Kriščev trnek

TRETJI in zadnji trentarski beneficijat, gospod Franc Vaclav Lucenperger je v triinosemdesetem letu svojega življenja in v sedeminpetdesetem, kar je v Trenti duše pasel, dočakal veliko bridkost in doživel še večje veselje, ki je dano samo izvoljenim...

Bilo je leta 1778., ko se je vrnila pomlad in je južni veter zavel ob Soči tudi v Trento in je vrbje ob vodi pognalo mačice in mirovita lepe pogačice otrokom v veselje za oljčno nedeljo, ker kaj bi bila oljkova butara, ovita z zelenim popanom, če ne bi rumenela iz nje lepa mirovita z lepo pogačico na vrhu?

Otroci so nabirali popan in iskali po grmovju mirovit, glasno vzklikajoč, ko so njihove srečne oči odkrile kje posebno leporaslo, gospod Franc pa je obstal ob odprtem oknu svoje hiše, ki jo je pred sto in več leti volila duhovnu v Trenti gospa Brankovica, in gledal v gmajno, zaprši knjigo, iz katere je bral in premišljal Gospodovo trpljenje.

»Tiha, kot je bila tiha nedelja, bo letos tudi oljčna in sama velika noč bo tiha, zakaj, glej, sekire ne pojo več v gozdih, ogelnice se ne kadijo, kladiva ne mlatijo več in cajnarice ne cvilijo, plavži ne bruhajo in vozovi ne škripajo več po cesti, kot so škripali sto let, težko naloženi z našimi železnimi palicami. Vse je utihnilo in Trenta se je izpraznila. Pet, šest družin je ostalo in jaz z njimi — reven pastir z revnimi ovčicami. Križev mojih let je dosti in so težki in prav bi napravil, Gospod, če bi me poklical k Sebi za bratom k Tebi, ki je v meniški halji prvi tu oznanjal Tvojo besedo, in za prednikom mojim Peršo, ki si mu tudi že odprl vrata v večna bivališča, in še za pobožnim služabnikom Tvojim gospodom grofom Hermanom, po katerem si Trento oživil in je za blagor duš svojih ljudi in v Tvojo čast Materi Tvoji tu cerkev sezidal. Prav bi bilo, Gospod, če bi me poklical, ker sam ne morem iti, ne morem iz Trente. Obljubil sem in sedem in petdeset let držim obljubo in jo bom držal do konca. Zgodi se Tvoja volja.« 

Gospod Franc se je odmaknil od okna in pokleknil na klečavnik, nad katerim je na steni visel Križani; pogledal je Vanj z vdano-prosečim pogledom, potem pa naslonil glavo na sklenjeni roki in iz misli je prešel v besedo:

»Glej, križani Krišč, vem, za mojo prvo nepokornost, za moje mladosti greh me pokoriš. O le kako sem bil takrat posveten, kako malo sem predomislil Tvojo besedo: »Kir hoče iti za menoj, ta naj zadene svoj križ in zataji samega sebe.« Prišel sem od Gorice in ko sem se odpravil iz Bovca in šel skozi Kal in Koritnico in Sočo in prišel pod Berebico, se mi je zgrozilo pred puščo in samijo teh gora in vrnil sem se sredi pota. Gospod, Ti sam veš, kako je bilo in kaj je bilo, ko sem napravil trideset spešnih korakov. Ali si bil Ti, da me opomniš kakor Petra pred Rimom, ali je bil angel, ki si ga poslal, zasvetilo se je in mi vzelo vid in slišal sem: »Vrni se pri priči, ker sicer ne čakaj dobrega!« In sem se pri priči obrnil in sem šel in šel in prišel in vstopil v hram Tvoje Matere in sem pokleknil in klečal pred Njo, kakor klečim zdaj pred Tabo, in nasmehnila se je meni nevredniku in mi obljubila zdravje in dolgo življenje. Gospod, vsak dan se ji zahvaljujem iz vsega svojega srca, a Tebe danes prosim: Glej, truden sem, ker prišlo je nadme kot berem v pismu pri psalmistu: »... in kar je več, je nadloga in trpljenje,« iz globočin vpijem zato k Tebi, Gospod, pokliči me!...« 

