Kresni venec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kresni venec.
Anonimno
Prevajalec: I
Izdano: Domoljub 7. julij 1892 (5/13), 150–153
Viri: dLib 13
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil je lep kresni večer in na loki za vasjo je bilo vse živo.

»Dekleta, katera izmed nas bo najprej imela poročni venec — jaz mislim, da bom prva?«

»Kaj? — Ti tako zbiraš vsako leto —« odgovarjala je druga.

»A vendar ne more dobiti ženina,« dodala je tretja.

»Da, — toda našel se bo vendar-le,« zagovarja se prva ter teka po trati med rožami in si izbira najlepših cvetov.

»Vprašaj Bernardovo Marino, kako se dobivajo ženini. Ona ima kar dva; morda ti jednega prepusti?«

»Vsaj res, z Martinom sta sedaj razdvoje — prehiti jo in tvoj bode.«

»Pustite to, vsaj vidite, kako se Tini Marine najboljši prijateljici čelo temni. Rajši hitimo, da naberemo dovolj cvetic, predno pridejo fantje iz vasi.

Sedaj se dekletom zbranim na zelenici približa tudi Marina Bernardova.

»Glejte, Marina gre tudi iskat cvetja.«

»Kolikrat bo pač Marina vrgla venec na vrbo, da ji obvisi med vejami?«

»Vsaj njen novi ženin, oni gospodič iz mesta, še vojakov ni doslužil.«

»Kaj na tem? — Da bi le venec obvisel na vrbi.«

»Gotovo je boljše, kakor da bi ga čez zagnala.«

»Toda, ako ji pade v potok, umrla bo še to leto.«

»Pojdite, pojdite s takim govorjenjem, to so vraže,« klicala je tovarišicam Marina, ki je med tem prispela na trato.

»Vraže? — Ana Veselova je lani na kresni večer tudi še venec metala na vrbo; bila je zdrava kakor riba, a o Svečnici smo jo že pokopali. In če so to le vraže, kaj si prišla, da z nami poskušaš svojo srečo in ugibaš svojo prihodnost?«

Meni je to le za kratek čas,« odgovarja Marina ter hiti nabirat cvetov. Kmalu jih je imela polno naročje, kakor druge. Bil je pa tudi že zadnji čas, ker fantje so že zapeli na vasi in kmalu so bili na trati.

Tudi mladeniči so trgali cvetje ter so je izročali deklicam, ki so cvetke zanje povijale v šopke.

Med fanti je bil tudi Zabukovčev Martin, čvrst, mladenič, iz bogate hiše, jedini sin starišev, ki so ga že naganjali, naj kmalu nevesto privede v hišo.

Martin je imel nevest mnogo na ponudbo od blizo in daleč, bogate in lepe, toda on se ni mnogo menil zanje. Martin je imel že odbrano nevesto. To je bila Bernardova Marina. Njeni stariši so imeli tudi lep kmetski dom, a ljudje so govorili, da je zelo zadolžen.

Stari Zabukovee zato s prva ni bil zadovoljen z Martinovo nevesto; zdela se mu je prerevna. A naposled se je sprijaznil z njo. Mislil si je: »Kaj hočem, saj bo Martin sam sebi gospodaril in kar si bo izbral, to bode imel. Sploh pa se Marini Bernardovi ne more nič reči; pridna je in molitevna, tudi na gospodinjstvo se dobro razume. To pa je boljši, pravijo, kakor če bi na vozovih pripeljala denarja seboj.«

Tako je Zabukovcev oče sebe tolažil, tako se je izgovarjal svojim sosedom, ako so ga zaradi tega poprijemali. Čudno se mu je pa zdelo, kako je to, da Martin ženitev odklada od leta do leta. Posebno pa je bil še oče vznemirjen zadnji čas. Zdelo se mu je namreč, da se je v malo tednih Martin ves spremenil. Poprej vedno živ in vesel, hodil je sedaj okrog hiše otožen in zamišljen.

Tudi na kresni večer je Martin edini med tovariši, ki nič ne govori. Molčé je on natrgal nekaj cvetov ter jih je nesel Marini.

»Marina, ali mi boš napravila šopek?« to so bile nocoj prve Martinove besede.

»Ne bom ti ga naredila,« odgovori Marina pikro.

»Zakaj ne? Vsaj ti nisem nič hudega storil.«

»Storil ali ne storil! To je vse jedno!«

Po teh rezkih besedah Marina vstane ter se presede prav na konec trate ob potok, tako da je bila nekoliko ločena od druzih deklet.

Tovariši so se seveda smejali Martinu, dekleta pa so mu hotele postreči in nabrane cvetice poviti v šopek. A Martin se ni zmenil ne za tovariše ne za dekleta. Bil je zelo osupel. Vkljub temu, da ga je Marina očitno tako hudo razžalila, stopil je vendar za njo proti potoku.

»Marina!« pokliče jo Martin.

