Kratek izlet po ameriškem zapadu

Kratek izlet po ameriškem zapadu Mary A. Svetek

Izdano:	Ameriška domovina 43/208, 209, 213, 215, 219, 220, 221, 222, 225, 227, 232, 235 (1940)
Viri:	dLib 208, 209, 213, 215 219, 220, 221, 222, 225, 227, 232, 235,
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Vso zimo, ko je naletaval sneg in ko so se končno tudi oblaki izpraznili, smo lepo sedeli doma na toplem in si delali načrte za prihodnje počitnice. Sedeli smo pri zemljevidih in si znamvali ceste in pota, koder smo nameravali potovati. Zdelo se nam je, da je zimski čas vse nekam bolj hitro potekel ob teh razgovorih. Prišla je pomlad in prav tako tudi odšla in tudi mesec julij je bil skoro pri kraju, ko je prišel tisti veliki in zaželjeni dan. Kakor navadno, smo tudi sedaj kar pridrževali sapo boječ se, da se nam vrine kakšna zapreka in nam tako prečrta vse naše počitniške načrte.

Večer pred odhodom, prav malo ali bolje rečeno nič nismo spali, ker smo bili vsi peveč vznemirjeni, kajti pripravljali smo se na počitnice v zapadne države naše Unije. Kdor je že kdaj videl v kinogledišču slike našega zapada, tedaj se nam ne bo čudil, če smo se tako veselili teh počitnic, kajti tu ni bilo samo pričakovanje in veselje radi počitnic, ampak še vse kaj več.

Ure so minevale in kakor se navadno prigodi, se je tudi nam, da ravno, ko je bil čas, da usta-nemo, tedaj smo pa zaspali. Tako smo bili utrujeni od razburjenja in pripravljanja na pot, da nas ni prav nič motilo in tudi misli na počitnice nas niso mogle več obdržati pokonci. Moj soprog, ki je še najbolje počival izmed nas vseh, nas je prebudil iz trdnega spanja rekoč: "Ali je pravilno tako pričeti počitniško potovanje, jaz nisem pričakoval, da bom imel že takoj prvo jutro poln voz zaspancev."

"Zapad," je bila tista močna beseda, katera nas je zbudila, da smo bili takoj vsi na nogah. Vsak je hitel in hotel pomagati drugemu, da smo bili že drug drugemu pod nogami. Vse je hitelo kot v čebelnem panju, samo s to razliko, da čebele v panju hite in šume, a pri nas pa je vsak letal sem in tja s svojo prtljago, boječ se, da bi kaj ne pozabil.

Čas je bil, da smo zložili svojo prtljago v ozadje našega avtomobila. Kovčegi so bili vsi namenjeni v ta prostor, a ko smo jih stlačili notri pa smo sprevideli, da ne moremo zapreti vrat. Zopet smo pričeli razkladati in še nikdar poprej nismo tako preračunavali prostor na avtu kot tedaj. Na vse mogoče načine smo obračali kovčege, da bi dobili več prostora, a vrat še vseeno nismo mogli zapreti. Še celo sosedje so nam pomagali s svojimi nasveti. Zopet smo vse razložili in zopet naložili in šele tretjič se nam je posrečilo, da smo dobili prostor za vse. Seveda pa smo morali pustiti precej pripravljene obleke doma. Saj do tega trenutka skoro nobeden ni vedel kaj je sploh natlačil v svoj kovčeg. Torej nekaj je moralo ostati doma. Vsa obleka, ki je bila tako skrbno zlikana in zložena v kovčege, je sedaj ležala razmetana in natlačena v njih. S seboj smo vzeli nekaj odej in pa rjuh, ker smo bili opozorjeni, da je to potrebno. Tudi postelja v našem avtu je bila dobro urejena. Za na pot pa nismo oblekli najboljše obleke, ampak navadne letne hlače, ker se človek tako počuti bolj komodno kakor pa v dobri obleki, katera pa se tudi vse preveč zmečka, posebno še ko se človek poti v vročini.

Ko smo tako imeli že vse obloženo in je bil vsak prostorček na avtu zaseden, tedaj pa smo se spomnili, da bo treba napraviti prostor za mojo mater, ki se je peljala z nami v Waukegan, III. Končno pa smo se stisnili in napravili prostor tudi zanjo in njeno prtljago. Lahko si mislite kako smo se počutili, ko smo bili prepričani, da je vse v redu in da resnično odhajamo. Avto se je premaknil kot bi bil živo bitje in kot da bi bil vedel, da smo ga pripravili za na dolgo pot.

Vso pot smo opazovali licenčne tablice drugi havtov iz različnih držav ter si želeli, da bi bili že mi v tisti državi, čeprav nismo bili še dlje kot v Gordon parku. Opazili smo, da so nas ljudje nekam zavistno pogledovali. Sicer ni bila naša licenčna tablica, ki je vzbujala pozornost, ampak to so bili naši veseli obrazi, ker smo se zavedali, da vsaj dva tedna ne bomo imeli posebnih vsakdanjih skrbi.

Nebo je bilo jasno in sonce preko Lake Erie pa je sijalo in nam obetalo lep dan. čeprav je bilo že zgodaj zjutraj, pa smo vendar že čutili vročino. Proti poldnevu pa je vročina še bolj naraščala in postajali smo že nestrpni na svojih sedežih, kajti bili smo precej v drenju. Vsak, ki se je že vozil kam dlje, že ve kaj se pravi če sedijo trije na sprednjem sedežu in za tako dolgo pot. Na vse načine smo se obračali, samo da nismo vedno sedeli na istem mestu in v istem položaju. Iti na pot, ne da bi človek imel določen poseben čas kdaj mora kam priti je veselje, a mi pa smo si bili določili, da še isti dan dospemo v Chicago.

Ko se je že sonce nagibalo k zatonu, tedaj pa se je tudi na naših obrazih pokazala utrujenost. Otroci so postajali nestrpni, a smo obrnili njih pozornost na prostor, kjer se je vršila čikaška svetovna razstava. V jezeru ob bulevardu, po katerem smo se vozili, smo videli ljudi, ki so se hladili v vodi. Tudi jaz sem si zaželela med nje, a ker je moj mož precej odločen, se ni prav nič zmenil za to in je kar lepo pognal naprej mimo veselih kopalcev, čeprav sem se jaz tako poželjivo ozirala po hladilni vodi.

Z nami se je vozila moja mati, ker je šla obiskat sina, katerega ni videla že deset let. On je poročen in živi v Libertyville, III., in je sedaj oče dveh prijaznih otročičkov od katerih enega tudi jaz še nisem videla, ker je bil rojen par tednov po mojem zadnjem obisku. Opazila sem, da je bila moja mati postala nekam molčeča kakor hitro smo zapustili Chicago. Na obrazu sem ji brala, da jo je skrbelo kaj neki bo videla. Premišljevala je tudi kakšno nevesto si je izbral njen sin in kako se bo z njo pogovorila, ker je nevesta tu rojena in nemškega pokolenja.

Poskušali smo jo razvedriti s tem, da smo ji pripovedovali, da se nam nevesta dopade, a materin obraz je ostal resen. Iz zadnjega obiska se nam je dozdevalo, da je pot od Chicaga do Libertyville precej kratka, a sedaj pa kar nismo mogli priti do mesta. Sonce je bilo že zdavnaj zašlo, a mi smo nemo sedeli v avtu v težkem pričakovanju. Pot je bila dolga kot cela večnost. Ustavili smo in poizvedeli, če nismo mogoče zašli. Toda prijazni ljudje so nam povedali, da smo na pravi poti, samo da imamo še nekaj milj poti pred seboj. Hitro smo zopet sedli v avto in zopet pognali.

Libertyville je majhno mestece, a je zelo snažno. Prebivalci tega mesta so večinoma stari farmarji, ki pa so precej premožni, da lahko mirno uživajo sad svojega dela in truda. To mesto se mi je priljubilo že ob mojem prvem obisku. Moj brat in njegova soproga živita v vzhodnem delu mesta in prav blizu glavnega dela. Oba sta naju že pričakovala, samo nista vedela ravno kateri dan pridemo. Zelo sta bila presenečena, ko sta zagledala, da se je ustavil pred njiju hišo avto z ohijsko licenco. Vse je bilo tako nenadno, da ni noben ravno vedel, kaj bi bil rekel. Moj brat je najprej poljubil mater in nato pa ji je predstavil svojo soprogo. Komaj par trenutkov in moja mati je bila že pri malem Bobbyju, ki je prava podoba mojega brata Franka, ko je bil iste starosti.

Šele čez čas so moja mati, brat in njegova soproga imeli toliko časa, da so se dobro pogledali drug drugega. Mati pa je bila zelo razočarana, ko je videla, da je njen sin skoro popolnoma pozabil svoj materin jezik — slovenščino. Prosil je mater, da naj govori z njim slovensko, da bo mogoče tudi njemu še kaj prišlo v spomin, a mati pa se je silila v angleščini in res sem bila kar presenečena kako dobro ji je tekel jezik v angleščini. Slovensko pa ni hotela govoriti zato, ker se je bala, da bi bila bratova soproga mogoče kaj užaljena, ker bi ne rauzmela o čem bi se pogovarjali. Tudi jaz mislim, da je bilo bolje tako.

Namenili smo se bili, da bomo ostali tukaj samo čez noč in takoj naslednji dan nadaljevali svojo pot. Naslednje jutro smo se namenili, da se peljemo v Waukegan, kjer ima moja mati več bratov in sester. Torej z nami je šla tudi ona in se je vrnila k sinu kasneje. Ob slovesu me je brat poljubil in me vprašal, če se še spominjam, ko me je vlekel za lase. Seveda sem že pozabila, a takoj pa sem ga jaz vprašala, če se on še spominja, ko sem ga jaz udarila s svinčnikom po glavi, da se je isti zlomil. Seveda tudi on ni več vedel za to. Mojim otrokom sem povedala, da kadar sva se midva, z bratom Frankom, kaj skregala, da sva na to tudi že pozabila, ker je le malo takih primerov, da bi nama bili ostali v spominu.

Materin brat John je bil prav vesel, ko sta se po dolgem času zopet videla s sestro (mojo materjo) in ni bilo dolgo, ko sem že slišala, da sta govorila o dobrih starih časih, že jo je vprašal: "Ali se še spomnijaš kako si bila dobila črno oko, ko sem jaz nekaj vrgel in je po nesreči zadelo tebe?" Tako se tudi starejši spominjajo na dneve mladosti, seve da le, če jih nihče mlajših ne posluša, ako pa zapazijo, da so mlajša ušesa napeta, tedaj pa hitro zasučejo pogovor v drugo smer in vedo povedati samo vse najboljše iz svoje mladosti.

Po finem kosilu, katerega nam je pripravila stričeva soproga in njena hčerka Mary, smo se pa podali na obisk k teti Ani in stricu Jacku, katera smo po dolgem iskanju vseeno našli. Kmalu pa smo bili že zopet na cesti in sedaj je bilo malo več prostora v avtu, ker je moja mati ostala pri svojih sorodnikih. Sedaj se je šele pričel čas naših počitnic. Lahko bi bili prenočili pri sorodnikih v Waukeganu, a želja po novih krajih nas je gnala naprej.

Ne verjamem, da more biti lepši čas za vožnjo kakor je zvečer, ko se peljete mimo farmarskih hiš, mimo travnikov, kjer se suši seno, ki tako lepo diši in poleg tega pa lepo pihlja hladna sapica. Vse to se tako lepo občuti le zvečer. V tem vzduhu ti živci šele pravilno počivajo in nič več se ne počutiš utrujenega in zdi se ti, da sta z naravo eno. Tako je bilo z nami. Na pot smo se bili podali že pozno popoldne in ker se nismo čutili utrujene, zato smo sklenili, da bomo tako vozili naprej pozno v noč. Bila je že deseta ura zvečer, ko smo se namenili za počitek, a v istem trenutku pa smo tudi opazili, da smo precej daleč od turistovskih kabin. Ni nam kazalo drugega kakor voziti dalje in po dolgem času smo vendar prišli do napisa, ki nam je naznanil, da so v bližini kabine in prenočišča za turiste. Ker sem precej natančna, zato se nikdar ne odločim za prenočišče prej, dokler ga popolnoma ne pregledam glede snage! Prostor pa je bil, čeprav sem ga ogledovala skoro v temi, prav tak kakor sem si ga želela.

Ko pa smo vprašali gospodarja kabin, nam je ta povedal, da so že vse oddane. Rekel pa je, da ima še nekaj sob na razpolago v turistovskem domu. Moj sin in moj mož pa sta hotela na vsak način, da bosta spala na avtu in tako preiskusila to posteljo.

Ko smo stopili za gospodarjem v hišo, nas je pozdravila mlada ženska, katero nam je mož predstavil kot svojo ženo. Ležala je na verandi na mrežnici in nekaj mrmrala, ker ni mogla vstati, da bi nas bila pozdravila stoje. Trpela je namreč na neki bolezni, s katero pa sem bila jaz precej znana. Potožila mi je, da življenje na deželi v tem slučaju je precej težko, ker ne moreš dobiti zdravnika v času, ko ga človek potrebuje. Torej ji ni kazalo drugega kot ostati doma in trpeti.

