Kratek ozir na Poljance

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kratek ozir na Poljance
J. Korban
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 32 (8.8.1849)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Blizo reke Kope, ktera meji horvaško in krajnsko deželo, stanujejo Poljanci, kteri se s svojo opravo (obleko) in navadami od vsih druzih stanovavcov naše krajnske dežele razločijo. Kdo ne pozná Poljanca že od delječ? Lahko ga spoznaš po opravi, kér ga škerlatna zalopisana kapica razodeva; poléti je samo v robači (srajci) in gačah (spodnjih hlačah) oblečen; nosi nogovice, ki se imenujejo kopíce, ter so umetno spletene; je obut z opankami, prepasan z čemeram (pasam), ki je zlo čislan, kadar ima pedánj širokosti. Pozimi obleče belosuknjene hlače iz debelotkaniga sùkna, ogerne malo haljo (rekelc), pokrije glavo s kriljakam, kakoršnjiga še večidel stari kmetje na Krajnskim nosijo. ‒ Ženski spôl je ravno takó posebno oblečen; belonakrišpano krilo, rokavi (oplečki) so takó napravljeni, de na vratu kolar imajo, kteri je za veči praznike zlo nakrišpan, in krog in krog s žametam (baršunam) obdan; dekleta tudi na vrat razne trakove in svetinje obešajo, na persih oplečke z iglo1 spnejo; prepašejo se z umetno usnovanim pasam, kteriga vervice (rep) do pêt mahljajo, ter na koncu vervic še posebne vozle naredé. Obute so poléti v čarapicah, pozimi zraven hlačic2 v postoljih.3

Dekleta nosijo kite spletene, ki po herbtu visijo, dokler niso 16 lét stare; potem, ko so léta za omožiti se dosegle, z rudečimi širokimi trakovi lasé vpletajo, in ne jenjajo se takó spletati, dokler možá ne dobé; berž pa ko so omožene rudeče trakove opusté, in namest omenjeniga traka glavo s pocelam (Schlafhaube) pokrijejo ali pa s pečo. ‒

Poljanci so večidel kmetovavci, in svoje slaborodovitno polje in vinske gorice z vso marljivostjo obdeljujejo; oni redé debelo živino, ktero potrebujejo zavolj poljodelstva in mesá, ‒ drobnico: kozé, ovcé i. t. d., ki jim je pa zató neobhodno potrebna, kér iz pridobljene volne za zimsko opravo sami sùkno tkajo. Perva skerb staršev je otroke na pašo z drobnico pošiljati, ko so še komaj 7 ali 8 lét stari; potem, ko odrasejo, na polji neutegama delajo in se trudijo vsakdanšnjim potrebam doskočiti. Možjé so v obziru na kmetijo umni in delavni; pa dobro spoznajo nekteri, de domá zovolj slabo rodovitniga polja dovelj živeža preskerbeti nemorejo, tedaj jih gré veliko v daljne kraje, v nemške dežele in na Horvaško še nar ljubši v takó imenovano „Krajno”. Povsod najdemo marljiviga Poljanca, ja še zunej cesarstva gréjo, in čez léta še le, ko so pridno skerbeli, veseli v domovíno z dobičkam, ki so ga s potam svojiga obraza pridobili, k svojim zapušenim ženam se vernejo.

De so Poljanci za božjo čast uneti, to skazujejo njih unanje dela. Res je sicer, de se iz unanjih dél človeka notranje serce vselej ne pozná, in de ni notranji ne vselej tak, kakor se unanji kaže; hvale vredno je pa vender, kar se pri Poljancu vidi: pobožna lepa navada pozdravljati s „HvaIjen bodi Bog i Maria“, „srečen pot“, „Bog pomozi“, „Bog blagoslovi“ i. t. d.

Oni so postrežljivi s svojimi pridelki, in popotnika lepo sprejmejo in podvorijo. ‒ Nasproti pa nemoremo pohvaliti njih slabe skerbi za mladost! Imajo iskrene dušne oskerbnike, učitelje, in pa nar lepši priliko otroke v šolo pošiljati, tode poglavitna skerb je svojo lepo živinco rediti, bolj, kakor pa deca (otroke) v raznih zlo potrebnih vednostih podučiti dati! ‒ Ni pràv ne mladosti na pašo pošiljati4‒ so „Novíce“ že dostikrat opominovale. Kér pa opominovanje skerbnih dušnih pastirjev pri neomikanih, neotesanih ljudéh malo zda, in se namesto hvaležnosti, žali Bog! večidel neizrekljiva nehvaležnost povračuje, bi bilo dobro, ako bi posebne postave pripomogle žalostni stan popraviti, kar je o sedanji dôbi, kér se mlade vejice slovenske lipe vedno bolj širijo in krepijo, bolj ko v nekdanjih časih potrebno.

J. Korban.


1) Igla je sponica zalo in umetno sostavljena iz raznih korald.

2) Hlačice so suknjene nogovice cernobelopisane,

3) Postolje so čevlji na posebno vižo osnovane iz usnja. Pisatelj.

4) Kmetje še zmirej nočejo spoznati, de živino domá v hlevu rediti veliko več dobička da, kakor jo na pašo stradat pošiljati. Po navadnih pašah ne dobí živina skorej nič živeža; kér pa celi dan okoli hodi, še bolj lačna postane; gnoj okoli trosi; dostikrat bolezin naleze i. t. d. In za vse te zgube, se še otroci poduku odtegujejo, de se po pašnikih okoli klatijo, lenobe vadijo, in se še sicer pohujšajo! Vredništvo.