Kreposti in slabosti Kobaleževega Matije
| Kreposti in slabosti Kobaleževega Matije. Matija Rode |
Spisal Blaž Pohlin.
| |||||||||||||
V veliki časti je bil pred božjim obličjem Kobaležev Matija. Kajti bil je pobožen od nog do glave, da mu res ni bilo kmalu enakega. Nobene ženske ni nikoli pogledal niti pod noge, kaj še le v oči, pod vrat ali kam drngam. Namenjen je bil celo k trapistom, da bi tam toliko dostojnejše in veličastnejše dokončal to življenje, ki je samo priprava na večno veselje ali večno pogubo, kakor si pač kdo postilja, dokler se preriva med svetom.
Namen Kobaleževega Matije, da bi se posvetil poslu trapistovskega kozla, se pa ni uresničil. Zgodilo se je namreč to-le:
V naši fari so spodili mežnarja, ki je napravil neke neumnosti pri cerkvenem nabiralniku, ki je imel dve odprtini, eno za župnika, eno pa za nabiralca, to je cerkovnika. Župniku se je čudno zdelo, kako da se zadnji čas tako malo nabere v nabiralnik, s katerim se je pobiralo po cerkvi, vpraševal se je, če je vera tudi v tem oziru opešala med njegovimi farani, parkrat je tudi na prižnici razsajal prav po rovtarsko, da bo celo faro pobasal peklenski poglavar, ker ne daje (namreč fara) bogu, kar je božjega — končno je pa vseeno prišel na to, da ga slepari cerkovnik, ki jo je vsled tega moral takoj odkuriti.
Iskali so torej novo moč in srečka je padla na Kobaleževega Matijo. Sicer je bil precej neroden človek, a kaj to, ko je bil pa tako prebito brumen, da je v tem oziru posekal vse soprosilce, katerih smrtno sovraštvo si je nakopal s tem, da je postal cerkovnik naše fare.
Bil vam je to res vzor moža na svojem mestu. Priden, pošten, pohleven in brumen ter neroden. Prve štiri lastnosti so pa v toliki meri odvagale peto, da ta ni prišla prav nič v poštev, akoravno je njih lastnik parkrat v svoji uniformi telebnil po cerkvenem tlaku, da so menili, da se mu mora razčesniti lobanja. Vendar Matija se je vselej junaško pobral, kakor bi se ne bilo zgodilo nič. Je bil pač tudi telesno krepke narave, kakor duševno.
Hrano in stanovanje je imel pri župniku. Jedel je v kuhinji, spal pa v posebni sobi. Tudi v tem oziru je docela vršil svojo dolžnost, da je bil njegov gospodar skozinskoz zadovoljen z njim in da mu je parkrat izrekel prav prisrčno pohvalo nad njegovim vzornim obnašanjem.
Župnik je imel kuharico, Micelj so ji rekli. Stara je bila že videti, malo zob je imela, njeno srce je bilo pa mlado. Sicer je pred kakimi petnajstimi leti njeno devištvo imelo prestati hudo skušnjo, katere pa ni prebilo kljub vsemu zatajevanju in vsem škapulirjem in svetinjicam, ki so varovale njene prsi in njen hrbet — pa samo to dvoje — kar se pa k sreči ni razneslo v svet kakor marsikaka druga neprijetna neprilika, zato je pa živela v očeh svojega župnika v časti virginis inviolatae to je device, ki še ni okusila sladkosti tega sveta.
Med Micljem in Matijo se je tekom časa, to je v par tednih razvilo neko čudno nenavadno prijateljstvo. Pobožni cerkovnik je presedel v kuhinji ves svoj prosti čas ter si basal svoje drobovje z raznimi mesninami in močnatimi jedili ter pijačo, da se je naravnost očividno redil v svoje in Micljevo veselje. Micelj mu je namreč privoščila toliko dobrot, kolikor jih je mogel prenesti, kar je brumni mladenič z vso hvaležnostjo upošteval. Miclju je v znak svojega pripoznanja njene gospodinjske dobrote nosil cvetlice najbolj živih barv, kar je njunemu prijateljstvu dalo novih svežih krepkih moči.
Župniku se je zdelo čudno, da so se izdatki za kuhinjo naenkrat tako povišali. Kot bi imel vsak dan mlatiče ali kosce najete. Parkrat se je proti kuharici izrazil, da je najbrj začela šarati s kupljenimi jestvinami in da ne zna več gospodinjiti, čemur je pa ta tako korenito oporekala in mu tako dokazovala neutemeljenost njegovih sumničenj, da jo je skoraj prosil odpuščanja, da si je upal dvomiti o njeni spretnosti v umnem gospodinjstvu.