Kakor sem že rekla, meni je bila bolezen poznana in sem ji bila takoj pripravljena pomagati, ker sem bila gotova, da ji bo odleglo. Sprva me je gledala nekam nezaupljivo, a ko so se bolečine ponovile, tedaj pa ni imela nobenega odpora. Brez vsakega odlašanja sem se lotila dela, Še ni poteklo deset minut, sem že opazila na njenem obrazu, da so bolečine ponehale. Nasmehnila se je in se mi zahvalila. Poskusila je stopiti na noge in kljub temu, da je bilo vse telo razboleno, se je lahko gibala. To pa je bilo nekaj za njo, kajti skrbeti za dom, kabine in poleg tega pa je bila hiša polna gostov, vse to da ogromnega dela. Komaj pa smo znesli svojo prtljago v sobo, je že prišla mati njenega soproga in mi pričela tožiti o svojih bolečinah. Povedala pa sem ji, da jaz nisem zdravnica, čeprav sem vedela pomoči njeni sinahi, ampak ona (mati) bo pač morala k zdravniku.

Mlada gospodinja je bila tako vesela, ko je mogla zopet hoditi in se gibati, da mi je prav po kraljevsko stregla in sploh ni hotela sprejeti najemnine za prenočišče. Naslednje jutro sem zdravljenje ponovila in ženska se je popolnoma dobro počutila. Zahvaljevala se je meni in obenem pa je hvalila Boga, češ, da me je samo On poslal tja. Poslovili smo se kot stari prijatelji. Meni so se bili ti ljudje tako priljubili, da sem si želela, da bi živela kje v bližini in da bi jih kaj večkrat obiskala.

Zopet smo bili na široki cesti. Pot nas je vodila v neznani svet, katerega do sedaj še nismo videli. Avtomobil je prav dobro ubiral svojo pot—60 milj na uro. Ko smo tako vozili svojo pot, smo opazili, da nam vedno sledi avtomobil, ki nosi licenco države Michigan, če smo vozili hitreje, tedaj je pognal tudi on in če smo mi pričeli voziti počasneje, je tudi on zmanjšal hitrost. Vozili smo tako dalje drug za drugim in nehote smo pričeli paziti nanje, da bi jim bili v pomoč, če bi se jim slučajno kaj pripetilo.

Dan je bil vroč in morila nas je žeja. Vedeli smo, da če bomo prevečkrat ustavljali, da se bomo s tem preveč zamudili, zato smo sklenili, da si bomo ob prvi priliki kupili "thermo" steklenico. V naše presenečenje pa smo opazili, da ko smo se mi ustavili, da je ustavil tudi avtomobil, ki je vozil za nami. Potnika sta vstopila v isto drogerijo kakor mi. Po večletni izkušnji v našem poslu, sem se tudi navadila občevati s tujci. Nikakega vzroka ni bilo, da bi se tudi sedaj ne seznanila s temi potniki iz države Michigan. Stopila sem k njim in jih nagovorila. Zvedela sem, da so iz Detroita in ker se jim je dopadlo kakor vozi moj soprog, zato so nam sledili vso pot.

Ko smo si nakupili, kar smo želeli, smo zopet nadaljevali svojo pot. Sedaj pa sem si mislila, da je čas, da tudi jaz nekaj časa sedim za vodilnim kolesom, da si bo moj soprog lahko malo odpočil. Sedla sem za kolo in odbrzeli smo. Opazila sem, da so tudi na avtomobilu za nami premenjali voznika. Tudi sedaj so nam sledili, a ne več tako blizu, ker sem menda jaz malo prehitro vozila, ker menda pač ne znam voziti počasneje. Kljub temu, da smo jih sem in tam izgubili, pa so nas zopet kmalu došli.

Potoma sem tudi opazila, da koruza v Ohio ni bila tako velika kakor druga leta v istem času. Toda tu v državi Iowi pa smo se vozili skozi bogata in prostrana polja. Koruza je bila že zrasla v višino človeka in je zgledalo, da so farmarji v teh krajih precej na trdnih nogah. V teh krajih, ki so najbogatejši v deželi, pridelujejo farmarji največ koruze, ovsa ter redijo največ prešičev in kokoši. Mesta in trgi, skozi katere peljejo lepe in široke ceste, ob katerih je lepo in košato drevje, ki daje mestu prav čedno in bogato lice.

Tisti večer smo prenočevali v Siuox City, ki nosi ime po znanem indijanskem plemenu, ki je prebivalo v teh krajih. To je drugo največje mesto v državi Iowa in je na prvem mestu glede industrije, trgovine z živino in žitom, kjer so tudi veliki mlini. Vse to smo opazili, ne da bi bili kaj izpraševali, ker smo vse to takoj videli, ko smo potovali skozi to mesto.

Naslednje jutro pa smo že opazili na svojem potovanju veliko izpremembo. Odpiral se nam je pust svet, vse je izgledalo suho in rjavo. Tukaj pa že ni bilo videti, da bi farmarji živeli v takem blagostanju, kar smo opazovali v Iowi. Farmarske hiše so bile opaljene od sonca in precej revne in še te so bile precej poredkoma. Torej potovali smo po državi South Dakota. Že itak huda vročina se je tu še povečala in namesto hladilne sapice, nas je objemalo toplo ozračje in temperatura se je dvigala od 80 do 90 stopinj in še naprej do 98 in 100 in še čez. Usta so se nam posušila in vse krog nas je bilo suho. Nobene pomoči ni bilo proti silni vročini, edino pomoč nam je nudila naša thermo steklenica, v kateri smo imeli nekaj hladilne pijače. Prepričali smo se tudi, da nam je bilo hladneje, če smo imeli okna avtomobila zaprta, da ni mogel vroč zrak s tako silo do nas.

Zelo smo se čudili, kako vendar ti ljudje žive v teh krajih, kjer vlada tako silna vročina in zemlja pa je pusta. Čudili smo se, kaj neki bi bilo temu krivo, da je komaj nekaj milj iz prejšnje države, pa že taka puščava. Premišljevali smo že, če mogoče ljudje, ki žive tukaj vse svoje življenje, niti ne vedo, da je komaj nekaj milj iz tega kraja lepa in rodovitna zemlja.

Slišali smo že o Badlandih in z velikim zanimanjem smo pričakovali kaj neki je to, kajti po tako pusti pokrajini kot smo se vozili, pač nismo mogli pričakovati kaj dobrega. Res smo bili presenečeni, ko smo prišli do Badland in z velikim začudenjem zrli na ogromne skale, ki so štrlele visoko v zrak nad nami, gole in puste ter razbeljene od sonca. Te skale so vsakovrstnih oblik in izgledajo kot velikanska poslopja. Vročina je tukaj narastla do 110 stopinj. Tako smo bili presenečeni, da smo ustavili naš avtomobil in izstopili ter posneli nekaj slik tega kraja, da bomo imeli spomin, kaj so Badlands.

Cesta se je vila med temi skalnimi velikani in vedno so se nam nudili novi prizori, različne oblike in barve. Po nekaj milj vožnje smo že bili na vrhu skalnih velikanov. Cesta se vije v velikih ovinkih po tem skalovju. Tu smo tudi prvič ugledali veliko grmičje kadulj (sage brush). Mnogokrat smo že čitali v raznih povestih, ki opisujejo naš zapad, o teh kaduljah, a nikdar nismo imeli še prilike, da bi si jih bili pobližje ogledali in si sploh nismo mogli predstavljati, kako izgledajo. Nad nami je bilo krasno modro nebo, po katerem so plavali sivi oblački kakor volneni kosmiči.

Velikanska skalarje bila videti kot da je razklana, a je bila ena in če pogledaš v globino te razpoke kakor daleč ti seže pogled in končno pa uzreš krason barven prizor. V dolini na desno se ti odpre krasna ravnina, katera nudi res čaroben prizor pod sinjim zapadnim nebom in edina rastlina na tej ravnini je kadulja, ki izgleda sivo-rjava, dokler se ne izgubi v peščeni puščavi. Res čudovita je naša zemlja.

Izvedeli smo, da dolina, po kateri smo prej potovali, je bila nekoč morsko dno. Seveda je bilo to pred milijoni let in te velikanske skale so ostanki iz te dobe, tako so se nabirali velikanski skalni skladi, ki segajo do 500 čevljev v višino in še višje. Ti skladi so tako raznobarvni, da je videti kot bi bila ena sama krasna mavrica. V teh vročih krajih so nekoč živele številne morske živali, katerih ostanke se še danes dobi v tem skalovju, kjer so raziskovalci dobili že številne ostanke pra-zgodovinskih živali. Mnogo teh okamenin se lahko vidi v raznih muzejih širom Amerike, posebno v Rapid City, toda čas nam ni dopuščal, da bi si ga bili ogledali.

Kakor smo sprva gledali na to pokrajino v velikem presenečenju, jo sedaj gledamo z umevanjem. Čas je hitro potekal in sonce se je že nagibalo proti zatonu in mi pa še vedno nismo vedeli, kam nas bo pripeljala ta cesta. Bili smo že lačni in utrujeni, a ni bilo še nobenega izgleda za kakšno človeško bivališče, kjer bi mogli prenočiti.

Res smo imeli posteljo v avtomobilu, a s tem nam ni bilo dosti pomagano, ker v avtomobilu sta lahko spala samo dva, ostala dva pa bi bila morala spati na prostem. Slišali pa smo precej o kačah klopotačah in tista dva, ki bi morala spati na prostem, si prav gotovo nista želela kačje kompanije v spanju. Vročina nas je bila zelo zdelala in zaloga vode je bila že zdavnaj potekla. Precej po-vešeno smo zgledali, ko smo se po dolgem času ustavili na samotni gazolinski postaji, kajti tudi naš avtomobil je že trpel vsled prevelike vročine in napora, da je kar voda vrela v hladilniku.

Silna žeja nas je morila, stopili smo v malo trgovinico poleg postaje, kjer smo si kupili mehke pijače (10 centov stekleničica). Uslužbenec na gazolinski postaji se je kar stresel, ko smo ga vprašali, da bi nam na-lil vode v hladilnik. Ponudil nam je vode, če jo hočemo piti, a kaj več pa je ni imel na razpolago, ker se jo zelo težko dobi v teh krajih.

Kabine v senci so bile zelo privlačne za nas, a mislila sem si, če so tako pri malem z vodo, potem jo tudi ne uporabljajo preveč pri snažen ju in tako smo nadaljevali svojo pot. Vročina je še vedno držala, kljub temu, da se je že sonce bližalo zatonu. Naše ure so kazale 10 zvečer. Avtomobil je bil zamazan, ko je zapeljal v Rapid City s štirimi utrujenimi potniki, ki so si želeli, da bi bili doma na mehki postelji.

Rapid City je mesto, ki je poznano tudi kot mesto sedmerih dolin. Ima krasne parke, v katerih je polno velikanskih kipov prazgodovinskih živalskih velikanov. Tu so muzeji, kjer so shranjene okamenine iz Badlands in umetnine Sioux Indijancev. Vzelo bi nas bilo ves dan, če bi si bili hoteli ogledati vse te zanimivosti, a kakor sem že prej omenila, čas nam ni dopuščal in poleg tega pa smo bili tudi preveč utrujeni in smo samo gledali kje bi dobili primerno prenočišče.

Mesto samo je zelo moderno in je predvsem odvisno od turistov. Turistovske domove in kabine smo lahko dobili v vsakem delu mesta in vsake vrste. Bilo jih je toliko, da že nismo vedeli, kje naj se ustavimo. Prišli smo do malih bangalov, ki so bili tako lično zgrajeni vsak zase in na vsaki verandi pa so bile posajene raznovrstne cvetlice, da imajo res privlačno zunanjost.

Takoj sem bila zadovoljna, da tukaj prenočimo. Hitro sem stopila iz avtomobila, da uredim vse potrebno. Lastnik nas je odpeljal prav v zadnjo teh kabin, ki je stala na pobočju griča, katero smo tudi najeli za dotično noč. V teh kabinah so bile postelje vse v eni sobi, a vsaka v svojem kotu. Sredi sobe pa je stala miza, umivalnik in peč, če si je kdo izmed stanovalcev želel sam kuhati. Bila sem vesela. Hčerka in jaz sva takoj pohiteli v pršno kopel j, kjer nam je utrujenost pregnala hladna voda ter naju poživila. Po končani kopelji pa sva takoj skočili v posteljo. Ker sem jaz nadzorovala vse, zato sem morala počakati in čuti, da so bili vsi v posteljah.

Slonela sem ob steni in potrpežljivo čakala, da je bilo vse v redu, končno pa je prišla tudi name vrsta, da sem lahko legla k počitku in sicer na posteljo blizu okna, tako da sem videla migljajoče zvezde na jasnem nebu, preko mene pa je pihljala hladna sapica, ki me je zazibala v sladek sen.

Kakor me je bil objel trden spanec, pa sem se nenadoma prebudila. Zdelo se mi je, kot da sam vrag ve kako bi rada spala in kako sem potrebovala počitka in mi sedaj ne da miru. Previdno sem stopila in prižgala luč ter pazljivo gledala po postelji, kaj neki si je predrznilo kaliti moj počitek—kaj me je grizlo. Vse sem pregledala, a nikjer ničesar, kar bi vzbudilo mojo pozornost. Seveda sem pa s tem, ko sem prižgala luč zbudila tudi ostale, kajti gledala sem tudi po sobi, če je mogoče kakšna miš, ki nam ne da miru. Tri pare zaspanih oči me je gledalo, žejni so bili. Moj soprog je hotel vode, potem tudi otroci. Ker sem bila najbolj zbujena, zato sem stopila jaz po vodo.

