Krepki volji se umikajo težave

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Krepki volji se umikajo težave.
Kr. M.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1883; Slovenske večernice, 37
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. Juri Stephenson.[uredi]

V majhni vasi blizu premogovega mesta Newcastle-upon-Tyre na severnem Angleškem se je rodil Juri Stephenson, drugi izmed šesterih otrok, dne 9. junija 1771. Kazal je že v otročjih letih bistro glavico, toda spočetka je bil le kravji pastir, pozneje pa, ko je bil nekoliko odrastel, je delal, kakor njegov oče: kopal je oglje. V prostih urah je delal vsakovrstne naprave in stroje iz ilovice. Ker je bil priden pa razumen, je hitro napredoval, in 17letni fant je imel večo službo ko njegov oče. Bil je pri strojih, in tukaj se je do dobrega sèznanil, kako je stroj sestavljen. Siromak pa ni znal ne pisati ne brati, ter je uvidel, da mu je to velika ovira. 18 let starega ni sram z otroci posedati po šolskih klopeh, ter se učiti podlage vsakega znanja: brati, pisati, računiti. Ta mladenič, poln dobre volje, ki je motril in ugledal vsako tudi najmanjo stvar pri napravah in strojnih orodjih, si je mislil, da je bolje začeti zdaj, če ravno pozno, kakor nikdar. Po dnevu je svetlal orodje, delal v premogarni, dober del noči pa je prebdel pri učenju.

Ko je bil 20 let star, znal je za silo brati in pisariti, in pa — črevlje se je bil naučil popravljati. Temu delu, kakor je sam pozneje pravil, imel je zahvaliti pervi denar, ki ga je prihranil, in kteri ga je bolj veselil, ko tistih 20 milijonov, ki si jih je do svoje starosti s svojo pametjo pridobil.

Pri vsem svojem siromaštvu je vendar zmeraj mislil in tuhtal in vertal, kako bi se iz stiske izkopal. Verh tega mu umerje žena, zapustivši edinega sina Roberta; oče je ves onemogel, dela pa ni mogel nikjer dobiti, tako je zadnji prihranjeni krajcar pošel. V toliki potrebi je mislil izseliti se v Avstralijo. Leta 1810 pa pride v sloves, ker je bil popravil vodovlačnico ali sesalko, ktere nobeden ni mogel, in ktere so že vsi zavergli. Berž na to dobi službo strojozornika v premogarni v Northumberlandu. Tukaj je videl, s kolikim trudom in stroškom se prenaša in prevaža oglje iz ogljarne do luke (do morja). Začel je misliti, kako bi to delo hitreje opravljal, pa z manjšimi stroški; kajti doslej so velikanske tovore prevažali ljudje in konji. Izmislil je, da bi se konjske in človeške moči dale zameniti s parno močjo. Vse se mu je protivilo, posmehovali so se mu, rogali se mu, in neki inženir je celó rekel, da bo on, če Stephenson res tak parostroj sèstavi, ki bo v eni uri prevozil 10 angleških milj, parostrojno kolo skuhano za zajuterk pojedel.

Bogatinec Pease mu posodi denarja, in Stephenson res naredi tak parostroj, po večkratnih poskušnjah, seveda. On in njegov sin sta naredila nemogočo železnico, ki je prvikrat tekla med Liverpoolom pa Manchestrom l. 1829.

Odslej je bil Juri Stephenson nadvodja vseh angleških železnic, in celo iz tujih dežel so ga za svet prašali. Leta 1840 se umakne iz javnega življenja, in svojemu sinu Robertu delovanje prepusti.

Stephenson je bil jako priprostega vedenja, serčno dober, brez skoparstva.

Stephenson nikdar ni veliko bral, ni bil volk na branje, je pa tolikanj več mislil, prevdarjal, opazoval, in v vsako stroko se je bil tako zaglobil, tako zamislil, da je imel svoje trdno prepričanje, da je vsaki stvari vedel njen uzrok.

Stephenson je prerokoval, da bo prišel čas, ko se bo delavec ceneje vozil po železnici, kakor peš hodil. In ravno danes slavé na Angleškem rojstvo stoletnico Jurja Stefanoviča, ustanovnika železnic, ki je svet v marsikterem oziru preobrazil, in kteremu zdaj ves omikani svet zasluženo hvalo daje.

Vidiš, dragi moj, kam, do kolike slave je prispel ubogi kravji pastir s svojo razumnostjo, delavnostjo pa varčnostjo? Njegov zgled ti kaže, kaj premore trdna, pa stanovitna volja.