Ko je gospod Franc dvignil glavo in zaprosil križanega Krišča, da bi mu spregledal nadaljnje življenje in ga poklical k Sebi, je tam doli s poti prišel svež glas skozi odprto okno:

»He, otroci, ali so gospod Franc doma, ali že pasejo kje v gmajni?« 

»Hvaljen Jezus Kristus!« je kakih desetkrat zapored sledilo na vprašanje in potem veselo odgovarjanje:

»So doma, so, prej so bili na oknu!« 

Gospod Franc je spet stopil k oknu in je videl, da se bliža bovški podružnik. Kar z okna ga je pozdravil in mu šel naproti pred hišo.

»Bog vas sprimi, gospod podružnik! Če ste prišli, da bi pomagali spovedovati, ne bo nič. Letos sem že vse opravil — malo ovčic je ostalo, malo!« 

»Nič takega, nič takega, gospod Franc!« je veselo odvrnil podružnik, ki ga je držal še vedno gospod Franc za roko.

»Pa ne, da bi me veliki teden hotel Rattich v Bovec? Seve, mlad tehant je še, pa bi rad videl, da bi se vsi zbrali pri materi fari, ne? Težko bo, težko,« je nadaljeval gospod Franc, ne da bi čakal odgovora, »saj veste, starost, starost in pa cerkve tudi ne morem kar tako pustiti, ko pridejo veliki teden Kranjci in Ziljani in Rožani na božjo pot, da počaste bridko martro ob Križčevcm trnu...« 

S temi besedami je pripeljal gospod Franc podružnika v izbo in položil predenj hleb kruha in na lesenem pladnju skute, ter še nadaljeval:

»Ne rečem, da jih pride dosti ta čas, a pridejo le, včasih več, včasih manj, kakor je leto. Ziljani pa nikdar ne odmanjkajo... Le urežite, gospod podružnik, kar imam, to dam! V Bovcu vas seve bolj gleštajo.« 

Gospod podružnik je segel v malho in privlekel iz nje pisanje in ga dal gospodu Francu in je rekel:

»To je dal tehant, ker se je bal, da bi samo govorjena beseda mogoče ne zadoščala. Relikviar bi radi imeli veliki teden v Bovcu, ker se zbere toliko vernikov in bi Kristusovo trpljenje tako bolj predomišljevali in k srcu vzeli, če bi bil sveti trn v farni cerkvi.« 

Gospod Franc je prelomil pečat in bral ob podružnikovem govorjenju dekanovo latinsko pismo. Roke so se mu tresle, oči so se mu orosile in ko so mu dve tri solze zdrsnile preko zgubanih lic na pisanje, je šel z levo roko čez oči in vzdihnil:

»Pod pokorščino mi nalaga! Križani Krišč, če je v Tvojo čast in je Tvoja volja in hočeš, da še to pretrpim, bom trpel. Zgodi se Tvoja volja!« 

Gospod podružnik je skušal gospoda Franca potolažiti in mu zagotavljal, da bo po tehantovi besedi relikvijo še pred belo nedeljo prinesel nazaj, a gospod Franc je bil potrt in žalosten in ko je gospod podružnik vstal, je vzel tih in nem s stene velik cerkveni ključ in stopila sta proti cerkvi in vstopila.

»V tabernaklju hranim sveto relikvijo,« je gospod Franc dahnil v žagradu in ko sta pomolila pred oltarjem, je stopil pred tabernakelj, pokleknil in s tresočo roko odprl vratca k Najsvetejšemu, vzel relikviar, zaprl in vnovič pokleknil in obklečal, držeč relikvijo k ustam in ihtel:

»Gospod Jezus, križani moj Krišč, s čim sem Te razžalil in užalostil, da nisem vreden spomina Tvoje martre častiti letos to leto na sam veliki teden? Prosil sem Te in sedaj Te še bolj prosim, pokliči me, vidiš, nič več ne vem, kaj je prav in kaj ni. Branil bi Tvoj spomin, kakor mi hoče srce, a bojim se, da bi potem poslali še hujše pisanje in bi rekli, da sem mator in ne smem več k Tvojemu oltarju. Odpusti mi, če je moja ljubezen premajhna, pokliči me k Sebi, da me užgeš s pravim ognjem in da Ti bom na veke zvest v službi!...« 

Gospod Franc je obmolknil in klečal in gledal sveti trn in ga poljubljal in rosil s solzami in je v svoji žalosti na gospoda podružnika pozabil.