Ko sem točila vodo, sem pa presenečena opazila, da je krog umivalnika in vodovodne cevi vse polno malih živalic* ki so bile še manjši kot naše mravlje. Tedaj pa sem pričela ogledovati okrog in opazila sem, da so bile vse stene polne te golazni. S tem pa je bil uničen tudi naš počitek, nihče ni mogel več zaspati in zjutraj smo vstali bolj utrujeni kot smo bili zvečer in taki smo nadaljevali potovanje.

Kljub temu, da nam je bil tako pokvarjen nočni počitek, pa vseeno nismo mogli spati na avtomobilu, kajti pokrajina, po kateri smo vozili, je bila tako slikovita, da nam je pregnala ves zaspanec. Vozili smo dalje, višje in višje in smo končno prišli do vznožja "črnih gričev." Krasna pokrajina je to. Vse povsod zelena trava, po kateri se je pasla živina. Med posameznimi farmami pa so bili razni napisi, ki so nam oznanjali zanimivosti dotičnega kraja, kjer lahko za malo vsoto 25 centov vidiš čuda narave.

Na nekaterih farmah smo videli precej velike ograje, kjer je stal nagačen bronho, v taki poziciji, da je izgledalo kot da je pripravljen prekucniti vsakega jahača, ki bi se mu predrznil približati. Proti malemu plačilu, si lahko zajahal tega nagačenega divjega konja in si zamahal s klobukom, da je izgledalo kot da jahaš najbolj divjo žival, ki te bo vsak čas vrgla iz sedla. Poleg tega pa se tukaj lahko še marsikaj vidi brezplačno. Cesta je peljala dalje mimo teh farm in dalje po klancu skozi lep smrekov gozd, ki se je kakor zelene pušice dvigal proti nebu.

Večkrat smo se peljali skozi naravne tunele, ker po nekaterih krajih skale vise preko ceste. Skalovje po teh krajih je polno razne rude, ki se leskeče v sončnih žarkih in v ozadju teh skal pa je lep zelen gozd. Kar naenkrat pa smo se znašli v Mount Rushmore. Večkrat sem že videla te pokrajine v kino gledališču, a vse nekaj drugega je, če vidite vse to v naravi sami, s svojimi lastnimi očmi.

Na pobočju tega skalnega gorovja je videti spomenike štirih velikih Amerikancev. Izklesana glava George Washingtona, ki meri od čela do brade 60 čevljev. Nos na Lincolnovem spomeniku je daljši kot je ves obraz slavne egiptovske Sfinge. Torej tu so vklesani spomeniki Washingtona, Jeffersona, Lincolna in Theodor Roosevelta. Kakor muhe izgledajo delavci, ki vise na yrveh, ko še vedno delajo na teh spomenikih. Kadar se premice j o po vrveh, izgleda kakor bi bili velikanski pajki, ki se sprehajajo po svojih mrežah. Povedano nam je bilo, da bo država potrošila skoro $500,000 za gradnjo ceste, ki bo vodila krog teh spomenikov.

Pravijo, da če greš na konec sveta, pa boš še vedno srečal človeka, ki te pozna, tako smo tudi mi srečali tukaj mlad par, ki se je še pred dobrim tednom vozil k poroki v naših avtomobilih. Sedaj sta bila na ženitovanjskem potovanju. Bila sta ožgana in rjava od sonca kot rjava medveda. Veselilo nas je, da smo se srečali. Ona dva pa sta bila namenjena v nasprotno smer, baš odkjer smo mi prišli. Predno smo nadaljevali potovanje, smo si marsikaj povedali vsak iz svoje izkušnje in nato pa smo odpeljali vsak svojo pot.

Potovali smo preko gora in dolin, po gozdovih in zopet kamnitih puščavah, katerih ogromne skale so se dvigale proti nebu kot velikanske stavbe različnih oblik. V resnici je bil krasen pogled !na vse to. Zdelo se mi je kot da so tu nebesa na zemlji in skoro bi rekla bi bil človek nevoščljiv tistim, ki žive v teh lepih krajih.

Proti poldnevu smo dospeli v Lead, kjer nam je bilo priporočeno, da si ogledamo zlati rudnik, ki je na hribu nad mestom. To je najbolj produktiven zlati rudnik v Zedinjenih državah. Šli smo na hrib, da si ga ogledamo. Tukaj pa so nam povedali, da moramo malo počakati, da pride stražnik, ki nam bo razkazal. Seveda pa nam je bilo dovoljeno ogledati si rudnik samo na površju, kajti v jame ni dovoljeno nikomur razven delavcev. Ker pa nam ni bilo dovoljeno v rudnik, kar smo si pač bolj želeli videti kot pa samo na površju, zato smo odšli, brez da bi si bili kaj ogledovali in če bi ne bilo še tako vroče, mogoče bi bili še čakali.

Šli smo doli v mesto, kjer smo si privoščili malo prigrizka. Omeniti moram tudi, da smo se vozili tudi skozi slikovito mesto Deadwood, kjer so se pripravljali za neko predstavo, katera se imenuje "Days of '76." Vsi ljudje v tem mestu se pripravljajo nato že v sredini zime. Možje si puste rasti dolge brade, da so bolj podobni pionirjem, ki so prišli v to deželo v letu "'76." Na dan te predstave se vse mesto ogrne v narodne noše in če bi ne bilo v mestu nekaj modernih stavb, bi človek res pozabil, da živi v današnjih časih in bi bil gotov, da se nahaja v dobi, ko so še možje hodili na lov in ženske pa so se skrivale doma in"; skrbele za dom. "To so bili srečni stari časi," pravijo stari ljudje.

Videli smo že nabite lepake, ki so naznanjali to prireditev in možje so hodili okrog s svojimi dolgimi bradami, toda mi nismo imeli toliko časa, da bi bili čakali tam par tednov in videli to predstavo, čeprav smo bili zelo radovedni.

Od tu dalje pa se nismo več vozili po zelenih gričih. Cesta nas je peljala po ravnem svetu in vročina je bila neznosna. Kljub temu, da je zemlja izgledala pusta in suha, pa smo videli farme na desno in levo. Videli smo pšenična polja, ki pa so izgledala kot posušena slama, kljub temu, da je pšenica še rastla na polju. Tako obdelovanje imenujejo "dry farming." Rada bi bila zvedela kakšno je to obdelovanje, a tudi sedaj nismo imeli časa, da bi se bili kaj dlje zamudili in to izvedeli, če bom imela kdaj priliko, da bom izvedela kakšno je "dry farming" obdelovanje, vam bom tudi z veseljem sporočila.

Prenočevali smo v majhnem mestecu Gillette. To mesto je napravilo na nas zelo čuden vtis. Ko smo si preskrbeli prenočišče, smo si hoteli ogledati posebnosti tega mesta. Ogledali smo si telefonsko centralo. Nikakor si ne morem misliti kako je moglo toliko modernosti prodreti v to mesto. Poslopja so tako starinska in trgovine so res prava starina iz prejšnjih stoletij. Opazili smo, da plumberji še vedno prodajajo kopalne banje, ki so bile v rabi v preteklem stoletju in ki so sedaj že zdavnaj iz mode. V mnogih krajih smo opazili, da služijo trgovine obenem tudi kot stanovanje za vso trgovčevo družino. Iz trgovin, ki so bile še odprte v tej pozni uri, pa je prihajal zelo neprijeten vonj.

Ljudje so postajali okrog in nas ogledovali. Vsi so bili večina v svojih delavniških oblekah. Vse je izgledalo zelo revno. Mislila sem si, da mi ne izgledamo bogve kako v naši potni obleki, a kljub temu smo bili boljše oblečeni kot pa ti meščani. Zvedeli smo bili tudi za nekega moža, o katerem pravijo, da poseduje skoro polovico tega mesta. Povedano nam je bilo, da se piše Rozman in če bi bili vedeli kje ga dobiti, bi se bili gotovo tam tudi ustavili in ga povprašali, če ni mogoče Slovenec.

No, sedaj pa smo prihajali v pravo velefarmarsko pokrajino. Večkrat smo že premišljevali kakšni so ti kraji in kako neki izgledajo tista velika posestva, ki jim pravijo ranče. V naše presenečenje pa ne izgledajo tako romantična, kakor smo si predstavljali, v resnici rančev skoro videli nismo. Kar smo videli, so bila velikanska zemljišča, poraščena z kaduljami, med katerimi se je pasla živina. Vozili smo se ure in ure predno smo dospeli do farmar-skega bivališča. Na več krajih pa smo videli znamenja, ki so nam povedala, da se gotov ranč nahaja deset ali petnajst milj v notranjost, kajti domovi rančerjev so vedno bolj v središču obširnega posestva. Tu ni nič nenavadnega za rančerja, da ima po sto kvadratnih milj zemlje.

Kljub tem obširnim posestvom pa ima živina jako slabo pašo in lastniki morajo imeti precej pastirjev, da pazijo na živino, ki se sprehaja iz kraja v kraj. Ta velikanska posestva so v državi Wyoming, ki je poznana po teh rančih. Ceste po teh krajih niso v preveč dobrem stanju in zelo dolgočasne, kapti mesta so zelo oddaljena drugod drugega in večkrat smo si mislili, kaj bi bilo z nami, če bi nam slučajno zmanjkalo gazolina in vedeli smo, da pastirji (cowboys) tudi jezdijo po teh cestah, ker smo dobili precej velik žebelj v avtomobilsko kolo.

Le redkokje se nam je nudila prilika, da smo videli kje kakšnega pastirja in še to v veliki razdalji. Spoznali smo ga po škornjih z visokimi petami, ker so drugače oblečeni kakor pa navadni delavci v vrhnjih delavskih hlačah. Značilno pastirsko (cowboy's) obleko se oblečejo samo ob sobotah, ko gredo v mesto.

V mestu Sheridan smo dali popraviti naše kolo. Soprog je ostal pri avtu, midve s hčerko pa sva šli v mesto. Kar čudila sem se, ko sem videla, kako je bilo vse moderno in kljub temu ima še tako zapadni značaj. Trgovine so moderne kot v Clevelandu v sredini mesta, a kljub temu je bilo vse nekam tuje. Na cestah je bilo videti precej lepih novih avtov in vmes pa so ponosno vozili s svojimi konji rančarji. Vedno pa lahko razločite rančarja in pastirja, kaj ti rančar pride v mesto vselej s svojo ženo ali hčerjo, ki so oblečene v "khaki" obleko, ki je značilna za zapad in se takoj spoznajo izmed drugih mestnih prebivalcev, kar je posebno značilno za nje, je njih ponosna in samozavestna hoja.

Pastirji pridejo v mesto vse bolj za zabavo in vselej oblečeni v svoji najboljši obleki, ki je zelo pestra. Taka obleka stane včasih do sto dolarjev in tudi več, kajti že samo klobuk stane od $18 do $30. Škornji stanejo do $24, srajca, ki je navadno svilena in raznobarvna pa stane do $10 itd.

Prva pot takega pastirja, ki pride v mesto je v salon. Ko si uteši svojo žejo, nato pa se vse-de pred kakšno moderno trgovino in pretegne svoje noge kakor pač daleč jih more in si prične zvijati cigareto, če pa so v mestu tudi njegovi tovariši ima takoj dovolj družbe. Vsi skupaj sede v vrsti na pločniku dokler se jim poljubi in kadar pa se jih zopet loti žeja, pa so vedno saloni odprti.

Posebnost za nas so bile tudi stare Indijanke, ki so posedale kar po sredini pločnikov, kjer jedo in s svojimi malimi očmi opazujejo okolico. Tudi nas so opazile, ko smo si jih ogledovali. Zapad se zelo razlikuje od vzhoda že po tem, ker na vzhodu niti berači ne posedajo po pločnikih.

Zelo smo bili veseli, da smo si dali popraviti naše kolo, ker čakalo nas je veliko presenečenje. Potovali smo skozi "Big Horn" bazen in kmalu pričeli iti v gore. Potovali smo že po visokih gorah Pennsylvanije in Kanade, a vse tisto ni bilo nič proti temu gorovju, ko nam je kar sapo zapiralo. Popolnoma nič nismo bili pripravljeni in v začudenju smo potovali vedno višje in višje. Zgledalo je kot da cesta obkrožava velikanske gore in kar bali smo se pogledati v dolino, kajti že samo misel, če bi se nam le kaj malega pokvarilo na našem avtu, nam je bila dovolj, da smo premišljali kaj se lahko zgodi z nami. Mislim, da bi nas sploh ne našli, če bi se bili tu zatočili po pobočju in obležali v globokem prepadu.

Pobočje tega gorovja je poraščeno s smrekovimi gozdovi in daleč spodaj v dolini pa so farmarska posestva. Zrak je bil precej hladan, potovali smo dalje, misleč, da te ceste sploh ne bo konca ne kraja. Končno pa smo le prišli na bolj raven svet, čeprav smo bili visoko v gorah. V naše veliko začudenje pa smo videli tu črede ovac, ki so se zadovoljno pasle in zelo smo se čudili, da je sploh mogoče, da bi tukaj bivalo kakšno živo bitje, kajti že v poletju so pota tako nevarna, kako more biti tu šele v zimskem času, ko menda sploh ni mogoče priti v dolino s teh gora.

