Kratek pregled avstrijske zgodovine

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kratek pregled avstrijske zgodovine.
Julij pl. Kleinmayer
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (35. zvezek), 1880
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Deržavam srednje Evrope se prišteva naša deržava Avstrija ali avstrijsko-ogerska monarhija, ki meji na zahodu z Italijo, Švajco in Bavarsko, na severu s Saksonsko, Prusijo in Rusijo, na vzhodu z Rusijo in kneževino moldavsko, na jugu pa s kneževinama Valahijo in Serbijo, s pokrajino Bosnijo in Hercegovino, s Černogoro, z jadranskim morjem in Italijo. Ona meri blizo 11.306 štirjaških milj in je po načinu vladanja ustavno cesarstvo, katero se po posebni pogodbi sedaj deli v dve polovici. Manjša zahodna ali avstrijska deržava (cislajtanija) obsega: nadvojvodstvo Avstrijo pod in nad Anižo, vojvodstvo solnogradsko, štajersko, koroško, kranjsko; Primorje, pokneženo grofijo tirolsko in predarlsko; potem kraljestvo češko, mejno grofijo moravsko, vojvodstvo šlezijsko, kraljestvo Galicijo z Vladomirijo in Krakovom, vojvodstvo bukovinsko in dalmatinsko kraljestvo. K večji, vzhodni polovici spadajo: kraljestvo ogersko, velika kneževina erdeljska ali Sedmogradsko; potem kraljestvo hervaško-slavonsko, Reka z okolico in vojaška krajina. —

Zanimivo in potrebno je za vsacega deržavljana vsaj v malih obrisih poznati zgodovino ove naše širje domovine in pozvedeti, kako da je naša Avstrija nastala in kake dogodbe in spremembe je doživela.

Zgodovina avstrijske deržave se da ločiti v dva znamenita oddelka. Pervi oddelek obsega starejšo našo zgodovino; nam kaže pričetke naše deržave in sega do leta 1282, v katerem nastopijo habsburški vladarji. Drugi oddelek nam kaže zgodovino od leta 1282 do današnjih dni in se zamore ločiti v tri podrede. Pervi teh podredov zapopada zgodovinske dogodke od leta 1282 do 1522; drugi od leta 1522 do 1740 in tretji sega do naših dni.

I. 799—1282.[uredi]

Pričetek in pervi temelj naše deržave je iskati v tako zvani „vzhodni krajini“ (ostariliija, ostmark), katero je po zmagi nad divjimi Avari ustanovil Karol Veliki leta 799. Ovo krajino, ležečo med gornje-avstrijsko reko Anižo in med reko Rabo, so pričetkom vladali posebni mejni grofi in bila je devetega stoletja po Kr. rj. močna zajez proti vzhodu. V tem času se je razrušila velikomoravska deržava in Ogri so prihrumeli tudi v vzhodno krajino ter se je po vsem polastili. S tem ne zadovoljni so še dalje šli in veliki del takratne Nemčije oropali. Marsikatera kervava bitka se je bila in konečno je leta 955 cesar Oton divje ogerske čete popolnoma premagal na bregovih reke Like. Odslej so Ogri mirnejši postali, popuščali so daljne, grozovite napade ter se v svojih planotah v sedanji Ogerski bolj stalno naselili. Tudi vzhodna krajina bila je zopet prosta divjakov in dobil jo je sedaj nemški grof Burkart. Na njegov poziv je došlo mnogo Bavarcev, ki so se vdomačili v precej zapuščeni in izplenjeni pokrajini.

Po smerti Burkart-ovi (976) zadobi Ostarihijo babenberški grof Lavoslav I. za se in svoje potomce. Njegov sin Henrik I., kakor tudi Adalbert I. sta razširila meje in si po posebnih cesarjevih pismih pridobila mnogo veljave in slovesa. Isto tako je ravnal viteški sin Adalbertov Ernst Hrabri, kateri je padel v bitki s Saksonci leta 1075. Med njegovimi nasledniki je posebno omeniti: Lavoslav III., kateri se je bil oženil s sestro cesarja Henrika V. in tako povišal čislanje avstrijskega viteštva. Zarad pobožnega življenja in mnogih dobrodejnih ustanov je bil kasneje sprejet med svetnike.

Lavoslav četerti(1137—1141) dobi od cesarja Konrada III. vojvodino Bavarsko, katero njegov naslednik Henrik II. (1141—1177) zopet odda ter mesto nje dobi krajino nad Anižo. Ob enem ste se obe krajini skupili v eno vojvodino avstrijsko, katera je vnovič dobila mnogih prostostnih pravic. Henrik si izvoli — kot pervi vojvoda avstrijski — za stolno mesto Dunaj in prične zidati velikansko cerkev sv. Štefana.

Njegov sin Lavoslav V. (1177—1194) je takrat še mali Avstriji pridružil Štajersko. Ova dežela je bila že za časa cesarja Friderika I. samostalna vojvodina, v kateri so vladali Otokarji. Eden med njimi, Otokar VI. je, ker ni imel lastnih otrok, prostovoljno oddal svojo deželo vojvodu, Lavoslavu V.

Po vladi Friderika Katoliškega (1194—1198) je sledil Lavoslav VI. Slavni (1198—1230). Imel je razun avstrijske vojvodine tudi mnogo drugih posestev na Tirolskem in sedanjem gornje Avstrijskem. Prikupil je ob enem za 1650 mark srebra od brizinskega škofa Gerolda nekatera posestva na Kranjskem.