Gospod podružnik je čakal in čakal in bil ginjen, kot še ne v svoji mladosti in bi najrajši gospodu Francu pustil sveto relikvijo, ker je bil prepričan, da se ji s tako ljubeznijo ne bo bližal v Bovcu nihče, a tehant Rattich ni videl gospoda Franca in če bi prišel brez relikvvije in bi se mu opravičeval s sočutjem in vsem, kar je videl na lastne oči in slišal na lastna ušesa, bi ga nagnal vnovič na dolgo pot: »Pojdi in izvrši, kar sem ti naročil in ne glej na starca!« Zato je gospod podružnik le vstal in stopil h gospodu Francu, ga z levo roko potrapljal, z desno pa segel po relikviariju in mu ga vzel iz roke. Čutil je, kako ga je gospod Franc za trenutek krčevito zadržal, nato pa prežalostno pogledal, izpustil svetinjo in omahnil in se zgrudil z glavo prav do tal.

»Zbogom, gospod Franc!« je tiho spregovoril podružnik.

Gospod Franc se ni ganil.

»Zbogom, gospod!« je ponovil glasneje in čakal, da gospod Franc vstane.

»Zbogom!« je še v tretje zaklical, a gospod Franc ga ni slišal, kajti v svoji bridkosti je govoril samo s svojim križanim Kriščem in čakal, da ga pokliče ...

Gospod podružnik je pripognil koleno in s težkim srcem odšel ...

*

Gospod Franc je blagoslovil oljke in ko se je vrnil z malo procesijo v cerkev, je pristopil in bral mašo z oljkovo mladiko v roki.

Po evangeliju se je obrnil pred oltarjem in bral pasijon po Mateju. Kakor je bila cerkev majhna in dasi so prišli vsi Trentarji od najstarejšega do otroka, ki je komaj shodil, je bila le prazna in gospodov glas je čudno žalostno odmeval od sten in oboka. Ljudje so poslušali bridko besedo o trpljenju in obenem menili, da je v gospodovem glasu le še žalost, ki tako nenavadno zveni kot ni sicer nikdar, četudi je bila cerkev še bolj prazna. Od stavka do stavka, od besede do besede so bili bolj prepričani o tem in gospodova žalost je še nje tako prevzela, da so se jim kot njemu rosile oči.

Ko je gospod končal s pasijonom, se je kakor v zadregi odkašljal in še poravnal rokave pri albi, da bi tačas našel primerno besedo za ono, kar mu je težilo srce in ga žalostilo. In ko je spregovoril, je ogovoril svoje Trentarje tako milo, da so se zavzeli in čakali, kaj jim gospod pove, kajti po ogovoru mu je zastala beseda.

»— — Sedeminpetdeseto leto sem med vami, dragi moji« — je pretrgal gospod sveti molk in beseda, ki je trepetala, je pričala, kako se premaguje, da ne bi zajokal — »in nikdar nisem bil tako žalosten ko danes ta božji dan. Tudi vi, vem, ker vas poznam ko lastno dlan, boste žalostni in še hudi name, pa ne bom vam zameril. Iz roda v rod gre in veste, kako so bili vaši predniki veseli, ko je čudežno našel moj davni prednik sveti trn iz krone Kriščeve, ki ga je grof Herman od samega svetega očeta v Rimu dobil in dal potem vdelati v stopnišče, da bi bil blagoslov nad njegovim domom v Trenti. Grof je bil umrl in nihče ni vedel, kje je sveti trn. In so ga le našli in odsihdob je bil v naši cerkvi vse do včeraj. Včeraj sem ga moral na besedo in pismo oddati v Bovec v farno cerkev. Sedem in petdeset let smo zlasti sveti veliki teden častili ta sveti spomin Kriščeve bridke martre, letos, letos ga ne bomo mogli. Oh to vas prosim in rotim iz vsega svojega žalostnega srca, da te svete dneve bolj kakor kdajkoli obiskujete cerkev in z največjo pobožnostjo premišljujete prebridko martro našega gospoda Ješča Krišča in ga še prosite, naj se usmili mene, vašega pastirja, in me pokliče k Sebi, kjer bom molil za vas in vaše otroke na vse veke — amen!« 

