!«

Lesjak je odšel v hišo in gledal skozi okno. Ni mu ugajalo, ker se fant ni oziral nazaj proti njemu. Tako ni pokazal tiste bridkosti, katero mu je mož prav za prav privoščil. Kesal se je, zakaj ga ni še bolj robato odslovil.

Vinko se je ustavil šele na stezi nad Celino. Odtam se je videlo h križu ob gozdu. Tamkaj se je zbiralo ljudstvo: pobožne mamice s svojimi otroki. Dekleta so spletala vence in prepevala stare pesmi z genljivimi napevi. Skoro vse so se nanašale na križ in na bridko martro. Pesem, ki so jo pele vsako nedeljo, se je glasila:

»Jezus je krvavi pot potiv,
ko b ne biv hoto, pa b ga ne biv.
S križa je tekla rešnja kri
za odrešenje vseh ljudi.
Angeli jo pobirajo,
v zlate jo kelhe nalivajo
in jo Bogu darujejo.«

Prav tako priljubljena je bila pesmica:

»Cev svet se je treso,
k je Jezus križ neso,
krvav pot potiv.
Tri rožce izbrane
za verne kristjane,
en krancelj zelen,
Mariji spleten.«

Lepa pesem ima skrivnostno moč in čudežno poživi človeka. Tudi Vinko je trenutno pozabil svojo žalost. Kolikokrat je prepeval ob križu, ko je bil še otrok; tamkaj se je igral in nabiral cvetlice. Takrat še ni poznal bolesti, ki plete danes njegovemu srcu trnjev venec. Vse njegove misli so pohitele v tiste srečne čase ...

Mladostni spomini so mu olajšali bridko razočaranje. Minka je še vedno živela v njegovem srcu. Gledal jo je za zastorom kakor zvezdo za oblakom. Kar je storila, ni mogel smatrati za resnico. Skrila se mu je kakor luna, ki je vsa lepša in prijaznejša, kadar se nasmehne izza oblaka. Vdala se je očetu, ki je nastopil z grožnjo.

Zapeljivcu je posvetil vso pozornost. Urno se bo zasukal: kdo bo stal s prekrižanimi rokami in čakal, da mu pade v usta mastna pečenka. Poiskati mora razdiralca svoje sreče, ponočnjaka, ki ga je zalotil pod Lesjakovim oknom. Vse svoje sile bo zastavil, da mu ne uide pred nosom. Obenem se bo zanimal tudi za skrivnostni krik iz temine.

Sedel je na štor ob robu gozda. Tukaj se je zaglobil v nove načrte. Naporno premišljanje pa ga je kmalu utrudilo. Zaželel si je h križu v družbo pobožnih sosedov.

Toda nekaj mu je odbijalo: »Nikar! Motili te bodo in morda celo pokvarili, kar ti je ustvarila domišljija.«

Vinko je poslušal in ostal na svojem mestu. Ni se mu ljubilo mnogo govoriti.

Solnce se je nagibalo k zatonu. Ljudstvu ob križu je napočil čas odhoda. Zbralo se je in zapelo poslovilno pesem:

»Marija, božja mat,
kolk s mogla ti prestat,
s bila žalostna sedemkrat.
Jezus ves krvav
je pod križem stav,
od Marije slovo jemav ...«

Čim so odšli vsi vaščani, se je dvignil tudi Vinko in stopal počasi ob robu gozda. Ni se mogel ustaviti, da ne bi krenil proti križu. Odzval se je skrivnostnemu vabilu.

Najprej si je ogledal vence, ki so jih napletla dekleta. Križ je sličil oltarčku; po tleh so otroci natrosili cvetlic, da je bilo videti kakor preproga. Na klečalniku so gorele svečice. Večerne sapice so se poigravale s svetlimi plamenčki.

Vinko je iskal pripraven prostor, kjer bi se ponovno nekoliko oddahnil. Ostati je hotel neopažen, zato se je zleknil pod gaber v mahovino. Tukaj ga je skrivalo grmovje, dasi je bil oddaljen od poti le nekaj korakov. Nekje med vejami je našel razgled po domači okolici. Precej natančno je izmeril razdaljo med križem in domačim kozolcem. Spet se mu je urivalo mnenje, da je prav tukaj odjeknil skrivnostni krik med nevihto. Ni pa mogel dognati, ali je nekdo res zaklical ali je zatulil veter.

Preudarjal je počasi: »Glasovi viharja so povsem drugačni ... Klic ‚pomagajte!‘ pa je bil močnejši kakor bučanje vetra. Tako ne kliče nihče drugi kakor človek, kadar je v nevarnosti za življenje ...«

Ugovarjali so mu važni pomisleki. Zakaj je klicanje tako hitro utihnilo? Nesrečnik bi bil v nezgodi vendar ponovno zaklical, ako njegov prvi klic ni izzval odmeva. V primeru, da mu to ne bi bilo več mogoče, bi bil ostal kar na mestu mrtev ali pa v nezavesti. Tako pa ni bilo najti prav nobene sledi razen pohojene trave ob gozdnem breznu.

Nehote se je spomnil neznanca pod Lesjakovim oknom. Kako jo je ubral po vrtu, ko ga je iznenadil! Kdo je bil, še dozdaj ni mogel izvedeti. Lahko bi ga bil dohitel, ko bi se ne bil zanesel, da bo Minka tako trdovratno molčala. Morda si je nesramnik domišljal, da mu je preganjalec za petami. Kdo ve, ali ni naposled zakričal v strahu pred zasledovalcem.

To je bilo samo domnevanje brez zadostne podlage. Od časa, ko je zalezel bojazljivca, pa do obupnega krika med nevihto, sta minili več kakor dve debeli uri. Takrat je bil ponočnjak že lahko na varnem – daleč od Zatišja. Tudi je bežal v nasprotno smer in ni bilo verjetno, da je krenil nazaj proti gozdu. Cesta ob robu se privije šele po dolgem času do človeškega bivališča.

Naporno ugibanje ga ni privedlo do pravega zaključka. Naposled se je ozrl na križ s tiho prošnjo: »Vsevedni, Ti veš, kar je meni popolnoma neznano. Pred Teboj ni skrivnosti! Razsvetli mi razum, da bom mogel z bistrim očesom pogledati v neznanost.«

Molitev ga je čudežno pomirila. Novo upanje mu je napolnilo mlado dušo. Sam ni vedel, čemu si je urezal v grmu palico, s katero se je pričel igrati. Najprej jo je gladko obrezal, potem pa jo zapičil predse v zemljo, da bi jo okrivil. To pa se mu ni posrečilo. Naposled se je lotil žlambora v krivem gabru. Začel mu je meriti votlino.

Žlambor v krivem gabru je zeval nekaj pedi od tal; odprtina je bila okrogla in velika kakor otroška glava. Notri so včasih gnezdili sršeni, kar so tisto leto opustili. Tudi mravlje so se izselile.

Vinko je porinil palico navzgor v votlo deblo. Bila pa je prekratka in ni segla do kraja. Zapičil jo je navzdol, pri čemer je zadel ob nekaj mehkega, ki se je pod palico premaknilo. »Kako cunjo je nekdo odložil«, si je mislil.

Radovednost pa je včasih večja od razuma in volje. Hudo jo je popolnoma premagati. Tudi Vinku ni dala žilica, da bi bil odnehal, še vedno je dregal s palico: najdeni predmet je hotel na vsak način spraviti iz žlambora. Naposled mu je to vendar uspelo. Iz luknje je pogledala debela usnjena krpa. Pobral jo je in očistil nesnage: pajčevin in vlažne črne prsti, ki se je nabirala v trhlem deblu.

Usnje se je čedalje bolj svetilo in dobivalo lično rjavo barvo. Na mehkem hrbtišču sta se prikazali svetli črki, nedvomno začetnici kakega imena. Brž je odprl denarnico ter jo iztrkal. Pričakoval je denarja, a je bila prazna. Drobna sličica mlade gospodične je bilo vse, kar je bilo v njej.

Odkod je prišla ta denarnica v žlambor, je bila Vinku nova uganka. Usnje je bilo boljše kakovosti in se ni dalo premočiti. Črki sta bili pozlačeni in umetno izdelani. Bela sličica še ni imela madeža, kakor bi se je ne bil še nihče dotaknil.

Vprašanje je bilo, kje je ostala vsebina lične denarnice. Kdor jo je kupil, jo je rabil pač za nekaj drugega kakor za okrasek. Kdo jo je izpraznil, preden jo je vrgel od sebe? In zakaj jo je shranil tukaj v votlem drevesu? Ako jo je hotel prikriti, tedaj bi se je bil lahko drugače iznebil. Tu ji ni izbral primernega skrivališča.

Na take pomisleke si Vinko ni znal odgovoriti. Mislil si je: »Kdor jo bo hotel imeti, ta naj se oglasi. Pri meni je spravljena bolj varno kakor v mokri votlini. Vrnil jo bom na zahtevo onemu, ki mi jo pravilno opiše. Moral mi bo navesti črki in označiti sliko, katero mora brez dvoma poznati.«

Spravil je denarnico v notranji žep suknjiča in jo mahnil proti domu. Ubral jo je po bližnjici mimo Bučarja, vaškega skopuha. Dedec je sedel pred hišo na tnalu, odkoder se je videlo h križu. Njegova razdrapana hiša je stala kakor strašilo blizu gozda. Lesene stene so ji bile izbočene, streha je kazala gola rebra.

Skopuh Bučar je bil pust in dolgočasen. Sosedom ni zaupal, zato tudi z njimi ni maral občevati. Vinko se je čudil, zakaj se mu nocoj ni umaknil. Kakor da se mu je nalašč nastavil. Čemu gleda za njim, kakor bi mu štel stopinje?

Vinka so doma že čakali z večerjo. Oče je godrnjal, ker se je fant predolgo zamudil. »Vse popoldne postopaš«, ga je pokaral. »Mar bi bil pri meni, da bi se bila kaj pomenila.«

Vinko je molčal, z očetom se ni hotel prepirati. Tudi mu ni omenil, da je našel denarnico. Skoro je bil že zinil, pa mu beseda ni šla z jezika.

Popil je skledico mleka in odšel počivat. Na kozolcu je slekel suknjič, ki ga je zravnal in položil pod glavo. Tako se je navadil v tujini, kadar je imel pri sebi kaj denarja.

Zatisnil je oči, a ni mogel zaspati. Dogodkom, katere je bil doživel, se je pridružila še denarnica, označena s svetlima črkama. Ali bo našel kdaj človeka, ki jo bo spoznal za svojo lastnino? Vrnil mu jo bo, ne da bi zahteval najdenino.

Zvon v vaškem zvoniku je naznanjal dolge nočne ure. Dvanajst ... Vinko je slišal vsak udarec kladiva, ki je zaškripalo, preden je udarilo na rob zvona. Obenem je zahreščalo kolesje zarjavele ure, da je človeka spreletela groza.

Vinko, ki se je dozdaj nemirno obračal na ležišču, se je naposled umiril. Začutil je, da se mu bliža spanje. Minka, Lesjak, neznani vasovalec, denarnica – vse mu je izginjalo pred očmi kakor v prozorni meglici. Ugašale so mu misli kakor iskre nad plamenom in bledele podobe.

Prav ko ga je objemal spanec, je začul pod kozolcem rahle stopinje. Komaj slišno se je premikala lestva: nekdo bo prišel na kozolec.

»Polde gre«, si je mislil in poslušal. Božajoča roka spanja se je naglo umaknila. Nenadni prihod prijateljev ga je vzdramil in osvežil.

Tiho kakor tat je prilezel po lestvi nekdo, ki ga v temi ni mogel spoznati. Polde ni bil, ker se je povsem drugače obnašal. Na vrhu se je ustavil in gledal okrog sebe. Vinko je ležal nepremično in zadrževal sapo. Bal se ni nikogar, saj je imel vile v kotu zraven sebe. Samo radoveden je bil, kdo je prišel na kozolec. Neznanec je stopil po tihem z lestve ter se oprezno bližal ležišču. Z rokami je tipal po senu; že je našel predpasnik, pa se z njim ni mogel zadovoljiti.

»Nekaj išče«, je Vinku šinilo v glavo. Pričel je glasno hrpati, da bi dokazal globoko spanje. Predrznik mora izvesti, kar namerava. Kadar bo dovolj, tedaj ga bo zagrabil.

Neznanec je tipal in brskal. Vinko je začutil njegovo roko na odeji, odkoder se je hitro zopet umaknila. Zatem se mu je približala ob vzglavju; mračnjak je otipal suknjič in segel proti žepu. Žep pa je bil znotraj v pregibu, zato ni mogel do njega. Čutil je, kako si prizadeva, da bi mu izluščil suknjič izpod glave. Ker mu ni uspelo, ga je poizkusil s sunkom izdreti.

Vinko se ni mogel več premagovati: »Stoj!« je zaklical ter ga zgrabil za ramo, kamor ga je bil slučajno dosegel. »Kdo si? Kaj hočeš od mene?«

Neznanec se mu je izmuznil in planil na lestvo, po kateri je kar zdrknil navzdol pod kozolec. Za njim se je spustil tudi Vinko, a ga ni mogel dohiteti. Videl je, kako spretno zna bežati po ovinkih; vsako stezo je moral dobro poznati. Odkuril jo je v smeri proti gozdu.