Kranjska je svoje ime še le takrat zadobila, ko so Slovani došli v naše kraje. Ob času Karola Velicega so tu vladali furlanski vojvodi. Od leta 972 je imela Kranjska lastne mejne grofe, katerih moč pa se ni razprostirala čez vso deželo. En del Kranjske je pripadal koroškemu vojvodi in brizinskemu škofu, kateri je leta 1229 svoje posestvo večidelj babenberškemu grofu prodal.

Sin Lavoslava VI. Friderik II. je bil zadnji Babenberžan. Vladal je od leta 1230—1246 in zopet mnogo posestev na Kranjskem pridobil. On je bil pervi, kateri se je v svojih pismih že imenoval „gospoda Kranjskega“. Domače družbinske zadeve so bile uzrok, da se je vojvoda Friderik II. zapletel v osodopolno vojsko za njega z nemškim cesarjem Friderikom II. Zmaga je bila na strani cesarjevi in Babenberžan je zgubil dežele svoje. Zgornje Avstrijsko posede vojvoda bavarski Oton; Kranjske in Štajerske se polasté vojvoda koroški Bernhart, oglejski patrijarh Bertold in bamberški škof Egbert; severni del Avstrije pa vzame češki kralj Venceslav I.

Cesar Friderik se pa čez štiri leta zopet pobota z avstrijskim vojvodom ter mu na novo podeli vsa prejšnja posestva. Vojvoda Friderik, kateri je bil jako bojaželen, se zopet zaplete v vojsko z Ogri, katerim je takrat vladal Bela IV. Bil je v tem boji sicer zmagovalec ali poplačati je moral svojo zmago z lastnim življenjem. Umerl je na ta način hitro in brez poroke. Ovi slučaj je bil za Avstrijo velicih in težkih nasledkov. Vsakdor se je sedaj hotel teh dežel polastiti in kruti boji so se razvili na mejah, kakor tudi v sercu naših dežel.

Nemški cesar zahteva v pervi versti vse, prej Babeberžanom pripadajoče dežele za sebe in postavi s strogimi povelji kot svoja namestnika v Avstriji bavarskega vojvoda Otona in na Štajerskem ter Kranjskem grofa Menharta goriškega. Tudi drugi veleoblastniki so hoteli lepe dežele imeti, tako posebno postranski sorodniki Babenberžanov in bližnji sosedje.

Češki cesar Venceslav pošlje svojega sina Otokarja na Avstrijsko, da se tamkaj ozre, ali so deželni stanovi zadovoljni. Z dovoljenjem zadnjih se pooblasti Otokar Avstrijskega in zadobi ob enem po dvekratni bitki z Ogri Štajersko (1260). K vsej tej sreči Otokarjevi se pridruži še druga: pripade mu namreč Koroška.

Na Koroškem nahajamo po propadu rimske vsevlade pričetkom samostalne slovanske kneze, kateri so prišli s časoma pod bavarsko nadvlado. Po zmagi nad Avari pripade tudi Koroška deželam Karola Velicega. Cesar Oton II. je zopet ločil Koroško od Bavarskega in pervej dal naslov vojvodine. Leta 1269 so pa izumerli koroški vojvodi in zadnji med njimi Ulrik III. je svoja posestva, katerim je tudi pripadal vehk del Kranjske, Istrije in Furlanije, po vsem zadedoval češkemu zmagovalcu Otokarju, kateri je sedaj imel velikansko deržavo, ki je segala od Kerkonošev do jadranskega morja. Bil je najmogočnejši vseh takratnih knezov. Ali tudi njegova žareča se zvezda je kmalo ugasnila. Med tem, ko je bil v boju z Ogri, se voli na Nemškem, kjer tudi že dalj časa nobenega stalnega in vplivnega cesarja ni bilo, kot novi cesar do takrat še ne preveč poznati grof habsburški Rudolf.

II. 1283—1875.[uredi]

A. 1282—1522.[uredi]

Po smerti cesaija Friderika II. je na Nemškem vse strašno razpadalo. Nekteri knezi in škofje izvolijo bogatega Riharda, brata angličaiiskega kralja, za cesarja. Ta se pripelje po Renu, podaii veliko denarjev lakomnim knezom, ki so ga za cesarja izvolili, se verne spet domu in ne pride nikoli več na Nemško. Drugi nemški knezi izvolijo za cesarja kastilijanskega kralja Alfonsa X., ki ni nikoli kraljestva si ogledal, ki bi ga imel vladati. Taka vlada je terpela na Nemškem blizo 23 let; imenuje se brez- ali med-vladje. Med tem časom so roparski vitezi iz svojih na stermih holmih sèzidanih gradov ob cestah in rekah na potujoče kupce pazili, jih zajemali, velike naklade od njih tirjali ali jih zaradi tega ječih, velikokrat pa tudi ubijali.

Pri grozno veliki zmešnjavi po celem kraljestvu, pri kateri si je slednji vitez in plemenitaš z bojevanjem in kruto roko pravico delal, so vendar po smerti Rihardovi knezi došli do potrebe si novega cesarja voliti. Kneza od doma bogatega in mogočnega niso hoteli, da bi jim vsega ne pobral, kar so si po krivem nabrali in pod se spravili. Izvoli se na to leta 1273 kot cesar Rudolf, grof habsburški. Znana je bila njegova poštenost in pravičnost, doskušena njegova modrost in njegovo junaštvo.

Kralj Otokar, čeravno od novoizvoljenega cesarja trikrat v zbor pozvan, ne pride in na to skliče Rudolf svojo armado, napade Otokarja na Avstrijskem in ga po mnogih kervavih bitkah zmaga. Odpovedati se je moral Otokar Avstrijskega, Štajarskega, Kranjskega in Koroškega in odpraviti prisego in poklon.

