Kratkočasnice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Kratkočasnice.
Anton Brezovnik
Nabral Anton Brezovnik.
Izdano: Slovenske večernice, 46 (1892), 140–143
Viri: archive.org, dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Nisem obljubil.[uredi]

Korporal novincu: „Odkod prideš tako pozno in še brez puške? Ali nisi slišal, da sem vam vsem sinoči naročil, da morate biti že vsi ob petih zjutraj na „marš“ pripravljeni?“

Novinec: „Res, gospod korporal, rekli ste to, rekli, a jaz vam nisem za gotovo obljubil!“

2. Ni ošaben.[uredi]

Stotnik okrega vojaka, kterega je pogosto videl jako zanemarjenega in zamazanega, ter mu reče: „Ali te ni sram, da si tako umazan in zanemarjen, tvoji tovariši pa so tako čedni?“

Vojak: „Častivredni gospod stotnik! Jaz, hvala Bogu, nisem tako ošaben, kakor so drugi!“

3. Sitno.[uredi]

Korporal: „He, Cene, jaz ti bom pokazal, ti umazanec! Kakšna je tvoja puška? Blatna in umazana je, kakor gnojne vile! Takoj mi pojdeš k raportu!“

Cene: „Prosim, gospod korporal, še le zdaj vidim, da sem v naglici vzel — vašo puško!“

4. Iz vojaške šole.[uredi]

Korporal vpraša vojaka: „Kaj storiš, kedar se ti sanja o našem generalu?“

Vojak: „Spim!“

Korporal: „Butelj, ne spati, ampak salutirati moraš!“


5. Kje si se učil plavati?[uredi]

Major novincu: „Znaš li plavati?“

Novinec: „Dá, gospod major!“

Major: „Kje si se učil?

Novinec: „V vodi, gospod major!“

6. Zvit odgovor.[uredi]

General častniku: „Zakaj se smejite, če vas resno vaših dolžnostij opominjam?“

Častnik (videč, da ga tovariši od strani opazujejo): „Ne zamerite, gospod general, da tako ravnam! Če se držim resno, vedo moji tovariši takoj, da ste me okregali; če se pa držim na smeh, pa menijo, da ste me povabili na kosilo!“

7. Majhen razloček.[uredi]

Vojak vpraša stotnikovega strežaja, kako se s svojim gospodom razumeta?

„Izvrstno,“ odgovori strežaj. „Vsako jutro drug drugemu prah iz obleke iztepavava; samo ta razloček je, da imam jaz svojo obleko, kedar mi jo gospod iztepava, na sebi!“

8. Najboljše vkvartiranje.[uredi]

Ko pride v začetku tega stoletja nadvojvoda Karol v neko vas blizu Trsta vojake nadzorovat, vpraša nekega kmeta: „Oče, ali ste imeli kaj vojakov vkvartiranih?“

„Dà, najprej Francoze, potem pa Lahe,“ odgovori kmet.

„Kteri so bili boljši?“

„I kaj! Vojak je vojak!“

„Paktere bi zopet rajši imeli?“ vpraša nadvojvoda dalje.

„Če bi si znal kaj želeti,“ pravi kmet, „želel bi si, da bi vsi Francozi popadali v morje ter utonili, Lahi pa bi naj zunaj na obrežju stali ter se jim tako smejali, da bi od smeha — popokali. Potem bi bil vseh rešen!“

9. Izpred oltarja.[uredi]

Neža: „No, Metka, ali si že slišala, kako je zadnjič v Ljubljani orožnik (žandarm) nevesto izpred oltarja proč odpeljal!“

Metka: „Za božjo voljo, kaj pa je bila storila?“

Neža: „Nič, za ženo jo je vzel!“

10. Dolgočasno.[uredi]

Sodnik zatožencu: „Pri prvi preiskavi ste čisto drugače govorili, kakor danes!“

Zatoženec: „Res, gospod sodnik, a jaz nikdar dvakrat jednoistega ne premlevam; to je predolgočasno!“