Vinko mu je sledil do Bučarja, poslednje hiše v Zatišju. Tu mu je zmanjkalo sledi; stopinje so nenadno utihnile ter se niso več oglasile. Kam je zavil plašljivec? Kje si je izbral skrivališče? Lahko se je umaknil v hlev ali morda celo v podstrešje. Bučarjev dom je bil razdrapan in vhoda ni bilo treba dolgo iskati. Ali naj pokliče gospodarja? Ne! Čudak bi ga nahrulil in bi mu ne hotel pomagati.

Nekaj časa je hodil okrog hiše in skrbno poslušal. Neznanec se ni več pojavil. V starem poslopju ni bilo čuti nikakega ropotanja. Celo podgane so mirovale.

»Zopet smola!« se je rogal Vinko samemu sebi. »Nocoj kakor takrat pod Lesjakovim oknom. Obakrat mi je pobegnil pred nosom. Lahko se mi posmehuje ...«

»Kaj je prav za prav hotel?« Zaman si je belil glavo, ko se je vrnil na kozolec. »Zakaj mi je hotel potegniti izpod glave suknjič, ko je otipal v žepu denarnico? Kdo me je videl v senci pod krivim gabrom? Kako je mogel vedeti, da jo nosim pri sebi? Pa da ni počakal dneva, ako gre za njegovo lastnino! Ali se boji, da jo bom utajil?

V takih mislih je zadremal šele proti jutru. V spanju se mu je izpremenila domišljija v mučne sanje. Sanjalo se mu je o obupnem kriku v viharni noči. Nekdo je napadel bogatega tujca, ki ga je umoril in oropal. Mrliča je pokopal nekje v gozdu, prazno denarnico pa skril v drevesno votlino. Zdaj jo išče duh umorjenca; čutil je ledeno roko, ki ga je tipala po odeji. Zakričal je in se prebudil. Nad gorami se je bočila prva zarja.

Prvi dokazi[uredi]

Zatišje, preprosto gorsko vasico, je čakalo novo presenečenje. Ljudstvo, vajeno vsakdanjosti, ni poznalo pretresljivih dogodkov. O grozovitih roparskih napadih je čulo le v pripovedkah ob dolgih zimskih večerih. Vse take dogodbice pa so izvirale iz davnih časov. Zato jih je tembolj razburil dogodek, ki sta ga doživela Dragarjev Vinko in Smolinov Polde. Ugibanja in pretresanja ni bilo ne konca ne kraja.

Skrivnostni krik iz temine se je umaknil v ozadje, ker so ga vaščani skoro že pozabili. V ospredje je stopila novica o najdeni denarnici, ki je bila skrita tam, odkoder je odjeknilo klicanje. Treznim presojevalcem je bila ta denarnica jasen dokaz zavratnega napada ali celo umora.

Vinkove sanje so tako domnevanje izdatno podprle. Kdo pa naj išče denarnico kakor duh nesrečne žrtve? Kdor umrje nepripravljen, ta se mora pokoriti na onem svetu. Duh, ki se prikazuje, pa išče rešilca ...

Vinko se je kesal, ker je komu kaj omenil. Sosedje so ga neprestano nadlegovali. Vedeti so hoteli, kakšen je bil tisti, ki je prišel ponoči na kozolec. Vedno jim je moral pripovedovati, kako se je pojavil in pobegnil.

Najbolj so občudovali njegovo hrabrost, da se je upal s kozolca in slediti prikazni. Spet so poizvedovali o vsem, kar je videl in slišal; vaški stric pa je hvalil Boga, da ga ni prikazen zdrobila v prah in pepel, ker jo je preganjal kot hudodelca.

Kar ni mogel pojasniti Vinko, je izpopolnil Krečar iz Robide. Tudi on je videl prikazen – tisto noč, ko je posetil Vinka skrivnostni neznanec. Vračal se je iz trga, kjer se je bil zapoznil. Že od daleč je opazil, da se ob križu ob robu gozda nekaj premika. Postal je in gledal; sprva ga ni bilo groza. Videl je, kako se je nekdo vrgel pod križ ter se ga oklenil z obema rokama. Pri tem je zastokal iz dna bolestne duše: »Izgubljen sem za vedno!«

Krečar se je od strahu skoro sesedel. Snel si je klobuk in vzdihnil: »Bog naj ti pomaga!« Nato jo je ubral domov. H križu se ni upal več pogledati. Drugi dan pa je vedel, da je bila prikazen brez glave. Segala je do vrha križa.

Vinku ni bilo dosti za taka pripovedovanja. Bila so silno pretirana. Morda je bilo vmes nekaj resnice, vse drugo pa je bilo izmišljeno in zlagano. Take govorice mu ne morejo koristiti, marveč škodovati. Po tej poti ne bo dosegel svojega namena. Drugam mora obrniti pozornost, ako hoče priti do smotra.

V svoje veliko začudenje je opazil, da se mu bogatin Bučar nekam približuje. Skopuh je bil pravcati ošabnik ter ni znal prijazno občevati. Kadar je s kom govoril, tedaj je gledal v tla; navadno pa se je človeku že prej izognil. Zaradi tega ni imel prijatelja med sosedi.

Dragarjev Vinko je bil edini, kateremu se čudak ni umaknil. To pa le tedaj, kadar je videl, da ni nikogar v bližini. S hlinjeno prijaznostjo ga je ustavil na poti in začel nerodno kramljati. Najprej se je vselej lotil vremena. Pri tem se mu je poznalo, da bi rad še nekam drugam obrnil besedo.

Njegovo vedenje je bilo čedalje bolj sumljivo. Vinko se sprva ni hotel razgovarjati; skopuha je črtel, kakor so ga črteli vsi vaščani. Vsem se je gabila njegova lakomnost: za svoj dobiček bi bil človeka kar živega odrl. Kadar je bilo treba komu kaj dati, tedaj je stisnil pesti in držal z obema rokama. Nasprotno pa se je tresel od poželenja, ako je pričakoval koristi.

Vinko je pričel zakrivati svojo mržnjo ter se nastavljati skopuhu. Večkrat ga je srečal na poti, kar je Bučarju silno ugajalo. Vselej pa se je ozrl okrog sebe, preden se je zapletel v pogovor. Govoril je tiho, kot bi se bal, da bi ga kdo ne slišal. Njegovo vedenje je bilo čedalje bolj skrivnostno.

Nekoč ga je dohitel ob mraku pri križu. Bučar je nesel butaro drv; lezel je prav počasi in stokal, kakor bi ga tiščalo silno breme. Vinko pa je veselo požvižgaval, čeprav ni čutil v srcu pravega zadovoljstva.

Ustavila sta se po običajnem pozdravu. Okrog in okrog ni bilo žive duše.

Starec je počasi odložil drva in vprašal mladeniča, kam se je namenil.

»Nekaj trt bi rad narezal za krovca«, mu je odgovoril.

»Pa tako pozno! Preden prideš do gozda, se bo stemnilo ...«

»Vseeno, ako jih poiščem jutri. Ponoči res ni prijetno hoditi okrog gozda ...«

»Ali se bojiš, da te bo kdo zagrabil?« Skopuhov glas je bil prisiljeno šaljiv. Tako je pač moral odgovoriti, ker tudi fant ni mislil resno, marveč se je pošalil.

»Saj veste, kaj vse govorijo ...« se je Vinko porogljivo namuznil. »Človeka je kar groza ...«

»Seveda, kdor verjame«, je odbijal Bučar. »Ti menda nisi tak plašljivec ...«

»Nisem. Prav imate.«

»No vidiš. Zares je smešno. Kaj ne, Vinko?«

»Seveda«, mu je vidno ustregel.

»Potem sva midva edina v Zatišju, ki greva mimo takih budalosti. Želel bi, da se o tem bolj natanko pogovoriva ...«

»Pametnega človeka rad poslušam. Vi ste starejši ter ste že marsikaj doživeli ...«

»Imam pač svoje mnenje pa tudi svoje prepričanje ... Nocoj menda nimaš nujnega opravila?«

»Nimam. Za kako uro bi se odtrgal ...«

»Zelo mi boš ustregel.«

Fant je bil takoj pripravljen za pogovor. Ponudil se je, da mu pomaga nesti drva, kar je čudak odklonil. Tudi ni maral, da bi hodila skupaj; rekel mu je, naj gre naprej ter ga počaka pred hišo. Tako sta stopala v precejšnji razdalji: Vinko z rokama v žepu, Bučar pa sključen in zamišljen, z butaro na rami.

Prag Bučarjeve hiše je redkokdaj prestopila noga kakega soseda. Umazanec ni sprejemal obiskov. Vsakdo mu je bil berač, kdor ga je prosil v denarni stiski. Po vsej okolici je šlo od ust do ust: »Bučar bo umrl brez dobrega dela.«

Vinko si je že večkrat želel ogledati domovanje vaškega samotarja. Zdaj se mu je nudila priložnost. Komaj je čakal, da je starec ukresal luč, potem pa prižgal umazano leščerbo ter jo postavil na zapeček. Nato je obrisal s predpasnikom debelo hrastovo mizo, polito z jedjo; zadaj na klopi so stali lonci in sklede, v katerih so se kisali ostanki jedi od vsega tedna. Od stropa so visele dolge pajčevine. Po njih so se vozili pajki in lovile muhe. Šipe v oknih so nadomestovale krpe. Postelja ob steni še ni bila najbrže nikoli postljana. Pod njo so škrbljale miši, ki so se gostile z raznimi odpadki.

Čudaku ni ugajalo, ker se je Vinko preveč oziral okrog sebe. Vedel je, da opazuje njegovo zanikarnost in malomarnost. Ako bi mu pokazal svoje bogastvo, bi mu zabrisal slabe vtiske. Bučar pa se ni nikdar ponašal s svojim imetjem. Rajši je stokal kakor siromak, ki ne ve, s čim se bo hranil in oblačil.

»Hudo je, ako je človek sam«, se je naposled opravičil. »Toliko je dela, pa naj pometam in pospravljam.«

»Gospodinje vam je treba«, mu je Vinko omenil. »Dva napravita več ko eden ...«

Na to mu samotar ni odgovoril. Odprl je staro omaro in postavil predenj zeleno steklenico. »Na, pij!« mu je natočil kozarček.

»Žganja ne pijem!« se je branil. »Takoj mi udari v možgane.«

»Pokusi!« ga je silil. »Pristna kapljica. Ne bo ti škodovalo.«

Vinko se je dal pregovoriti. Eno samo kapljico je bil spustil na jezik, pa ga je speklo kakor peklensko olje.

»Pij!« mu ni pustil odložiti kozarca. »Ali veš, koliko je staro to žganje? Kaj meniš?«

»Ne vem, kaj bi rekel.« Vinko se ni hotel ubijati s praznim ugibanjem.

»Nakuhal sem ga pred desetimi leti. Učakalo je visoko starost.«

»Zares, močna pijača.« – Vinko je zopet pokusil in pohvalil. »Ta vam požge vse smrtne grehe ...«

Skopuha je očitno nekje zabolelo. Brž ga je zavrnil: »Seveda, kdor jih ima ... Jaz jih nimam ...«

»No, vas pa prime za lase«, se je Vinko hitro pošalil. Bal se je, da bi se mu zameril.

»En požirek se prileže«, je potrdil. »Ali boš kaj zagriznil?« mu je ponudil prekajeno klobaso. Bila je že plesniva in trda ko usnje.

Mladenič se je čudil skopuhovi postrežljivosti. Menil je, da ga hoče opijaniti z nekim posebnim namenom. Zdaj pa mu ponuja celo jedi, kar je tembolj čudno, ker še ni bilo slišati, da bi bil skopuh koga napasel.

Vinko se je lotil klobase. S težavo je prežvečil košček ter ga spravil v želodec. Rezalo ga je po grlu, kakor bi požiral steklene drobce.

Starec se je spravil nad lonec z ostankom kislega zelja. Zajemal ga je z leseno žlico. Pri tem je premišljal, kako bi spravil iz sebe nekaj, kar mu je ležalo na srcu.

Začel je previdno: »Nekateri ljudje slišijo travo rasti ... Kaj praviš, Vinko?«

»Ne vem, kaj prav za prav mislite«, ga Vinko nalašč ni hotel razumeti.

»Da ni vse skupaj nič, kar govorijo ...«

»O tem ni dvoma. Nekomu se je sanjalo ...«

»Kaj pa denarnica?« je vprašal čudak z neko tiho skrbjo, katero je Vinko komaj zapazil. »Ali je nisi našel ...?«

»Sem. To pa ni menda nikaka posebnost ...«

»Seveda ni.« Dedec je bil kar zadovoljen. Fanta je hotel preizkusiti, ali zna pravilno sklepati in preiskovati. Pa je začel sklepati, da je manj prebrisan, kakor mu je prisojal. Ali pa se za vse skupaj premalo zanima. Da se je potuhnil, tega se skopuh ni bil domislil.

»Pravijo, da si jo našel tam nekje ob križu«, je začel kar očitno poizvedovati.

