Kratek popis vseh koč in zavetišč Slovenskega planinskega društva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kratek popis vseh koč in zavetišč Slovenskega planinskega društva.
Izdano: Planinski vestnik 25. julij 1898, leto 4, štev. 7, str. 105-108; Planinski vestnik 25. oktober 1898, leto 4, štev. 10, str. 157-158
Viri: [1]; [2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I. Orožnor a koea (1346 m), tako imenovana po prvem društvenem predsedniku, prof. Fr. Orožnu. Postavilo jo je osrednje društvo 1. 1894. Koča leži ob severnem pobočju Črne prsti na planini „Pod Liscem" . Do nje držita dva zaznamenovana pota; eden (bližji, 2,1/2» ure) iz Boli. Bistrice , drugi iz Polj a skozi vas Žlan. Izpred koče je krasen razgled na Triglavsko pogorje, v Bohinjsko dolino in na Bohinjsko jezero. Koča je lesena ter stoji na kameniti podstavi, je 11,1/2» dolga, 6,1.5» m široka in 6,1.5» m visoka. Od spredaj ima verando. Za vhodom je kuhinja z železnim ognjiščem in z vso potrebno opravo. Iz kuhinje se pride v sobo, ki je 7,1/2 m dolga in obita. Ob eni strani ima pograd z 8 ležišči, ob drugi dolgo mizo s stoli in železno peč; v nji je tudi lekarnica. Pod streho je prostora za 20 ljudi. — Ključe do koče imajo v Boh. Bistrici: županstvo, občinski tajnik Jožef Ravhekar, nad učitelj Martin Humek in vodniki: Trojar, Lorenc Škantar in Anton Šest (le-ta stanuje v Starih Fužinah). — V koči ni oskrbnika niti provijanta.

II. Kocbekova koča (1770 m), tako imenovana po prvem predsedniku Savinske podružnice, nadučitelju Fr. Kocbeku v Gornjem gradu na Štajerskem. Postavila jo je Savinska podružnica 1. 1894. Koča leži na severnem robu Moličke planine , ki se razteza med Velikim vrhom in Črnim vrhom do pobočja Male Ojstrice ter jo meje Beli vrh, proti severu tudi Dleskavec in Zvižgavec. Od koče do vrha Ojstrice drži nov, le 1 uro dolg pot (Kocbekov pot). Najbližja pota do koče sta iz Luč (5 ur) in iz Solčave (4 ure). — Koča je zidana iz kamenja ter od zunaj in znotraj obita; ima 3 m dolg in 2 m širok ospredek za pastirja, 5"5 m dolgo in 5 m široko sobo za turiste, v kateri je zidano ognjišče z vso opravo, 6 ležišč, 1 miza, več stolov in klopi in tudi lekarnica. V podstrešni sobi je prostora za 15 oseb. Pet minut od koče, proti severu, izvira izvrstna studenčina. V koči stanuje in jo oskrbuje od 1./7. do 1./10. pastir in vodnik Juri Planinšek. Za provijant je v nji črno tirolsko vino, pivo v steklenicah, kava, čaj, žganje, konserve (po Pottovem sistemu) in mleko. — Ključe do koče imajo tudi vodniki Anton Pečovnik in Jakob Planinšek v Lučah, Blaž Plaznik in Kristjan Germel v Solčavi pa Miha Uršič v Stranjah pri Kamniku.

III. Vodnikova koča (1660 m), tako imenovana po prvem slovenskem pesniku in hribolazcu Valentin u Vodniku . Postavila jo je Radovljiška podružnica 1. 1895. ob stoletnici hoje Valentina Vodnika na Triglav. Koča leži v krasni gorski kotlini, polni planin, na tako zvanem Velem polju , južnovzhodno od Triglava. Zahodno od Velega polja se vzpenja Vršac (2346 m), vzhodno Tolstec in severno Vrnarjev vrh. Do prijaznega zavetišča vodijo poti iz Starih Fužin (6 ur), iz Srednje vasi (8 ur) in iz Mojstrane (6 ur). Koča je lesena in s kamenjem podzidana. Pred njo je veranda. Predela ima dva: kuhinjo in sobo za turiste. V kuhinji je železno ognjišče z vso opravo, v sobi pograd s 6 ležišči. Pod streho je prostora za 10 oseb. Koča nima oskrbnika, niti provijanta. Ključe do nje je dobiti tam, kjer do Orožnove koče (glej I.), in pa v gostilnici pri vodniku Šmercu v Mojstrani.

