Kratka sreča

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kratka sreča
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 9. februar 1907 (11/39), 1–2
Viri: dLib 39
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

„Danes sem židane volje, hej, pa ga zvrniva še poliček!" je dejal jovialni, že precej osiveli župnik G. svojemu bledemu mlademu gostu po kosilu. „Ne veste, ljubi moj, kako me veseli, da ste srečno opravili tisto preklicano maturo. Slišal sem, da ste nameravali že odstopiti. No, zdaj je vse dobro. Kaj pa hočete študirati?"

„Jus, gospod župnik!"

Starec je vstal, odprl vrata in zaklical: „Barba! Barba!"

Pricopatala je župnikova sestra, sloka rumenopoltna ženska, zmerom dosti bolj sitna, nego je bilo treba.

„Barba, duša zlata, bodi tako dobra, prinesi ga nama še poliček, veš, tistega iz kota! Nikar ne godrnjaj, roža juruzalemska! Stoj, stoj! Prinesi ga rajši kar liter, da ti ne bo treba dvakrat v klet!"

Barba je bolestno pogledala proti stropu in odšla.

„Naj se poveselim z vami!" je nadaljeval župnik in sedel. „Zdaj vam je odprt ves svet, in pojo vam vsi ptički. Ej, tisti čut po zrelostni preizkušnji! Kje so tisti časi! Kje so moje ..."

S kislim obrazom je prinesla „roža jeruzalemska" sladkega vinca-

„No, Barba, ljuba sestra, najboljša in najhujša kuharica vseh slovenskih farovžev, počakaj malo!" jo je dražil brat. „Nikar se ne drži tako grdo kakor kočevarski greh! Tu ga imaš tudi ti kozarček! Trkni z našim gostom, ki pojde jeseni na Dunaj študirat vse pravice in krivice. Živio!"

Sestra se je nasmehnila prisiljeno, trknila z obema, pila in odcopatala v kuhinjo.

„Le čakajte!" je vzkliknil stari gospod in nalil kozarca iznova. „Vino mi je omajalo jezik. Povem naj vam zgodbico !"

„Prosim!"

„Bilo je pred davnimi leti. Takrat, veste, je bila matura zadnje tri, štiri dni julija. Jasnega jutra meseca augusta je sedel na skalini sredi hoste nad Savo brezskrben abiturijent.

„Obletal in obredel si že vse te lepe domače kraje", si je mislil. „Pa poglej enkrat nekoliko po tujem svetu! Kam bi? K teti v Gorico ali k stricu na Ogrsko?"

Vstal je, in šel po stranski stezi navzdol in po večji, kameniti poti dalje. Postal je ob grmu in si odrezal dvoje neenakih vejic. Kdor bi ga srečal prvi, naj bi potegnil šibico. Krajša je pomenila Gorico, daljša Ogrsko. — Dolgo ni videl žive duše.

Naposled pa je zasijalo med zelenjem nekaj pisanega. Izza ovinka se je prikazala jako vitka deklica v modrem kratkem krilu, z rdečo ruto; na nedrih je imela šopek erike, v roki košarico. Ko sta se približala drug drugemu, je dijak strme obstal. Tako krasnih modrih oči ni bil videl še nikjer nikdar. Nekaj nenavadnega, nekaj tožnosladkega je zagorevalo in ugašalo v teh tajinstvenih zvezdah in zopet zaplemenevalo in zaigravalo. Povesila je dolge temne trepalnice in hotela hitro mimo njega.

„Počakaj malo, lej jo no!" jo je ustavil. „Kako ti je pa ime?"

„Anka".

„Ali se me bojiš, Anka? Sem mar tako grd in strašan?"

Nasmehnila se je in zmajala z dražestno glavico. „Pustite me, mudi se mi!"

„E, kaj se ti bo mudilo, saj se še meni ne, ki pojdem v Gorico ali celo doli med Ogre, kakor namreč ti potegneš zdaj tukajle. Vleci vejico, Anka!"

Ponudil ji je vejici; začudena ga je pogledala in rahlo potegnila krajšo.