Izdatki so se venomer večali, Kobaležev Matija se je pa debelil. Skoraj vsak teden se je zredil za dobro kilo. Bil je v treh mesecih že tako rejen, da je komaj hodil. Kolikor je po eni strani pridobil na gibčnosti, toliko ali še več je na drugi izgubil. Njegova odebelelost je bila očita, da je padla naposled v oči celo župniku, ki se sicer za take pojave človeškega telesa, niti svojega, še manj pa svojega bližnjega, ni zmenil prav nič.
»Matija, kaj pa je s teboj?« rekel mu je nekoč dobrohotno, ko ga je ta slačil v zakristiji, »ali ješ same drože, da se tako napihuješ? Če bi te videl mrtvega pred seboj, mislil bi, di si zavdan s podganskim strupom!«
Matija ni ničesar odgovoril, le debele kaplje, ki so mu visele s čela, so se mu jele trkljati navzdol.
Župnik je jel stvar premišljevati, dasi se, kot rečeno, za take reči ni nikoli brigal. Tu mu pridejo na misel ogromni izdatki za kuhinjo in ko je obojemu posvetil par minut razmišljanja, prišel do zaključka, da mora biti oboje v tesni notranji zvezi.
Opoldne je šel v kuhinjo, dasiravno ni nikdar tja zahajal. Takoj je stopil k Matiji, ki si je ravno težil silovito lakoto. Župnik je kar zastal, ko je zagledal naravnost strašne porcije pred njim.
»Za koliko dni si mu pa dala jedi, Micelj?« vprašal je kuharico.
»Za zdaj, za opoldne, za kosilo,« odvrnila je v pretrganih besedah.
»Ali toliko poješ, Matija?« vprašal je duhovnik začuden.
»Silno je lačen, gospod!« rekla je Micelj mesto vprašanca, ki je samo buljil v krožnike pred seboj, »lačne je pa treba nasititi, dejal je Kristus,« je pristavila.
Župnik je bil dobrega srca, zato ni nič več rekel, ampak odšel. Čim bolj je pa premišljeval to požrešnost, kakor je imenoval sam pri sebi Matijev dober tek, toliko nenavadnejše misli so mu vstajale v glavi.
»Požeruh me spravi še na beraško palico!« menil je, »to poje za pet drugih.«
Popoldne je prišel župnik spet v kuhinjo. To pot je prišel tiho po prstih. Vrata kuhinjska je odprl z naglico in kar je zdaj videl, presegalo je vse meje njegovega potrpljenja. Matija je imel Micelj na kolenih, objemal jo z eno roko, z drugo pa držal kozarec vina in trkal s kozarcem svoje dobrotnice. Matija in Micelj sta se nepovabljenega gosta tako ustrašila, da sta kozarca obema padla iz rok, onadva pa po tleh, ker se je Micelj nekam nerodno sklonila v sramu in strahu.
»A tako?« kriknil je župnik, »take reči se gode pod mojo streho, tak adut si mi ti pošteni, pohlevni, ponižni in brumni Matija! O ti falot ti! O ti kanacija ti! O ti guncvet ti! Če se mi ne spraviš precej izpred oči in izpod nog, vzel bom brezovko in ti jih nametal kot paglavcem v šoli. Poberi se mi, apage te!«
Nesrečni Matija je moral še tisti večer zapustiti gostoljubno župiniščno Mreno. Bridko se je cmeril pri odhodu in tudi Micelj je jokala. Na stopnicah ji je dal cmokast poljub na škrbasta usta.
Motili bi se, če bi menili, da se je prijateljstvo, ali da povemo kar naravnost, ljubezen med Matijo in Micljem raztrgala. Pri naši edino izveličavni katoliški veri da ne. Matija je sicer jel koj nato vidno hujšati — v kratkem je shujšal za šest kil — in da bi ne shujšal še bolj, treba je bilo korenite odpomoči. To odpomoč je preskrbela Micelj, njegova srčna prijateljica, ki ji je Matija tako k srcu prirastel, da mu je ponudila roko, vire in vse, kar je imela, v sveti zakon. To se je zgodilo tem hitrejše, ker je tudi ona šla iz župnikove službe na isti način, kot Matija, ker je svojega ljubljenca tudi potem podpirala v telesnih potrebah. Ženska je prinesla v zakon okoli tisoč goldinarjev dote in zdaj kuha svojemu Matiji taka kosila in večerje, da se je mož znova zredil, kot bi jedel same drože.
Pa pravijo nekateri, da ni idealov in idealistov!