Ljudje po cerkvi so zajokali, gospod se je obrnil in nadaljeval sveto daritev. — —

*

Kranjcev in Rožanov ni bilo v Trento, ker so se pod južnim vremenom udirali plazovi in najpogumnejši romarji si niso upali na pot, Ziljane pa so v Koritnici zaustavili in jih obrnili v Bovec. Gospod Franc je bil od zornega jutra do poznega večera sleherni dan v cerkvi in kadar ni bilo njegovih ovčic, da bi ž njimi molil, je sam klečal ob križanem Krišču, ki je bil položen pred obhajilno mizo na tla, da so mogli poljubovati njegove bridke rane.

Bilo je na veliki petek po pridigi. Gospod Franc je s svojo besedo o martri Kriščevi presunil srca svojih Trentarjev in klečal pred oltarjem in molil in z njim njegova mala srenja.

Sredi verne, goreče molitve se je nenadoma nedolžno zasmejal med verniki otrok, dvignil ročico, kazal z njo in klical:

»Angelčki, angelčki!« 

Mati je prijela otroka za roko in ga mirila, a otrok se ji je izvil in kazal in klical spet in spet:

»Angelčki, angelčki!« 

Ljudje so se ozrli, čigav otrok se je spozabil, in ko je le ponavljal, so dvignili pogled za njegovo ročico, da bi videli, kaj kaže, a so videli le solnčni pramen, ki je šinil do oltarja.

»Ni jih več, ni jih več!« je deček žalostno povedal.

Gospodu Francu je isti trenutek zastala beseda, zakaj njegove oči so ugledale na oltarju pred tabernakljem relikviarij s svetim Kriščevim trnom. Pomel si je oči, da bi se prepričal, če vidi prav, in ko je relikviarij le stal na oltarju, je sklonil glavo in molil sam zase zahvalno molitev:

»Zahvaljen bodi, o križani Krišč, ki si bridkost svojega nevrednega hlapca čudežno poplačal in mu razodel svojo milost, da je dočakal na dan Tvoje rešnje smrti znamenje Tvoje velike ljubezni sredi Tvojih preprostiv ovčic, ki si jim dal doživeti čudež kakor svojim izvoljenim!« 

In potem je dvignil glavo in v blaženi sreči mu je drhtel glas, ko je z molitvijo opozoril ljudstvo na čudo, ki ga je bilo že samo opazilo in je v svetem strahu ihtelo in molilo.

In so molili in molili in je gospod Franc vstal in je stopil pred tabernakelj in pokleknil in se dvignil in vzel relikviarij v roko in poljubil Kriščev trn in potem se je obrnil proti ljudstvu in rekel:

»Otroci moji! Križani Krišč je našo žalost spremenil v veselje. Pridite in zahvalite se mu in poljubite spomin njegove velike martre!«

Ljudstvo je vstalo in se s sklenjenimi rokami vrstilo okoli oltarja in poljubljalo Kriščev trnek in pozabilo je na dom in ostalo v cerkvi, da se svojemu Gospodu in Odrešeniku dostojno zahvali ...

*

Preden je legel večer na zemljo, so prišli iz Bovca trije, štirje Trentarji, ki so bili šli k božjemu grobu in vsi prestrašeni so povedali, da je sveti Kriščev trnek iz farne cerkve izginil in da so Bovčani vsi iz sebe.

Drugi dan je šla beseda o čudežnem dogodku iz vasi v vas in iz Bovca, Kala, Koritnice, Soče, Logov in Strmca, iz Čezsoče in Žage in Srpenice in še dolinci od Kobarida so trumoma romali v Trento in gospod Franc je doživel ob množici vernega ljudstva veselje, kot ga ni svoj živ dan. Njegova propoved na sveto veliko noč, ko je bila cerkvica svete Marije Lavretanske pretesna, je bila slavospev božji ljubezni in vsemogočnosti in je izzvenela v prisrčno radost besede:

Aleluja, aleluja!