Kratkočasnice in smešnice (Slovenske večernice, 43)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kratkočasnice in smešnice.
A. Benedik
Iz vsakdanjega življenja nabral A. Benedik
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1889; Slovenske večernice, 43, 140–143
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Izvrstni računar. — V šoli so se učili otroci računati. Neki precej trdoglav deček si ni mogel nikakor zapomniti, koliko je dvakrat dve. Na vse mogoče načine mu je učitelj vbijal to reč v glavo; toda brez uspeha. Dečka se ni ničesar prijelo. Slednjič mu še reče učitelj: „No ti buteljček! Če greš ti dvakrat v čumnato, kjer imate jabolka shranjena, in vsakokrat prineseš v obeh rokah po jedno jabolko; koliko jih imaš potlej?“ „Dve,“ odgovori deček. „Kako da le dve? Kje pa drugi dve ostanete? vpraša začudjeno učitelj. „Drugi dve pa med potoma snem,“ odgovori umni deček.

2. Veliki zajec. — Ruski kmet, ki še nikoli ni videl osla, pride na Francosko. Ko ondi nekoč zagleda osla, začudi se ter pravi: „Za Boga svetega! tukaj imajo pa hembrano velike zajce; ušesa imajo taka, da bi jih bilo dovolj dati enkrat v ješprejn kuhati!“

3. Premeteni kupec. — Mož pravi kupcu, pri kterem je kupil nekaj blaga: „Vi pa vendar preveč zahtevate za to blago; meni bi vendar smeli bolj po ceni dati kakor komu drugemu, ker sem že star hišni prijatelj.“ Kupec mu odgovori: „Ravno zaraditega vam ne smem po ceni dati. Mi moramo pri svojih prijateljih dobička iskati, ker naši nasprotniki in neprijatelji ne kupujejo pri nas; rajši gredó drugam!“

4. Dve slabi vinski lastnosti. — Dva pijančka sta sedela v krčmi za mizo ter se razgovarjala o različnih rečeh. Slednjič pride govor tudi na vinsko kapljico. Drug drugemu jo hvalita ter razkladata njene dobre lastnosti; kako vendar vsakemu dobro stori, kedar ga vliva v razsušeno grlo, da se mu malo odmoči. Slednjič pa pridete jednemu izmed njiju še dve slabi vinski lastnosti na misel. Reče svojemu tovarišu: „Veš ti, vinski bratec! tudi dve slabi lastnosti ima vino. Ti dve: če ti vode vá-nj vliješ, zmešaš ga in pokvariš; če je pa ne, pa ono tebe zmeša in pokvari.“

5. Slaba očala. — Kmet, ki je večkrat videl, da so se stari ljudje posluževali očal, da so zamogli brati, gre v mesto v prodajalnico, kjer so očala prodajali, da bi jih kupil. Optikar mu prinese vseh vrst očala, od najboljših do najslabših. Kmet jih poskuša ter nasaja na nos po vrsti vsa očala. Vzame v roko knjigo, odpre jo ter poskuša brati; toda ni šlo. Nevoljen položi očala na mizo ter zahteva še boljših očal. Optikar mu prinese tedaj najboljša očala, kar jih je imel v prodajalnici. Ko pa kmet še ne more brati, če ravno je vsa očala poskusil, reče mu prodajalec: „Oče, vi morebiti še brati ne znate.“ „Ko bi pa jaz brati znal, pa bi jih ne bil prišel kupovat,“ pravi kmet ter odide iz prodajalnice.

6. Pametni častnik. — Sedemletnega princa so vsi, ki so ga poznali, zaradi čreznaravnega razuma občudovali. Ko je bil nekdaj s starim častnikom v družbi in se je o princu govorilo, rekel je častnik, da, če so otroci že v mladih letih tako razumni, so potém, ko dorastejo, navadno skoro brez pameti. Ko je princ to slišal, rekel je: „Gospod častnik, vi ste bili gotovo v mladosti zeló pametni, ker ste zdaj v starosti tako brezumni.“

7. Začudjeni Anglež. — Ko je neki Anglež prišel prvikrat na Francosko, naletel je v Parizu na prav mladega otroka, ki je popolnoma gladko francoski govoril. Začudjen pravi: „Veliki Bog! Kako je to mogoče: pri nas še malokteri odrastel človek zna francoski govoriti; tukaj pa tako majhen otrok, ki je komaj šest let star, tako gladko francoski govori, kakor bi kolovrat gonil.“

8. Potrpežljivi hudodelnik. — Hudodelnik, ki je zaradi uboja stal pred sodnijo, izgovarjal se je na vse mogoče načine, da ni imel ničesar v roki, ko ga je ubil. „Kako bi bilo to mogoče, da bi vi ne bili imeli polena v roki?“ vpraša predsednik, „saj ga z golo roko vendar niste mogli ubiti.“ „Prosim, gospod predsednik, če hočete, vam pa pokažem, kako sem ga z golo pestjo ubil,“ reče hudodelnik, približavši se predsedniku, kteri pa ponudbe ni hotel sprejeti.