IV. Staničevo zavetišče (2808 m), tako imenovano po slovečem slovenskem gorolazcu in znanstveniku, goriškem kanoniku Valentin u Staniču . Napravilo ga je osrednje društvo 1. 1895. Nahaja pa se 55 m daleč pod vrhom Triglava, proti jugu. Do njega kaže pšica na napisu ob potu. To zavetišče je vsekano v živo skalo ter je 2-40 m dolgo, 2'20 m široko in 2 m visoko. V vratih, ki so pritrjena z usnjem, je okence za svetlobo. V ti skalnati čumnati je prostora za 8 oseb, celo za 16 stoječih. Za opravo ima 1 mizo, 2 klopi in 1 stol. Zavetišče je vedno odprto, toda brez provijanta in oskrbnika.

V. Aljažev stolp. Last župnika Jakob a Aljaž a na Dovjem, ki ga je ob svojih stroških postavil 1. 1895. in za dedino namenil „Slov. plan. društvu". Stolp stoji na vrhu Triglava (2863 10 m) ter je od dne 24./7. 1896.1. kot vnanje znamenje državne triangulaoijske točke, ki stoji prav sredi njega, pod državnim varstvom. To veleimenitno zavetišče je napravljeno iz železne ploščevine ter je 1*90 m visoko in 1-25 m obilno. Okenc z močnim steklom ima 8: 4 nižja in 4 višja, in prostora za 3 sedeče in 3 stoječe osebe. V stolpu so 3 stoli, 6 kozarcev, 1 samovar, 2 volneni odeji, 1 barometer, Pernhartov panorama in spominska knjiga; zunaj stolpa je pritrjen tudi termometer. V stolpu so tudi poučni napisi v slovenskem, nemškem, ruskem, italijanskem, francoskem in angleškem jeziku. Stolp je vedno odprt, toda brez provijanta in oskrbnika.

VI. Aljaževa koča (1000 m), tako imenovana po častnem članu „Slov. plan. društva", župniku Jakob u Aljažu . Postavilo jo je osrednje društvo 1.1896. Koča stoji konec Vrat, krasne doline pod Triglavom. Od Mojstrane se pride do nje ob Bistrici in mimo slapa Peričnika v 2,1/2 ure. Izpred koče je krasen pogled na Triglav in njegove bližnje vrhove: na Zeleni plaz, Cmir, Begunjski vrh, Stajnar, Suhi plaz, Dovški križ in na druge. Stavba je lesena, 5'20 m dolga, 5'20 široka in 2'30 visoka; spredaj ima za 1 m napušča. Od znotraj je koča obita ter ima železno ognjišče, mizo, 2 klopi, 4 stole, kuhinjsko opravo in pograd s 6 ležišči. Pod streho so ležišča za vodnike. Kakih 5 minut od koče nazaj na levo je bistra studenčina, do katere kaže napis na koči. Skrbnik koči je pastir Jože Jakelj, ki ima svoj stan 10 minut nazaj proti Vratom ter rad postreže z mlekom. Ključe do nje pa imajo tudi vodniki Arhar, Škantar, Trojar, Smerc (gostilničar) v Mojstrani, župan na Dovjem in vodnik Šest v Starih Fužinah. V koči ni provijanta, dobiti pa ga je v Mojstrani v gostilnici pri Smercu.

VII. Triglavska koča (2500 m). Postavilo jo je osrednje društvo 1. 1896. Koča stoji na kopni planici Kredarici , vzhodno od Malega Triglava, nad lednikom. Od nje do vrha Triglava je le še 1 uro hoda. Iz Mojstrane pod Dovjem vodijo do Triglavske koče trije poti: 1. skozi dolino Kot (6 ur), 2. skozi dolino Krm o (7 ur) in 3. skozi dolino Vrat a mimo Aljaževe koče (7 ur). Iz Bohinja vodi pot skozi Stare Fužine (10 ur). Skozi dolino Krmo napravi naše društvo še letos jezdno pot do Kredarice. Pot skozi Kot je sedaj veliko zložnejši, ker ni treba več hoditi črez nevarni lednik, nego nad njim po novi varni stezi, ki se začenja na levo od Dežmanove koče pod Begunjskim vrhom. S Kredarice je do malega ves isti razgled kakor z vrha Triglava; videti je celo na Jadransko morje.

Koča je zgrajena iz macesnovega lesa, je 11 m dolga in 5 m široka, od znotraj in zunaj obita; ima pritličje in gornjico. V pritličju je kuhinja z železnim ognjiščem in z vso opravo, potem jako čedno in udobno opravljena jedilnica, za njo pa moška spalnica z 8 žimnicami na zmeti in finimi volnenini odejami; v spalnici je tudi železna pečica za gorkoto in malo kuho.

