Križ -- drevo življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Križ -- drevo življenja
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 6 (15. marca) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pobožnemu čutu krščanskega ljudstva ni bilo dosti, da pozaa zgodovino pravega krila od onega dnč, ko ga je poavetil nai Odrekanik in poatavil kot zunanje znamenje krttanake ver«, krttaaako ljudstvo mu je vstvarilo tudi predsgodovino: preprosta pripovedka je sicer, vendar čarovito blali zemljanovo arce. Glasi se ta pravljica tako-le:

Naš praded Adam je vzdihoval v svoji visoki staroali pod težo let in trpljenja. Noben dan mu ni pretekel po grehu v življenju, da bi ga ne bil spomnil božjih besedij, a katerimi ga je obsodil v raju: sV potu svojega obraza bo« jedel avoj kruh, dokler se ne povrneš v prah. iz katerega ai vset.« Ko hoče nekega jutra vataii iz svoje bolniške postelje, začuti, da ae mu bliža zadnja ura. Pokliče avojega a.na Sela, katerega mu je dal Bog namesto Abelna, in prav.: »Moj ain, čutim, da me bo smrt kmalu pograbila. Tvojega brata Abelna aem videl umreti, in prikla je tedaj tudi zame ura, ko bom prestal kazen za greh!«

»Oča,« pravi Bet, bridko jokajoč, .po tvojih betedah je amrt nekaj strašnega. j a z nočem, da bi mi ti umrl. Mora biti na zemlji «e rastlina, ki zabrani smrt Poiakal jo bodem, in ako bi bilo treba iti do onega vrta sladkosti, o katerem si nam pripovedoval toliko čudovitih stvarij.«

sSiq,s odvrne Adam tožno, »ah ne vaš, da je Adamovim otrokom za vedno zaprta pol v raj ? Angel z gorečim mečem čuva pri vhodu, e

»Kaj za to V Poskusil bodem, morebiti ganem maščevalnega angela. Daj mi, oče, avoj l>lagoek>» 1 I para da se kmalu |>o\rnem z rastlino, ki ti bode ohranila življenje.'

Adam jc blagoslovil svojega sina in ga odslovil. Set je obhodil zemlje krog, da bi naiel drevo življenja Nekega dne je |>ri«el dolgega potovanja utrujen pred vrata, ki zapirajo pot v raj.

Nazaj klical mu je naproti kerub z ognjenim mečem; >ta vhod je zaprt vsem umr|jivim.« »Služabnik Najvišjega, vališi me I Jaz sem Sel. Adamov sin. Oče moj se bori s smrtjo, in jaz bi **nj rad pomkal in dobil vejico z drevesa »ivljenja!« s Vrni te, sin Adamov, prepozno je! Tvoj oče je že umri m počiva v hladni zemlji zakopan . . . Hal p« ti bodem vejico z drevesa življenja, usadi jo na njegov grob. Nekega dne bode obrodila sad vstajenja Adamovemu rodu!«

Set je vzel vejico ter vrnil. Ko je priftel do Adamove koče, našel jo je prazno iz zapulčeno. Nedaleč od koče je videl majhen holmec: bil je grob njegovega očeta. V sadil je na gomili vejico, ki je pognala korenine. Viioko drevo je vzrastlo, in njegove vaje so segale dale« okrog, ler delale senco grobu Adamovemu in njegovih potomcev.

A ljudje so se vedno slabšali ler delali le hudo pred gospodom. Ko je bila mera njih pregreh polna, sklenil Jih je Bog kaznovali. Noetu ukaže napravili veliko ladijo. Odsekal je vejo Noe od velikanskega dreve«u ler napravil iz nje ladijo. Tedaj je prvič rešilo drevo življenja otroke božje. Ko je pj vesoljnem potopu upudla voda, počival je Noetov golob na tem drevesu, in s tega drevesa jo prinesel vejico v ladijo. Tu ai je poiskal tudi Noe lesa za prvo daritev, pozneje pa je dalo drevo tudi Abrahamu lesa za altar. na katerem je imel bili darovan Izak.

Mojzes je videl mogočno drevo življenja. Od tega drevesa je bila ludi njegova palica, s katero je storil toliko čudežev v Kgiptu in je v puščavi ob skalo udaril, da je pritekla iz nje voda. Pohlepni ljudje so naposled posekali veliko drevo ler jo položili čez deroč potok na mesto mostu. Stoletja ao pretekla, na tisoče človeških olrok je šlo čez ta potok in vsakega je nehotč v srcu pretrexlo, a nikdo ni vedel, zakaj. Ko je potovula kraljica iz Sabe v Jeruzalem, da bi obiskala modrega kralja Salomona, obšla jo je silno vznemirjenost v duAi, ko je ugledala moal. Ni se hotela dotakniti drevesa življenja ter je prebredla potok. Salomon bi bil rad porabil drevo pri zidanju teinpeljna; a delavci ga niso mogli porabiti. Salomon in njegovi nasledniki so zaAli v inalikovnnje. Hazsrjen je poslal llog velike nalive dežja. Iteke so tako narasle, da so prestopile bregove ter poplavile in (»pustošile ve« svet. Most so odnesli valovi, a ostal je v polokovi strugi, od koder ga ni nikdo spravil. Ko pa je |thšla od lloga odločena ura, našla je zlobnost človekova zopet drevo življenja.

V noči žalosti m trpljenja, ko je bil obsojen Odre- «enik k smrti na križu, iskati so morilci kak težak les za križ, da bi mu ga naložili na rame. Spomnili so se drevesa, ki je ležalo v polokovi strugi. Izvlekli so zveliko težavo deblo ter iz njega izdelali križ, s katerim so obložili razmesarjene ratne Odrešenikove. Na vrbu Uolgate so izkopali globoko jamo, da bi vanjo tsadili krit; prikopali so do kosti.in čropirge, — bili so telesni ostanki Adamovi! Glava se je prevalila pod križ, in prve kaplje krvi, ki je s križa tekla v odrešenje svetu, padle so oa črepinjo . . .

In prineslo je drevo sad, krvav sad sicer, vendar pa daje vsakemu življenje, kdor ga okusi, (ilej, drevo raste, viharji prete pogin, a drevo raste, čim huje razsajajo ! '/.e počiva v njegovi senci velik del sveta, toda ves se mora zateči pod to drevo.

Drevo življenja, sveti križ, pozdravljamo te, naše edino upanje, pozdravljamo le!