Ustavili smo se in se malo odpočili ter si natrgali nekaj cvetlic. Zrak v tem višavju je čist in narava krasna. Ko smo nadaljevali naše potovanje, se je cesta vila v dolino. Vozili smo se med lepimi mladimi gozdovi, ki so rastli na pobočju in ob bregovih šumečih rek. Spotoma smo videli tudi več slapov in CCC kemp, katere tudi skrbe za čistočo cest in skrbe za te mlade državne gozdove. Vozili smo s precejšnjo hitrostjo po klancu, ko nenadoma priskače na cesto mlad srnjak. Ustavil se je in nas gledal s po konci dvignjeno glavo prav tako začudeno kakor mi njega.

Ko smo že zapuščali grmovje, smo srečali dva rančerja, ki sta šla k studencu pit vodo, ker smo bili tudi mi žejni smo se ustavili, da se tudi mi malo okrepčamo s hladno studenčino. Bila sta zelo prijazna kot so sploh ljudje na zapadu. Povedala sta nam, da črede ovac in goveje živine, ki smo jo videli visoko gori v planinah, tja zaženo lastniki spomladi, a na jesen pa gredo zopet ponje. Vsak pa ima svojo živino zaznamovano, da jo tako lahko spozna. Napravili smo par opazk glede strme ceste in kaj sta nam povedala, da pred dobrimi desetimi leti pa še take ceste niso imeli, ampak je bila samo nekaka indijanska steza, ki je bila še vse nevarnejša kot sedanja cesta. So pač trdni in čvrsti ti ljudje na zapadu.

Dan se je nagibal proti zatonu, prišli smo do mesteca Cody, ki nosi ime po Buffalo Bill Cody-u, kdor še mogoče ne pozna imena tega moža, naj vam tukaj omenim, da je bil on nekdaj državni paznik,'ki se je rodil v Scott County, Iowa, 26. februarja, 1845 in ki je bil poznan tudi pod imenom "Buffalo Bill." To ime je dobil, ko je bil zaposlen pri Kansas-Pacific železnici, kjer je bil dobavitelj mesa za delavce in je v enem letu in pol pobil 4,800 bivolov. On je bil siguren strelec, drzen jahač in se je večkrat srečal z Indijanci. Pozneje je bil izvoljen v postavodajo države Nebraske. Leta 1883 pa je organiziral "Wild West Show," s katerim je potoval iz kraja v kraj polnih 20 let. Še kasneje pa je pričel pisati knjige, kar je še posebno povzdignil njegovo slavo. Umrl je leta 1917. Njegove spomenike dobite vsepovsod po zapadu, kajti on je junak vsakega mladega fanta na zapadu.

V tem mestu smo videli tudi "rodeo" predstavo. Kakor je bil vroč dan, pa smo zvečer pri tej predstavi sedeli zaviti v odeje, tako je bilo hladno. Pri tej predstavi pa smo bili precej razočarani, ker je izgledalo, da so bili vsi, ki so nastopali pod takim vplivom, da so kazali veliko več poguma kot pa ga je potreba za ježo divjega konja. Veliko bolj pa so nas zanimali ljudje,, ki so sedeli pred nami in so bili iz New Yorka. Prišli so bili iz Dude Ranch.

Na Dude Ranch se navadno ustavljajo izletniki iz vzhoda. Tu se oblečejo v popolno pastirsko obleko, moški in ženske, si lahko najamejo konje, da se tako zabavajo kot pravi pastirji. Na tem ranču je najetih več pravih pastirjev (cowboy-ev), da zabavajo te izletnike. Seveda se jim to izplača, ker navadno ti izletniki zapravijo tukaj precej denarja. Ti pastirji morajo skrbeti, da imajo izletniki, ki se ustavijo na tem ranču, vedno dovolj zabave in da dobe res pravo sliko zapada.

V rodeo predstavi so nastopili tudi Indijanci s svojim bojnim plesom. Ko so bili s svojim nastopom gotovi, tedaj pa so prišli med gledalce in prosili kot pravi berači. Vseeno je bilo precej veselja in zabave, ker je vladalo med navzočimi zelo veselo razpoloženje. Reči pa moram, da so take predstave v naših vzhodnih mestih veliko boljše, ampak povedano pa nam je bilo, da te predstave na zapadu so bolj za zabavo pastirjev kakor tudi navzočega občinstva in ne toliko za profit, kakor je to v naših mestih.

Naslednje jutro pa smo se podali na pot proti Yellowstone Park. Dospeli smo tja krog poldne. Pri vstopu v park smo najprej plačali vstopnino $3 in nato pa so nas in avtomobil pregledali, da bi ne imeli s seboj psov ali kakega orožja. V avtomobilu pred nami so imeli psa, kateremu so morali natakniti nagobčnik in v avtomobilu pred tem, pa so imeli puške, katere so pazniki zapečatili, predno so dovolili nadaljevati pot.

Yellowstone park je v resnici lepa pokrajina, ki zavzema 3,471 kvadratnih milj površine. Ceste peljejo preko gora, kjer so krasna jezera obdana z zelenimi gozdovi. Kamor smo se ozrli, povsod se nam je odprlo zopet kaj novega za naše oko. V šumečih vodotokih srno videli ribiče, ki so stali do kolen v vodi in lovili ribe. Takih vodotokov je precej v tem gorovju. Tu vidiš slikovite vodopade in slapove, kjer si vsak izletnik gotovo poišče svojo kamero, da si vzame njih sliko za spomin. V tem gorovju pa so tudi visoki vrhovi, ki so pokriti z večnim snegom in dajejo številnim jezerom res krasno lice.

V tem parku je nad tri tisoč toplih vrelcev. Videli smo soparo, ki se kadi iz tople vode, a le malo je bilo videti vodometov, ki bi metali vodo kaj bolj visoko. Najlepši pogled je na "Old Faithful" vrelec, ki res meče vodo precej visoko. Povedano nam je bilo, da je vsako leto manjši in bo gotovo nekega dne tudi ta izginil.

Videli smo medvede in bivole. Medvedi hodijo kar prosto. Strogo pa je prepovedano dajati jim kakršno koli hrano. Včasih so ti medvedi zelo vsiljivi, če jim zadiši kakšna sladkarija, tedaj ne bodo hlastnili samo na sladkarijo, ampak tudi po roki ali kar pač dosežejo.

V tem parku smo srečali tudi dva avtomobila, ki sta imela ohijski licenco. Pozdravili smo se kljub temu, da se nismo še nikdar prej videli. V pogovoru sem povedala eni izmed žensk, da sem slišala, da kjer se izletnik nahaja opoldne v tem parku, da mu je priporočano, da naj tam tudi ostane, da bo na večer v bližini dobil prenočišče v kakšni kabini. To sem povedala tudi mojemu soprogu, a ni tega vzel resno. Proti večeru nas je v resnici zeblo, da nas je kar stresalo od mraza. Ogledali smo si tudi Mammoth Hot Springs, tukaj prihaja iz zemlje tako vroča voda, da si lahko skuhate v njej jajce brez vsake kurjave. Deževalo je in zeblo nas je, da smo bili vsi premrti. Želela sem si, da bi smela vtakniti svoje premrle noge v to vročo vodo. Toda povedali so mi, da je to zelo nevarno in da je nekaj podobnega že poskusila neka ženska in je vsled tega dobila take bolečine, da je morala k zdravniku.

Hiteli smo v "Old Faithful," kjer je nad šest sto kabin za turiste. Predno smo si imeli priliko ogledati ta kraj, smo hiteli in si rezervirali prenočišče. Bilo je krog šeste ure zvečer. Vse kabine so bile že oddane in zgledalo je, da bomo morali spati na prostem v medvedji družbi. Kakor sem si želela, da naj mož vzame svaj moje ime za slučaj, da bi kdo odpovedal prenočišče, pa mi je povedal, da je moje ime šele na osmem mestu.

Napotili smo se v restavracijo k večerji. Tu pa pristopi k meni mlada ženska in me je nagovorila : "Ali niste vi tista, ki nam je svetovala, da naj si zgodaj preskrbimo prenočišče?" Spominjala sem se, da sem res nekomu pripovedovala, a se nisem mogla spomniti komu. Priznati moram, da sem se počutila precej ponižano pred njo, zakaj jaz sem bila tista, ki sem svarila druge in sedaj pa sama zase nisem preskrbela in bomo najbrže morali sedeti zunaj na hladnem.

Ob pol osmih pa smo šli zopet nazaj h kabinam, da bi po-izvedeli, če se je dobilo kaj prostora za nas. Čakali smo v vrsti in naše ime je bilo poklicano zadnje. Treba pa je bilo tudi rjuhe in odeje posebej naročiti, a tudi teh je bilo že vseh zmanjkalo. Nič se nismo več pregovarjali, povedana nam je bila številka naše kabine in s tem smo morali biti zadovoljni. Res smo imeli nekaj svojega za na postelje, a tega ni bilo dovolj. V resnici me je tako zeblo, da sem se kar sama sebi čudila, kako je to mogoče, da sem bila tako zmrznjena.

Naslednje jutro smo bili skoro napol zmrznjeni, kajti toplomer je kazal še zjutraj ob osmih komaj 35 stopinj in prepričana sem, da je bilo še bolj mrzlo ponoči. Toda kakor hitro smo se oblekli, smo takoj odšli ven, da si ogledamo "Old Faithfull" vrelec, ki samo v gotovem času deluje. Bila je skoro devet ura, ko smo opazili, da je pričel postajati bolj živahen, knočno pa je pričel brizgati vodo vedno močneje, da smo se že ozirali proti nebu, da bi videli, kako visoko v zrak meče vodo. Bil je res krasen pogled na to.

Tu smo srečali tudi skupino mladih fantov, ki so tukaj taborili s svojim učiteljem, bili so iz Clevelanda. Sedaj smo bili pa namenjeni v Teton gorovje. Cesta pelje skozi slikovite pokrajine, mimo številnih jezer. Kolikor bližje smo prihajali do Teton parka, toliko bližje smo bili s snegom pokritem vrhu Teton gorovja. Tukaj bi bili lahko ostali kakor dolgo bi bili hoteli, a čas naših počitnic nam ni dovolil, da bi si bili vse ogledali kakor smo si želeli.

Od tu pa smo krenili proti Salt Lake City, Utah. Napravili smo si bili načrt, po katerem bi bili vozili bolj po bližnjici, a to pa ni priporočljivo za človeka, ki ne pozna cest, to je pač priporočljivo doma, kjer so nam vse ceste znane. Komaj sfno zavozili po začrtanih cestah, že se nam je dozdevalo, da smo zašli. Nikjer ni bilo človeškega, bivališča, da bi bili mogli vsaj povprašati za pot. Dolgočasna cesta vodi skozi gozdove. Proti poldnevu smo bili že vsi lačni in žejni. Tu pr. smo srečali truk, na katerem so se vozili fantje, ki so v CCC kempah. To je bil prvi avtomobil, ki smo ga srečali po dolgi vožnji.

Ustavili smo in jih vprašali za pot. Povedali so nam, da naj kar lepo vozimo dalje, da pridemo na glavno cesto. Vprašali smo jih, kako daleč je še do glavne ceste, a so se nam samo smejali in rekli, da naj kar vozimo, dokler ne pridemo na glavno cesto. Pozno zvečer smo prišli do s kamenjem nasute ceste, torej to je bila glavna cesta. Ob tej cesti smo prvič videli človeško bivališče po celodnevni vožnji. Zgledalo je, da so ljudje precej premožni, ker zemlja je izgledala zelo rodovitna. Vsepovsod so podirali stara poslopja in namesto njih postavljali nova. Po precej dolgi vožnji smo zavozili v globoko sotesko, skalne stene so dvigale visoko na obeh straneh in med njimi pa se je vila ozka cesta, poleg katere pa teče šumeča reka.

Videli smo precej ribičev, kajti v tej reki so največ postrvi. Po številu ribičev smo sodili, da moramo biti že v bližini kakega mesta. Še nikdar nismo tako željno pričakovali mesta kakor sedaj in res dospeli smo v mesto Ogden, Utah. Zavozili smo na široko cesto, ki nas je vodila prav v sredino mesta Tu smo dobili prostor za par-kanje avtomobila na glavni cesti mesta, ki je nalašč rezerviran za parkanje turistovskih avtomobilov. Tako smo se počutili kot da nas je sprejelo vse mesto.

Prvo kar nam je bilo na misli, je bilo treba poiskati prostor, kjer bi se dobilo kaj za pod zobe. Kakor nam je bilo svetovano, da naj na potovanju vselej gledamo za znak AAA, smo tudi tu zagledali tako znamenje. Smelo trdim, da se ne boste nikdar kesali, če se na potovanju ustavite v prostorih pod tem naslovom, ker boste izvrstno postreženi. AAA pomeni American Automobile Association. Ti prostori so pod strogim nadzorstvom in njih glavna skrb je, da so vsi gostje točno postreženi.