»V žlamboru pod krivim gabrom ...«

»Oho!« Bučar se je začudil, kakor bi tega res ne vedel. »Kdo jo je neki shranil v drevesno duplino?«

Fant je nevedno zmignil z rameni. Nič ni hotel reči, da bi se ne prenaglil in česa ne pokvaril. Kdor opazuje, mora biti na vse pozoren. Zalezovalec se ne sme premikati v skrivališču.

Tudi skopuh je bil prekanjen, bolj, kakor je bil videti neroden. Po ovinkih je hotel dognati, kar se je bil namenil. Po njegovi mrtvi zunanjosti bi mu tega nihče ne bil prisodil.

»Našel si jo kajneda po naključju«, ga je vprašal, ko je bil ostrgal lonec. »Tako, kakor slepa kura zrno ...«

»Seveda. Igral sem se s palico pod drevesom.«

Skopuh bi bil najrajši poskočil od veselja. Tak odgovor je nedvomno vreden več kakor vse njegovo bogastvo. Kadar bo sam, tedaj bo že dal duška svojim občutkom. Zdaj pa jih mora zatajiti, za ves svet se ne sme izdati.

Zato je nadaljeval prav malomarno: »Ali je denarnica sploh še kaj vredna? Kaj prida nihče rad ne zavrže.«

»Precej dobro je ohranjena.« Vinko mu je denarnico površno opisal. Ko je omenil sliko in zlati začetnici, je starcu kar izpremenilo barvo. Vinko se je delal, kakor bi ničesar ne opazil.

»Ali jo boš hranil?« je starec prikril zadrego. »Čemu naj ti bo, kajneda?«

»Proč je ne vržem. Za spomin naj ostane ...«

»Vinko!« Skopuhov glas je bil svareč in važen. »Takih stvari ni varno hraniti ...«

»Zakaj?« Fant se je neskrbno nasmehnil.

»Zato, ker ne veš, kaj vse lahko nastane ...«

»Eh, kaj neki?«

»Porečejo, da si jo ukradel ...«

»Oho! Kdo mi bo dokazal?«

»Prav lahko nastanejo sitnosti in neprijetne posledice ...«

»Kakšne? Ne bojim se vsake sence.«

»Boš že videl. Dvakrat ne rečem, da ti jo je nekdo nalašč podtaknil. Morda s hudobnim namenom ...«

»S tem bi mi celo ustregel. To bi mu posvetil!«

Bučar jo je dobil po nosu. Brž se je useknil z desnim rokavom, da bi skril obličje, na katerem se je poznala vidna izprememba. Hitro je namreč zardel in pričel bledeti.

Fant pa je nadaljeval kljubovalno: »Silno sem radoveden, kdo se bo oglasil ...«

Skopuh je premišljal, kaj naj bi mu odvrnil. Oplašiti ga ni mogel, fant je pogumen in uporen. In vendar mora zlomiti njegovo trmo! Daleč v svojo domišljijo je šel po sredstva, našel pa je le kratko svarilo: »Fant, nikar se ne podajaj v nevarnost. Jaz bi na tvojem mestu ukrenil nekaj drugega. Ne bo ti žal, ako me boš poslušal.«

»Svetujte, kaj mi je storiti.« Vinko je radovedno čakal, kaj mu bo povedal.

»Denarnico prodaj«, mu je svetoval z važnim poudarkom. »Tako boš imel vsaj nekaj dobička?«

»Kdo jo bo pa kupil?« se je porogljivo namuznil.

»Vsakdo, ki jo potrebuje. Dober kupec bi ti jo celo preplačal ...«

»Ne verjamem. Za take reči ljudje nimajo denarja.«

Bučar ni vedel, kako bi prišel do prave besede. Rekel je prav počasi, skoro boječe: »Meni jo daj za primerno ceno!«

»Vam?« je vprašujoče zategnil. »Ali mislite zares ali za šalo?«

»Ako jo prodaš, bi jo kupil. Poprej si jo moram seveda ogledati. Potem se bova pogodila.«

»Prav.« Mladeniča je presenetilo skopuhovo vedenje. Poprej ga je dedec opozarjal na nevarnost, ki mu preti zaradi denarnice. Skoro zameril mu je, ker se ni dal oplašiti. Zakaj tako hitro izpreminja svoje mnenje? Ali nima posebnega namena?

Starec se je izgovarjal, da bi fant ne zaslutil česa. »Pravijo, da je kako najdeno reč dobro kupiti. Takšno namreč, ki nima pravega lastnika.«

»O tem še nisem slišal ...«

»Morda boš celo izkusil. Ako boš rešen kake sitnosti, mi boš nedvomno zelo hvaležen ...«

»Pa vi?« se je začudil. »Ne mislite, da se vas ne bo prijelo ...«

»Vem. Toda zame se ni treba bati.«

»Dobro. Bova pa naredila.« Vinko mu je obljubil prinesti denarnico, skopuh pa se je zavezal, da bo takoj odštel kupnino. V potrdilo mu je segel v roko.

Tisti večer Vinko zopet ni mogel zaspati. Sedel je na trati pred hišo in tehtal skopuhove besede. Našel je marsikaj sumljivega. Čemu ga je hotel opijaniti z močno pijačo? Ker mu ni uspelo, ga je izkušal oplašiti. Šele potem je namignil na kupčijo. Ali naj pristane na njegovo ponudbo? Ni se mu videlo prav, prodati to, kar ni njegovo.

Spet se mu je vsiljevalo vprašanje: »Kakšno vrednost ima denarnica za lakomnega soseda? Do sedaj še ni bilo slišati, da bi si skopuh nabavil nekaj, česar ne potrebuje. Najbrže mi pripravlja udarec, hoče mi škodovati.«

»Pozor!« mu je nekaj zaklicalo. Vinko si je pripravil nove načrte. Skopuhu se je podnevi izogibal, zakaj denarnice mu ne proda za nobeno ceno. Ponoči pa ga hoče skrivaj opazovati. Nekaj mu je reklo, naj se hitro povrne k samotarjevi koči. Skopuh je imel navado, da se je sam s seboj glasno pogovarjal.

Tedaj ga je iznenadil Smolinov Polde. Stopil je predenj kakor prikazen. Rad bi mu bil nekaj povedal, pa ni mogel prej, dokler se ni oddahnil.

Vinka je skrbelo, kaj se je zopet zgodilo.

»Pri križu zopet straši«, se je tresel od groze. »Nekdo se napihuje, da se bo kar razpočil ...«

»Pojdiva pogledat!« Vinko je kar poskočil in hitel proti robu gozda. Nobene minute ni hotel zamuditi.

Za njim je stopal Polde, ki je čedalje bolj zaostajal. Naposled jo je ubral proti domu. Noge so se mu zapletale od strahu, ni mu mogel več slediti. Vinko je počenil za grm blizu križa in poslušal. Prikazen se ni več pojavila. Ko se je pozneje vračal mimo Bučarjeve hiše, je slišal, da so se zaprla vrata.

»Dedec še vedno ne spi«, so ga obhajale neprijetne slutnje. »Čemu neki rogovili okrog?«

Doma je našel Poldeta, ter ga robato ozmerjal. »Plašljivec, sram te bodi! Nihče bi te ne bil požrl.«

Polde je bil pohleven kot ovca. Izgovarjal se je: »Noč ima svojo moč. Svoje kože ne nosim rad vragu naprodaj. Ne veš, kako je tulil. Kakor bi bil vlekel v pekel pogubljeno dušo!«

Vinko ga je krepko prijemal: »Kdo je tulil? Jaz bi bil vendar slišal. Zakaj nisi pogledal, kdo je bil?«

»Prijatelj! Vrag je črn in ima ognjeno dlako.«

»Beži, beži! Ponoči je vse črno. Hudobec ne hodi blizu križa. Nisem mislil, da si tak strahopetec.«

Polde ga je hotel ugnati ter se je pričel šaliti. »Oho, prijatelj! Nikar ne umivaj zamorca! Zakaj pa se vidva nista pomenila?«

Vinka je zgrabila jeza. Pol zares in pol za šalo je pobral na dvorišču vejo in zakričal: »Spat se mi poberi!«

Fant se je zbal in jo je na mah odkuril.

»V tretjič gre rado«, pravi ljudski pregovor. Vinko je prečul že dve grozoviti noči: prvo, ko je slišal krik iz temine, in drugo, ko ga je posetil skrivnostni neznanec. Tudi tretja noč mu ni prinesla pravega počitka. »Polde je moral nekaj videti«, mu je rojilo po glavi. Kesal se je, ker ga je tako robato odslovil. Pomirila ga je zavest, da je Polde vzel vse to za šalo ter mu ne bo zameril.

Misli, ki so se mu doslej mudile pri Poldetu, so se zbrale pri skopuhu v njegovi zapuščeni koči. Spet je v duhu pregledal njegovo vedenje in ustvaril nove načrte. Najprej je sklenil, da mu ne bo denarnice nikdar pokazal. Omajali ga ne bosta nobena prošnja in nikaka vsota denarja. Tudi grožnje ga ne bodo oplašile.

Bučar pa ni odnehal in mu je bil vedno za petami. Govoril je samo o denarnici. Zdaj ga je strašil z nevarnostjo, potem mu je ponujal plačilo.

Vinko je bil trd ko skala. Znal se je spretno izgovoriti. Vselej je obljubil, da mu bo ustregel.

»Čemu pa odlašaš?« je bil skopuh že nestrpen. »Dam ti, kolikor zahtevaš ...«

»Ali slišiš?« mu je šepetala izkušnjava. »Čemu ti bo denarnica? Prodaj jo, ne brani se denarja!«

»Nočem!« se je ustavila njegova trdna volja. »Skopuh je nevaren človek, kdo ve, kakšen denar mi ponuja ...«

Vsiljivec pa je bil čedalje bolj nadležen. Kar naprej mu je ponujal denar, denarnico je hotel imeti za vsako ceno. Predno sta se razšla, mu je pričel groziti.

Mladeniču je naposled uspelo, da se ga je za nekaj časa srečno odkrižal. Zaželel si je izpremembe ter je obrnil pozornost na Celino. Vsak hip se mu je odtrgala nova misel in hitela proti Lesjaku. Kadar se je spomnil Minke, mu je bilo tesno pri srcu. Manjkalo mu je nekaj, česar je tako občutno pogrešal. Občutil je resničnost pregovora, ki pravi: »Staro ljubezen je težko pogasiti.«

Kmalu se mu je posrečilo nekaj važnega: odkriti prijateljstvo med skopuhom in Lesjakom. Opazil je, da se pogosto shajata in zaupno pogovarjata. O čem se menita, ni mogel izvedeti. Radoveden je bil, ali je skopuh zaupal sosedu, zakaj mu je toliko za denarnico. Morda celo snujeta načrte, kako bi si jo prilastila. Ali pa se pripravljata, kako bi mu na tihem škodovala. Oba ga sovražita, od obeh ni mogel pričakovati ničesar dobrega.

Kaj ju je zbližalo, to je Vinka vedno bolj zanimalo. Res sta si bila po duhu precej sorodna: oba sta bila silno navezana na premoženje. Nobeden izmed njiju ni imel pravih prijateljev med sosedi. Kar je bil Bučar v Zatišju, to je bil Lesjak na Celini: oba sta grabila, dala pa nista ničesar od sebe. Vendar je bilo med njima nekaj razlike. Lesjaku ni namreč nihče odrekal poštenja, dočim so o skopuhu govorili marsikaj. Med drugim so ga dolžili, da je v zvezi s hudobcem, ki mu množi imetje.

Vinko se je nadejal, da se mu bo naposled približal tudi Lesjak, kar se pa ni uresničilo. Ostal je trd kakor kamen. Kadar sta se srečala, ga je grdo pogledal. Prav nič ni kazalo, da bi hotel z njim občevati. Minka se mu je le še hladno nasmehnila in zbežala.

Neznanca, ki mu jo je iztrgal iz objema, pa nikakor ni mogel izslediti. Vaške klepetulje niso vedele ničesar povedati. Pač so se nekoč pohvalili ponočnjaki, da so zapodili nekoga od Lesjakovega okna. Kdo je bil, to je ostalo seveda skrito, ker jim je vasovalec srečno ubežal.

Po okolici so krožile neverjetne govorice. Ob križu na robu gozda je stalno strašilo. Vsako noč se je pojavila prikazen, zdaj v tej in zdaj zopet v drugačni obliki. Kar je manjkalo, je dodala ljudska domišljija.

Nekoč se je prikazen zvijala na tleh in tresla križ z obema rokama. Prav ob polnoči je bilo. Čulo se je obupno klicanje: »Izgubljen sem za vedno! Križani, vsaj ti mi pomagaj!«

»Kdo je izgubljen?« je s strahom ugibala vsa okolica. Dragarjev Vinko je hotel odgovoriti. Skril se je neke temne noči v goščavo na robu gozda. Njegov pogum je premagal vso bojazen. Vedel je, da se mu ne more nič zgoditi. Za vsak primer si je urezal palico in jo zasadil zraven sebe. Tukaj je sklenil ostati vso noč z budnim očesom.

Začuli so se tihi koraki: ni mu bilo treba dolgo stati na nočni straži. Nekdo je prišel po poti in počenil pred križ kakor Turek, kadar se pripravlja k molitvi. Nobenega glasu ni dal od sebe.

