Pomagaj Večni in Dobrotni
popisat' jezik mi sirotni,
ki mater 'má – je ne pozná,
in brž, ko uma kaj dobiva,
ga precej ptuji duh zaliva,
in ptuji veter mu pihljá;
ne more v svojem se ozreti,
očí ne more v svoje vpreti,
povsod le ptujšnja mu igrá.
Glej! vse počutke mu zatira,
želje otročje mu podira,
ki jih od matere dobí.
Prečudno vadi ga črtiti,
dobrote njene pozabiti,
za ktere dost še vedil ni,
pa njene šege zaničvati,
in smešne druge posnemvati
rojakom trobi dní, nočí!
Če revni stan ta premišljujem
skrivaj pri sebi sam zdihujem,
od žalosti že vès kopním.
Al' ni od črta taka sila?
Al' ni natore spreobrnila? –
Divjakom take ne želím!
Človeka sili zatajiti
nagóne srčne, in storiti,
kar je nasprot počutkom vsim.
In ta nesreča je zadela,
ter zlobno treti je začela,
Slovenja! oj! tvoj slavi ród!
Že zbirajo se vse nadloge,
sèm klatijo se v naše kroge;
ne bom že pravil: kdaj? odkod?
Zadost, da pravim: Ni ga kóta –!
Povsod je huda kužna zmota
že praznovala letni god!
Preblažen je, kdor tam stanuje,
kjer se jezika slava čuje,
tam, kjer mu venci še cvetó,
kjer ni potreba glave tréti,
in ptujega poprej uméti,
še preden svoj'ga kaj vedó.
Al jez sem zgubil svoje leta
do zdanj'ga časa do detéta,
z jeziki ptujmi z vso skrbjó.
Že ko se druzih naveličal
sem, nepotrebnih se prepričal,
Slovenja! komaj te spoznam.
Veliko je rojakov takih,
ki niso zadnji v drugih vsakih,
in tebe vendar jih je sram!
Ne smem rojaka imenovati,
kdor tebe noče prav spoznati.
Če drugi noče, hočem sam:
Slovenja! tebi v čast živeti,
spodobno hvali tebi petí,
častiti tebe vsaki čas.
Tud' sester tvojih rad ne zabim,
prijazno jih na pomoč vabim,
posebno ki so bliže nas,
jih ljubim, ker po njih spoznavam,
v njih zakladih poiskavam
jezika star'ga prav' obraz.
Naj drugim druga reč dopade,
nevredni naj častí si krade,
bogastva skopnik naj želí.
Častí naj grške kdo pisarje,
in lepih znajdkov vse zidarje,
njih rod bogovski naj storí!
Latinski jezik naj si hvali,
naj bo v resnici, naj bo v šali,
on, komu se najboljši zdí!
Naj drugi slavo sebí snuje,
če matern' jezik zaničuje,
od drugih več, kot svojg'ga vé;
Francoza, Nemca ino Laha,
Angleža Krajnci že od straha
zavolj jezika naj časté.
Jezikov ptujih vse lastnosti
njih lepih misel visokosti
nevredni svoj'ga naj slavé!
Naj bo škriconov in pisarčkov,
in več neumnih takih jančkov
jeziček nagel še takó,
s katerim jezik svoj teptajo,
in zaničvanje mu ragljajo,
opravljati ga dost vedó.
Da Krajna jih je porodila,
nevredne s kruhom odhranila,
naj malopridne – sram jih bo!
Ne pravim s'cer, da ni noben'ga
v otrocih tvojih dost pošten'ga,
ki tebe, Mati, prav pozná;
z veseljem smem ti še povedat,
sinov da tvojih ni pregledat',
po kterih tvoja čast miglja;
lepé že luči, kot danice
vedrijo nam že tvoje lice,
svetlost da slave te obdá.
Že mal' je v tebi ptuj'ga sneta,
slovenskega si polna cvéta,
te sester sram ne more bit'.
Pa kaj pomaga? – kdo verjame?
Resnica če se prav uzame,
je cvét, al sád je še zakrit.
U novem stanu, stan' lepoti
tičí v možganov še tamnoti
obraz ponovljen tvoj zavit.
Kaj, ako skopnik dnar nabira,
v železne škrinje ga zapira,
komú se kaj pomaga s tem?
Molčati moram, če me vpraša
slovenski znanec: „Kaj odlaša
Slovenja skazat' se ljudém?