Vstopili smo. Prijazna strežajka je takoj pristopila in je bila pripravljena, da nam postreže. Na jedilnem listu je bila glavna jed gorska postrv, ker jih do sedaj ,še nismo bili pokusili, zato smo se odločili, da jih bomo sedaj, ko se nam nudi prilika. Moj sin pa si je zaželel "banana split," ker je bil prepričan, da mu bo bolj teknilo kot pa ribja pečenka. Že si je mislil naročiti, ko mu je oko obstalo na jedilnem listku. Brž pove strežnici kaj želi, a ker ga ni razumela pravilno, zato ji je napisal na listek, ko mu je pa prinesla zaželjeno je bil pa silno razočaran, kajti to ni bil "banana split," kot smo ga vajeni pri nas. Prinesla mu je namreč nekaj v velikem kozarcu, kar je on gledal z velikim začudenjem, da se je celo strežajka ustrašila kaj je narobe, tedaj pa ji on pove kako servirajo "banana split" v naših mestih. Hitro se je obrnila, jer mi je hotela postreči po njegovi želji, a sedaj pa mu je prinesla na velikem krožniku majhno porcijo sladoleda politega s sirupom. Postavila ga je predenj z dobrodušnim nasmehom na licu.

Sedaj je videl, da ne more dobit zaželjenega, zato se je lotil s precej dolgim obrazom tega sladoleda, kajti bil je gotov, da je zelo prikrajšan. Ko smo odhajali, nas je pri vratih pozdravila lastnica restavranta in s smehom na licu rekla: "Ali je to tisti malo fantek, ki ni mogel doseči visokega kozarca?"

Ko smo bili zopet namenjeni k našemu avtu preko ceste, se je v istem času zaobrnila prometna luč, ki je kazala za nas "Stop," v istem času ko se je zaobrnila luč pa smo slišali tudi žvižg piščalke, a policaja pa ni bilo nikjer. Ogledovali smo skoro 15 minut kje neki stoji policaj, da ga ni videti. Vprašali smu taksi voznika, ki nam je razložil, da prometna luč in piščalka delujeta skupaj, torej ni nobenega policaja v bližini, ki bi dajal znamenja s piščalko.

Ta večer smo prenočili v tem mestu. Naslednjega dne pa smo bili namenjeni v Salt Lake City. Mnogo smo že čitali v zgodovini zapada o njem, a si nismo mogli predstavljati kaj naj pričakujemo v tem mestu in kako lice ima. V resnici smo bili presenečeni, ko smo dospeli do mesta. Tu so se nam odprle široke ceste, kakor že prej v Ogdenu. Mesto napravi na turista kaj prijeten vtis, široke ceste tudi v sredini mesta je nenavaden pojav v ameriških mestih, čistoča prve vrste vse povsod, čista gorska voda šumi po odvodnih kanalih, ki daje mestu zelo hladilno ozračje.

Priporočeno nam je bilo, da kadar bomo v tem mestu, da ne smemo zamuditi prilike in si ogledati Mormon tempelj, ki stoji v sredini mesta. Vse ceste vodeče od tu imajo imena po tem templju in sicer: North Temple, East Temple, itd.

Z velikim zanimanjem smo stopili v velikansko tempeljsko poslopje, ki stoji v sredini krasnih vrtov. Najprej smo šli v zborovalno dvorano, ki je raz-ven poslopja iz hlodov (Log Cabin) še iz časa prvih naseljencev Mormonov. Da boste vedeli kdo so Mormoni, naj vam tu povem kratko njih zgodovino.

Ime Mormoni imajo po svoji veri in so bili sprva naseljeni skoro v vseh krajih vzhoda, a najgosteje so bili naseljeni v državi Illinois. Ker je bilo pri njih v navadi še mnogoženstvo, zato so bili v vednih sporih z drugoverci. To nasprotstvo pa jim je postalo neznosno in zato so se naselili na divjem zapadu, kjer so pričakovali, da bodo imeli mir pred drugoverci.

Iz vseh strani vzhoda so se vile karavane na zapad in sicer spomladi leta 1846. Veliki nemiri in demonstracije proti Mormonom, ki so se dogajale vedno pogosteje v državi Illinois, so jih prisilile, da so se v vedno večjem številu izseljevali na zapad, kjer so upali dobiti kraj, kjer bodo živeli v miru. Z velikimi težavami in napornim potovanjem so prišli v državo Iowa, kjer so ostali eno leto v času vojne z Mehiko, nato pa so nadaljevali pot še dalje na zapad. Na tem preseljevanju so trpeli veliko pomanjkanje, a misel na trpljenje, ki so ga že prestali jih je silila naprej in jim dajala poguma in moči, da so vztrajali na težavni poti. Mnogo jih je na tej poti tudi pomrlo.

Kadar pa jim je trpljenje postalo neznosno, tedaj pa so krog taboriščnih ognjev zapeli "Hosanas." Njih vodnik, Brigham Young, pa se je trudil, da je obdržal dobro razpoloženje med potujočimi in sicer s tem, da jim je slikal in pripovedoval o krajih, kjer bodo lahko v miru in svobodno živeli. S takim pripovedovanjem jih je vzpodbujal, da so vztrajali, kljub temu, da so bili večkrat do smrti izmučeni tekom potovanja. Pripovedoval jim je, da tudi smrt ni najhujše, ker to je le prehod iz tega sveta domov k Bogu. In ker so bili že itak na poti poiskati si dom, torej tudi smrt ni nič hudega, ker le potom nje bodo zadobili mirni in večni dom pri Bogu. S takimi navduševalnimi besedami jih je vzpodbudil, da so nadaljevali pot in da niso omagali.

Kakor vse druge naseljence tako so tudi Mormone Indijanci sovražili. Brigham Young je pregovoril svoje ljudi, da je ceneje dati Indijancem hrane ali kar zahtevajo kakor pa biti z njimi v večnih bojih. Mormonci so sami stradali, samo, da so imeli mir pred Indijanci.

Utrujeni in ožuljenih nog so potovali preko visokih gora in pod pekočim kalifornijskim soncem in takoj, ko so prišli v dolino, so pa zagledali veliko in od sonca opaljeno ravan. Vodnik jim je povedal, da je to kraj, kjer bodo ostali in si zgradili svoja domovanja. Brezupno so se ljudje ozirali okrog po veliki puščavi in nadlegovali so svojega voditelja, da bi šli še dalje proti zapadu. Toda ta jih je tolažil, da so šli na pot zato, da si poiščejo mirno bivališče in sedaj pa niso zadovoljni z njim, kajti tu je edini kraj, kjer še ni bilo drugih naseljencev in če se oni tukaj ne nastanijo, se bodo drugi in zopet ne bodo imeli miru. To je zemlja zanje in tukaj bodo ostali. Radi ali ne radi, poslušali so svojega voditelja in si pričeli graditi borne barake.

Pričeli so obdelovati zemljo s krampi in lopatami. Marsikateri se je zgrudil pod težkim delom in marsikateri kramp se je zlomil ob trdi zemlji. Young je videl, da je zemlja rodovitna, a primanjkuje pa ji vode. Svetoval je svojim ljudem, da so pričeli kopati jarke izpod gora, od-kjer so pričakovali dobiti vodo. Res je namakanje pomagalo in s tem se je pričelo prvo obdelovanje in ljudje so nestrpno pričakovali sadu svojih rok. Zemlja je rodila dobro in pričakovali so obilnega pridelka. Pšenica je lepo kazala in koruza je izvrstno rastla. Toda nesreča je pač tako hotela. Na polje so se pripodile trume kobilic, ki so uničile skoro ves pridelek. Ljudje so obupani pobijali to nadlego in celo z ognjem so uničevali kobilice, a ves trud je bil zamanj. V svojem obupu so se obrnili k Bogu in ga solznih oči in v goreči molitvi prosili pomoči.

Vsi so bili prepričani, če ne pride pomoč od kje drugje, da jim preti lakota in s strahom so pričakovali zime. Bili so tako izmučeni in že prestradani, da so vedeli da jim bo nemogoče preživeti hudo zimo brez zadostne hrane.

Kot v odgovor na njih gorečo molitev, so se pojavile na nebu jate galebov in se razkropile po polju ter pobirale nadležne kobilice dokler je bilo kje kaj dobiti. Kakor so ti ptiči prileteli nenadoma, prav tako so tudi, ko so svoje delo dokončali, odleteli in nihče ni vedel od kje in kam. še danes vidite na njihovih vrtovih kipe ptičev (spomenike), ki so menda edini te vrste v Zed. državah.

Toda nesreča jih še ni zapustila, kljub temu pa so se združili in si pričeli graditi tempelj, kjer naj bi se zbirali k molitvi. Dovažali so velikanska debla iz gorovja in iz teh hlodov so gradili tempelj, v katerem je bilo prostora za 2,000 ljudi. Ta stavba še danes stoji in v tem templju tudi vidite tudi orgle, ki so bile izdelane v istem času kot svetišče. Te orgle se lahko sliši vsako nedeljo, ko imajo Mormanci svoj program, pri katerem nastopi 2,000 pevcev.

Poglejmo malo te naseljence ob času njih naselitve v teh krajih. Ko so se komaj dobro usta novili, je bilo na več krajih najdeno zlato. Zato so se začele pomikati karavane iskalcev zlata proti zapadu. Namesto miru so bili Mormani zopet nadlegovani po ljudeh, ki so, hiteli v Kalifornijo. Tudi ti naseljenci (Mormani) so pričeli zapuščati svojo zemljo in iskati bogatejšo. Državna oblast, ki jih je dosedaj pustila v miru glede njihovega mnogoženstva, je sedaj začela paziti tudi nanje. Sprejeta je bila tudi postava proti mnogo-ženstvu. Nekaj teh Mormancev se je potem izselilo v Kanado, kjer so lahko nemoteno živeli v mnogoženstvu.

A kakor nikjer drugje, tako tudi v Kanadi ni bilo mogoče življenje za tiste, ki niso izpolnjevali državnih postav. Tudi mormanska cerkev je začela uvidevati in je sprejela zapoved, da noben Mormanec ne sme imeti več kot eno ženo. Zadnjih dvajset let pa žive Mormanci in drugoverci v Salt Lake City v prijateljstvu. Vsa nesoglasja, ki so doslej vladala med prebivalci tega mesta so sedaj izginila. Spomenik prvih naseljencev je Tempel square.

Ni nam bilo mogoče zapustiti tega mesta, da bi se ne bili kopali v Salt Lake. Povedano nam je bilo, da v tej vodi ni nobenega življenja, ker je to nemogoče. Peljali smo se precej daleč iz mesta, da smo prišli do jezera. V parku smo morali plačati malo vstopnino. Vstopili smo in smo mislili, da bomo zagledali vodo, a morali smo plačati še 10 centov za osebo, da smo se peljali z malo železnico kake pol milje daleč do jezera.

Nikdar ne bomo pozabili občutkov, ko smo stopili v vodo, kajti sprevideli smo, da brez prizadevanja od naše strani smo lahko brez vsakega truda plavali na vodi. To pa vem zato, ker jaz ne znam plavati pa sem brez vsake težave ostala nad vodo. Sprva sem se počutila, da me je ta voda zelo utrudila, a to je polagoma prešlo, da smo se vsi prav dobro počutili. Voda je bila zelo mirna sprva, a kmalu pa so pričeli nagajati valovi, ki so nam metali slano voda v oči, kar pa ni posebno prijetno. Kjer nas je namočila ta voda in ko se je posušila, smo čutili slano skorjo. Ko so pričeli valovi pritiskati z vso silo in nam zaganjati vodo v oči, kar nas je pričelo peči, zato smo hiteli iz vode. Torej ni nič čudnega, da ne more ostati v tej vodi nobeno živo bitje.

Salt Lake City je bila tista točka, kjer smo se zopet obrnili in pričeli potovati proti vzhodu. Namenjeni smo bili na Pike's peak. Pregledali smo dobro na naših zemljevidih in si zaznamovali pota, po katerih smo nameravali voziti. Z nekimi čudnimi občutki smo naslednje jutro nadaljevali potovanje. Do sedaj smo še vedno pričakovali kaj novega in da so se počitnice šele pričele, sedaj pa smo spoznali, da se že bliža čas, ko se bomo morali vrniti domov. Edini med nami, ki si je že želel biti doma, je bil moj sin Raymond, ker je bil zadovoljen, da je le videl "cowboya," sedaj ga ni zanimala nobena stvar več. Mislil je samo na svojega psa in prijatelje, ki ga čakajo doma. Vzelo nas je precej časa, da smo potolažili njegovo godrnjanje.

Bila je nedelja. Vozili smo se po ravnini, katera pa je postajala vedno bolj suha. To nam je bilo tuje. Videti je bilo grape, v katerih naj bi bila voda, a je bilo vse suho in skoro z neko grozo in strahom smo opazili kaktusove rastline. Zemlja je bil ožgana in razpokana in to mislim razpokana v pravem pomenu besede. Po tej puščavi smo se vozili že precej časa z nekim čudnim občutkom, bolje rečeno s strahom. Ker ni bilo drugega kakor sama puščava, nas je že pričelo skrbeti glede vode in kaj bi bilo če nam zmanjka gazolina.

Proti poldnevu smo srečali neki truk. Voznika smo vprašali, če je še daleč do prve gazolinske postaje. Povedal nam je, da nismo več daleč od nje in obenem pa nam je svetoval, da se tam gotovo dobro založimo z vsem.

Ob cesti smo opazili znamenja, katera so nam naznanjala, da toliko in toliko milj naprej je edini vrelec v bližini ceste. Ker smo videli take vrelce v Yellowstone parku in ker nismo vedeli kdaj bomo imeli zopet tako priliko, zato smo peljali dalje in si ga ogledali.