Rudolf je imel šest hčeri: pet jih je bil oddal veljavnim vojvodom ali kaezom, si jih prijatelje pridobiti. Komaj pa je bil Rudolf armado razpustil, ko se Otokar kesa; peče ga, da je bil mir sklenil in tudi njegova vladoželjna žena ga navduševa, da naj vnovič prime za meč. Boj se prične, toda Rudolf Otokarja premaga na moravskem polji, unkraj Dunaja; Otokar sam je bil ubit.

Z dovoljenjem knezov podeli sedaj Rudolf svojima sinoma Albrehtu in Rudolfu Avstrijsko, Štajersko in Kranjsko z vazalno zavezo in ustanovi na ovi način leta 1282 slavno habsburško hišo in naše cesarstvo. Koroško je dobil mejni grof tirolski Menhart. Češko in Moravsko je obderžal Venceslav, sin Otokarjev.

Albrecht I. (1282—1308) postane samovladar na Avstrijskem. Njegov brat je za to dobil denarno odškodnino. Prizadeval si je pomnožiti svojo moč; pridobil je veliki del Švice in Elzacije. Njegov stričnik Ivan ga je zaradi nekaterih družbinskih razmer umoril.

Po Albrehtovi smerti je vladal njegov sin Friderik Lepi (1308—1330), katerega so nemški knezi tudi za cesarja izvolili. Življenje njegovo je bilo precej nestanovitno, marsikatero grenko skušnjo je doživel. Njegov brat Albreht II. Modri (1330—1358) je na novo zvezal Koroško z Avstrijo. Koroški vojvoda Henrik je namreč imel edino hčer Marjeto, katera je bila poročena s češkim kraljevičem. Takratni nemški cesar Ludevik pa ni hotel enake razirjšatve češke krone in podeli po smerti Henrikovi leta 1335 Koroško avstrijskima vojvodima Albrehtu II. in njegovemu bratu Otonu. Razneme se vnovič boj s Čehi. Albreht obderži Koroško in odda Tirolsko češkej kroni. Pridobil si je tudi mnogo drugih manjših grofij in posestev na Rinu. Določil je ob enem, da ostanejo avstrijska posestva neločena in da jih vedno najstarejši sin v imenu drugih vlada.

Rudolf IV. (1358—1365) zadobi večji del Koroške po smerti edinega sina Marjete.

Po smerti Rudolfovi sta se njegova sina delila v očetova posestva. Albreht III. je obderžal samo Avstrijsko pod in nad Anižo; vse drugo pa je imel Lavoslav III. Na ta način nastaneta dva vladajoča debla habsburške hiše, namreč albrehtinsko ali strogo avstrijsko in lavoslavsko, leopoldinsko ali štajersko deblo. Razdvojeno je bilo tako od leta 1379 do leta 1493.

a) Med Albrehtinci nahajamo Albrehta IV., Albrehta V. in Ladislava Posthuma. Za le mali čas in pretergoma sta bila zadnja dva tudi vladarja nad češko-ogerskima deželama. Albreht V. je bil tudi nemški cesar in kot taki se je močno boril s takrat razširjajočimi se Husiti na Češkem. —

Na sedanjem Češkem so se za časa vesolnih preselitev Boji in Markomani naselili. Po tej dobi nahajamo tam v 5. in 6. stoletji že Čehe. V osmem stoletji je med njimi vladal Krok, katerega hči Ljibuša se je omožila s prostim kmetovalcem Přemislom. Njegovi potomci so vladali do leta 1306; zadnji je bil Venceslav, katerega so podložni umorili. Za nekaj časa je potem tu vladal koroški vojvoda Henrik in za njim slede Luksenburžani do leta 1437. Za časa vladanja zadnjih se je tu vnela huda in dolgo trajajoča vojska husitska (1419—1436.) Jan Hus je ustanovil novo vero, katero so grozoviti možje kot: Jan Žižka, Prokop Veliki in Mali, z mečem v roki ohraniti in razširjati si prizadevali. Konečno pa je leta 1436 to viharno početje pojenjalo, novoverci so se nekoliko ohladili, deloma prejšne vere se poprijeli in zopet mirno živeli.

b) Lavoslavsko deblo si je pridobilo med vladanjem Lavoslava III. predarlska posestva po nakupu; in po smerti goriških grofov leta 1374 tudi zadnji del Kranjske okoli Pivke in na Krasu, severovzhodni del mejne grofije Istrije; mesto Reka po nakupu in konečno se jim tudi Terst leta 1382 prostovoljno vda.

Leta 1406 nahajamo novo razdelitev vseh posestev štajerskega vladinega debla in sicer tako, da imamo potem za nekaj let še tretje deblo: tirolsko.

c) Na Tirolskem je vladal od leta 1411 Friderik IV. On in njegov sin Sigmund sta zgubila skoraj vsa posestva v Švici; pridobila pa manjše grofije v Predarlskem in Bavarskem.

Na Štajerskem je pričetkom 15. stoletja Friderik V. skupno vladal s svojim bratom Albrehtom VI. On je bil tudi nemški cesar in je kot taki podal vsem udom habsburške rodovine častni naslov nadvojvodski. Pomnožil je ob enem Štajersko po grofiji Celjski in to po smerti zadnjega grofa Ulrika leta 1456. Konečno je po smerti Ladislava Posthuma in svojega brata Albrehta VI. zadobil posestva albrehtinskega debla.