9. Častiželjna mati. — Oče, ki je imel več brdkih hčerá, prepiral se je s svojo zvesto tovaršico, z ženo, kako bi bilo bolje, ali bi naj šla mati s hčerami na izprehod, ali pa bi naj same šle. Mati se je izgovarjala, da bi bilo zato dobro, ko bi ona z njimi šla, da bi vsaj ljudje videli, kakošna je bila sama, ko je bila še mlada. Oče ji pa reče: „Vendar bi pa ne bilo dobro, ko bi ti šla z njimi, ker bi potem ljudje videli, kakošne bodo hčere, ko bodo toliko stare, kot si ti.“ To je častiželjno ženo pomirilo, da ni nikoli več silila, da bi hodila s hčerami na izprehajališča.

10. Bolnikov strežaj. — Bolnik, ki je ležal na smrtni postelji, prosi svojega prijatelja, ki je tik njegove postelje stal, da bi šel po bližnje sosede, naj bi prišli in njegovo zadnjo voljo ali oporoko zapisali. Ker je bilo že precej pozno v noči, brani se prijatelj iti ter pravi: „Oh, Tomaž, nikar nocoj še ne umri; kaj bodo sosedje rekli, če jih bom sedaj po noči že tako pozno šel budit? Počakaj še nocoj! boš pa jutri po dnevu umrl; jutri bodo sosedje radi sami prišli. Le nocoj še nikar ne umri; Tomaž, lepo te prosim, nocoj le še počakaj!“

11. Neverjetni Gašper. — „Gašper, ali ti res ničesar ne verjameš, kar je oni popotni človek pripovedoval o vojski in bolezni?“ vpraša gospodar svojega precej neverjetnega, pa pridnega hlapca. „Jaz ničesar drugega ne verjamem kot to, da je cent mesa precej velik kos; ko bi ga snedel, bil bi vendar sit,“ odgovori hlapec ter odide po svojem opravku.

12. Pri dvanajsterih aposteljnih. — V nekem mestu je bila gostilna, ki se ji je reklo „pri dvanajsterih aposteljnih“. Lastnik te hiše je bil pa skopuh v pravem pomenu besede. Neki šaljivec, ki je tega skopuha dobro poznal, gre neko noč pred njegovo hišo. Ker je bilo že črez deseto uro in ni bilo več luči v hiši, pozvoni ta z zvončkom, ki je bil napeljan v sobo, kjer je gostilničar spaval. Hitro se prikaže skopuh na oknu, odpre ga, ker je mislil, da je prišel gotovo kak popotni človek, ki želi prenočišča; vpraša ga, česa bi rad. „Nič posebnega,“ odgovori šaljivec, „jaz sem le hotel vprašati, ali je Judež Iškarijot domá; zdaj pa vidim, da je, ker se mi je na oknu oglasil.“ Skopuh jezno zapre okno ter godrnjaje gre k počitku.

13. Prošnja. — Dva fanta sta se stepla. Ko jeden izmed njiju spravi drugega na tla ter ga začne s pestjo nabijati, prosi ga na tleh ležeči Janez, da bi ga pustil, rekoč: „Lepo te prosim, Tomaž, pusti me pri miru! Če me boš ubil, pa te bom šel tožit in moral me boš rediti.“

14. Vražji pastir. — Pastir je pasel čredo na travniku. Mimo pride ciganka ter začne pastirju na dlani razkladati njegovo bodočo srečo in nesrečo. Na zadnje mu še pravi: „To si še dobro zapomni; kedar boš črez kak jarek skočil, potém boš pa umrl.“ Pastir si dobro zapomni te besede. Nekoč nese v mlin meh poln koruze. Blizu mlina je bil pa jarek. Ko pastir pride k jarku, lahkomiselno poskoči z mehom črezenj; toda oj! izpodletelo mu je, padel je vznak. Zdaj se spomni besed cigankinih. Za gotovo misli sedaj, da je mrtev. Pusti tedaj meh ležati ob jarku, sam se pa tudi nikamor ne gane. Pride pa v tem trenutku mlinarjeva svinja ter začne pastirjev meh sem ter tja premetavati in trgati. Pastirju se je meh smilil, še bolj pa koruza, ki jo je svinja samogoltno požirala. Pomagati si pa ni mogel, ker je bil mrtev. Nevoljen tedaj reče: „Svinja, jaz bi tebi že pokazal, ko bi ne bil mrtev; ti bi se ne mršila tako grdo z mehom. Pa kaj si hočem pomagati; saj je ciganka rekla, da bom umrl, če bom črez jarek skočil.“

15. Premeteni Ribničan. — Ribničan, ki je že komaj čakal, da bi se bila prikazala spomlad, da bi bil zopet nesel svojo suho robo po svetu, gre h gospodu župniku ter jim pravi: „Slišijo, gospod fajmošter! svetega Jurija naj oznanijo, da bo vendar enkrat zima minila; že tako težko čakam spomladi, da bi bilo zopet toplo, da bi zamogel iti po svetu. Naj ga oznanijo, gospod, saj jim rad plačam, kar bodo zahtevali.“