V slovenski zgled ti bodi še

Ivan (Janez) Slavic.[uredi]

Okoli 40 let bo tega, kar se je v glavno mesto Amerikanskih zveznih držav, New-Jôrk, izkrcal neki mladič, sodar po rokodelstvu, ki je prišel iz Češke v Ameriko. Šel je po svetu sreče iskat. V žepu je imel še par dolarjev, ki jih je imel od doma, v glavi je imel bister um, v srcu pa voljo delavnosti, tako voljo, pred katero kamenje poka, železo topi, ki ne pozna nobene zapreke.

Ivan Slavic, tako se je imenoval mladi sodar, je prve dni svojega prihoda v Ameriko gledal silno delavnost, trgovinstvo, pa mislil je, kako bi dela dobil.

Nekega dne se sprehaja zunaj mesta, pa pride do vasi, v kteri je stala največa trgovska hiša zedinjenih držav. Še v sanjah bi ne bil mislil, da se more postaviti tolikanjsko poslopje. Tu je bila palača tik palače, dokler je oko neslo. Tovarne (fabrike) so bile prekrižane z železnicami; delalo se je kakor za večnost, robotalo, izvažalo, uvažalo; krasni vrtovi na okoli pa so vas prenarejali v raj — in vse to je slišalo enemu samemu človeku, vse to si je pridobila ena sama pametna glava, ki je dajala opraviti tisočerim rokam, in ki je svoje ime nosila daleč po svetu.

Jan Slavic pride pred vrata te vasi, ter obstane strmeč. Ko bi ga bil kdo opazoval, videl bi bil, da dečko nekaj snuje, ker je stal kakor pribit pred pragom železnih vrat.

Ko je on tako tuhtal, gre memo njega gospodar te vasi, in ker vidi tujega človeka pred vratmi svoje vasi, v misli zatopljenega in začudenega, pobara ga, če ni iz daljnega kraja.

„Sem,“ odverne Jan, „iz daljnega kraja sem, tam iz Češke zemlje.“

„Pač gledaš, nadaljuje gospodar, to veličavo, ktere nisi vajen tam v vaših krajih, da težko verjameš svojim očem.“

„Motite se gospod; jaz gledam to veličanstvo le zato, ker premišljujem, kako bi se dalo sčasoma še veče narediti.“

„No, pa kdo si, ki si toliko upaš od prihodnosti, ki toliko pričakuješ od svojih moči, da kaj tacega misliš?“

„Gospod, jaz sem sodar.“

„Kaj, sodar si? pa take misli v glavi? Ah nimaš druzega dela?“

„Ne, gospod; dela nimam še nobenega.“

„Lepa je ta. No, kaj pa, ali bi ne htel pri meni delati?“

„Hočem.“

Jan stopi v službo pri tem bogatinu, ki je pozneje večkrat rekel, da bolj pametnega delavca poprej še nikoli ni imel.

20 let po tem razgovoru so opisovali amerikanski časopisi nove fabrike vsakovrstnih strojev, ktere je nedavno povzdigoval Jan Slavic, ki imajo tudi v Angleščini ime njegovo nad vratmi. Taisti časopisi, slaveči bogastvo tega moža, so poročali, da kaj tacega še niso videle Amerikanske države.

Sodarski pomočnik iz Češke je torej res izpolnil, kar je bil rekel bogatemu Amerikanu, ker ga je v trudu in bogastvu presegel.

Kako pa je to, da je v tako kratkem času prišel do tolikega blaga, preobilnega premoženja, do tacega blagoslova?

Če ga je kdo po tem poprašal, mu je odgovoril: „Po dnevu sem delal, kar je pamet in moč dala, po noči sem pa knjige prevračal, prevdarjal, kako bom obrnil siromaški krajcar, ki sem ga po dnevu pridobil.“ Trud do truda, misel do misli, krajcar do krajcarja, zrno do zrna, dokler ne postane precejšna pogača. Mala pa poštena kupčija nosi veliko trgovino, velika in poštena trgovina pa to, kar vidiš. — Verjemi, prijatelj, da trud, treznost, voljo, pošteno srce spremlja zmeraj Božji blagoslov.

Če kdaj, ljubi družbenik, pojdeš v Ameriko, le prašaj po Janu Slavicu, ti bodo že povedali še več, kakor sem ti povedal jaz.