Ladislav Posthum je brez otrok umerl in hotel je njegovi deželi Češko in Ogersko v pervi versti imeti Friderik V. (kot nemški cesar Friderik IV.), ali na Češkem so izvolili za kralja Jurij Podjebrada (1458) in na Ogerskem Matija Korvina. Po smerti Podjebradovi se je izvolil leta 1471 Vladislav, sin poljskega kralja Kažimirja; zaradi te volitve se vname boj s Korvinom. Tudi nemški cesar je bil proti njemu; ali vse zastonj! Hrabro je napredoval Korvin in morali so mu tudi Češko prepustiti. Leta 1490 umerje Korvin ia sedaj zadobi prej voljeni Vladislav ne samo Češko, temuč po prosti volitvi ob enem Ogersko. Zavezal pa se je Vladislav, da ga bo podedovala habsburška rodovina, če bi imel brez moških naslednikov umreti.

Na ta način so se avstrijska posestva proti koncu srednjega veka množila in vnovič skupila. Mož, kateremu se je posrečilo vse zopet zediniti in celoti potem novo moč, novo krepost in večjo stanovitost podati, bil je Friderikov sin: Maks I., kateri je vladal od leta 1493—1519.

Oženjen je bil z Marijo Burgundsko in je na ovi način po smerti bogatega svojega tasta Karola Pogumnega leta 1477 dobil zeló rodovitne burgundske zemlje. Zaradi ove pomnožitve habsburške moči se vname kruti boj s Francozi; ali Maks se je krepko branil in nova posestva ohranil za sina svojega Filipa Lepega, kateri je po ženitvi Ivane Kastilijske zadobil precejšni del Španije.

Maks I. je bil tudi drugod srečen. Dobil je po smerti mlajših grofov goriških goriško grofijo leta 1500. Grofijo Gradiško je odvzel Benečanom in jo je kasneje izročil knezom Eggenberškim. Leta 1717 pride zopet k Avstriji. Na isti način si je pridobil Roveredo, Rivo in nekatere sosednje okraje ter leta 1505 mnogo posestev na Tirolskem.

Po smerti kralja Ferdinanda Aragonskega pripade k habsburški hiši: vsa Španija, Sicilija, Neapelj in španska posestva v Ameriki. Vse to dobi Karol, starejši Maksovi vnuk. Mlajšega vnuka Ferdinanda je poročil s hčerjo kralja Vladislava, kateri je, kakor smo že čuli, imel Česko in Ogersko, kateri deželi ste tudi kmalo Habsburžanom pripadle.

B. 1522—1740.[uredi]

Ferdinand I. in Karol V. sta na ta način imela oblast čes skoraj 14.000 □ milj in delita se toraj v špansko in avstrijsko deblo.

Ferdinand I. (1522—1564.) Kralj Ludevik, svak Ferdinandov, je v nesrečni bitki s Turki pri Mohaču našel leta 1526 hitro smert in sedaj zadobi Ferdinand vsled pogodeb Ogersko, Češko, Moravsko, Šlezijo in Lužicko.

Leta 1527 so ga Čehi kot kralja spoznali in slovesno venčali. Na Ogerskem pa je bil samo mali oddelek boljarjev za njega, vsi drugi si izvolijo za kralja vojvoda sedmogadskega Ivana Zapolija, kateremu je zdatno pomagati obljubil sultan Soliman II. Vname se ljut boj. Turki premagajo mnogo mest, tako Budo, Gran, Komoren in obležejo leta 1529 glavno avstrijsko mesto Dunaj. Turki so sicer odšli ali vnovič zopet prihrumeli leta 1532, 1541—1547 in požigaje in moré večji del Ogerske že obsedli. Po smerti Zapolijevi se voli pod turškim pritiskom sin njegov Ivan Sigismund. Boj traja na dalje. Leta 1551 se Turki na novo približajo in deset let kasneje se je sklenil mir. Ivan Sigismund Zapolija je obderžal Sedmogradsko in zgornjo Ogersko do Kaševe; Ferdinand pa je moral za mali oddelek Ogerske, katerega je na avstrijski meji še prideržal, vsako leto 30.000 cekinov Turkom odrajtati. Največji oddelek Ogerske je ostal sultanu. Na ovi način je bila Ogerska za nekaj let povsem razkosana. Ogerska je pripadala v starem veku na desnem bregu Donave rimski pokrajini Panoniji. Med Donavo in Tiso so stanovali neukroteni Jacigi; vzhodno od Tise, to je Sedmogradsko in podonavske kneževine je bila rimska pokrajina Dacija; Hervaška je spadala k Iliriji. Med 3. in 10. stoletju vidimo na sedanjem Ogerskem razne narode, tako: Hune, Gepide, Grote i. t. d. V 9. stoletji so kje došli Madjari ali Ogri, kateri so se še le z letom 1000, pod vladanjem Štefana, stalno naselili in se tudi s poljedeljstvom pečati pričeli. Njih domači kralji so bili iz rodovine Arpadov, ki so leta 1301 povsem izumerli. Od leta 1301 do 1552 vidimo tu razne vladarje, razne homatije in nerednosti ter ljute boje s Turki. Še le leta 1699, ko so se Turki povsem odgnali, prišla je habsburško-avstrijska rodovina v neovergljivo posest vse Ogerske.