„V Gorico torej," je dejal. „Dobro. Madžarembri naj me pišejo pod klobuk! Anka, naj te no malo spremljam! Pomeniva se kaj! Saj nisi huda? — Kje si pa doma?"

„Gorile pri Zalokarju!"

„Jaz pa onkraj Save v Šent Jerneju. France mi je ime".

Gledal ji je vedno v obraz in se večkrat spotaknil ob kamen ali korenino, preden sta dospela na rob gozda.

„Tamle je naša bajta," je dejala. „Z Bogom!"

Prijel jo je za roko in jo prosil, naj mu da šopek. Dala mu ga je, in zopet uprla vanj svoje čudovite, tožnosladke oči.

„Anka, kdaj prideš zopet po tej poti?"

„Pojutrišnjem zjutraj morebiti," je odgovorila in odhitela.

„Gotovo, gotovo! Ne morebiti!" je zaklical za njo.

Vse je igralo v njem, ko se je vračal domov. Tako da ni poskakoval. Doma je pograbil sestrico Lizo in jel z njo plesati po dvorišču; vriskal je in ukal, da je zbežala vsa kuretina. Ušla mu je tudi Liza. On pa je odklenil sultana z verige, ga prijel za sprednji nogi in zaplesal z njim hitro polko.

„Mati!" je dejala Liza, „naš France pa ni malo prismojen! Le poglejte ga!"

„No, kaj bo že," ga je vprašala mati pri kosilu. „Kam pojdeš? Med Ogre ali v deveto deželo ali kam?"

„Nikamor ne!"

„Zakaj? Kako je to?"

„Zato, ker sem fant od fare!"

„Lejte," si je mislila stara, „saj je menda res malo prismojen! Preveč se je učil, revež. Bog nas varuj nesreče!"

France pa je komaj čakal določenega jutra. Že je obupaval, da ne bo Anke; naposled je prišla vendarle. Ko bi trenil, je bil pri njej. Preprosil jo je, da je šla z njim po stezi do skaline. Tam sta sedla in šepetala, tam ji je pravil, kako neizmerno jo ima rad. In ovil ji je roko okoli vratu, pritisnil Anko k sebi in jo poljubil. Vsa rdeča je vstala in zbežala.

„V ponedeljek pridem spet," mu je zaklicala in izginila.

Odslej sta se shajala večkrat na tem kraju. Meglenega septembrskega dne jo je čakal izredno dolgo. Prišla je z objokanimi očmi.

„Danes sva zadnjikrat skupaj!" mu je rekla. „Vzeti bom morala Gornikovega; oče so mu dolžni ..."

„Prodati te hočejo!" je vzkipel France, ves vroč.

„Takoj moram spet domov!" je dejala. „Mati so me videli, ko sem odšla."

„Pridi še, pridi še!" jo je prosil. „Vse bom premišljal, kako si pomagava. Moja moraš biti, Anka, in če ne vem kaj!"

Anka ga je burno objela in poljubila — poslednjikrat. Starši so bili menda kaj izvohali in jo poslali v drug kraj. Zastonj je hodil mladenič k skali.

France, prej tako vesel, nagajiv in razposajen, je čepel po cele dni v svoji sobici in ni govoril z nikomer. Venomer je strmel predse kakor okamenel.

Hladnega jesenskega jutra pa je mirno stopil k materi pri ognjišču in jo prosil, naj mu pripravi vse za na pot.

„Hvala Bogu, saj se mu vendar ne meša!" si je mislila starka in ga vprašala: „Kam pa pojdeš, v Gorico ali na Ogrsko?"

„V Ljubljano. V lemenat."

In šel je. Pri Gornikovih so obhajali ženitvanje, v ljubljanskem semenišču je pa sedel mlad bogoslovec in se mučil s hebrejsko slovnico, fundamentalko in prebridko hermenevtiko.

„Kako pa veste vse to tako natanko?" je vprašal gost župnika.

„No," se je nasmehnil duhovnik, „tisti France sem jaz sam! Pa, pozabila sva piti! Le dajva ga! Ex!"