Poleg gazolinske postaje je bilo videti, kot da je tam precej globok studenec. Med tem časom, ko nam je nalival gazolin pa smo mi opazovali ta navidezni studenec. Pričel je delovati, a ta vrelec se nikakor ne more primerjati z onim "Old Faithful" v Yellowstone parku. Torej tu na tej gazolinski postaji smo se založili z gazolinom in vodo kakor nam je svetoval omenjeni voznik truka, ki smo ga bili srečali. Poizvedeli smo kje smo se pač nahajali. Povedano nam je bilo, da se nahajamo v puščavi. Kaj je puščava smo bili že malo okusili do tukaj, a povedali pa so nam da imamo še 140 milj poti skozi puščavo.

Zopet je pričela pritiskati vročina, da je toplomer kazal 115 do 120. Skozi odprta okna je pihal topel veter kakor iz furneza. Ob poti smo videli ležati neko žival, bil je to prerijski pes, ker ga do sedaj še nisem videla, smo se ustavili, da sem si ga dodobra ogledala, čeprav je bil mrtev. Glava je podobna podganji, ima košat rep kakor veverica, samo da je kratek kot zajčji.

Ob tej cesti pelje tudi železnica, torej se ni bilo treba bati, da bi kam zašli, ker smo bili tako blizu železniške proge. Kamor smo se ozrli smo videli valovit svet, a zemlja pa je bila suha in razpokana. Edina rastlina, ki smo jo videli so bile kadulje in še te kakor je bilo videti so se borile za obstanek. Sem in tam smo videli tudi kaktus. Na severni strani ceste je železniška proga in še dalje severno pa je gorovje golo in pusto. Večkrat je izgledalo to skalovje rdeče barve.

Vrhovi tega gorvja pa so izgledali ravni kot miza in se raztezajo v dolgih vrstah v nepregledne daljave. Na nekem kraju je bilo videti kot da je pesek moker. Ustavili smo se in pogleda li, če je mogoče res voda kje v bližini, a videli smo da je bil suh kot povsod drugje in vsled suše je dobil tako barvo, da je bilo videti, kot da je moker.

Ravno v tem kraju pa smo tudi videli rjaveče ogrodje avtomobila. Resnično smo premišljali, kaj neki se je zgodilo z ljudmi, ki so se vozili v njem, ali so bili ubiti v nesreči, ali pa so žalostno poginili v tej peščeni puščavi. Da se obvaruje kolikor mogoče človeških življenj je zato poskrbela tudi država. Na vseh bolj nevarnih krajih je videti napise "prehod ni dovoljen — državna last."

Vročina v teh krajih je bila neznosna. Enoličnost te puščave je zelo slabo vplivala na naše živce, kar je povzročalo neznosno utrujenost. Skoro sem postala histerična, kar ni čisto nič nenavadnega za potnike po puščavah. Ob cesti smo videli precej praznih steklenic od piva, kar je bilo znamenje, da so bili drugi potniki prav tako žejni, ko so se vozili skozi to puščavo kakor mi, samo s to razliko, da mi nismo imeli s seboj hladnega piva, ampak vodo.

Že pozno popoldne pa smo zagledali zeleno drevje. To se nam je zdelo kot prikazen, ker že od ranega jutra nismo videli nikjer nobene zelenjave. Veselili smo se že, da je tukaj konec puščave, a bili pa smo presenečeni ko smo prišli bližje in smo videli, da to drevje raste ob mlakužah neke blatne reke. Tukaj smo videli tudi nekaj bornih človeških bivališč. Prebivalci so stali med vrati in strmeli v nas, ko smo od-brzeli mimo. Opazili smo, da so bila okna njihovih bivališč, zamrežena in zatlačena s senom. To smo si razlagali, da je zato, da so varni pred peščenimi viharji.

Komaj pa smo prekoračili to reko, smo bili pa že zopet v puščavi. Prevozili smo bili že precej dolgo pot, a smo vedeli, da imamo še precej daleč predno se bomo rešili te puščave. Premišljevali smo, kaj je pač moglo pritegniti te ljudi, da so se naselili sredi te puščave, kjer so bili na stotine milj oddaljeni od ostalih človeških bivališč.

Po dolgem času smo zopet prišli do neke samotne gazolinske postaje predno smo zopet prišli iz puščave. Ko smo zopet zagledali lepa zelena polja in dostojna farmarska poslopja, se nas je polastilo neko zadovoljstvo. Če niste še sami kaj enakega poskusili, sploh doumeti ne morete kakšni občutki so nas navdajali, ko smo se zopet znašli v senci zelenega drevja na mehki travi. Najraje bi bili skočili iz avta in zavriskali od veselja, ko smo zopet videli lepo koruzno polje, krave na paši in videli smo tudi neko žensko, ki je zalivala na vrtu. Bilo je v nedeljo popoldne. Saj to ni nič posebnega, ker zalivati vrtove vidimo lahko vsak dan, a nikdar še nismo tega tako dobro opazili kakor sedaj, ko smo prišli iz žgoče puščave.

Moj soprog je hotel, da bi bili takoj nadaljevali pot na Pike's Peak in potem pa v Denver. Imam nekaj prijateljev, ki so se vrnili iz vzhodnih držav in sedaj žive nekje na zapadu. Oprijela se me je misel, da so moji prijatelji v Pueblo in tako smo krenili proti temu mestu v upanju, da bom mogoče tu srečala moje nekdanje prijatelje. Hotela sem obiskati neko mojo staro prijateljico, a nisem vedela o njej nič drugega kot samo njeno ime. Ko smo dospeli v mesto, sem takoj stopila v neko drogerijo in začela brskati po telefonski knjigi. Mislila sem si, če je ne bom našla tu, se bom poslušila pa "city directory."

Ko sem tako brskala po knjigi sem uzrla njeno ime. Kljub temu, da nisem bila sigurna, če je to ona ali ne, sem vseeno vrgla nikel in poklicala številko. Dobila sem odgovor in takoj vprašala, če je ona mogoče iz Clevelanda. Spoznala je moj glas in od veselja zaupila. Tako je bila iznenadena, da ni vedela kaj naj bi mi rekla.

Obiskali smo jo in se tam zamudili dobro uro, da smo se malo pogovorili o preteklih letih. Sonce je bilo še visoko, ko smo se poslovili in smo bili mnenja, da bomo lahko ponoči privozili v Colorado Springs. Zapustili smo Pueblo, a komaj pa smo bili iz mesta, nas je dohitela silovita nevihta. Premišljevali smo, če mogoče dežuje tudi v puščavi, ampak take misli niso bile na mestu, ker v puščavi sploh ni dežja, k več jem v zimskem času dobe sem in tja malo snega in še tega zelo malokdaj.

Pot je bila neskončna in dolgočasna. Blato se nam je nabiralo na oknih avta, da je bilo videti, kot da dežuje blato mesto vode. Skoro smo se že kesali, zakaj nismo prenočili v Pueblo. Končno smo pa le zagledali male lučke v daljavi. Vsi smo bili docela izčrpani in izmučeni. Ogledovali smo si kje bi bilo mogoče dobiti kakšno kabino, a o tem je vedno lažje misliti kakor pa v resnici dobiti. Kljub temu, da je bilo na obeh straneh ceste vse polno takih kabin, a so bile vse oddane.

Tako smo se zopet ustavili ob številnih kabinah in tudi tu ničesar za nas. Oskrbnik teh kabin je menda na naših obrazih bral našo izmučenost, zato nam je svetoval dom nekega zdravnika, ki je imel več praznih sob. Stopili smo tja in bili smo sprejeti. Tu smo se počutili nekako tako kot doma, kajti tudi tu je zvonec na vratih vedno zvonil in če ni ta je pa telefon. Zdravnik je bil zelo, zaposljen zdaj tu zdaj tam. Vse je bilo urejeno, da smo prav komodno spali in počivali.

Pike's Peak je takoj onstran Colorado Springs, zato se nam .tudi ni nikamor mudilo. V istem času sta se mudila v Colorado Springs tudi republikanski predsedniški kandidat Wendel Willkie in njegova soproga. To mesto smo si predstavljali povsem drugače in zelo smo bili presenečeni, ko smo opazili, da je to mesto kakor Atlantic City največ odvisno od turistovskega prometa. Kamor smo se ozrli smo videli velike hotele, busi in privatni vozniki so čakali na turiste, ki bi mogoče želeli na Pike's Peak. Vozniki teh privatnih avtov so oblečeni v slikovite "cowboy" obleke.

Tu se nam je nudil nenavaden prizor. Videli smo nekega takega voznika, ko je hitel jemati streho s svojega avta, to pa zato, da so potniki, ki so ga najeli, v avtu stali namesto sedeli, da so si vse bolje lahko ogledali. Prebivalci tega mesta so vsi navadno oblečeni kot "cowboys." Mlekar, ki razvaža mleko ima na sebi prav tako obleko. Dekleta v restavracijah nosijo jahalne škornje in značilne pisane obleke. Povedali so nam, da se bo v tem mestu v kratkem vršila rodeo predstava v velikem obsegu, zato so bili tudi vsi prebivalci v teh značilnih domačih nošah, dokler niso vse te predstave končane. Nato pa zopet to obleko spravijo in oblečejo navadno do prihodnjega leta.

Posneli smo sliko spomenika Buffalo Bill-a, ki stoji na zelo prominentnem kraju v mestu. Nato pasmo se napotili na Pike's Peak. Lahko bi se bili peljali gori z železnico, a smo si mislili, da bomo imeli več užitka, če se peljemo s svojim avtom.

Prepričali smo se, da je bila resnica, kajti, ko smo pričeli voziti navzgor so se nas polaščali kaj čudni občutki, ker cesta po nekaterih krajih pelje skoro kar navpično in. če je le kateri malo pogledal nazaj v dolino, mu je kar sapo zapiralo, če si se ozrl na robu ceste v dolino, se ti je zazdelo kot, da se voziš v letalu visoko gori v zraku. Na znamenjih smo videli, da je Pike's Peak 14,000 čevljev visoko in da je še 20 milj do vrha.

Ves čas smo morali voziti v "second" edino na prav hudih ovinkih, kjer smo morali premeniti v "first," kajti na teh ovinkih je bilo še bolj nevarno. Na vsako toliko časa se nam je odprla in kazala nova nevarnost, da smo kar pritajeno vzdihovali. V hladilniku (radiatorju) je voda pričela vreti precej prej kot smo prišli do vrha. Ob cesti je več postaj, kjer lahko nalijete sveže in mrzle vode v hladilnik. Seveda pa ob teh postajah stoje avtomobili kar v vrsti, tudi mi smo zapeljali v vrsto in čakali, da smo prišli do vode.

Na teh postajah pa so tudi napisi ali navodila za motoriste kako naj ohlade motor, da ga s premrzlo vodo ne izpridijo, ko je pregret. Zopet smo nadaljevali pot navzgor. Seveda boljši avtomobili so pustili zadaj slabejše. Je pa zelo težko prehiteti na tej cesti, kajti samo malo zavijte preveč v stran, pa je nesreča tukaj in odpeljali bi se v večnost.

Približno sredi pota do vrha gore je pa državna postaja ali počivališče. Tukaj je bilo tudi dovolj vode za avtomobile in ljudi, če je kateri hotel piti. Izstopila sem, ker me je žeja že precej morila, sem se takoj poslužila prilike, da si pošteno namočim suho grlo. Globoko sem požirala, da se mi je državni paznik kar nasmejal ter še dostavil, da smo srečni, da imamo to vodo, ker zaloga vedno bolj pojemlje in da država potroši na tisoče dolarjev, da bi dobila dovoljno zalogo vode.

Opazila sem tudi, da so vsak avto, ki je bil tukaj zapisali namreč licenčno številko in iz katere države je. Na moje vprašanje, čemu to, mi je pojasnil, da federalna vlada potroši ogromne vsote denarja za gradnjo cest in vzdržavanje istih, zato pa tudi želi vedeti, če se bo ta projekt izplačal. Ko bodo enkrat vse ceste in druge naprave izgotovljene, bo federalna vlada izročila to cesto državi in bo gotovo potem treba plačati en dolar za vsak avto, da bo na ta način omogočeno vzdrževanje cest in drugih naprav.

Če bi slučajno kateri bil preveč utrujen in bi si ne upal sam nadaljevati poti do vrha, si lahko najame šoferja, ki ga bo v njegovem avtu pripeljal na vrh gore. Mi smo vozili sami vse skozi.

Več turistov smo videli, ko so se ustavili in so si najeli težke usnjene suknje. Premišljevali smo, če so te resnično potrebne take debele usnjene suknje. Kmalu pa smo sprevideli, da bi se bili tudi mi bolje počutili v takih suknjah kakor pa v naših lahkih. Počutili smo se nekam omotične in v glavi se nam je vrtilo. Ogledali smo si tudi znanstveno opazovalnico. Bili smo tako izmučeni, da nas je celo dihanje utrujevalo, ko smo stopali po stopnicah v to opazovalnico. Več ljudem se je zdela ta pot pretežavna in so se vrnili.

Pogledali smo skozi teleskop, a nismo videli ničesar drugega kakor neskončno vsemirje na vse strani. Nato pa smo šli spodaj v prostor, kjer si lahko kupite spomin na ta kraj. Tukaj je bilo zelo toplo in nam je kar dobro delo. Tudi jaz sem si kupila tukaj spominček, katerega sem z veliko častjo nesla na naš avto. Obesila sem ga na radio, a moj soprog je takoj protestiral, da ne spada tja. Čutila sem se užaljeno, tedaj pa zaslišim debel in na vso moč len glas, ki je pritrdil, da dotični spominek prav paše k radiu.