Za čas vladanja Ferdinand I. se je tudi nova, luteranska vera, katera seje z letom 1519 na Nemškem pričela, med avstrijskimi deželami razširila. Ne samo med nemško-avstrijskimi prebivalci se je vkoreninila, temuč tudi za nekaj let med nenemškimi in to v pervi versti pa vseh slovenskih krajih. Na Slovenskem je — kar so takrat živeči strogi katoličani s težkim sercem sami sprevideli — katoliška vera zapadala in se umikala novi; katoliški kristjani so žalovali, nesrečo svoje vere objokovali; škofje so razna povelja razpošiljali in se krepko branili, ali vendar je bilo za nekaj časa vse brezvspešno! Kar je ta novotarija ne eni strani škodovala, je na drugi koristila. Ravno protestanstvo je zraven toliko nadlog, ki jih je zavoljo njega katolištvo terpelo, po drugi plati Slovencem koristilo s tem, da je njih narodnost zbudilo in njih jezik po skoraj stoletnem prestanku zopet v pisanje vpeljalo in mu vsaj nekoliko veljave zraven drugih zadobilo. Nova vera pa se je nekaj let kasneje skoraj povsem na Slovenskem pogubila in zopet je veličastno napredovalo katolištvo, katerega učenejši udje so se tudi krepko poprijeli slovstvenega dela in tako naš jezik pilili, čistili in ga s časom do višje vrednosti dopeljali. —

Ferdinand I. je imel tri sine, kateri so se po očetovi smerti v posestva delili:

Maks II. (1564—1576), kateri je bil že od leta 1562 nemški cesar, je imel Ogersko, Česko in Avstrijsko pod Anižo. Nadvojvoda Ferdinand II. Tirolsko in predavstrijska posestva in nadvojvoda Karol II. Štajersko, Koroško, Kranjsko, Gorico, Terst in Istrijo.

Ferdinand 11. je vladal blizo 31 let ali potem brez potomcev umerl.

Maks II. je sprevidel, da je treba močne jezi proti Turkom in je zaradi tega ustanovil vojaško granico. Glavno voditeljstvo ove granice se je izročilo Karolu II. in za njem Ferdinandu III.

Po Maksu II. sledi Rudolf II. (1576—1612). Novi boji s Turki. Na Sedmogradskem takraj vladajoči Sigmund Batorij, do sedaj podložnik turški, se zveže leta 1595 s cesarjem nemškim in mu leta 1602 prostovoljno izroči vlado nad Sedmogradskem proti letni plači 50.000 cekinov. S tem činom pa niso bili vsi boljari zadovoljni. Štefan Bočkaj, sorodnik Batorijev, se zaroti proti tej ustanovi z malozadovoljci ogerskimi in s turškim sultanom. Sultan Ahmed I. ga imenuje kralja Ogerske in ga z veliko armado podpira. Zopet hude borbe na Ogerskem. Sklene se mir: Bočkaj obderži Sedmogradsko in sedem županij ogerske dežele. Tudi s sultanom se pobota 20 letni mir.

Matija I. (1612—1619) je bil že od leta 1606 sem z bratom svojim Rudolfom v neslogi. Imenovali so ga že leta 1611 za kralja češkega in 1612 za nemškega cesarja. Med njegovo vlado se prične grozovita tridesetletna vojska (1618—1648), katera je neizmerno nesrečo razkropila nad Nemčijo in katere so se skoraj vse evropejske deržave vdeležile. Pričela se je ta vojska na Českem, toraj v deželi, v kateri nahajamo sto let pred reformacijo perve verske nerednosti in hude husitske bitve. Glavnejše osebe in vojskovodji te krute vojske so bili: Ernst Mansfeld, Tilij, danski kralj Kristjan IV., vojvoda friedlandski Valenštajn, švedski kralj Gustav Adolf in drugi.

Ferdinand II. (1619—1637) izroči Tirolsko in predavstrijska posestva bratu svojemu Lavoslavu v oskerbništvo in se krepko brani o pričetku tridesetletne vojske kot gospod Česke in Moravske, kateri deželi ste odpadli, da ju zopet pridobi. Tudi ogerski protestanti si volijo novega kralja v osebi vojvoda sedmogradskega Betl’en Gabra, kateri je v zvezi s Turki do Dunaja priderl ali zopet se umakniti in se pobotati moral.

Ferdinand III. (1637—1657). Jenja se tridesetletna vojska. Leta 1648 se sklene vestfalski mir, po katerega pogodbah odstopi Avstrija Francozom grofiji: doljno in gornjo Elzacijo, Hanegav, Sundgav in Breizah. —

Lavoslav I. (1657—1705). Med vladanjem ovega v orožjih srečnega Habsburžana se na novo vname boj s Turki, kateri so hoteli Sedmogradsko povsem turško pokrajino imeti. Avstrijci so bili zmagali in Sedmogradsko je pripadlo vojvodu Mahajlu Apalfiju. Na to se zveže nezadovoljni oddelek ogerskih boljarev zopet s sultanom, kateri pošlje Karo Mustafo z veliko armado na Ogersko. Prihrumele so turške čete do Dunaja; ali Dunaj se osvobodi po viteški hrabrosti poljskega kralja Jan Sobieskija leta 1683. Turške trume se prepodé in Ogri podajo krono brez ozira na volilno pravico sinu Lavoslava Josipu in vsem njegovim potomcem po postavi pervorojenstva.

Tudi Sedmogradska se združi z Ogersko in Avstrijo, ker se je mlajši Apalfij po smerti očetovi prostovoljno vseh predpravic odpovedal. Ob enem se Tirolsko in predavstrijska posestva na novo zedinijo z Avstrijo.

V zadnjih letih Lavoslavove vlade se prične novi boj, tako zvani španjski nasledovalni. Ko leta 1700 zadnji Habsburžan na Španskem umerje, so razni vladarji ove dežele imeti hoteli. Preden se je ova vojska končala, umerje tudi Lavoslav. Njemu sledi:

Josip I. (1705—1711), kateri je Avstriji pridobil Mantovo leta 1708. Po kratki njegovi vladi, dojde do nje:

Karol VI. (1711—1740). Leta 1714 se sklene mir v Rastadtu in habsburški hiši pripade po mirovnih pogojih: Milan, Neapolj, Sardinija. Karol je na to leta 1720 Sardinijo za Sicilijo zamenjal in po smerti Eggenberških grofov zopet Gradiško dobil.