Iz moške spalnice drže stopnice v gornjico, kjer je ženska spalnica, opravljena tako kakor spodnja. Iz kuhinje se pride po stopnicah v poseben oddelek v gornjici za vodnike in tudi za turiste; prostora je tukaj za 15 oseb. — Koča ima izvrsten, umetno uravnan strelovod, ki je izpeljan daleč pod lednik. Od dne 15. julija do dne 15. septembra stanuje v koči oskrbnik, ki sprejemlje turiste, jim streže ter prodaja po določenih cenah črno in belo vino, pivo, kavo, čaj, čokolado, žganje, sir, mesene klobase, razne konzerve pa tudi mleko in kruh. V koči je tudi lekarnica. Oskrbnik opravlja tudi meteorologično opazovalnico, ki se je osnovala 1. 1897. poleg koče.

Razen navedene dobe imajo ključe do koče vodniki Arhar in Skomave v Mojstrani, Trojar v Boh. Bistrici, Šest v Starih Fužinah.

VIII. Mozirska koča (1300 m), tako imenovana po bližnjem trgu Mozirju. Postavila jo je Savinska podružnica 1. 1897. na Golški planini. Južnozahodno od koče je Medvedjak (1566 m), severoseverovzhodno Bliskavec (1590 m). Pot od Mozirja drži severnozahodno mimo Sv. Mihela (718 m) in Planinšeka ter je 3 uro dolga. Koča je lesena, 5 m dolga, 4 m široka, ima eno sobo z ognjiščem, z mizo, s stoli in pograd s štirimi ležišči. Pod streho je prostora za 6 oseb. Koča nima oskrbnika, niti provijanta. Ključe do nje imajo Leopold Goričar in poštni urad v Mozirju pa J. Prislan na Rečici.

IX. Soba pri Planinšeku nad Lučami, to je pri posestniku Jakobu Kladniku, 2 uri daleč od Luč (južnozahodno), 1087 m visoko, ob potu na Ojstrico. Soba ima dve postelji ter je vedno odprta turistom.

(Dalje in konec.)

[1]

X. Gornjegrajska koča (1470 m), tako imenovana po trgu Gornjem gradu. Postavila jo je Savinska podružnica l. 1898. Koča stoji na Menini planini, v dolinici, južno od vrha „Za legami" (spec. karta 1501 m). — Iz Gornjega grada vodita do koče dva pota: eden na Sv. Florijana in Ovčji stan, drugi na Borovnico in Grajščinski stan, po vsakem 2½— 3 ure hoda. Iz Bočne je 2 uri hoda. — Koča je lesena, 5 m dolga, 5 m široka in 2-3 m visoka. Stene v sobi in v podstrešju so obite z deskami. V koči so železno ognjišče, miza, klopi, omara in pograd s 5 ležišči (slamnicami). V podstrešju, ki je za 1 m povišano, je 9 ležišč. Za kočo so stopnice v podstrešje, pod njimi drvarnica in stranišče. Pred kočo so dve mizi in dve klopi. — Koča nima oskrbnika niti provijanta. — Ključe do nje imajo Fr. Kocbek, podružnični načelnik v Gornjem gradu, Janez Purnat v Bočni, Franc Žmavc, pd. Šemprimožnik nad Sv. Florijanom, pastir na Menini planini.

XI. Luška koča (1550 m), imenovana po vasi Lučah. Postavila jo je Savinska podružnica l. 1898. Koča leži na Koritih na gorski planoti Poljšaku, zahodno od Ojstrega vrha (spec. karta 1374 m) proti Velikemu vrhu, v bližini razpotja k Poljšakovi koči. — Pot vodi iz Luč mimo Pečovnika v Dol, mimo Ojstrega vrha, nad Jezercem. (Na speč. karti je pod imenom Ojstri vrh narisano majhno jezerce, ki ga pa ni videti od koče.) — Koča je lesena, 4 m dolga in 3 m široka. V nji so 3 slamnice, odprto ognjišče, miza in klop. — Koča nima oskrbnika niti provijanta. — Ključ do koče imajo vodniki „Slov. plan. dr." v Lučah in v Solčavi.

XII. Veranda pri slapu pod Rinko (1080 m). Veranda stoji v bližini slapa. Dolga je 5 m, široka 3 m. Streha je pritrjena v skalo in se jeseni spusti, da visi navpično ob skali, sicer bi jo po zimi zdrobili plazovi. V verandi so dolga miza in klopi ter spominska knjiga. Proti slapu jo zadelana z deskami, da ne pride vodena sopara vanjo. Postavila jo je „Savinska podružnica" l. 1897.

  1. Glej št. 7. — Tamkaj je popraviti pod tem zaglavjem pri II., da je Kocbekov pot od koče do vrha Ojstrice 1½ uro dolg (ne 1 uro), in da stanuje v koči in jo oskrbuje pastir od 15./7. do 15./9. (ne od 1./7. do 1./10.) — pri Vodnikovi koči (III.) pa višino 1680 m v 1690 m.