Vinko se je prenaglil. Ni se znal premagovati. Preveč je zaupal samemu sebi, kar mu je tukaj škodovalo. »Zdaj mi ne uide«, se je popraskal po dlani in lezel po tihem iz grmovja.

»Kdo si?« ga je zgrabil z obema rokama.

»Ali si ti, Vinko?« Oglasil se je Bučar, neprijetno iznenaden.

»A, vi strašite tukaj!« je hotel z njim obračunati, čeprav ga je hitro izpustil.

Skopuh ni bil pripravljen na odgovor. Kaj naj mu reče, da bo bolj držalo? Hitro in pogumno mora odgovoriti.

»Prikazni čakam«, je odgovoril skoro brez zadrege. »Toliko govorijo, pa hočem vedeti, ali je kaj resnice ... Pa ti?« je dostavil.

»Potem sva se dogovorila ...« Vinko je bil prevaran. Odgovor je bil tak, da je moral verjeti.

Bučar se je oddahnil. Zvijača mu je uspela. Niti sam ni mislil, da se bo tako imenitno odrezal. Njegovo prazno srce je polnilo črno zadovoljstvo.

»Pa molčiva, kje sva se našla ...« Skopuh se je hotel še bolj zavarovati. »Ako izvedo ljudje, porečejo, da nimava zdrave pameti ... Lahko bi nama celo kaj podtikali ... Kdo ve, česa naju bodo še dolžili ...«

»Zares čudno naključje ...« Vinku kar ni šlo iz glave. Samo z besedo mu je pritrdil. Že se mu je vrivala misel, da se je nepremišljeno zaletel.

Skopuh se je radoval v zavesti zmage. Prevaral je nevarnega nasprotnika. Sam vrag ga je rešil pogube – od Boga bi kaj takega ne mogel pričakovati. Kdor ga je otel sedaj, ta ga bo varoval tudi naprej – tako dolgo, dokler ljudstvo ne pozabi ... Le v senci pekla bo ostalo skrito njegovo strašno dejanje ...

Zavedal se je svoje moči, s katero mora vse premagati in vse doseči. Spomnil se je denarnice, katere mu premaganec noče izročiti. Zdaj bo pritisnil in zlomil tudi železno odpornost. Nihče ga ne bo ustavil.

Začel je posmehljivo: »Nocoj sva razkrinkala strahove. Zato, ker sva pogumna.«

»Edina v okolici, ki se ničesar ne bojiva.« Vinko ni občutil, kar je bil izrekel. Skopuhovo zadovoljstvo je bilo vedno bolj sumljivo.

Nadaljeval je bolj ko kdaj oblastno: »Vinko, čigava je denarnica, bo treba dognati ...«

»Zelo rad bi poznal človeka, ki jo je zavrgel.«

»Pokaži mi jo! Čemu se upiraš?«

Vinko se je pošalil: »Ali veste, kaj se je zgodilo onemu, ki je bil pokazal ...?«

»Ako bi jo videl, bi se dalo kaj dognati«, mu je odvrnil z resno besedo.

»Pregledal sem jo prazno zunaj in znotraj. Kar se ni posrečilo meni, tudi vam ne bo uspelo.«

»Lahko pa se obnese obema. Dva vidita več kakor eden.«

»Čemu bi se ubijal. Sam naj se javi, kdor jo hoče imeti.«

»Bolje je, ako ga prehitiva. Morda nima poštenih namenov ...«

»Nikar ga ne siliva, ako je ne mara ...«

»Moral bo priznati, kaj prav za prav namerava ...«

»Kako naj mu dokaževa, da je njegova?«

»Z zvijačo.«

»Pa začniva, ako nimava prave podlage ...«

»Nekomu bova stopila za hrbet. Natančno po izdelanem načrtu.«

»A če se obrne tako, da bova stala pred njim ... Na to morava računati, preden začneva ...«

Skopuh je bil nejevoljen, ker mu je fant neprestano ugovarjal. To je kalilo njegovo zadovoljstvo.

»Ne vem, čemu se braniš?« ga je začel prijemati. »Mislil sem, da si bolj razumen.«

Tudi fanta je vznejevoljilo. Opogumil se je in rekel: »Denarnice vam ne pokažem, pa naj bom pameten ali neumen. Škoda vsake besede.«

V skopuhu je zahreščalo. Divje je poskočil in se zgrabil za glavo. Nato mu je zapretil: »Ako je ne pokažeš meni, pa jo boš nekomu drugemu. Pa rad in brez ugovora.«

»Samo tistemu, ki poreče, da je njegova. Tedaj bova obračunala, čemu pač je stikal po kozolcu ...«

Skopuhu je zaprlo sapo. Posvaril ga je šele po kratkem molku: »Fant, kdor išče, najde. Ti jo boš iztaknil. Smiliš se mi, pa ti tudi privoščim.«

»Dokaz, da ste usmiljeni in hudobni obenem. S tem ne boste mnogo dosegli.«

Bučar je pihal od jeze. Kar je poizkusil, se mu je izjalovilo. Njegove besede padajo na gluha ušesa. Fant ga ima za norca. Prav nalašč mu kljubuje.

Napel je vse svoje sile in začel po dolgih ovinkih: »Kdor se spretno skriva, ga je treba marljivo iskati ... Najlaže ga zalezemo v skrivališču. Tam ga lahko omamimo z enim samim udarcem ...«

Vinko ni vedel, kam merijo zvijačne besede. Bučar mu je pojasnil: »Ptiče lovimo na limanice, miško privabimo v past na košček slanine, neznanca pa bova speljala na led, ako mu podtakneva denarnico. Kdor jo išče, ta naj jo najde in midva ga bova poznala ...«

»Misel ni napačna, toda ...«

»Čemu pomišljaš? Ali ni dobro, kar sem iznašel?«

»Hm.« Vinko mu ni zaupal. »Ako nastaviva denarnico, tedaj jo lahko najde kdorkoli in midva bova gledala skozi prste. Celo krave bi se nama smejale ...«

»Zaradi tega bova brez skrbi, ker ga bova skrivaj opazovala.«

»Saj ni neumen, da bi se nama pokazal. Zmeraj tudi ne bova mogla paziti. Že to bi naju izdalo.«

»No, se bova pa vrstila. Podnevi ti in ponoči jaz, ali pa narobe.«

»Jaz ne pojdem nikamor. Pa tudi denarnice ne dam iz rok, zastonj je vsaka beseda. Kar sem našel, je moje, dokler se ne oglasi pravi lastnik. Nihče mi ne bo odrekel te pravice.«

»Čakaj, oblastvo te bo prisililo«, mu je zagrozil. »Pravica ima železne roke, prej ali slej te bo gotovo dosegla ...«

Mladeniča je razjezilo, sit je bil neprestanega nadlegovanja. Nič več ga ni mogel poslušati; skrajni čas je že, da mu zabije usta.

Povedal mu je odkrito: »Oblastvo bo tudi zanimalo, čemu je vam toliko za denarnico ... Priznajte, da ste mi jo hoteli preplačati ...«

Skopuh se je prestrašil tako, da mu ni mogel odgovoriti. Ko se je zavedel, se je pričel opravičevati. »Ako jo kupim, tedaj jo moram vendar plačati. Kdor je pameten, naj presodi ...«

»Ako ni nekaj drugega ...«

»Kaj neki?«

»Skoro bi rekel, da se vam pozna na obrazu.«

»Meni. Ali si ob pamet?«

»Čemu pa sitnarite kakor mila Jera?«

»Zato, ker ti želim le dobro. Pa me nočeš poslušati.«

»Nekaj imate na srcu ...« Fant ni mislil resno, marveč mu je le nagajal.

»Vinko, ne imej me za bedaka! Pusti take otročarije, sicer bova orala ...«

»No, pa bodiva prijatelja. Samo o denarnici nič več ne govorite. Dovolj sva že besedovala.«

»Ako že hočeš, pa molčiva oba.« Skopuh se je zadovoljil s skromno željo. »Nikomur ne pravi, kje sva se našla in o čem sva govorila.«

»Čez vsako besedo potegniva debelo črto ...«

»Ali boš držal, kar mi obetaš?« je skopuha nekaj skrbelo.

»Povejte rajši, ali me ne boste več nadlegovali.«

Bučar mu je obljubil in segel v roko. Nato je odšel z drsajočimi koraki. Hrbet mu je bil upognjen – težilo ga je nevidno breme.

Vinko je molčal, kakor je bil obljubil. Odslej je imel mir pred nadležnim skopuhom. Kadar sta se srečala, se nista niti pozdravila; živela sta kakor tujca v domači vasi.

Skrbnemu mladeniču se je godilo kakor vojaku v ljutem boju. Dan za dnem so ga napadali dvomi in slutnje so ga neprestano oblegale. Trudil se je na vse načine, kako bi doznal skrivnost, ki obstoji med denarnico in skopuhom. Misli so se mu križale in cepile. Spomin mu je ponovil krik iz temine v viharni noči. Domišljija mu je v čudnih barvah slikala skopuha. Sestanek pod križem je bil čedalje bolj sumljiv in zagoneten. Kdo je zalezoval: ali skopuh Vinka ali Vinko skopuha? Takrat se je prenaglil, s čimer je vse pokvaril. Vsaj nekaj časa naj bi bil počakal.

Taki glasovi so govorili mladeniču proti vaškemu skopuhu. Zagovarjalo pa ga je rahlo šepetanje. Skopuh itak prečuje vse noči in koplje zaklade, saj vedno brska po grobljah, kamor vaščani mečejo odpadke. S kakšnim veseljem pobere vsak žebelj, ki ga je kdo izgubil! V kleti ima vse polno različne ropotije.

Prikazni ob križu na robu gozda so za nekaj časa prestale in ljudstvo se je zopet pomirilo. Nekega jutra pa se je ponovno razneslo, da je ponoči nekdo zaklical z obupnim glasom: »Tukaj je izdihnil! Nedolžna kri se bo maščevala!«

Skrivnost naključja[uredi]

So ljudje, ki znajo imenitno začeti, nimajo pa potrpežljivosti, da bi vztrajali do konca. Močni in hrabri so, dokler jim gladko teče; čim pa nastanejo ovire, izgubijo veselje ali pa se zbojijo truda. Mnogi omagajo sredi klanca.

Tem je bil Dragarjev Vinko nekoliko podoben. Ni se toliko ustrašil truda, kolikor so ga motili neuspehi, kakršnih se ni bil nadejal. Kamor se je ganil, vselej in povsod mu je spodletelo. To ga je vabilo v mesto, kjer je imel prijatelja, ki mu je vedno priskrbel zaposlitev. Samo pisati mu je bilo treba, pa mu je odpisal: »Pridi! Delo je pripravljeno!«

Pred odhodom se ni nikoli poslavljal od sosedov. Izginil je na tihem, da ga niso vpraševali, kam odhaja in kdaj se bo vrnil. Poprej se je redno oglasil pri Lesjakovi Minki, svoji zaročenki. Zdaj mu je bila prihranjena tudi ta pot, ker se mu je dekle izneverilo. Kako rad bi jo obiskal ob slovesu kakor druga leta! Do tal bi se bil ponižal, ako bi bil vedel, da jo bo omajal. Tega pa zaradi Lesjaka ni mogel pričakovati.

Preden je odšel, je pregledal v duhu vse, kar je bil doživel. Najprej jo je ubrisal za neznancem pod Lesjakovim oknom. Kdo ve, kje se skriva, da ga ni mogel izslediti. Take reči se navadno kmalu pokažejo; tu pa ne najde poti, ki bi ga privedla do razkritja.

Potem se mu je zazdelo, da čuje skrivnostni krik iz temine. »Odkod?« se je vprašal in odgovoril: »Od križa na robu gozda.«

Ugibal je, kdo je brskal na kozolcu po njegovih žepih. Zakaj je naposled plašno pobegnil? Čigava je denarnica, katero je našel v črvivem deblu krivega gabra? Zakaj je vzbudila skopuhu toliko poželjenja?

Napočil je dan odhoda. Nikdar se ni bil še tako hudo ločil od doma. Besede so mu uhajale na jok, a oko ni moglo iztisniti nobene solze, ki bi mu olajšala skrito bolečino. Hitro se je poslovil od domačih in stisnil pod pazduho zavitek s potrebno obleko.

Pot ga je privedla mimo križa na robu gozda. Tukaj sta se nenadno sestala s skopuhom v pozni nočni uri. Rekel mu je, da zasleduje strahove. Ali je povedal resnico? Vinku je bilo žal, ker se je bil prenaglil. Prehitro se je dal spoznati.

Zaupno se je ozrl na križ, ki je sameval na tihem robu.

Ne daleč od križa je srečal Smolinovega Poldeta. Od takrat, ko sta se sprla ponoči zaradi prikazni, še nista govorila. Vzlic temu sta se ustavila kot stara prijatelja.

»Ali greš?« ga je nagovoril Polde.

»Saj vidiš«, mu je odvrnil.

»No, pa kmalu pridi!«

Vinko mu je obljubil poslati svoj naslov, ko (??) si bo uredil bivališče. Prosil je prijatelja, naj mu sporoča novice iz domačega kraja.