Leta 1716 pozove sultan Ahmed III. cesarja Karola na boj in to zaradi tega, ker je cesar pomagati hotel Benetkom, ki so se od strani Turkov grozno napadale. Cesarske armade pod poveljaštvom hrabrega princa Evgen-a se možato deržé in konečno Turke premagajo. Leta 1718 dojde do miru. Cesar je dobil: Valahijo do reke Alute, temešvarski Banat, Beligrad, Serbijo do Timoka in Boznijo do Save.

Cesar Karol ni imel siaov in prizadeval si je zavoljo tega pridobiti si od strani svojih narodov in ptujih deržav dovoljenje, da mu sme v vladi slediti njegova hči Marija Terezija. Pridobil je sicer ovo pravico ali stala ga je mnogo žertev in še ni bila sezidana na terdnih tleh. Odstopiti je moral v to sverho Sardiniji Tortono in Novaro, španskemu nasledniku don Karlu Sicilijo v zamembo za Parmo in Piačenco.

Leta 1736 nastane nova vojska s Turki. Sreča se je nekoliko odvernila in cesar je bil prisiljen skleniti ne posebno ugodni mir v Belgradu. Skoraj vse, kar je Avstrija leta 1718 pridobila, ide zopet po vodi in Turek obsedé večji del slovanskega juga.

Cesar Karol, kateri je tudi za blagostanje naših dežel mnoga učinil, umerje leta 1740 in zapusti hčer Marijo Terezijo, katero je pred smertjo poročil s Franc Štefanom, vojvodom lotarinskim. Iz habsburške rodovine nastane na ovi način habsburško — lotarinska.

C. 1740—1878.[uredi]

Marija Terezija prevzame po smerti očeta Karola VI. vsled tako imenovane pragmatične sankcije, leta 1740 z nazivkom „kraljica ogerska in česka“ vlado vseh dežel avstrijanskih. Izvolila si je ob enem svojega moža Franca za sovladarja. Komaj pa se prične to vladanje, se oglašajo od vseh strani vladarji, tudi taki, kateri so bili poprej sankcijo podpisali, ter ji hočejo eni nekoliko, eni pa vse dežele vzeti.

Pervi med temi je bil volilni knez parski Karol Albreht in tudi Francija je druge deržave marljivo zoper Marijo Terezijo podkurjala. Pregovorila je na ta način kralja Filipa V., da se tudi on za dedino oglasi. Ob enem se oglasi za dedino poljski kralj, volilni knez saksonski Avgust III. Kralj sardinski Karol Emanvel je hotel imeti vojvodstvo milansko. Največja nevarnost pa je žugala iz Pruskega. Pruski kralj Friderik II. se oglasi za štiri šlezijske knežije, čeravno so se bili njegovi predniki vseh pravic do teh dežel odrekli.

Mnogo mogočnih sovražnikov je toraj takrat Marija Terezija imela in hudo jej je bilo obstati in prestati vse britke dogodbe. Ona pa, sečna kraljica, še le 24 let stara, ne obiipa in se moško vsem ustavlja. Od vseh strani se napada Avstrija, njen obstanek, stoletne pravice habsburške hiše. Če dalje hujše se zbirajo hudourniki nad našo širjo domovino. Prus gospodari po Šleziji in si mesto za mestom osvoji in tudi Španec se druži s Francozom proti Avstriji. Stiska je bila grozovito velika!

Leta 1742 mora Marija Terezija Frideriku II. odstopiti: vso Šlezijo in grofijo klačko. Ta odstop se po drugi in tretji vojski leta 1745 in 1763 na novo poterdi. Z drugimi deržavami traja boj na dalje do leta 1748. Tega leta odpade Sardincu na dobiček milanski okraj unkraj Ticina in Pada in Špancu Parma, Piacenca in Gvastala. Cesarica pa ni nič drugega dobila, kot skrivno obljubo Friderikovo, da bo volil za kralja rimskega sina njenega Josipa.

Po dolgili skerbeh in nadlogah se izpolni cesarici na tolažbo serčna želja; 27. marca 1764 je bil sin Josip za kralja izvoljen. Od sile ji pa rani serce smert preljubega njenega moža cesarja Franca I., ki je v Inomostu 1765 leta umerl. Od žalosti hoče dobra žena vladanje iz rok dati in v samostan iti; komaj, komaj jo pregovorijo, da ostane in si sina za pomočnika vzame. Lavoslav pa, mlajši brat Josipov, prevzame po očetu vojvodstvo toskansko, katero so namesto lotarinskega dobili.

Po nesrečni vojski se modra vladarica neče več v boje spuščati. Z lepo se pogodi z Benetkami v prepiru zaradi mej ob reki Tartari. Na vso moč se je ustavljala blaga žena nasvetu, kraljestvo poljsko po naklepu ruske Katarine in Prusa razdeliti. Le po dolgem pregovarjanji imenovanih vlad in svojih svetovalcev, da ne bo miru, če ona ne privoli, se je težkega serca premislila in pri pervi delitvi Poljske dobila: trinajst cipskih mest, červeno Rusijo, polovico Krakovskega, vojvodstvo Zatorsko in Osviemcimsko i. t. d. na prostor 2400 □ milj. Od Turčije je dobila po pogodbi leta 1777 Bukovino.

29. novembra 1780 je preblaga vladarica v 64 letu starosti sinu in nasledniku Josipu, ki se ni ves čas bolezni preljube matere od njene postelje ganil, v rokah zaspala; porodivši v srečnem zakonu pet sinov in enajst hčer.