Učeni jo preradi imajo,
ljudem je, pravim, še ne dajo,
bahajo ž njo, to dobro vém.“
Ah! zdaj se vendar enkrat skaži!
Sirote svoje potolaži!
Že dôba bo, – se meni zdí.
Glej! dokler si, Slovenja, spala,
nemarno potlej še dremala,
se čudo pri sestrah godí.
Poprašam Rusa: „Kaj imate?
Polnočni vi! vsi kaj veljate?
Al tudi vaša Vila spí?“
„Neumnež“, pravi, „al se mešaš?
Al že v slabosti uma pešaš?
Nam knjige naše prav slové.“ –
Srbljana že ne bom poprašal,
z odgovorom ne bo odlašala,
nasitil bo mi vse željé:
Vsih učenost bo bukve kazal,
ki jih je z branjem že zamazal,
poreče: „Kaj pa vi možjé?“
„Jeziku naš'mu ni ga para,
za druz'ga potlej kdo kaj mara?
Za pesmi ni ga bolj'ga več:
Spričuje gôra, log, dolina,
zelena vsaka to ledina,
Srbljana vsaki vojni meč.“
Tam strašne vojne se pojèjo,
vojšakom pesmi slave tkèjo
v domači šegi prav všeč.
Hrvat še pravi, da ni zadni,
da ni pospaval v senci hladni,
da ni tako nemaren bil,
da zgodaj že se je oziral,
besede svoje v bukve zbiral,
bukvarnice skrbno polnil.
Še prašam Čeha, Dalmatinca,
pri njih rastó predobre vinca,
da b' se jeziku venc ne víl.
Slovenja! kje s' takrat medlela?
Je stara mati te zakléla?
Da t' rod nikolj nesmé slovét'?
Al od natore si tak lena,
hudó tak mrzla in ledena,
s teboj da ni b'lo nič začet?
Že davno so te zapustile
slavenske druge pridne Vile,
slovijo že po celem svet!
Ko pozno si se predramila,
ošabnost te je omamila;
si mislila storit' na mah,
vse kar poprej si zamudila,
koljkanj starine pozabila.
Če prav pomislim, me je strah!
V tamoti grdi si tičala,
domačo rudo zaničvala,
otresala zlató si v prah.
Prenaglo si obračat' jela,
poslušat' sester nisi htela,
pa star'ga več b'lo najti ni.
Kaj druzga b'lo je zdaj storiti,
besede mógla si nam liti,
noben'mu znane, kot se zdí. –
Al nagla hitrost ne pomaga,
prehitro z dobrim se ne zlaga,
ošabnost malo tud storí.
Si mislila, da je storjeno,
kar dolgo b'lo je zamujeno,
če le besed zadosti bo.
Pa glej! so jeli godrnjati,
in proti tebi ustajati,
opravljat' te zasdost grdó,
ki starega se raj' držijo,
novine take ne trpijo,
od tebe slišat ne dadó!
Poprav'la da bi svoje zmote,
spreobrnila vse si kote,
le kter bi lék tè boljši bil.
Ničemernost si zdaj spoznala,
pomoči pri sestràh iskala,
studenec poln besedníh žil!
Al kaj pomaga? – Roj neznancov:
„To jezik naših starih Krajncov
nikoli ni!“ – je grozno vpil.
„Bo mar pečal se kdo s hrvaškim?
Nikoli! vselej raje s laškim:
Kaj nam potreba je tegá?“
Das'ravno še ne vé Gorenec,
kaj večkrat pravi prost Dolenec,
in vendar – Krajnca sta obá.
Meščan gorjancu naj kaj pravi,
tud' Nemca zraven naj postavi –
bo vsak razumel – pol blodá!
Zatoraj naj se povzdiguje,
jezike svoje naj steguje
mrčesa ptuj'ga voljni roj.
Al stanovitna ti le bodi!
Srčnost – Slovenja! – naj te vodi,
premagaj njih jezika boj.
Prijaznob skaži jim dobroto,
ne pelji jih u drugo zmoto, –
in vse podalo bo se koj.
Takrat se bomo veselili,
na zdravje tebi vince pili,
pa tudi kaj zapeli vmes.
Roke prijazno podajali,
in brate vse nas imenvali,
tačas vsi bomo čez in čez;
ne bo nikdó debelo gledal,
če prav slovensko bom povedal,
Pomozi Bog, da to bo res!!
