Kratkočasnice in smešnice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kratkočasnice in smešnice.
A. Benedik
Iz vsakdanjega življenja nabral A. Benedik.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1891; Slovenske večernice, 45
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

1. Strašanski mraz.[uredi]

— V gostilni so se o zimskem času razgovarjali o mrazu. Pripovedovali so drug drugemu, koliko mraza je v tem ali onem kraju. Mož, ki je mislil, da tudi on sme ktero ziniti, in ki je mislil, da ume na vremenske razmere, začne pripovedovati, kakov mraz je sedaj v Ljubljani. „Oni dan je rekel Boštenčev Peter, ki je bil v Ljubljani, da je bilo 24 johov mraza,“ pravi mož ter se zavije v kosmati kožuh; kajti groza ga je izpreletela, ko je pomislil na tak mraz.

2. Kako daleč je od Kranja do Ljubljane.[uredi]

— V znani krčmi „pri Triglavu“ v Kranju so se kmetje razgovarjali o daljavi med Kranjem in Ljubljano. Merili so le po stari ploskovni meri. Vsak je bil drugih mislij; jeden je menil, da je to malo preveč, drugi, da je premalo, kakor je ta ali oni rekel. Gotovega ni nobeden vedel povedati. Zdajci se oglasi pri nasprotni mizi star cestni mojster, rekoč: „Vam bom pa jaz povedal, kako daleč je; jaz sem bil zraven, ko so merili cesto. Po novi meri je ravno 25 kilogramov in pol od Kranja do Ljubljane.“

3. Trezen pijanec.[uredi]

— Pijanec, ki se je navlekel božje kapljice, reče krčmarju: „Prinesite mi zrcalo, da bom videl, ali sem pijan.“ Krčmar mu prinese zrcalo; možu pa nekaj ni bilo povšeči, ko se je ogledal v zrcalu. Rekel je: „V vašem zrcalu se vidim pijanega, pa to ni res. Prej sem se pa v oknu gledal, pa nisem bil nič pijan, akoprem sem z glavo v okno butil ter ga razsul. Le prinesite ga še polič sladkega vipavca.“

4. Leni in pridni sin.[uredi]

— Oče je imel dva sina. Jednemu se je ljubilo, da je ves dan ležal; drugi je bil pa zeló priden in je vedno zgodaj vstajal. Ko pridni sin neko jutro prav zgodaj vstane ter gre od doma, najde na cesti mošnjo polno cekinov. Hitro leti domú lenemu bratu pravit veliko svojo srečo, rekoč: „Vidiš, ti Jožek, kaj se vse dobi, če človek zgodaj vstane.“ — „I sevéda,“ pravi brat, „ko bi bil pa oni, čegaver je ta mošnja s cekini, mene posnemal in tako dolgo ležal, kakor jaz, pa bi ne bil mošnje izgubil.“

5. Gluh mož.[uredi]

— Gluh mož žene kravo na semenj. Gredé ga sreča kmetica ter ga vpraša: „Oče, ali jo boste prodali?“ Mož: „V Kranj jo ženem na semenj.“ Žena: „Kdaj pa bo imela tele?“ Mož: „Če bo kaj kupčije, bom jo pa prodal; saj je lepa krava.“ Žena: „Koliko hočete imeti za njo?“ Mož: „O sv. Jožefu bo imela tele.“ Žena: „Koliko je stara krava?“ Mož: „Za 75 jo dam; saj je vredna.“ Žena: „Mož, vi ste gluh!“ Mož: „O, muh pa ni.“

6. Kako visok je Šebreljski most.[uredi]

— V nekem kraju, pravijo, da v Šebreljah, sezidali so nov most. Vedel pa nobeden ni, kako visok je. Ugibali so, kako bi ga zmerili. Slednjič si vendar zmislijo jedno: najmočnejši naj bi se prijel mostnic, drugi pa njemu za noge in tretji zopet drugemu za noge itd., tako dolgo, da bi se zadnji z nogami dotikal vode. Res so storili to. Najmočnejši izmed njih se prime za mostnice. Držal je že dva na nogah. Zdajci mu pa začnó roke lezti, in on zavpije nad ostalimi, naj malo počakajo, da bo omočil roke s slinami, da bo potem laže držal. Ko to izgovori, spusti se z rokami, da bi jih opljunil; toda v tem trenutku padejo vsi skupaj v vodo, kjer so si lahko potem roke omočili.