Z griča se je videlo nazaj v dolino. »Minka!« je vzdihnil ob pogledu na Celino. »Koliko se je izpremenilo!«

Zamahnil ji je v slovo in zažvižgal:

»Adijo, pa zdrava ostani,
podaj mi še enkrat roko ...«

Čas je potekal, toda Vinkovo oko se kar ni moglo ločiti od Celine. Nehote je segel v žep po listič, ki ga je hranil v spomin na nezvesto zaročenko. Nanj mu je nekoč napisala vrstici:

»Jaz sem tvoja, ti pa moj,
večno srečna bom s teboj ...«

Črke so bile pisane s črnilom, zato niso tako hitro obledele. Poprej se je ohladilo srce, ki je morda nekoč čutilo, kar je zapisalo. Čedalje večja mu je bila uganka, zakaj je dekle prelomilo dano besedo. Kdaj bo mogel streti ta oreh in izluščiti jedro? Ali bo našel onega, ki je to zakrivil?

Vinko se v mestu ni mogel ukvarjati s spomini na svojo rodno vasico. Njegove misli so bile zbrane pri napornem delu. Trud mu je sladila zavest, da si bo zopet nekaj prihranil. Kadar je naletel med potjo na kakega znanca, tedaj ni bilo časa, da bi se bil z njim pogovoril. Od doma je prejel semintja kako kratko pismo z okorno pisavo. Oče ni posvečal domačim dogodkom nikake pozornosti, zato tudi sinu o njih ni ničesar omenil. Njegovo poročilo se je nanašalo na letino in na kmečko delo.

Življenje v mestu je potekalo Vinku brez posebnih doživljajev. Stanoval je v preprosti podstrešni sobici zunaj mesta. Vstajal je zgodaj in odhajal na delo. Ulica je bila takrat še navadno prazna. Bolje oblečeni gospodje in gospe z dišečimi krili so jo napolnili šele pozneje, ko je posijalo solnce. Zaprta so bila tudi pestra izložbena okna, tako da ni mogel nikjer napasti radovednosti.

Ko je zvečer odhajal od dela, so bile mestne ulice sicer živahnejše kakor v zgodnjem jutru. Toda mladenič je bil utrujen in ga niso zanimali poulični prizori. Čim je dospel v stanovanje, je legel k počitku.

Hranil se je ob delovnikih sam, le ob nedeljah je hodil v neko boljšo gostilno. Tam je dobival pošto in so ga dobro poznali. Po obedu si je privoščil še kozarec vina in segel po časopisu. Tako mu je minevala nedelja za nedeljo. Rajši se je zabaval sam, kakor bi pohajal po mestu. Včasih je komaj čakal, da se je zvečerilo. Tedaj je šel domov in se zaprl v svoje stanovanje.

Neko pomladno nedeljo si je namenil privoščiti majhno izpremembo. Po obedu je sklenil oditi v okolico, kjer se je vršila ljudska veselica. Napravil pa je račun brez krčmarja. Zadržalo ga je pismo, katero mu je prinesla natakarica tik pred odhodom. Pisava ni bila očetova, zato je bil tembolj radoveden.

»A, Polde se je oglasil!« je vzkliknil, ko je pretrgal ovitek. Zaslutil je važno novico.

Razgrnil je listič in čital: »Dragi prijatelj! Naročil si mi, naj ti pišem kaj posebnega iz domačega kraja. Dolgo smo popravljali starino, kar nam je provzročilo dokaj sitnosti in dela. Prav iz te starine se je izlegla novica: Lesjakova Minka, tvoja nekdanja izvoljenka, se bo omožila. Vnel se je star panj – to se pravi: skopuh Bučar jo bo vzel za ženo. Ali bi ga po grabljah! Priložil bi mu še katero na pisker, da ne bo šepal. Da se drzne kaj takega, ta pokveka! Pa koliko časa se že plete ta poročni venec! Več osebno, ako prideš na ženitovanje. Te pozdravlja tvoj prijatelj Polde.«

Vinko je škrtnil z zobmi in obledel po vsem obrazu. Več ga ni mikalo na veselico. Sedel je ter se naslonil na mizo. V prsih ga je dušilo. Srce mu je utripalo v žalosti in srdu.

Tako je bila razkrita prva tajnost – vasovalec pod Lesjakovim oknom. Starec s šestim križem na hrbtu se je pomešal med ponočnjake! Zato je sramotno pobegnil.

»Minka, Minka! Kaj te je premotilo?« Vse njegove misli so obsojale zaslepljeno mladenko. Kakor da jo vidi, jo je ošteval: »Sram te bodi! Vsak pameten človek poreče, da si znorela. Daleč si se izpozabila!«

Brž pa se mu je zasmilila ter jo je pričel milovati: »Revica, ker nikogar ne poslušaš in drviš v pogubo. Strašna je krivda tvojega očeta, ki bi se rad nažrl skopuhovega denarja.«

Ponovno je prečital prijateljevo pismo. Pretehtal je vrstico za vrstico v skrbi, da je morda kaj napačno razumel. Skromno pisanje pa mu je zopet potrdilo bridko resnico: mladost neizkušene mladenke bo zadušilo trnje v senci požrešnega skopuha. Ovenela bo kakor cvetka med osatom.

Ali naj jo prepusti usodi? Prav za prav ne zasluži drugega kakor bodočnost, polno ran in trpljenja. Zakaj ga je vrgla iz srca kakor grešno misel? Tudi v njej se že šopiri plevel pohlepnosti po denarju. Jabolko ne pade daleč od drevesa.

In vendar ne sme molčati. Ne more, ker vrniti hudo s hudim ni plemenito. Še enkrat bo stopil prednjo kot bivši prijatelj. Odprl ji bo oči k spoznanju. V temino skopuhovega bogastva jo bo povedel.

Rekel ji bo odkrito in ljubeznivo: »Minka, varuj se! Skopuhova vest ni čista! Njegovo imetje ni pošteno pridobljeno ...«

Opozoril jo bo na skrivnostni krik iz temine in namignil na temno ozadje. Seznaniti jo hoče z vsem: kako je našel denarnico in zasačil skopuha ob križu na robu gozda. Povedal ji bo čisto resnico brez izmišljene primesi. Sama naj potem presodi.

Nekaj ga je svarilo, naj bo previden, da ga Bučar ne toži zaradi obrekovanja. Begalo ga je pomanjkanje dokazov. Toda, ako pride zadeva pred sodišče, bo govorila denarnica, katero je nasilnik hotel preplačati. To ga bo pokopalo. Sodišče naj uvede strogo preiskavo.

Segel je v žep po denarnico, katero je vzel s seboj, ko je šel od doma. Sedel je ob oknu, skozi katero je sijala močna svetloba. Na rjavem usnju sta se svetili zlati črki – začetnici neznanega imena. Vinko ju je pazno motril in sklepal maščevanje.

Pri sosednji mizi je sedela mlada gospa, ki ga je neprestano opazovala: »Anton! Moj dragi Anton!« je kriknila, čim je zagledala denarnico. Nato se je zgrudila na tla in omedlela.

Naglo so prispeli možje z reševalnim vozom in jo nezavestno odpeljali. Nihče ni vedel, kaj je provzročilo nenadno omedlelost. Nekateri so sodili, da jo je zadela kap, drugi pa trdili, da je podvržena padavici. Vsi so bili radovedni, kaj bo ugotovila zdravniška preiskava. Bali so se, da bo gospa med prevozom umrla.

Množica, ki se je nabrala zunaj na ulici, je pričela odhajati. V gostilni se je polegel nemir; gostje so poravnali račun in hiteli ven v prirodo. Kdo se bo mudil kot jetnik med štirimi stenami, ko je okolica tako slikovita in vabljiva! Kako pusta je še tako krasna mestna ulica, ako jo primerjamo s pomladno prirodo! Vse bolj mične so stezice med cvetočimi travniki, obrobljene z zelenjem.

Mir in samota sta Vinku zelo ugajala. Nihče ga ni motil, ko je pripravljal maščevalne načrte. Zaklel se je, da mora razdreti poroko in iztrgati mladenko iz krempljev ogabnega skopuha. Tako bo storil imenitno dobro delo – prav kakor bi rešil dušo večnega pogubljenja.

Vse, kar si je bil domislil, se mu je videlo dobro in lahko izvedljivo. Nič ga ni skrbelo, kje bo našel mladenko in kako ji bo dopovedal. Ako bo treba, bo potrkal na njeno okno. Hočeš ali nočeš, morala ga bo poslušati.

Odpotovati je sklenil že naslednji dan proti večeru. Poprej je moral odpovedati delo in zbrati svojo ropotijo. Nič ni vedel, kdaj se bo vrnil.

Tedaj je stopil v gostilno gospod srednje starosti. Njegov pogled je v hipu premeril pivnico in obstal na Vinku, ki se je že obračal, da bi zapustil sobo. Kratko ga je pozdravil in prisedel.

»Ali ste že dolgo tukaj?« je vprašal mladeniča bolj trdo, a vendar še precej prijazno.

»Od obeda«, mu je odgovoril.

»Tedaj ste bili že tukaj na tem mestu, ko se je neka gospa onezavestila ...«

Vinko je pritrdil.

»Kje je sedela tista gospa, preden je omedlela?«

»Tamle pri mizi«, mu je pokazal s prstom.

»Kdo ve, kaj jo je neki doletelo?«

»Ne vem. Prišlo je nenadno. Kriknila je ter se obenem zvrnila ...«

»Ali se spominjate, kaj ste delali ob tistem času?«

»I, kaj neki?« Vinko si res ni mogel takoj domisliti.

»Ali niste pregledovali svoje denarnice?«

Mladenič je osupnil. Kdo je to povedal neznancu in čemu poizveduje? Resnice mu ni hotel povedati, ker bi moral vse obširno razkladati. Zato je odgovoril: »Menda sem plačeval obed. V denarnici hranim denar, kar ga imam pri sebi.«

»Pokažite mi jo!« Tujec ga je sumljivo premeril od nog do glave.

Vinko mu je ugodil.

Neznanec jo je sukal in obračal. Zdaj je pogledal mladeniča, pa zopet svetli črki, vtisnjeni v mehko usnje. Na obrazu se mu je izražala neka čudna resnoba.

Molče je spravil denarnico v listnico, katero je vzel iz notranjega žepa. Nato je pozval mladeniča, naj mu sledi v imenu zakona.

»Čemu?« Vinko je spoznal, da ima opraviti z detektivom. Zakaj ga je prijel in obdržal denarnico? Tega ni mogel razumeti. Vest mu ni ničesar očitala.

»Z menoj!« mu je ponovno zapovedal. »Nobeno upiranje vam ne pomaga!«

»Povejte mi zakaj«, se je branil mladenič.

»To boste izvedeli drugje. Meni je le ukazano, naj vas privedem ...«

»Kam?« Vinko ni mogel umeti.

»Tja, kamor vas kličejo ...«

»Pa zakaj? Ali sem kaj slabega storil? Ne zavedam se nobene krivice.«

»Tam boste lahko dokazali. Jaz moram izvesti, kar mi je naročeno.«

V detektivovi roki se je zasvetila močna verižica. Spretno je uklenil mladeniča ter ga odvedel iz gostilne.

Vinku se je temnilo pred očmi; več ni videl nad sabo solnca, čeprav je bilo šele zgodaj popoldne. Mesto se mu je videlo popolnoma izpremenjeno. Videlo se mu je, da se mu udira zemlja, ko je stopal s povešeno glavo pred stražnikom po ulici. Ali je mogoče, da ga tira v zapor? Saj vendar ni ničesar zagrešil! Misel, da ga žene kot zločinca, mu je bila grenka in zoprna. A zavest, da je nedolžen, ga je tolažila.

Ljudje so postajali na ulici: starejši z resnimi in mlajši s porogljivimi obrazi. Med njimi so bili tudi taki, ki so delali šaljive opazke. Vsem se je poznalo na obrazu vprašanje: »Kaj je zagrešil?«

Detektiv se je mimogrede sklonil h gospodu, ki je stal ob ulici na hodniku. Bil je očitno njegov tovariš. »Gre za umor«, mu je pošepnil na njegovo vprašanje.

»Morilec!« Vinka je streslo, da se je skoro opotekel. Kmalu pa se mu je pričelo svitati. Ali se mu ni nekaj takega dozdevalo takoj, ko je slišal krik iz temine? Zdaj bo razkrito, kar se prej ni dalo pojasniti. Pa ne gre zasluga preiskovanju, nego golemu naključju.

Za Vinkom so se zaprla vrata policijskega zapora. Objele so ga štiri prazne stene, med katerimi ni bilo ne mize ne stola. V kotu je stal nizek oder – trdo ležišče brez blazin in odeje. Gosto zamreženo okno je bilo visoko pod stropom.

Ker je bila nedelja, zato policijske pisarne niso uradovale. Vinko je ostal v zaporu in čakal na zaslišanje. To je bila najdaljša in tudi najbolj mučna noč njegovega življenja. Ni ga sicer skrbelo, da bo obsojen zaradi umora, ampak samo nestrpno radoveden je bil, kako se bo vse to razvozlalo. To mu je daljšalo samotne ure.