Dela njena pričajo, kako da je ona za srečo deržave in svojih podložnikov skerbela. Da bi se kmetu po grajščakih več krivica ne godila, vpeljala je kresije. Na vso moč se je trudila revnemu kmetu stan polajšati, zlasti sužnost kmetov zatreti, kodar je po njenih deželah še terpela. Odpravila je neumne copernske pravde in tvezo nečloveško. Ko ne bi bila drugega storila, ta prenaredba bi ji bila sama spletla venec slave. Kazen na smert je bila za Marije Terezije le za največja hudodelstva. Za kupčijo, obertnijo, kmetijo je mnogo dobrega učinila, ravno tako za vojaštvo. Pa tudi za nauk in podučevanje je premnogo storila. Od leta 1751 počenši so učeni možje ž njeno pomočjo šole marljivo popravljali, izboljšali; tega leta so začeli na Dunaji tudi novo vseučelišče zidati. Vstanovile so se razne akademije, višje šole za razuoverstne vede in stroke. Učene može je častila, jim pomagala in jih obdarovala.

Bila je ob enem pravična vladarica, dobra mati, zvesta žena, pobožna in spametna. Vedno je delala in na prošnje večinom sama odpisovala. Po smerti moževi je vedno v černi obleki hodila. Da si mehkega serca, bila je vendar le tudi pogumna. Vekomaj jo bodo stavila njena dela in dokler bo Avstrija stala, bodo modro in pravično cesarico Marijo Terezijo z veliko častjo pomnili.

Josip II. (1780—1790) je mnogo novih naredeb gledé notranjega stanja naše deržave učinil ali veliko prezgodaj umerl. S hvaležnostjo se mora še zdaj vsak kmet nanj spomniti, kajti prav on je bil, ki je njegovega očeta ali deda proti ne preveliki odkupnini svobodnega posestnika razglasil in ga iz rodne oblasti grajščin v svojo lastno varstvo vzel. Tudi učenjak se z veseljem spomni njegovega imena. Tudi pri nas se je — čeravno ni posebno gledal Josip II. na slovanska narečja in njih izobraženja — ne hoté mnogo učenih mož našlo, ki so neumorno delali na slovstvenem polji, tako Karol Cojz, Vega, Grubar, in drugi. Eavno ta čas so se tudi odgojili naši možje: Žiga Cojz, Val. Vodnik, Linhart, Kopitar in drugi. Za njem sledi: Lavoslav II. (1790—1792), kateri je leta 1791 po pogodbi zadobil od Turčije: staro Orsovo, Drežnik in Četin.

Franc II. (1792—1835), katerega pervi del vlade spada v dobo velicega evropejskega boja proti Franciji, je bil večinom v svojih podvzetjih srečen. Avstrija je bila v protifrancoskih bojih z drugimi deržavami v zvezi l. 1792, 1799, 1805, 1813—1815 in je verh tega samostalno se borila leta 1809.

Boj grozoviti se vname po francoskih prekucijah na Nemškem in Italiji. Mladi francoski vojskovodja Bonaparte je bil srečen v Italiji in pridere 1797 do Židovgrada. Sldene se mir najprej v Ljubnem in na to v Kampu Formiju. Cesar avstrijski je dobil vsled pogodeb: okolico beneško, Istrijo, Dalmacijo, kotorski zaliv in bližnje otoke. Francija pa je dobila Milan, Mantovo in Nizozemsko.

Leta 1795 se Poljska povsem razdeli in Avstriji pripade: zadnji oddelek Krakove, Sedomir, Lublin in dela Litavske in Podlahije.

Med tem časom je bil Napoleon Bonaparte zopet srečen v svojih podvzetjih in si prisvoji gornjo Italijo. Leta 1804 pride na novo k sklenitvi mirovnih pogodeb. Avstrija mora odstopiti Franciji veliki del laške zemlje okoli Adiže ter dobi za to škofije Trient, Briksen in del kneževine Pasavske.

11. avgusta 1804 postanejo avstrijske kronovine in dežele skupno dedovno cesarstvo avstrijsko in cesar Franc II. se je kot pervi avstrijski cesar imenoval Franca pervega.

Leto 1805 je bilo precej nesrečno. Napoleon je zmagal v glavni bitki pri Slavkovu (Avsterlitz) in Avstrija ima odstopiti: zadnji oddelek Beneške in Bavariji: mejno grofijo Burgav, grofijo Tirolsko s Trientom, sedem predarlskih posestev in nekaj druzih manjših krajev. Na ovi način odpadejo skoraj vse predavstrijske dežele.

Še bolj osodepolno je bilo leto 1809. Francozi se polasté Dunaja, Napoleon zmaga pri Vagramu in Avstrija mnogo posestev zgubi, tako mora odstopiti Bavariji: Solnograd in Insko četertino; Franciji za novo deržavo ilirsko: Beljaški okraj Koroške, Kranjsko, Terst, Gorico, Teržič, večjidelj Hervaške, Reko, Istrijo i. t. d. Avstrijsko cesarstvo je sedaj le 9553 □ milj. obsegalo.

Tako ste tedaj dve tretjini slovenskih dežel, potem ko ste več stoletij pri Avstriji bili in se kot svoje matere navadili, zdaj iz njene oblasti naenkrat prišli pod vlado zmagovalnih Francozov. Francozi pa niso samo mnogo slabega v dežele naše prinesli nego tudi mnogo dobrega. Francosko poglavarstvo je bilo v Ljubljani in pod to ni samo Kranjsko spadalo, temveč tudi druge slovenske krajine, ki so francoske postale. Ljubljana je bila glava Ilirskega, središče obertnije in kupčije.

Tako je prišlo leto 1812, ko je sreča pervikrat francoskemu velikašu Napoleonu, takratnemu cesarju, herbet obernila. Vse druge evropejske deržave so mu bile podložne ali pa vsaj iz strahu pokorne; samo ruski car ni hotel pred njim se uklanjati. Zaradi tega namerava Napoleon Rusa pokončati in to s silno močno armado; ali človek obrača, Bog oberne!