7. Nova cerkev v Šebreljah.[uredi]

— Ravno o teh ljudeh se tudi pripoveduje, da so sezidali novo cerkev. Ker je bila preveč v breg postavljena, ni jim bila povšeči. Sklenili so, da jo bodo potisnili malo z brega nazaj. Šli so nekega zimskega dne k cerkvi ter se začeli vpirati v cerkev in jo z brega potiskavati; toda ni šlo. Vroče jim je že bilo, slekli so kožuhe ter jih nesli na nasprotno stran cerkve. Šli so potem zopet potiskavat cerkev; toda premaknila se ni. Šli so gledat na nasprotno stran, ali se je cerkev že kaj premaknila. Ko vidijo tja prišedši, da kožuhov ni več, ki jih je bil tat med tem časom odnesel, mislili so, da so cerkev že tako daleč potisnili, da so se skrili kožuhi. Veseli zaraditega gredó domu, čeravno niso imeli kožuhov.

8. Dober svet.[uredi]

— Šebreljenec si je nogo zlomil, ker je padel z drevesa. Ko ni nobeden vedel druge pomoči, svetuje mu jeden izmed njih, naj zleze še enkrat na drevo, in naj pade dol na zlomljeno nogo, da se mu bo potem poravnala in zarastla. Revež uboga; spravijo ga zopet na drevo ter ga potem, ko je bil dovolj visoko, spusté z drevesa na tla. Reveža je kmalu nehala noga boleti, ker je moral umreti vsled neznosnih bolečin.

9. Obrastli zvonik.[uredi]

— V Šebreljah je bil že precej star zvonik. Začela je trava in mah rasti na njem. Mislili so torej Šebreljenci, kako bi naredili, da bi spravili travo z zvonika. Zmislijo si pametno, da bodo namreč vola potegnili na vrvi gor, da bo travo popasel. V zvoniku privežejo veliko vrv in na vrv natvezijo srenjskega bika ter ga vlečejo na zvonik. Ko vola privzdignejo malo od tal, začne ga vrv dušiti, in vol jame jezik moliti iz gobca. Šebreljenci so si pa to reč drugači mislili. Vpili so na vse pretege: „Le hitro vlecite, kako se mu že zdi do trave; sline se mu že cedé po njej, ker je začel jezik iz gobca moliti. Le hitro vlecite, da se bo prej napasel!“

10. Tolažilne besede.[uredi]

— Dobrohoten mož, ki je bil zeló bolan, pokliče svojo še mlado ženo k sebi ter ji začne tako govoriti: „Ljuba moja žena! Ti vidiš, da se mi že bliža zadnji trenutek mojega življenja, da mi bo treba umreti. Moral te bom zapustiti. Ako tedaj hočeš, da se bom mogel v miru ločiti od tega sveta, moraš mi mojo poslednjo željo izpolniti. Ti si še mlada in brez dvoma se boš zopet omožila; saj to dobro vem. Pa prosim te, nikar ne jemlji Kračmanovega Janeza, saj veš, da se nisva mogla nikoli prav razumeti. Jaz bi moral v obupnosti umreti, ako mi bi ti tega ne obljubila, da ga ne boš vzela. Saj veš, da bi šlo naše posestvo potem rakovo pot.“ — „Ljubi moj mož,“ odgovori žena, „to te naj nikar ne ovira, v miru umreti! Jaz ti prisezam, da, če bi ga tudi ravno hotela imeti, vendar bi ga ne mogla, ker sem že Dolinarju za gotovo obljubila roko.“