11. Dobro ime.[uredi]

Sodnik: „Zatoženi ste, da ste uganjali razne sleparije in goljufije. Pod imeni: Smuk, Jelšar, Novak itd. ste ogoljufali mnogo ljudij! Zakaj ste to storili?“

Zatoženec: „Gospod sodnik, svojega poštenega imena vendar nočem v sramoto spravljati!“

12. Da se ne zmoti.[uredi]

Sodnik: „Ni vam bilo dosti, da ste siromašnega Blaža pretepli, še z nožem ste ga pehnili!“

Zatoženec: „Da, gospod sodnik, drugače bi bil utegnil misliti, da se le norčujem z njim!“

13. Poknjen nos.[uredi]

Slaboznan pretepač je bil obtožen, da je v tepežu svojemu tovarišu zdrobil nos. Ko mu sodnik to reče, odgovori: „Kaj, jaz da bi mu bil nos zdrobil! To nikakor ni mogoče, razun če je imel že prej poknjenega!“

14. Lahka volitev.[uredi]

Sodnik obtožencu: „Štiri dni ali 20 gold., kaj vam je ljubše?“

Obtoženec: „Prosim torej za 20 gold.!“

15. Kakor bo.[uredi]

Sodnik vpraša zatoženo tatico: „Si li omožena?“

Tatica: „Ne!“

Sodnik: „Si li morda zaročena?“

Tatica: „Ne vem!“

Sodnik: „Kako to? Povej bolj razločno!“

Tatica: „Vidite, gospod sodnik, to je tako! Ženin moj mi je namreč rekel, če ne dobim več kot pol leta, tedaj me vzame; če dobim pa več, pa je rekel, da me noče tako dolgo čakati. Zato zdaj ne vem, kako bi odgovorila!“

16. Najdena ura.[uredi]

Resnik: „Zakaj so te že zopet zaprli?“

Uzmovič: „Ker sem županovo uro našel!“

Resnik: „No, to vendar nič hudega ni!“

Uzmovič: „Veste, pa našel sem uro prej, nego jo je župan izgubil!“


17. Cigan.[uredi]

Sodnik: „Ti si kravo ukradel! Mar li ne?“

Cigan: „Le verigo (ketno), milostljivi gospod sodnik; toda verigo sem le tako mimogredé s seboj vzel; da je visela krava ob njej, tega pa nisem vedel!“

18. Trmoglavnež.[uredi]

Sodnik pokliče Slamnika pred se ter mu reče: „Slamnik, vi ste pravdo dobili!“

Slamnik: „Jaz rekuriram, gospod sodnik!“

Sodnik: „Zakaj li hočete rekurirati, oče, ste li nori?“

Slamnik: „Ne, nisem nor, a pri višji sodniji naj tudi vedo, da imam jaz prav!“

19. Pogumnež.[uredi]

Ko pride Telčnik domú iz mesta, kamor je bil poklican zavoljo neke pravde, reče svoji ženi: „No, Katra, ali to sem jim povedal, tem pričam! Dejal sem jim: ‚Hinavci ste, goljufi, sleparji, in druge take ljubeznivosti!‘“

„Za božjo voljo, mož,“ pravi žena, „kaj si mislil, da jim greš take priimke dajat; veš, da te bodo tožili!“

Mož: „Ej, Katra, ne boj se; saj jim tega nisem rekel v sobi, ampak še le, ko sem bil že zunaj mesta sam na cesti!“

20. Nikdar v zadregi.[uredi]

Star lovec lovcu novincu: „Prej si vedno trdil, da ti puška ne nese prav, a sedaj ko imaš novo, pa zopet nič ne zadeneš!“

Novinec: „I kaj! Zdaj pa zajci ne letijo prav!“

21. Čudovita premetenost.[uredi]

„Mojemu psu,“ pripoveduje neki zvit lovec, „dajal sem vsak dan po 2 novčiča, da si je šel k peku po žemljo za zajuterk. Ker si nekaj dnij sem ni žemlje prinesel, opazoval sem, kam spravlja denar. A glejte! Peti dan ga vidim, kako koraka od mesarja s klobaso v gobcu. Uboga živalica si je pet dnij one novce shranjevala, da si je kupila klobaso za 10 novčičev.“