Prestrašna zima, grozovita lakota in kruti meč razkačenih Rusov podrobi v malih tednih celo to neštevilno armado do malo revnih ostankov, kateri iz Rusije pribežé. Pa tudi ta nesreča ni Napoleona doveljno podučila; on se z novimi armadami napoti proti nevkroteni Rusiji. Z Rusijo se združi Prus in tudi naš cesar Franc je sprevidel, da ne bode prej miru, preden da se popolnoma ne pobija Napoleonova moč ter se zveže z Rusijo. Prične se novi boj, kateri je, slavnejše kot prejšnji, francosko moč ulomil. Marsikatera kervava bitka je bila tudi na slovenskih tleh; konečno zmagajo združene deržave, ki se Pariza polasté in mir leta 1814 in 1815 sklenejo. V slovenskih krajih so se posebno hrabro bili vojskovodji: Felseis, Nužan in Rebrovič.

Avstrija je sedaj zopet velik del zgubljenih krajev in dežel v novo dobila, tako na Laškem: lombardo — benečansko kraljestvo; potem: Ilirijo, Dalmacijo z Raguzo in Kotorom; Tirolsko in Predarlsko, Solnogradsko i. t. d.

Slovenci so toraj zopet prišli k Avstriji in so se skazovali, kakor pred, tako tudi zdaj njene najzvestejše sinove in branitelje. —

Med vlado Franca I. je pri nas tudi kmetijstvo napredovalo; grajski gospodje so si prizadevali razne napačnosti odpraviti in ob enem se je šolstvo povzdignilo.

Po francoskih vojskah ste se do smerti Franca I. še dve važnejši reči zgodili; ena je grozovita lakota, katera je leta 1817 in 1818 zavoljo slabe letine ljudi hudo stiskala; druga je bila shod evropejskih kraljev in vladarjev, ki je bil leta 1821 v Ljubljani zaradi homatij, ki so se bile na Laškem vnele.

Po smerti cesarja Franca I. leta 1835 je nastopil Ferdinand I. (1835—1848), čegar milost bo vedno v knjigah zgodovine, čegar spomin tudi v slovenskih sercih živi. Leta 1848 se je najbolj jasno pokazalo, kako je on po eni strani svoje podložne, posebno pa kmetovalce, katere je proti odškodovanji vseh desetin in tlak oprostil, ljubil, po drugi pa tudi, kako mu je naš slovanski narod vdan bil in mu kljub vsem nevihtam prestol branil in ohranil.

V drugej polovici petega desetletja našega stoletja se po raznih krajih Evrope, v raznih deržavah in deželah vname neka upornost in homatija, katera je duševno dalječ segla in se tudi avstrijskih prebivalcev tú in tam po malem polastila. 1848 leta se prične upor na Dunaji, provzročen v pervi versti od mladine in delavcev. Knez Meternih, takratni minister, mora oditi.

Ob enem so hoteli Čehi večjo svobodo in večjo neodvisnost od dunajskih vladnih krogov; ali tu se kmalo mir povrati; hujše je bilo na avstrijsko Laškem.

Tú je upornike podpirala Sardinija. Stari ali izkušeni vojskovodja, grof Radeckij, premaga Lahe pri Kustoci in Novari in tudi sardinski kralj Karol Albert odstopi ter naredi prostor svojemu nasledniku Viktor Emanuelu II., kateri je mir sklenil in Avstriji zopet laške dežele prepustil.

Velikega vpliva na vso avstrijsko politiko je bil upor na Ogerskem. Hrepeneli so Ogri po samostojnosti, kar so jim pa posebno ovirali junaški Jugoslovani pod vodstvom bana Jelačiča. Med tem časom se razširja upor na Dunaji; cesarski dvor zapusti mesto in vojskovodja Vindišgrätz se ga polasti z verno armado ter zopet mir vpelje.

Miroljubni cesar Ferdinand I. se odpove vladarstvu in njemu sledi naš sedanji cesar Franc Josip I. 2. decembra 1848. Upor je le še kratek čas trajal. Na Ogerskem se izvoli Ludevik Košut za glavnega predsednika ali zaradi vedne zmage serčnih in zvestih vojen na Laškem in na Ogerskem se kmalo zopet mir poverne. Glavnejši voditelji upora se odstranijo in deloma se stari red, preblažen po novih uredbah, ustanovi.

V dobo vladanja našega cesarja spada v pervi versti boj s Francijo in Italijo leta 1859. Laški minister Kavur je vedno nameraval zjedinjeno Italijo osnovati in si za to misel pridobil kot zaveznika Napoleona III. Boj se vname; avstrijsko orožje je bilo nesrečno. Zgubili smo bitko pri Maženti in Solferinu in na to odstopili Lombardijo Lahom.

Leta 1864 je bila Avstrija v zvezi s Prusijo v vojsko proti Dancem zamotana in leta 1866 na novo proti prejšnemu zavezniku, proti pruskej deržavi. Avstrijci so pod povelstvom nadvojvoda Albrehta in admirala Tegethofa zmagali v bitkah pri Kustoci in Lisi laško pešno in povodno armado ali na Češkem so bili po hrabrem borenju pri Kraljevem gradcu premagani. Prusi so bili zmagovalci in tako so tudi njih zavezniki, Lahi, pridobili si Beneško; Avstrija pa je izstopila iz nemške zveze.

Vsled pogodbe, katero so po končani rusko-turški vojski velike evropejske oblasti sklenile v Berolinu, zasedla je Avstrija l. 1878 Hercegovino in Bosno in tako rešila kristjane turškega jarma.