Kres (Urban Jarnik)
← Gasele. | Kreſ. Zbirka Krajnska zhbeliza, 4 (1833). U. J. |
Prilika. → |
|
Dolgoſt ſvojo dan ſtegúje,
Raſt proti poldnu obrazhúje,
Semlje ték ſe vſtanoví;
Trudna tékara pozhiva,
˛Svoj’ga déla plazho vshíva,
˛Se bogata veſelí.
˛Sonze gorko srak prishga,
Zheli ſkapne vrózha ſraga,
Trudno telo ſe potí;
Klaſ ruménkaſt she prihaja,
Kruh vſakdanji nam podaja,
Glad preſtráſhen pobeshí.
˛Serpi bliſkajo po njivah,
Sdetna je, k’ je bìla v’ rivah,
Peſmi v’ shetvi ſe glaſó;
V’ shito ſerpov ſhum shenjíze
˛Silijo, no prepelíze
V’ ſvojim begu ſtraſhijo.
V’ ſenosheti ſenoſéki
Tam per hlad-ſumezhi réki
Pévſki bruſijo koſé;
V’ ſezhi trava s’ rosho pade,
Fletne deklize pa rade
Njim na ſlédi jo ſuſhé.
˛Sonze goram ſe priklanja,
Zirkovnik pa svon poganja,
De Marija ſe zhaſtí;
Hlad pahlja sahodnik v’ lize,
K’ ſpanju vabi gmétne tize,
Luzh nebeſhka ſe mrazhí.
Vshé pershgája Nevidezhi
Sgorne luzhi, de letezhi
Sharki semlji ſvetijo;
Kaj pa tam-le po planínah,
Górah, hribih in dolínah
’S mraka ognji vſtájajo?
˛Sliſhim preveſelo pétje,
Vríſkanje, mladenzhov vrétje,
˛Streli gojsde preberzhò;
Kolze jemlejo gorézhe
’S ognja, na obilnoſt ſrezhe
Ljubiz viſh’ jih gonijo.
Sdaj mladenzhi no deklize
Mizhno kakor golobize
V’ krogli rejshi rajajo;
˛Shopnjaki no shelikshéne
V’ loge letajo selene,
Kreſu hvalo ſpévajo.
˛Stari kreſ! nekdaj ozhóvam
Naſhim ſvet, al nam ſinovam
S˛koro is ſpomina vsét;
Tvoja glava zelo ſiva
Bode nam vſelej zhaſtliva,
Kolkorkrat boſh ſpet sazhét!
Naj ſe semlja v’ kroge vala,
˛Slava tvoja bo oſtala,
Vſaki rod te bo zhaſtil!
Toti ſvét ſedaj preide,
Tí pa boſh, al she otide,
Druge rode veſelil!