Marina se ozre proti njemu, rekoč:

»Kaj hodiš za menoj? Ali ti nisem povedala že včeraj, da je najine zveze konec?«

»To si sicer povedala, a svetoval sem ti, da bi pustila znanje z onim mestnim gospodičem.«

»Jaz ga ne pustim. Ti pa si lahko zbereš drugo, bogatejšo. Tvoj oče tako ni zadovoljen, da bi pripeljal na dom mene beraško nevesto.«

»To ni res,« odgovori Martin, »Moj oče te imajo radi in želé, da se vzameva čem preje tem bolje.«

»Sedaj morda tako mislijo oče, ker si jih ti pregovoril.«

»Ne! Nisem jih pregovarjal. In ako bi jih bil, storil bi bil to zaradi tebe.«

Med tem pa je vaška mladina pričela igro navadno na kresni večer. Obrneni s hrbtom proti vrbi metali so nazaj čez glavo narejene vence, drugi pa so glasno šteli, kolikratov je moral kedo vreči, predno je venec obvisel na vrbovi veji. Smeha je bilo mnogo pri tej igri. Posebno je mladina nagajala Tini, kateri jedini ni hotel venec obviseli na vrbi. »Ha, ha, ti boš še dolgo čakala na ženina. Najbrže, da ga za-te nikoli ne bo!« Tina se je sicer izgovarjala, da so to prazne vraže; v srcu jo je pa vendar bolelo, da ni tudi njeni venec obvisel na veji.

Med zadnjimi, ki so poskušali svojo srečo, je bila Marina. Vrgla je venec visoko. Priletel je čez vrbo in padel je na ličje ob potoku. Marina se prestraši, ko zagleda svoj venec skoro v vodi. Spomnila se je kaj pomeni venec, ako pade v vodo. Hitro se je vzdramila, pobrala venec ter ž njim zopet poskušala svojo srečo.

Pozno zvečer že so skončali igro. Prižgani kres je že skoro ugasel. Razhajali so se domov. Vsak je nesel seboj svoj venec, da ga doma dene pod zglavje in na njem zaspi. V sanjah na kresni večer govorili so da se jim pokaže podoba onega, ki jim prinese venec ...

* * *

Mnogo se je čez leto spremenilo v Lenkovcih. Posebno pri Bernardovih je bilo vse predrugačeno. Lepi dom so jim prodali upniki; z ostalim denarjem kupili so si Bernardovi Tonačevo kajžico na koncu vasi. −

Zopet je bil kresni večer. Po stari navadi je bila vaška mladina zbrana na loki zunaj vasi. Zopet so metali vence na vrbove veje in poskušali svojo srečo.

Tina tudi letos nima sreče; vse se ji smeja, ker je tako nevkretna. Bernardove Marine ni bilo več med igralci. Že jedno leto bo kmalu, odkar je odšla v mesto učit se in izobraževat. Tako je namreč hotel oni gospod iz mesta, kateremu je Marina, vse zaupala, celo svoje srce. A gospodič iz mesta šel je v drugo mesto. Ni duha ni sluha ni bilo za njim. Marina je ostala sama − na smodišču. Bolelo jo je to hudo v srce. Stradala je, očitala si je, da je sama kriva, ker je zavrgla poštenega Martina. Dovolj je bilo leto dnij in Marina poprej trdna ko jeklo, bolehala je nevarno in zdravniki so bili obupali nad njo. Sramovala se je iti domov, a kam je hotela ubožica? Ravno na kresni večer prilezla je domov. Pot jo je vodila memo loke, kjer je bila po starodavni navadi zbrana mladina iz vasi. Ko Marina začuje sum, petje in smeh, umakne se v stran. A vzbudé se ji pri pogledu na zeleno trato spomini v srcu tako silni, da ne more več naprej, zato sede v travo poleg pota.

»Oh, kako britko se kaznuje mladenska lahkomiselnost! In kako hitro se maSčuje! Lani v kresu, kako drzno sem se vedla ondi na trati proti Martinu! Kako sem ga zvesto me ljubečega pehala od sebe in hitela slepa za sleparjem!« Tako je tožila Marina sama sebi svoje gorje.

Iz svojih težkih mislij se še-le vzdrami, ko začuje nekoga počasi stopati po potu.

Precej ga spozna. Bil je Martin. — Zakasnel se je nocoj in še le sedaj, ko je veselica na trati že skoro dokončana, bliža se počasnih korakov tudi on nekdaj tako ljubi mu vaški zelenici.

Čemu bi tudi sedaj hitel na loko? Kaj ima ondi pač iskati? Minula je zanj brezskrbna mladost. Njemu ni donesla sreče. V take misli vtopljen pride do počivajoče Marine ob potu. — Takoj sta se spoznala in zdrznila oba. Poteklo je dlje časa, predno sta pregovorila.

»Marina, kaj pa ti delaš tukaj!« pregovori naposled Martin prvi.

»Počivam. Trudna sem od dolgega pota, smrtno trudna vsled grenkih poskušenj,« odgovarja Marina ter skriva pred Martinom svoj bledi obraz. »Tvoje besede so se spolnile, Martin!«

»Ne govôri o tem, Marina. Saj Bog dá, da se bo še vse, popravilo« tolaži jo Martin, ki je v tem trenotku pozabil na svojo opravičeno nevoljo.

»Martin, prepozno je. Neizprosna smrt sili za menoj in sama čutim, da me kmalu poneso v grob.«

»Pusti take otožne misli, Marina! V domačem kraju se boš zopet pozdravila in ko zopet pride kres leto osorej, tedaj bodeš zopet zdrava in vesela.«

V takih pogovorih sta prišla v vas; Marina je šla s težkim srcem v kajžico na koncu vasi, Martin pa nekako pomirjen na Zabukovišče.

* * *

Drugi dan, na praznik sv. Janeza Krstnika, so ljudje ravno šli od maše, ko je zapel mrtvaški zvon ... Umrla je Bernardova Marina, kot žrtev dekliške prešernosti in lahkovernosti.

Takih grobov, pozabljenih grobov je mnogo, mnogo na pokopališčih!