Kakor bi se pogubljencu odprl pekel, tako je bilo pri srcu Vinku, ko je zaškrtal zjutraj ključ v železnih vratih. Stražnik ga je ponovno uklenil ter odvedel pred policijskega uradnika. Ta ga je sprejel zelo prijazen; tako je dajal osumljencem pogum, da so rajši izpovedali svoje grehe.

Na mizi pred uradnikom sta ležala denarnica in kratko poročilo službujočega detektiva. Zaslišanje se je vršilo na podstavi ovadbe, katero je podala stražniku mlada, žalno oblečena gospa, čim se je zavedla po prestani omotici. Ovadba se je glasila: »V gostilni sem videla pri nekem mladem človeku denarnico svojega pogrešanega soproga. Spoznala sem jo po začetnicah njegovega imena ...«

Uradnik je začel sestavljati zapisnik. Po natančni navedbi rojstnih podatkov je odložil pero ter pogledal mladeniča v oči, kjer naj bi se zrcalilo vse, kar je skrito v njegovem srcu. Potem je začel prav rahlo in prijazno: »Ali veste, zakaj ste tukaj?«

»Ne vem«, je mladenič mirno odvrnil. »Stražnik mi ni hotel ničesar razodeti.«

Uradnik se mu je hladno nasmehnil in nadaljeval s prejšnjo mehkobo: »Kazen vam bo olajšalo le odkrito priznanje. Vsako zavijanje vam bo škodovalo.«

»Povedal bom vse, kar vem«, je pristal mladenič. »Pa brez najmanjše bojazni!«

»Kje ste dobili to denarnico?« se je glasilo prvo vprašanje.

»Našel sem jo v žlamboru krivega gabra na robu gozda nedaleč od Zatišja.«

»Povejte odkrito, kaj vas je privedlo do iskanja?«

»Nič drugega kakor golo naključje.« Vinko je natanko opisal kraj, drevo in njegovo odprtino. Obenem je točno navedel čas, kdaj je prišel k drevesu. Uradnik je vsako besedo vestno zapisal.

»Pa ste komu povedali, kaj ste našli?« ga je vprašal po kratkem odmoru.

»Ne le povedal, ampak tudi pokazal. Vsa okolica je o tem govorila.«

Uradnik ga je dvomljivo pogledal. Ni mu hotel verjeti, zakaj zločinci znajo zavijati in tajiti. Poizkusiti je moral še druga sredstva, ki so se že običajno bolj ali manj obnesla. Tako je bilo treba osumljenca spraviti v zadrego z različnimi vprašanji.

»Ali poznate to gospo?« mu je pokazal sliko iz najdene denarnice.

Vinko je premišljal: »Res se mi dozdeva, da sem jo nekje že videl ... Pa se ne spominjam, kdaj in v katerem kraju. Človek vidi po svetu toliko obrazov ...«

»Gospa, ki se je onesvestila v gostilni, vam je sedela nasproti ...«

»Oh, pa res!« Mladenič se je domislil. »Pa ni zaradi mene omedlela ...?«

»Ta gospa je soproga pogrešanega trgovca. Trgovec je odšel na kupčijsko potovanje ter se ni več vrnil. Denarnica, ki pravite o njej, da ste jo našli, je njegova.«

»Kako je prišla potem v drevesno duplino?«

Uradniku se je nagubančilo čelo. Mladeničevo vprašanje je izzvenelo nagajivo, skoro da predrzno. Zavrnil ga je resno: »To boste vedeli vi. Dvomim, da ste jo našli v žlamboru.«

»Gospod, kakor resnično živim! Ako ne verjamete, mi pustite priseči.«

Preiskovalec se je hladno nasmehnil. Iz spisa, ki je ležal na mizi, je vzel drugo sliko – podobo pogrešanega trgovca. »Ali poznate tega gospoda?« ga je vprašal in pazil, ali bo nastala kaka izprememba na mladeničevem obrazu.

»Ne!« je krepko zanikal. »Ako ga Bog bolj ne pozna, ne bo ta človek nikdar zveličan ...«

»Kako?« Uradniku ni ugajal tak odgovor. »Pozivam vas, da odgovarjate dostojno. Ali se nista srečala s tem gospodom nekje na samotnem kraju? Pri sebi je imel precej denarja, katerega je hranil v tej denarnici. Ti črki sta začetnici njegovega imena.«

»Gospod, denarnica je bila prazna – brez vsakega beliča ...«

»Seveda ste jo hitro izpraznili ... Pa ste jo tudi skrbno obrisali ...«

»Osnažil sem jo s suhim žepnim robcem, ker se jo je držalo blato.«

Poizvedovalec je porasel: »Oprali ste jo z vodo! Na usnju se pozna, da ste jo umivali ...«

»Nisem, ker je ni bilo treba ... Ako bi bil to storil, bi vam povedal.«

»Vinko Dragar!« Uradnikov glas je bil svarilen. »Povejte odkrito, kaj ste napravili s pogrešanim trgovcem. Kako ste ga usmrtili? Kje je sedaj njegovo truplo?«

Mladeniča je spreletela groza. Krčevito je sklenil roke in rekel: »Gospod, na vse to vam ne morem ničesar odgovoriti.«

Uradnik je nekaj zapisal in nadaljeval s prejšnjim naglasom: »Vsi dokazi govore proti vam. Izdalo vas je čudovito naključje. Prej ali slej boste morali priznati.«

»Gospod, povedal sem vam vse, kar vem. Kar pa ni res, tega ne smem govoriti ...«

»Izvedeli bomo vse ... Kar ste zamolčali, bo dognala preiskava ...«

»Ne bojim se ničesar. Tega, česar nisem storil, mi ne bo mogel nihče dokazati ...«

Zasliševalec se je trudil, da bi ujel osumljenca v besedi. Od preiskave ni pričakoval zadostnih uspehov. Manjkalo je namreč najvažnejšega – natančen čas zločina. Marsikak hudodelec prizna, ker ne more dokazati, kje se je mudil točno ob določenem času. Ta način preizkusa pa bi se tukaj ne obnesel. Zadeva je bila silno samotana.

Vinko je uganil njegove misli. Spomnil se je skopuha. Zaradi silne zmede se ni bil dozdaj še ničesar domislil. Nenadno pa mu je odjeknil v domišljiji skrivnostni krik iz temine. Ponosno je dvignil glavo in rekel ne kot obtoženec, marveč kot tožilec:

»Gospod, ta umor je izvršil nekdo pred desetimi meseci v neki deževni noči. Toda jaz nisem morilec. Takrat sem ležal na kozolcu, ko je nekdo obupno zaklical. Takoj po polnoči je bilo. Med bučanjem vetra je zadonelo: ‚Pomagajte!‘ Vstal sem in poslušal, a klic se ni več ponovil.«

Uradnik ga je debelo pogledal. Zaslutil je pred sabo prekanjenega zločinca, ki ga hoče nalagati, da bi zavlekel preiskavo.

Vinko pa je nadaljeval gladko, kakor bi čital iz knjige: »Drugo jutro smo preiskali okolico, posebno tam ob križu na robu gozda, odkoder se je čulo klicanje. Toda o kaki nesreči ni bilo ne duha ne sluha. Nekaj dni pozneje sem našel denarnico.«

Obraz zaslišanca je bil miren in brez zadrege. Ni se umaknil uradniku, ki je poslušal in pazil na vedenje. Po svojih bogatih izkušnjah je sodil: »To ni pripovedovanje človeka, ki si nekaj izmišlja ...«

Zasliševalec mu je začel za izpremembo nekaj drugega pripovedovati, kmalu pa se je vrnil tja, kjer sta nehala. Prijel ga je z vso silo: »Kakšen krik ste čuli? Ali ste razumeli kako besedo? Koliko časa je trajalo klicanje?«

Vinko se ni dal speljati v zadrego. Nadaljeval je s prejšnjo gotovostjo: »Glas je bil močan in obupen, kolikor se spominjam. Vendar vam prav natanko ne morem povedati, ker je bila silna nevihta. Kar ni resnica, tega ne maram govoriti.«

»Ali je še kdo drug kaj slišal?«

»Krik je čul tudi Smolinov Polde.« Vinko je moral navesti natančne podatke o svojem prijatelju.

»Zakaj nista šla pogledat?« ju je grajal uradnik. »Taka dva junaka!«

»Tisto noč je silno deževalo. Tudi je Polde pravcati plašljivec ter ga ni lahko spraviti izpod strehe.«

Uradnik mu zopet ni mogel verjeti. Rekel pa ni ničesar, marveč je ponovno krenil v drugo smer, da bi mladeniča izvabil v protislovje.

»Komu ste povedali najprej, kar ste čuli v usodni noči? Kakšen vtis je napravilo vaše pripovedovanje?«

»Komu sem povedal, tega se več ne spominjam. Še tisti dan je vedela vsa okolica. Ljudje so se plašili, zakaj ob križu so se pojavile prikazni ...«

»Kakšne prikazni?« ga je prekinil uradnik. Zadeva je postajala vedno bolj zanimiva.

»Ne vem, kakšna je prav za prav prikazen«, mu je mladenič preprosto odgovoril. »Čulo se je tudi bolestno vzdihovanje. Vaščani so menili, da se oglašajo spomini, ki oznanjajo nesrečo.«

Za strahove se uradnik ni zanimal. Šel je mimo njih hladno in brez vsake opazke. Tukaj ni bilo vredno segati v podrobnosti, ker je še dovolj drugih bolj važnih reči, katere bo treba temeljito preiskati.

»Ali ste opazili kaj sumljivega med sosedi?« ga je vprašal prav važno in prijazno.

Vinko se je oddahnil. Spomnil se je vaškega skopuha. Zdaj je priložnost, da razdre ženitovanje. Ali ni bilo čudno njegovo vedenje? Nič ne bo pretiraval, povedal bo le to, kar je bil sam doživel. Niti svojega mnenja ne bo dostavil.

Začel je počasi in previdno: »V naši vasi živi čudak, po imenu Bučar, ki slovi po bogastvu daleč naokoli. S sosedi ne občuje, ker jih prezira. Ko je izvedel, da sem našel denarnico, se mi je pa kar nenadno približal. Nagovarjal me je, naj mu jo izročim proti primerni odkupnini. Toda tega nisem storil. Neka skrivnostna moč mi je to ubranila. Nekoč sem ga zalotil ob križu na robu gozda. Bilo je ponoči okrog enajste ure. Moja prisotnost ga je neprijetno iznenadila. V zadregi se je izgovarjal, da zalezuje strahove. Spet je zahteval denarnico, češ, da mi jo bo preplačal. Ker mu nisem ugodil, mi je začel pretiti. Odnehal ni prej, dokler se nisva prav resno zbesedila. Tedaj sem mu namignil, da bi se izplačalo dognati, zakaj se tako zanima za denarnico. To ga je oplašilo. Prosil me je, naj molčim o vsem, o čemer sva se kedaj menila.«

»Ali ste mu obljubili?« ga je uradnik radovedno prekinil.

»Pa sem do danes tudi držal besedo. Tako sem bil rešen neprestanega nadlegovanja.«

»Niste prav storili. Morali bi ga ovaditi orožnikom ali pa sodišču. Prikrivanje zločina je kaznivo.«

»Nisem vedel, kaj ima na vesti ... Manjkalo je pravih dokazov ...«

»Sodišče bi bilo zadevo preiskalo ...«

»Skopuh bi mi bil zmožen škodovati ...«

»Eh, prazne marnje!«

Vinko je utemeljil svojo trditev z dejstvom, da je tisti večer, ko je našel denarnico, stikal nekdo po njegovih žepih. Zopet je moral natanko opisati ves dogodek.

Uradnik je sestavil obširen zapisnik, ki ga je ob sklepu prečital. Nato je vprašal mladeniča, ali bo še kaj dostavil.

Vinko mu je izročil pismo svojega prijatelja s pripombo: »Še tole bi vam rad pokazal. Skopuh se namerava poročiti z mojo bivšo izvoljenko ...«

»Pa bi radi preprečili ...« Uradnik ga je sumljivo pogledal.

Vinko se je kesal, zakaj je to omenil. Morda je vrgel senco na svojo nedolžnost. Zato je popravljal: »Gospod, nobene besede nisem izrekel iz maščevanja. Govoril sem čisto resnico. Pripravljen sem priseči na vse, kar sem izpovedal.«

Uradnik je pristavil: »Tedaj se vam ni treba ničesar bati. Bučarja pa bomo povabili na ženitovanje za železna vrata ...«

Osumljenec je podpisal zapisnik in čakal odločitve. Zanašal se je, da ga bodo izpustili, toda nade se mu niso uresničile. Stražnik ga je odvedel v posebni oddelek, kjer so ga slikali in mu odvzeli odtiske prstov. Nato so ga izročili pristojnemu sodišču v nadaljnjo preiskavo.

Po mračnih hodnikih jetnišnice so ga srečevali kaznenci v spokorni raševini. Tiho kakor mutci so stopali v družbi paznikov, pokoreči se za storjene grehe. Vinko je gledal sramežljivo v tla, da bi ne videl kakega znanega obraza. Z grenkimi občutki je sprejel okorno jetniško obleko. Ali je zaslužil, da ga zapirajo kot zločinca? Trdno je upal, da bo prav kmalu prejel zadoščenje.