Ozrla sem se in zagledala od sonca ogoreli obraz s prijateljskim smehljajem na licih in to je bilo dovolj, da me je ogrelo. Pogledala sem ga in se ozrla tudi na njegovo licenčno številko avta in sem takoj vedela, da je bil dotičnik iz Texasa.

Že veliko sem slišala o državi Texas in o njenih prebivalcih ter. njih prijaznosti in tu pa sem imela priliko, da sem se sama prepričala o tem, ko so nas nagovorili potniki, ki so se vozili v dotičnem avtu. Vsi so izstopili in so tudi vsi naenkrat hoteli govoriti, ko sem jih jaz opozorila, da bi bilo dobro, če bi vsak nekaj časa govoril. Vsi smo se nasmejali.

Povedali so nam, da v Texasu vsi hkrati govore in če bomo šli tudi tja, tedaj bomo kmalu sprevideli, da je res in da se jih bomo zelo težko znebili. Ljudje so tako prijazni in gostoljubni, da kakor hitro boste šli mimo kakšne hiše, vas bo že kdo povabil na mal prigrizek in če nimajo ničesar drugega, s čimer bi vam postreglli, vam bodo dali vsaj kos buče (water-mellon).

Vse to smo prav močno videli na teh ljudeh, da je resnica kar so nam pripovedovali o pribivalcih države Texas. Tudi teh ljudi bi se bili radi znebili, pa ne zato da mogoče marali njih, družbe, ampak zato, ker smo bili tu gori že itak dalj časa kakor smo bili namenjeni. Že smo bili v svojem avtu in motor je zapel svojo pesem, a gostobesedni Texasčani so še kar naprej govorili. Povedali so nam vso svojo zgodovino.

Možakar, ki je največ govoril je bil vzgojen na ranči, a sedaj pa je delal v muncijski tovarni. Zelo se nam je videlo zabavno, ko nam je povedal, da je bil dijakon v cerkvi. "Oh," se je nasmejal rekoč: "Saj vem kaj mislite, a je vse v redu, dokler nisem primoram sam rabiti te municije. Živeti moramo, saj veste."

Njegova soproga nam je pokazala tudi svojo prtljago. S seboj so vozili vso posteljno opremo." Saj veste, mi ne zaslužimo dovolj, da bi mogli potovati po sedanjem modernem načinu, zato pa imamo vse s seboj, da lahko prenočujemo na prostem," je rekla pohabljena ženska. "Če bi hoteli čakati," je nadaljevala, "da bi lahko potovali bolj razkošno, tedaj bi zavedno ostali doma in bi sploh ne šli na potovanje. Tako pa gremo na ta način in imamo dovolj razvedrila in veselja. Prenočujemo in kuhamo si na prostem in tako prav poceni pridemo skozi.

"Neke noči smo prenočevali v puščavi, naslednjega jutra je bila nedelja. Kakor vam je že znano je moj soprog dijakon, jaz sem blagajničarka naše cerkve in moji dve hčeri pa pojeta v cerkvenem zboru. Tako smo imeli božjo službo sami zase v puščavi."

Otročja naivnost teh ljudi nam je zelo ugajala in kar čudili smo se kako so nekateri ljudje z malim zadovoljni in kljub temu veseli.

Sedaj pa je prilika, da vam še nekaj povem kar sem prej izpustila, kajti precej stvari se je prigodilo in veliko smo videli in slišali kar pa ni mogoče, da bi vse popisala, ker bi vzelo preveč časa in prostora. Omenim naj samo en primer. V nekem severnem mestu, skozi katerega smo potovali, nam je bilo povedano, da lastuje vse mesto s trgovinami vred neki bogat rančer. Petokolonci pa so si prizadevali, da bi mu bili to lastnino vzeli. Skoro jim je že uspelo ubiti šerifa. To pa jim je nakopalo neprilike s federlno vlado, katera je postala v mesto vojaštvo, ki je to zaroto uničilo. To nam je povedal sam šerif dotičnega mesta, ki je tudi rekel, da je zapad ves preprežen s petokolonci. Temu bo najbrž vzrok, ker so tako blizu mehiške meje.

Še nekaj, kar nisem prej omenila je, da smo obiskali tudi "Royal George," kjer smo videli najvišji most, ki se vzpenja na globokim kanjonom. Od tu pa smo šli v državno jetnišnico, kjer smo opazovali jetnike pri razvedrilu in pri delu. To je bilo nekaj zanimivega za nas. Ogledali smo si vso jetnišnico in vse posebnosti te zgradbe. Najbolj zanimivo pa je bilo opazovati različne karakterje raznih jetnikov. To smo lahko opazovali že med tem, ko smo šli mimo številnih celic.

Marsikatera celica je izgledala pusta prav kakor tisti dan, ko je jetnik vstopil, a zopet druge pa so bile okrašene z vsemi mogočimi slikami, da je izgledalo vse bolj kot doma, seveda kar je bilo pač mogoče napraviti v tako majhnem prostoru. V nekaterih celicah so bile stene polne slik, katere so naslikali jetniki sami, zopet druge pa so bile okrašene z različnimi izrezki iz lesa ali kovine. Res je bilo kar žalostno videti stisnjeno mizo v teh malih prostorih.

Pozneje smo si ogledali kaznjence pri njih delu v pralnici, kuhinji in pekariji. Nekateri so postavali in spet drugi pa so pletli preproge, katere so bile tako krasne, da nisem mogla zatajiti vzhičenja kako začudena sem bila nad tem krasnim delom. To je jetnikom, ki so se zato pletenje zanimali, zelo dobro delo. Bilo je res nekaj nenavadnega videti moške pri takem delu in nekateri izmed njih so resnično izgledali kot pravi razbojniki in sedaj pa so bili pri takem skoro bi rekla umetniškem delu.

Seveda veliko število moških pa je v teh ječah takih, ki bi jim človek, če bi sodil po njih zunanjosti, nikdar ne prisodil, da so kriminalci. Človek se s začudenjem vpraša, kaj neki jih je premotilo, da so sploh prišli navzkrižje s postavo. Posebno neki moški je napravil name globok vtis. Ko smo šli mimo njega, so njegove oči kar obvisele na moji hčerki. Paznik j nas je pokUw4-Jui zahteval od nas, da se strogo držimo njega, ker nikdo ne ve, kdaj bi se kateremu jetniku zahotelo in bi pograbil obiskovalca ter ga držal kot talca toliko časa, da bi se mu pobeg posrečil.

Bili smo še precej naprej od tega človeka, ko sem se ozrla nazaj in sem videla kako se je obrnil proč z nadvse užaljenim pogledom. Strme in nepremično je zrl v tla pred seboj. Premišljevala sem, na koga neki ga je spomnila moja hčerka. Od tu pa smo šli v jetniško trgovino, kjer so na prodaj razni predmeti, ki jih izdelajo jetniki. Vsak prodan predmet je zapisan in sicer po številkah jetnikov in izkupiček za prodano je zapisan v dobro jetnika, kateri je predmet napravil. S tem denarjem si jetnik lahko kupi cigarete ali kar pač želi. Tudi jaz sem kupila nekaj teh predmetov v upanju, da bom s tem vsaj malo olajšala gorje temu ali onemu jetniku.

Sedaj pojdimo zopet nazaj na Pike's Peak. Navadno je vsako popoldne krog dveh na vrhu teh gora snežna nevihta. Naši znanci iz Texasa so nestrpno pričakovali tega viharja, kajti oni so samo enkrat v svojem življenju videli sneg in to je bilo v času, ko so tudi v Texasu imeli zimo, kar se primeri zelo malokdaj. Vprašala sem jih, če jih je kaj zeblo, pa so mi povedali, da so se oblekli vse kar so imeli in se zabavali v snegu. Rekli so, da toliko zabave še niso imeli kot takrat v sengu.

Nas pa ni prav nič zanimalo čakati zime in snežnega viharja v teh gorah, ker smo itak vedeli, da ne bo več dolgo, ko jo bomo imeli doma dovolj. Zato smo zopet pognali avto in se odpeljali v dolino. Na nekem kraju smo se ustavili in vzeli nekaj slik ter natrgali lepih plavih rožič, ki so prav prijetno dišale.

Od tu pa smo krenili proti vzhodu. Ob cesti ni bilo videti drugega kakor kose suhe in puste zemlje, ki nas je močno spominjala na prej imenovano puščavo. To se je vleklo tako dolgo, da smo prišli bolj v gorske pokrajine. Tu pa je bilo zopet vse drugače. Vozili smo se skozi globoke kanjone mimo rudarskih naselbin, ki so v bližini glavne ceste. Ob cesti smo opazili majhne živalice, ki so nas ogledovale iz svojih lukenj in to so bili tisti prerijski psi, katere smo si tako želeli videti.

To noč smo prenočevali v Kansas City, če je kje kakšno topleje mesto kot Kansas City potem je to Topeka, glavno mesto države Kansas, kjer je bilo dovolj vroče, kar smo opazili naslednji dan, ko smo se vozili skozi to mesto. Tu smo videli nešteto vojaških trukov in kemp, kar nas je takoj spomnilo na sedanje nevarne čase in pomilovali smo vojaštvo, ker mora živeti v teh vročih krajih. Ne da bi se bili kaj ustavili, smo krog poldne vozili skozi to mesto. Neznosna vročina nas je podila naprej in smo vozili kar najbolj hitro smo smeli, samo da bi bili prej iz te neznosne vročine.

Potom radia smo zvedeli, da vlada velika vročina tudi v mestu New York in Clevelandu. Radio oglaševalec pa je še pristavil, da je veliko težje prestajati 100 stopinj vročine v New Yorku kakor pa 125 v Topeka. želela sem si, da bi mu mogla povedati v obraz, da je neumen.

Naši znanci iz Texasa so nam povzročili apetit, da smo si tudi mi želeli jesti na prostem. Toliko prilike, ki smo jo imeli že večkrat na poti, pa jo nismo porabili, zato smo sklenili, da prej ko pridemo domov, moramo imeti kje "wiener roast." Ko smo zapuščali to mesto, sem že v neki predmestni prodajalni kupila nekaj hrenovk (vinaric) in sploh vsega kar spada k taki pečenki.

Sedaj pa smo pričeli gledati kje bi bil tak primeren prostor, kjer bi se lahko ustavili in si pripravili zaželjeno pojedino na prostem. Pred nami je bila sama ravnina in čim dalje smo se peljali tem manj priložnosti in pripravnega prostora se nam je nudilo. Nikjer nobenega drevja, da nismo imeli s čem napraviti potrebnega ognja. Trava vse krog nas suha in ožgana od sonca, da si sploh nismo upali prižgati vžigalice, ker smo se bali, da bi mogoče povzročili prerijski požar. Vse popoldne smo upali, da se nam bo ponudil pripraven prostor, toda nikjer ni bilo videti kakega drevesa, kjer bi se lahko umaknili vsaj za par minut žgočemu soncu.

Par hiš, ki smo jih potoma videli, je bilo v zelo žalostnem stanju, kakor da so tudi one gledale in pričakovale nečesa. Ni nam bilo treba veliko misliti, da smo uganili česa tukaj najbolj manjka in sicer najpotrebnejše — vode. Niti kaplje je ni bilo mogoče nikjer dobiti. Končno smo le zagledali eno drevo, ki pa je izgledalo kot kakšen okostnjak, skoro suhih vej se je držalo še par listov, a drugače pa je bilo skoro popolnoma suho in je molilo svoje gole in suhe veje proti nebu.

Potoma smo opazili, da farmarji v teh pustih krajih, kjer ni nobenega drevja, katerega les bi bil tako potreben za postavljanje ograj in plotov, rabijo kamenite stebre, na katere potem napenjajo žične ograje, na katere so potem naslanjali napuljeni plavel, ki je še toliko bolj kazal na vso zapuščenost in sušo tega kraja. Vse puščave, ki smo jih že videli, je bila ta še skoro najbolj žalostna in zapuščena in nikakor nam ni bilo mogoče razumeti kako je mogoče da sploh ljudje žive v teh krajih.

Ob poti in po cesti smo videli velikanske kobilice, katere so nas spominjale precej na potočne rake, katere smo lovili v malih potočkih. Kar pokalo je pod kolesi avta in mojemu soprogu se je to zdelo zelo zabavno, vedno je vozil tako, da jih je več uničil in je izgledalo kakor da je pijan, ker je vozil sem in tja po cesti.

Končno smo pa prišli do bornih človeških bivališč, kar bi se komaj imenovalo vas. Hiše so žalostno stale vse opaljene od sonca, prav tako tudi stebri, ki so podpirali verande, vse skupaj je izgledalo kot da se je že vse naveličalo stati in da se misli vsak čas podreti. Ljudje so izgledali zelo zanemarjeni in oblečeni samo v vrhne hlače (overalls) postajali so po verandah, ali pa so ležali na prašnih podeh. Zavese na oknih so izgledale da so nekoč videle boljše čase, a sedaj pa so visele ostarele in se žalostno majale kadar je kaj zapihal veter skozi odprta okna. Okolica, hiše in ljudje vse je izgledalo enako v svoji suhi in umazani utrujenosti.