Preiskovalnemu sodniku ni Vinko ničesar novega izpovedal. V celoti je potrdil zapisnik, ki ga je sestavil policijski uradnik, in prosil, naj ga ne zapirajo, ker je popolnoma nedolžen. Dobil pa je odgovor, da mora počakati v zaporu, dokler se ne razčisti vsa zadeva. Sodnik mu je obljubil, da bo pospešil preiskavo.

Moč pravice[uredi]

Pismo Smolinovega Poldeta je poročalo čisto resnico. Lesjakova Minka se je poslavljala od devištva po krajevnih običajih. Klonila je volji svojega očeta, ki jo je namenil za nevesto bogatemu sosedu. Napravili so na tihem, kar se na vasi bolj nerado posreči. Šele ko ju je župnik vrgel raz prižnico, se je izvedela čudna novica. Tedaj so se razvezali zgovorni jeziki.

Dočim je Lesjak kar norel za premožnega samotarja, je mučilo Lesjakovo mater drugačno mnenje. Pametna žena ni bila tako navezana na denar, zato je prav resno dvomila o sreči svoje edinke v hiši umazanega skopuha. Neprimerno bolj ji je ugajal Dragarjev Vinko, ki ga pa mož ni maral videti. Zaradi tega sta se večkrat ostro sporekla.

»Nace, čedalje huje mi je pri srcu«, je tožila možu takoj po prvem oklicu.

»Ti imaš zmeraj nekaj«, jo je zavrnil. »Menda si kar bolna, ako ne stokaš ...«

Liza je zajokala. »Nace, pomisli: svojo edino hčer prodajaš ...«

»Kdo to pravi?« je togotno porasel. »Ne pobiraj mi praznih marnj!«

Žena je utihnila. Kadar je Nace zrogovilil, tedaj tudi miš ni smela škrbljati. Najprej se je pomiril, ako mu ni nihče ugovarjal.

V tem važnem trenutku pa Liza ni mogla molčati. Začela je zopet prav mehko in ljubeznivo: »Nace, ali si se posvetoval z gospodom župnikom, kakor sem ti naročila?«

»Sem«, je nejevoljno zarentačil.

»Kaj si izvedel?« Liza ni mogla dočakati odgovora.

»To, kar sem že poprej vedel. Gospod ne vedo o Bučarju ničesar slabega. Klepetanje branjevk pa ni vredno počenega groša ...«

»Ali vedo, da je Bučar lakomnik in stiskač, kakor jih je malo na svetu?«

»Baba, ali veš, kako so rekli? Potrdili so mi, da je boljši stiskač kakor zapravljivec. In prav so govorili ...«

Lesjakovka je dvomila: »Gospod župnik ga najbrže premalo poznajo ...«

»Bolje kakor ti. Samo modro znajo razsoditi. Izrazili so se, da so dobrote v zakonu tako kakor na žgancih ocvirki. Kadar jih ni, je treba potrpeti.«

»Vidiš, dovolj jasno so govorili. V evangeliju je zapisano: ‚Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!‘«

»Sitnica!« Lesjak je zapihal: »Laže bi te nosil, kakor pa poslušal!«

Ženica je ponovno zaihtela.

Solz pa Lesjak ni mogel videti, čeprav mu srce ni bilo preveč občutno. Vedel je, da njegove besede ničesar ne zaležejo.

Liza je globoko vzdihnila. Župnikove besede so držale in jim ni smela ugovarjati. Rada bi bila nekaj vprašala, toda v veži so se pojavile stopinje. Spoznala je skopuha in je morala molčati.

Bučar je odprl vrata na stežaj in vstopil brez pozdrava. Taka je bila njegova navada. Pod pazduho je tiščal zavitek, kakor bi se bal, da bi mu ga kdo ne izpulil. Nemirno je plesal po sobi; sedel je šele čez nekaj časa in položil povezek zraven sebe.

Minka je prišla iz kuhinje in sedla tesno poleg matere. To pa očetu ni ugajalo. »Poprej naj se ga privadi«, je mislil in ji skrivaj namignil. Hči ga ni razumela in je ostala na prejšnjem mestu. Materi se je videlo prav, ker se nevesta ni genila. »On naj se ji približa, on«, je obsojala skopuhovo nerodnost.

Čudak se je naposled le omajal. Počasi se je sklonil proti nevesti in rekel: »Minka, tole sem ti prinesel.«

Mladenka je začela misliti, da bo vendarle deležna kakega darila. Tudi mati je mislila isto, pa ni mogla verjeti, da si je skopuh res kaj takega domislil. Obe je razočaralo, ko je odmotal ovitek, v katerem je bila zavita stara umazana obleka. Zaupno je pogledal svojo izvoljenko in rekel: »Minka, tole mi boš zlikala za poroko.«

Nevesta je začela pregledovati obleko – oguljene irhaste hlače, razjedene od moljev, telovnik z zarjavelimi gumbi, polit z mastjo, in kratek suknjič, zašit na komolcih. Srajca je bila vsa raztrgana in svilenemu robcu se ni več poznala prvotna barva.

Minka si je obrisala prste, s katerimi se je dotikala obleke in vzkliknila vsa ogorčena: »Take cunje vendar niso več za rabo!«

Nejevoljno jo je zavrnil: »Nove obleke ne kaže kupovati. Škoda toliko denarja! Kalin mi še ni plačal obresti. Pa tudi drugi dolžniki se ne zmenijo za moje opomine. Ako ne bom mogel izterjati, bom uničen. Beraču se ne kaže postavljati. Lišpajo naj se drugi, ki imajo dohodke ...«

»Pa vendar!« je ugovarjala nevesta.

»Zame je dobro. Ti se pa obleci, kakor hočeš.«

Lesjak mu je verno prikimal. V materi pa se je kar vžigalo, češ, zato smo jo redili, da pojde k poroki s takim strašilom.

Minka jo je hotela pobrisati iz sobe, da bi se naskrivaj kje razjokala. To je zapazil oče ter ji namignil, naj ostane. Zavezal se je napraviti skopuhu novo poročno obleko.

Potem so se dogovorili o ženitovanju. Mati je omenila, koliko bo treba nakuhati in napeči, kar je bilo čudaku prevelika potrata. »Čemu?« je odklonil. »Jaz se bom najedel fižola ...«

Materi se je videlo smešno, celo Lesjak je ugovarjal: »Ljudem moramo vendar postreči, da ne bo zabavljanja ...«

»Ali jih je treba vabiti? Kdo se bo z njimi ukvarjal!«

Skopuh jo je pogodil. Mati se je kar oddahnila. Čim manj bo svatov, tem manj bo opravljanja. Tako se bo uresničil izrek, ki pravi: »Kar se doma zgodi, naj doma ostane.«

V bližini svoje neveste so se skopuhu naposled le otajali srčni občutki. Skoro nekoliko plaho jo je dregnil s komolcem in vprašal: »Minka, ali me boš imela res kaj rada?«

»Res«, mu je obljubila.

»Pa me ne boš zaničevala?«

»Ne!« je zatrdila.

»Jaz sem star, a ti si mlada ...«

»Vseeno!«

Bučar se je silil, da bi bil zgovoren, pa sta se mu poznali namišljenost in ponarejenost. Nekam plaho je gledal okrog sebe. Vsak šum ga je vznemiril. Kakor bi bil slutil, da ga bo nekaj doletelo. Sedel je tako, da je bil obrnjen v okno, odkoder se je videlo na cesto. Nenadno se je stresel in umolknil. Zapazil je orožnika, prihajajočega proti vasi. Po nagli hoji je bilo soditi, da mu je ukazano važno opravilo.

Mož postave se je oglasil pri Lesjaku in vprašal, kje je pri Bučarju v Zatišju. Obraz mu je bil nenavadno resen.

Lesjak mu je pokazal skozi okno. Od tam se je videlo v Zatišje, dočim je ležala Celina niže v dolini.

»Ako iščete Bučarja, tedaj se lahko kar tukaj pomenita«, je predlagal Lesjak, da bi prihranil orožniku pot v Zatišje. Mislil je, da gre za kak prepir med sosedi.

»Vi ste Bučar Marko?« Orožnik je pripravil papir in svinčnik ter stopil pred trepetajočega starca. Skopuh je prikimal. Obraz mu je bil bled ko zid, zobje so mu šklepetali.

»No, Bučar, kako je bilo v oni viharni noči?« je začel orožnik, ko je zapisal osebne podatke.

Starcu je zasukalo oči, glava mu je zlezla na prsi. Zrušila ga je zavest, da je pretrgana zavesa ... Ali naj taji? Nihče ga ni videl ... Kdor ga je ovadil, mu krivde ne more dokazati ... Tema je bila ... Krik se je pomešal med grmenje.

Hotel je ustati, a noge so mu odrevenele. Po žilah mu je zastajala kri, jezik mu je bil suh. Kako naj se brani in zagovarja? Ves njegov odpor je zdrobila zmagujoča moč pravice.

Orožnik je opazil njegovo izpremembo. Globoko in zapičil vanj svoj pogled ter nadaljeval krepko in odločno: »Kaj ste storili med bliskom in gromom takrat ob polnočni uri?«

Čudak je nekaj zastokal. Beseda mu je bila tiha in neumljiva. V grlu mu je grgralo.

»Kdo je zavratno umoril potujočega trgovca ob križu na robu gozda?«

Orožnikov glas je zadel ko strela. Tako ne vprašuje človek, ki poizveduje, temveč človek, ki ve natanko za zločin.

»Kje je zločinec?« Mož postave je pogledal skopuhu naravnost v oči, kjer je bilo z vidnimi znaki zapisano grozno dejanje.

»Tukaj sem!« Skopuh se je moral izdati. Jezik se mu je sicer upiral, toda moč pravice je izsilila priznanje.

»Morilec!« je kriknila Minka in zbežala iz sobe. Mati si je zakrila lice s predpasnikom. Lesjak je kar obsedel; nemo je gledal skopuha in orožnika.

»Kam ste skrili mrliča?« je poizvedoval orožnik.

»V brezno ...« je povedal komaj slišno.

»Kje je tisto brezno?«

»V gozdu nedaleč od roba.«

»Pokažite! Pojdimo pogledat!«

Orožnik ga je uklenil in odvedel proti gozdu. Pridružili so se preplašeni vaščani, ki so hitro izvedeli grozno novico. Lesjak jim je sledil od daleč; sram ga je bilo, ker je z morilcem sklepal sorodstvo.

V gozdu blizu roba se je zgrinjala ozka ravninica, kjer je nastalo pred leti globoko brezno. O njem so pripovedovali, da je nekoč padel vanj vprežen vol, katerega niso mogli več rešiti. Žival je seveda poginila, vprego pa so našli drugo leto v studencu, ki izvira v dolini.

Skopuh se je ustavil ob breznu in začel omagovati. Malo je manjkalo, da se ni zgrudil na zemljo. Sosedje so ga morali podpirati. Orožnik jih je opozoril, naj pazijo, da jim ne zdrkne v globočino.

Vaščani so odstranili veje in pripravili drogove, da izmerijo globočino. Toda niti najdaljši drog ni segel do dna, brezno je bilo namreč silno globoko. Kamen, ki ga je spustil nekdo navzdol, je šele čez dalje časa padel na dno. Čul se je zamolkel pljusk, znamenje, da je v globini voda.

Prinesli so dolge vrvi in jih zvezali skupaj drugo za drugo. Na konec so obesili kamen, ki jih je vlekel v globočino. Tako so izmerili brezno, vrvi so komaj zadostovale. Kamna se je držalo mokro blato.

Novica o zverinskem umoru se je s čudovito naglico širila po okolici. Množica radovednega ljudstva je vedno bolj naraščala. Vsakdo je obsojal grozovito dejanje, storjeno zaradi denarja. Nekateri so hoteli planiti na skopuha in se dejansko maščevati nad njim. Orožnik pa tega ni dovolil.

Pričelo se je najvažnejše: kako bi potegnili umorjenca iz globočine. Nekateri so menili, da je truplo že strohnelo, drugi pa so ugibali, kdo bi se dal navezati na vrv, da bi ga spustili v globino. Toda nihče se ni oglasil.

Orožnik je po skrbnem zapisovanju pozval zločinca, naj pokaže, kje je izvršil morilno dejanje.

Krenili so iz gozda proti križu. Morilec se je naslanjal na spremljevalca, sam ni mogel več hoditi. Množica ga je glasno zmerjala in psovala.

Nekaj korakov od križa se je skopuh sesedel na zemljo. »Tukaj leži ...«, se je zgrozil. Nadaljeval je ves zmeden, kakor v mučnih sanjah: »Udaril sem ga ... Padel je ko snop ... Zadel sem ga na glavo ... Ali čujete, kako pojema ...? Utihnil je – umira ...«

»S čim ste ga udarili?« ga je vprašal orožnik.

»S sekiro.« Skopuh se je naglo zavedel in popravil: »Pa ne z ostrino, nego z ušesom ...«

»Zverina!« so se zgražali vaščani. »Nisi vreden, da te nosi zemlja!«

Ženske so vile roke in jokale.

Orožnik je zahteval: »Bučar, pojasnite vse, kako je bilo ... Prav od začetka do konca ...«

Zločinec se je dolgo upiral. Naposled je začel razločno: »Tistega večera, ko se je to zgodilo, sem dremal pri peči. Sam vrag me je premotil, da nisem šel počivat. Kako pičlo uro pred nevihto me je prebudilo trkanje na vrata. Nekdo me je poprosil, naj mu pokažem pot na cesto. Pred menoj je stal lepo oblečen tujec, ki mi je začel pripovedovati, da mu je nekdo v dolini pokazal bližnjico, pa je v temi zablodil ... Spremil sem ga do ceste, kjer je odprl denarnico ter mi stisnil bankovec za plačilo. Nato sva se poslovila. Krenil sem nazaj proti domu. Tedaj se je oglasila izkušnjava: ‚Ali ga ne boš ...? Tujec ima denar ... Udari! Tema je ... Nihče te ne vidi ...‘ Zgrabil sem sekiro in jo ubrisal za neznancem. Tukaj sem ga dohitel. Stopil sem mu za hrbet in udaril. Zadel sem ga na glavo. Zvrnil se je z glasnim krikom in kmalu nato izdihnil.«

»... Nato pa ste mu pretaknili žepe in vzeli denarnico«, je poizvedoval orožnik.

Morilec je prikimal.

»Ropar! Odtod je njegovo bogastvo!« – Ljudstvo je stiskalo pesti in mu pretilo.

»Kam ste skrili sekiro?« je nadaljeval orožnik.

Bučar je hotel pokazati z roko. Pozabil je, da je uklenjen. Ko se je zavedel, je bridko zajokal.

»Vprašal sem, kje je sekira?« je ponovil orožnik.

»Doma.« Starec se je stresel po vsem telesu.

Orožnik ga je odgnal domov. Vsa množica mu je sledila in privoščila skopuhu najstrožjo kazen. Prispeli so k Bučarju na dvorišče. Morilec se je vrgel na tla in se hotel zariti v kup gnoja. Ljudje so se norčevali, da se hoče zadušiti.

»Sekiro pokažite!« je zagrmel orožnik. Minila ga je potrpežljivost.

Skopuh se je premetaval po tleh kakor brez razuma. Šele po dolgem času so ga prisilili, da je izpregovoril.

Sosedje so razmetavali gnoj, pod katerim so našli sekiro na dolgem toporišču. Morilec je potrdil, da je z njo pobil svojo žrtev. Orožnik jo je dal osnažiti, zakaj zaradi kazenskega postopanja jo je moral oddati sodišču.

S tem pa poizvedovanje še ni bilo končano. Bučar je moral pojasniti, kako je oplenil mrliča in kam je skril denar. Ljudje so nastavljali ušesa, vsakdo je hotel slišati ta odgovor.

Po resnem upiranju jih je starec povedel v podstrešje in jim pokazal v streho, kjer so našli zavitek denarja. Na vprašanje, kje je denarnica, je priznal, da jo je zamešal v prst v žlamboru krivega gabra. Nameraval jo je vreči v brezno, pa mu je nekaj to odsvetovalo. Tako je hotela pravica, da je laže odgrnila zaveso ...

»Denarnico je našel Dragarjev Vinko«, so se spomnili vaščani. »Ležala je prazna v trhlem deblu. Iztaknil jo je po naključju, ko je dregnil s palico v odprtino.«

Občudovali so pota neskončne modrosti. »Vse pride na dan, naj bo še tako skrito in zamotano. Strašno je maščevanje pravice, kateremu nihče ne uide.«

Skopuh se je moral ločiti od svojega doma. Vrgel se je na tla, češ, da ne more več hoditi. Precej truda je bilo treba, predno so ga spravili na orožniško postajo. Drugo jutro so ga z denarjem in s sekiro vred izročili pristojnemu sodišču.

*

Razkritje groznega umora je razburilo vso okolico. Vse je obsojalo skopuha zaradi nečloveškega zločina, ki ga je izvršil iz pohlepnosti po denarju. Že poprej so ga črteli zaradi njegove odurnosti. Vendar ni nihče slutil, da imajo v svoji sredi roparja in ubijalca. Tolike hudobnosti mu niso pripisovali.

Čim se je poleglo prvo razburjenje, so stopila v ospredje živahna vprašanja. Prebivalstvo je izkušalo dognati, kako je uspelo skopuhu izvesti uboj in brez sledi odstraniti truplo nesrečnega umorjenca. Splošno je prevladovala misel, da ga je zadel na mesto, ki ni krvavelo. V nasprotnem primeru bi bili morali najti krvave sledove. Teh pa vzlic pozornosti niso izsledili.

Druga huda uganka je bila, kdo je ovadil skopuha. Morda je vedelo orožništvo, a je čuvalo uradno tajnost. Dragarjev Vinko je sicer našel denarnico, a ni poznal lastnika. Zato ni mogel nikogar obdolžiti.

Dolga razmotrivanja so naposled privedla do sklepa, da je ubijalca razkrila moč pravice. Izkušal se ji je izmuzniti, zato je posetil mladeniča, ko je ležal na kozolcu. Iskal je denarnico; rad bi bil izbrisal jasno sled svoje neprevidnosti. Ker denarnice ni našel, se je zatekel h križu na robu gozda. Njegov obup je uprizarjal prikazni, katerih si ljudstvo ni moglo pojasniti. Najbrže tudi tam ni našel tolažila.

Tih in molčeč je bil v okolici samo eden. Lesjak s Celine je tekel v župnišče ustavit oklice. Jezilo ga je, ker ga je skopuh tako nesramno varal. Sam mu je bil sicer podoben, ker je čislal denar nad vse na svetu, vendar pa je bil pošten; kar je imel, je bilo s trudom in z varčnostjo pridobljeno. Mož ni nikogar odiral, dasi je zahteval vse, kar je bilo njegovo. Prav zaradi tega se je marsikomu zameril.

»Nisem mislil, da je tak«, je mrmral na poti iz župnišča. Nikamor se ni upal pogledati. Sram ga je bilo, ker so se mu posmehovali.

Lesjakovi materi ni bilo toliko za sramoto. Vse bolj je bila vesela in hvaležna Bogu, ker se je stvar razčistila pred poroko. Kaj bi bila počela, ako bi se bila Minka tako nesrečno omožila! Takega udarca bi sploh ne mogla preboleti. Vsa srečna je objemala hčerko, kakor bi jo bila ujela na robu prepada. Samo še korak, pa bi bilo uničeno njeno mlado življenje.

»Da bi le ne bilo kakih sitnosti ...« je skrbelo skrbno mamico. »Zaradi tega, ker smo se ženili ... Lahko porečejo, da smo bili dogovorjeni ...«

»Ali sem vedel, kaj je napravil?« Lesjaku se je videla nespametna njena bojazen. »Kar obesijo naj ga zaradi mene!«

Žena mu je očitala: »Ali se ne kesaš, ker si hrepenel po krvavem denarju ...?«

»Tiho!« ji je zapovedal. »Naj mi le kdo kaj zine ... Mu bom že pomagal!«

Ljudje pa so vzlic temu delali svoje opazke, ne sicer očitno, pač pa skrivaj za ogli. Vse skupaj pa so bile prazne šale. Nihče ni mislil resno, da je bil Lesjak v kaki zvezi z ubijalcem.

Zatišje je doživljalo dogodek za dogodkom. Prispela je sodna komisija in pregledala kraj zločina in brezna – grob nesrečne žrtve. Uradno je bilo ugotovljeno, da trupla ni mogoče spraviti iz globine. Strokovnjaki so menili, da je že razpadlo, ker je na dnu globoka voda.

Komisiji so prisostvovali gospa v žalni obleki – žena nesrečnega umorjenca. Ko je slišala uradno poročilo, je začela bridko jokati. Prišla je z namenom, da bo spremila telesne ostanke predragega soproga na domače pokopališče. To je upravičeno želela, pa se njene nade niso uresničile. Nihče ni hotel zaslužiti nagrade, katero je obljubila tistemu, ki bi se dal spustiti v globino. Stoječa na robu brezna je pripovedovala, kako se je njen blagi soprog poslavljal od doma pred odhodom na potovanje. Trikrat se je vrnil nazaj in poljubil njo in otroke. Ni ji mogel dovolj naročiti, kako naj gospodari v njegovi odsotnosti. Vse to je moralo pomeniti, kar se je zgodilo. Čakala ga je dolge tedne v skrbi in strahu, da mu je strašna nezgoda preprečila povratek. Naposled se je zatekla k oblastvu, ki je prav tako neuspešno poizvedovalo. Pogrešanec se ni oglasil.

Slutnje o njegovi strašni usodi ji je potrdila denarnica z začetnicama moževega imena. Zapazila jo je v gostilni v roki neznanega mladeniča. Omedlela je ob bridki zavesti, da je našla morilca. Čim se je zavedla, ga je ovadila oblastvu. Mladenič je bil sicer nedolžen; izdal pa je pravega morilca, ki je priznal nečloveško dejanje.

»Dragarjevega Vinka so zaprli ...« Kakor blisk je šinila v okolico ta novica. Kamor je prispela, povsod je vzbujala sočutje. Zakaj mora trpeti nedolžnik za tuje grehe? Pač čudna pota si izbira pravica, da pride do zmagoslavja.

Ob breznu je opravil domači župnik mrtvaške molitve kakor ob odprtem grobu. Pretresljivo so donele obredne besede: »Vzemi zemlja, kar je tvojega ...« Ljudstvo je bilo ganjeno do solz.

*

Po teh dogodkih je napočila prva nedelja, dan miru in počitka. Po Zatišju se je razlivala prazničnost, iz katere je zajemala vsa okolica in pozabljala grozodejstvo. Samo dom ubijalca Bučarja je stal kot uničena pošast, zaprt in prazen. Sodna komisija ga je uradno zapečatila.

Križ na robu gozda je bil ta dan ves v cvetju in zelenju. Pred njim je klečala mladenka, zatopljena v pobožno molitev. Lesjakova Minka se je prišla zahvalit za izredno milost, da je ubežala sramoti, preden se je zavezala pred oltarjem.

Molila je zbrano, s polnim izrazom hvaležne duše: »Gospod, Ti veš, da sem bila vse življenje čista in poštena. Zato nisi dopustil, da bi kanil grd madež na moje dobro ime in na čast naše hiše. Spoznam, da sem grešila, ker se nisem uprla blesku denarja. Pokorila sem se volji svojega očeta. Kaj bi bila danes brez Tvojega mogočnega varstva! Hvala za čudežno rešitev!«

Prav takrat je stopal proti križu mladenič, praznično oblečen. Neka skrivnostna moč ga je vedla na kraj, kjer se je bil pred meseci tako čudovito pomiril. Prosil je tedaj, naj posije v temo žarek resnice, kar se je tako nepričakovano izvršilo. Nebo je uslišalo njegovo prošnjo. Zgodilo se je več, kakor je mogel želeti.

Čim je zagledal mladenko, je podvojil korake. »Minka!« mu je zagorelo v mladi duši. Pazno se je ozrl okrog sebe, ali ni nikogar v bližini.

Kakor iz tal je stopil prednjo in jo ljubeznivo pogledal.

»Vinko, odpusti!« je povesila glavo. »Zavrgla sem te – vem, da sem ti storila krivico ... Nisem te hotela žaliti, marveč le ustreči volji svojega očeta. Zdaj se lahko maščuješ; laže bom trpela, ker sem zaslužila ...«

Nasmehnil se je in jo prijel za roko. »Minka, moje maščevanje je končano. To, kar sem storil, nisem izvršil iz sovraštva, nego iz ljubezni do tebe ...«

»Vinko, ti si ovadil skopuha? Kdo ti je povedal, da smo se pripravljali na poroko?«

»Človek vse izvoha, ako se zanima«, je zatajil prijateljevo pismo.

»Skrbelo nas je, ker so te zaprli. Vedeli pa smo, da si nedolžen in da te bodo kmalu izpustili. Revček, koliko si moral prestati zaradi mene! S čim ti bom povrnila?«

»Kaj pa oče?« jo je nenadno prekinil.

»Sram jih je, ker jih je varalo bogastvo. Skopuha niso nikdar tako slabo sodili ...«

»Ali jim je všeč, ker smo razkrili zločin ob pravem času?«

»Silno so zadovoljni. Naša hiša je bila doslej na dobrem glasu.«

»Kaj pa pravijo zaradi mene?«

»O tebi mislijo zdaj povsem drugače. Ne morem ti vsega povedati. Sam se boš prepričal.«

Nalašč se je upiral njenemu vabilu. Naposled se je vdal z besedami: »Minka, no, pa grem kar s teboj, ako mi jamčiš, da me oče ne bodo zapodili ...«

»Vinko, pozabi, kar je bilo«, se je skoro užalostila. »Pridi, da te pozdravimo kot rešilca.«

Takega sprejema se Vinko pri Lesjaku ni bil nadejal. Dolgo v noč je moral pripovedovati svoje doživljaje. Oče mu je sedel nasproti in se ni upal treniti z očesom. Ves čas ga je verno poslušal. Mati pa ga je objemala od veselja.

Drugi dan se je raznesla po okolici novica: »Lesjak si je izbral zeta: Vinko in Minka bosta v najkrajšem času ženin in nevesta ...«