Blizu gazolinske postaje smo videli par moških, ki so se precej leno poskušali v metanju konjskih podkev. Nekega moškega, ki je bil zelo zaposlen z žvečenjem tobaka, sem vprašala kako se ta vas imenuje. Začudeno me je pogledal in rekel: "Ali ne veste, da ste sedaj v prašnem kotlu?" Ko smo pa omenili velike kobilice, ki smo jih videli spotoma, nam je rekel, da je on videl že tako veliko kobilico, ki je ustavila cel vlak. Drugi pa se je brž pohvalil, da je videl že tako veliko kobilico, da je vlekla avto iz blata.

Precej rada sem marsikaj verjela kar sem slišala na poti, a kaj takega pa nisem mogla verjeti, zato sem mu rekla, če bi jih videla, potem bi pa verjela in sem ga kar naravnost vprašala: "Pokaži mi jih." V moje veliko začudenje je stekel preko ceste v neko gostilno in se je v par minutah vrnil nazaj s sliko, ki je predstavljala kobilico, ki je ustavila vlak in zopet drugo pa, ko je vlekla avto iz blata rekoč: 'Tu vam je dokaz!" Povedal nam je, da hrani te slike zato, če bi kdo ne verjel njegovim besedam.

Sedaj pa nismo bili samo lačni, ampak nas je tudi skrbelo kje neki bomo prenočevali. Za štiri tako velike ljudi kakor smo mi, ni bilo prostora v našem avtu. Trije bi se še nekako stisnili, a četrti pa bi moral ležati na sprednjem sedežu in držati noge ven; skozi okno. Ob cesti smo videli tudi velike kupe peska in suhe trave. Tudi to nas je zanimalo kaj neki bi bilo. Ustavili smo in si jih ogledali in takoj smo spoznali, da so to velikanska mravljišča. Trava vsa suha in po njej pa je skakalo nešteto velikih kobilic. Vsak si lahko misli, da si nismo želeli prenočišča med njimi.

Vozili smo dalje. Pozno v noč smo prišli do skupine kabin in sedaj pa je bilo prvič, da nisem bila nič preveč izbirčna glede snage. Najeli smo si kabino in se podali k počitku, še predno pa smo se vlegli, smo pa prosili dotično oskrbnico kabin, da bi nam skuhala naše hrenovke (vinarice),kar je tudi storila.

Naslednji dan, ko smo prišli do reke Mississippi se je pa tudi okolica zelo spremenila. Zopet smo videli zeleno drevje, lepo koruzo po rodovitnih njivah, kar je bilo nekaj krasnega za naše oko. V tem kraju pa je bilo tudi precej hladneje podnebje, to nam je zelo ugajalo. Nevoljni srno bili ker smo se že vozili proti domu. želeli smo si, da bi mogli vsaj za nekaj ur držati čas nazaj, predno se vrnemo domov in bomo zopet vpreženi v naše vsakdanje delo.

Dotični večer smo dospeli v Springfield, III. in zdelo se nam je, da bomo vse prehitro doma. Zopet smo si najeli kabine in lastnico, ki je bila zelo prijazna ženska smo vprašali, če je kaj zanimivosti v Springfieldu, kar bi se izplačalo pogledati. Začudeno nas je pogledala in nas vprašala, če mislimo resno in če res nič ne vemo o znamenitostih tega mesta. Nato nam je pričela pripovedovati in naštevati razne zanimivosti. V tem mestu je grob pokojnega predsednika Abraham Linclona, tukaj je hiša kamor je bilo prišlo posebno odposlanstvo, ki je vprašalo Lin-colna, da bi prevzel prdsedništvo Zed. držav. Iz tega mesta približno 25 milj je mesto New Salem, kjer je živel Lincoln šest let.

To nam je bilo dovolj, da smo se takoj podali k počitku, ker smo hoteli naslednje jutro ogledati si vse te zanimivosti, ki so res zgodovinskega pomena in ki so nas resnično zanimale.

Zgodaj zjutraj smo se odpravili na ogledovanje. Springfield je glavno mesto države Illinois. Najprej smo si ogledali državno kapitoljsko palačo, nato smo si ogledali dom pokojnega Lincolna. Ta hiša je belo pobarvana in se ne razlikuje preveč od drugih, ki smo jih videli dotični dan. Kar je posebnega, da je obdana od belo barvane ograje, pred hišo je malo vrta poraščenega s travo. Predno vstopite na ta vrt, morate stopiti po par stopnicah iz pločnika. To je zelo zanimiva okolica, posebno me je še zanimalo, ker sem videla sliko "Abe Lincoln in Illinois."

Takoj sem si lahko predstavila Lincolna sedečega na stolu, čitajočega ob svitu petrolejke pri toplem ognjišču. Prav lahko sem si vse predstavljala kakor sem videla v prej imenovani sliki, posebno mi je bilo lahko si ustvariti pravo sliko, ker je bilo tu še vse tisto pohištvo in slike na stenah so spomijale na vse kakor da so še včeraj tu živeli pravi lastniki tega doma.

Lincolnove slike so bile po vseh stenah, vsaka pa ga je predstavljala v različni moški dobi in starosti. Videli smo sliko, ki ga je predstavljala kot mladega moža, zopet druga sedečega in zamišljenega in tretja, ki ga je predstavljala kot gospodarja v družini. Zopet druga slika pa ga je kazala postaranega in osivelega od skrbi, ampak na vseh je bilo videti, da je to eden in isti Lincoln. Njegova žena ni bila nikaka lepotica, ampak izgleda pa da je bila odločna ženska. Prišla je neka ženska, ki je bila takoj pripravljena dati nam pojasnila na stavljena vprašanja in ko smo zapustili ta dom, se nam je zdela, da poznamo Lincolna prav dobro.

Prihodnja naša postaja pa je bila na Lincolnovem grobu. V sredini pokopališča stoji velik granitni spomenik. Ustavili smo se, tu se je pogovarjal moj soprog s čuvajem, kateri mu je povedal, da je Lincolnovo truplo zakopano deset čevljev ped zemljo. Do leta 1910 je bilo v grobnici. V tistem času pa je skupina ljudi sklenila, da odnese mrtvo truplo, da bi na ta način prisilili oblasti, da bi izpustile nekega jetnika, ki se je nahajal v državnih zaporih. Njih namen je bil vrniti truplo takoj, ko bi bil dotični kaznjenec prost, že so bili vlomili v grobnico in skoro se jim je namera posrečila, a so jih še pravočasno zalotili.

Po tem poskušenem vlomu v grobnico pa je država poskrbela za varnost tega groba. Državne oblasti so dobile nekaj ljudi, ki so še osebno poznali pokojnega Lincolna, da so izpričali njegovo identiteto, nato pa so truplo pokopali deset čevljev globoko. Ob tej priliki so oblasti poskrbele, da bo truplo počivalo v miru.

Vstopili smo v grobnico, da smo se poklonili spominu pokojnega, katerega truplo tukaj počiva. To je bil mož, ki se je iz največje revščine povzdignil do najvišjega urada v Zed. državah s svojo lastno pridnostjo in vztrajnostjo. Po mojem mnenju je on najslavnejši Amerikanec. V tej grobnici se mi je zdelo kot da tukaj še živi svoje tiho življenje. Besede, one značilne besede, ki jih, je on nekoč izrekel, so vklesane v granit in govore sedaj mesto njega.

Tiho in razmišljajoč v svojih srcih smo se peljali v 25 milj oddaljeno mesto New Salem. Tukaj nam je paznik razkazal zemljišče, kjer je nekoč stala mala vas. To je kraj, kjer je pokojni Lincoln študiral in se izpopolnjeval za življenje in vse to iz-največ izposojenih knjig. Vsak teh prebivalcev je'po svoje pripomogel k Lincolnovi izobrazbi. Ko je Lincoln prišel v ta kraj, je bil že mož, a je imel komaj eno leto prave šolske izobrazbe. Tu je vstopil v službo nekega trgovca, kjer se je izučil v trgovini.

Ko je trgovec umrl je zapustil vse Lincolnu in to je bilo $1. 100 dolga in nekaj malega blaga. Tukaj se je Lincoln tudi zaljubil v hčerko nekega gostilničarja, Ann Rutlidge, katera pa mu ni vračala ljubezni.

Hodili smo od ene lesene koče do druge, da smo si ogledali tudi notranjost istih. V notranjosti smo videli male postelje, ki so bile vse pripravljene kot da čakajo nekdanjih gospodarjev Vsaka postelja je bila lepo pregrajena, kakor da jo .je popravila pravkar skrbna ženska roka. Zelo pa nas je zanimalo kako so te postelje napravljene. Pri nogah na skončnici je namreč naprava na katero se lahko navije posteljno odejo ponoči, če je slučajno ne potrebujete. Na vzglavju pa je videti lepo vezene blazine in položene prav tako kakor so jih ljudje v tistih časih pokladali. Na teh blazinah so uvezeni različni izreki.

Na podeh pa so pogrnjene preproge domačega izdelka. V kotu vsake sobe se nahaja ognjišče, kjer so navadno kurili za kuhanje ali samo za gorkoto. Nad temi ognjišči se še danes vidi stare osmojene in okajene tramove kakor da so jih ljudje še včeraj rabili. Zopet v drugem kotu pa stoji miza in par stolov precej robatega, seveda domačega izdelka in poleg teh je vedno stal tudi kolovrat, brez katerega ni mogla biti nobena dobra gospodinja.

Zopet drugje pa smo videli zdravnikovo hišo, kjer je bilo videti več steklenic raznih zdravil in pa vrt z zdravilnimi zelišči. Sicer se ne ve koliko so znali ti podeželski zdravniki, a bili so prepričani, da če te gotova tekočina ni takoj ugonobila, da te je v doglednem času ozdravila. Poleg vseh zdravil pa je bilo tudi žganje. Povedano nam je tudi bilo, da je bil ta zdravnik še samski — star fant.

V tem kraju je živela družina z 11 otroci in vsi v eni sobi. Videli smo. tudi visoko posteljo, ki je bila pripravljena še prav na isti način in visoko postlana kakor v tedanjih časih. Pod to posteljo je bila še ena in pod to pa zopet ena, tako da je bila postelja nad posteljo, ali postelja pod posteljo. V sredini te sobe pa stoji zibelka. Premišljevali smo in računali kje neki so vsi ti otroci spali in čeprav bi bili ležali po dva na eni postelji, še vedno ni bilo dovolj prostora, edino kar smo si mogli misliti, da so spali drug vrh drugega.

Ogledali smo si tudi "Rutlidge Inn." To je bila kabina kakor vse druge, samo s to razliko,'da je bila malo večja, bolj prostorna. Vsa družina je spala v glavni sobi, ki je obenem služila tudi kot gostilniški jprbstor: Potniki so tu lahko prenočevali za kar so plačali 12 in pol-centu' od osebe,'za prehran*) in preno^/ •čišče konj pa; so morali plačati 25 centov na noč.

Obiskali smo tudi kovačnico; kjer je pokojni 'Lincoln 'največ čital in se učil pri svetlobi, ki je prihajala z ognjišča. Tukaj so kovali konje in prav tej kovačnici si lahko zvedel vse novice iz cele vasi.

Od tu pa smo šli in si še ogledali Lincolnnovo trgovino. Razne stvari iz tedanjih časov se še sedaj lahko vidi na policah in prav lahko si predstavite Lincolna za prodajalno mizo. V njegovi trgovini ste dobili sploh vse kar človek potrebuje v vsak dan jem življenju. Pri njem ste kupili tobak, sladkorčke, blago za obleke, obuvala ali pa železnino. (V stari domovini smo rekli taki prodajalni "trgovina z mešanim blagom") Ob oknu je še celo visel par čevljev kakršne so nosili v tistih časih. Pred to trgovino se je zbirala mladina in se po svoje zabavala z raznimi igrami.

Ker je bilo že čez poldne, smo stopili še v "Wheel Inn," kjer so nam mlada dekleta postregla s še po starem običaju z orehovi-no posušeno šunko. Ta dekleta pa so oblečena še vedno v enako obleko kakor so jo nosili stari prebivalci tega zgodovinskega mesteca.

Nekam žalostni smo zapustili ta prostor, ker smo vedeli, da bomo sedaj krenili proti domu Veliko smo videli in se precej tudi naučili, tako da bomo imeli dovolj premišljevanj« za dolge zimske večere.

Ko smo si ogledali v Old Salem tudi Lincolnov muzej, sem bila precej začudena nad nekaterimi pismi, katere je pisal ta veliki mož. Posebno pa me je zanimalo neko pismo, katerega je pisal Lincoln neki svoji dobri prijateljici ob priliki smrti njene matere. Te besede so se mi zdele pa precej grobe ali vsaj grobo izražanje.

Pismo se glasi nekako takole: "Ti si še mlada in žalosti še nisi okusila do sedaj. Boš že pozabila. Vem, da ti je težko verjeti, da boš tudi to prestala, ampak zapomni si, da čas zaceli vse rane in bodo zacelili tudi tvoje kakor je druge." Kako resnične so te besede.

Med potjo proti domu sem premišljevala, kaj prav za prav je bilo, ki je napravilo tega moža tako resnično velikega. Vozili smo mimo mnogih pokopališč, kjer počivajo že milijoni. Zakaj pa so oni pozabljeni? Takoj pa sem se domislila, da so mnogi, ki sedaj že spe večno spanje, živeli sami zase ali pa za one, kateri so jim bili dragi in samo ti se jih še spominjajo. Toda Abraham Lincoln pa je živel za splošno človeštvo, katero se mu danes klanja. On ni živel sam zase, živel in umrl je za druge.