Kranjska Sibirija: Krajepisna in narodopisna slika
| Kranjska Sibirija: Krajepisna in narodopisna slika Jos. Lavtižar |
Jos. Lavtižar
| |||||||||||||
Št. 7[uredi]
Narava je vtisnila marsikakemu kraju izreden značaj. Ko slišiš dotično ime, spomniš se takoj posebnosti onega kraja. Bledštejejo za raj Kranjske dežele, v Kropi je konec sveta, Leše pri Tržiču primerjajo glede milega podnebja z Vipavo, Ratečam na Gorenjskem pa pravijo Kranjska Sibirija.
Ni baš pesniško to ime, kljub temu se prišteva Rateška okolica, ki nam je o njej pisati, odličnim planinskim pokrajinam naše dežele. Razprostira se na severni strani Julskih Alp ob kranjsko - koroški meji. Planota, ki je razpoložena na njej ta pristnoslovenska naselbina, se širi od vzhoda proti zapadu. Dolga je štiri kilometre ter en kilometer široka. Ob vzhodu meji na vas Podkoren, ob zapadu na mali nemški trg Weissenfels. Svet ni nerodoviten. Dosti je lepih njiv in travnikov, a tudi nekaj močvirja. Svojo višino dosega ta planinska ravan v Ratečah, ležečih 865 metrov nad morskim površjem.
Južna stran vasi je obrobljena z vencem skalnatih vršacev. Načeluje jim glasovita Ponca (Poldnica), značilna gora vsega okolišča. Tujci jo ogledujejo z zanimanjem zaradi njenih vprav veličastnih oblik. Marsikdo bi bil že rad polezel na njen iztegnjeni vrhunec, toda ni lahka stvar. Doslej ni stal na njeni oholi glavi nihče razen kakega predrznega rateškega pastirja, a vsak pravi, da je bil na njenem vrhu prvič in zadnjič. Zvati bi se morala pravzaprav Poldnica, ker govore Ratečani »pone« namesto »poldne«. Ponca bi imela torej svoje ime od solnca, ki stoji o gotovem astronomskem času nad njo, ko je poldne. Tudi drugi narodi nazivajo gore z enako besedo. Francozi imajo svoj Pic du Midi in Dent du Midi, Nemci Mittagskogel.
Ponca sestoji iz treh vrhuncev. Prvemu pravijo Visoka, drugemu Srednja, tretjemu Zadnja Ponca. Višina Visoke Ponce znaša 2280 metrov. Najlaže dostopen je srednji vrhunec, seveda tudi ta ni brez težav.
Ljudska govorica je opletla našo goro z idilsko pravljico, segajočo v davna stoletja. Ko se je sesul Dobrač na Koroškem, je klical svoji sosedi Ponci: »Jaz letim, Ponca, leti!« Ponca mu je odvrnila: »Nič se ne bojim, jaz imam tri mogočne stebre pod seboj«. V kakšni zvezi bi bila ta bajka z resnico? Zgodovinsko znan je siloviti potres iz leta 1348. Takrat se je porušil vzhodni del Dobrača, gorovja v Zilski dolini. Ker stoji med Ponco in Dobračem le nizek hrib, je bila Ponca prav blizu potresnemu sunku. Toda ostala je baje nepoškodovana. Trije mogočni stebri, ki na njih sloni, so po narodnem naziranju v rateški župni cerkvi. Omenjena cerkev, stoječa ob vznožju Ponce, je posvečena sv. Trojici.
Ob severozapadu Ponce je razvrščenih več drugih skalnatih višin. Obliko imajo različno. Nekaj je piramid in stožcev, nekaj bolj robatih formacij. Vsa skupina se zove Pončica. Tu je vratom podoben presek, ki mu pravijo Vratca. Skozi nje se pride v dolino Klanških jezer.
Na severnem koncu Rateč so senožeti Tre bi že. Tam gori opaziš več hlevov, ki so v pritličju zidani, zgoraj leseni. Vanje zganjajo živino ob paši, a v vrhnji oddelek shranjujejo mrvo, ki jo kose meseca avgusta. Šele po zimi, ko zapade sneg, vozijo posušeno mrvo na saneh domov.
Nad senožetmi se vzdigujejo gore, ki bi jih lahko prištevali Karavankam. Stojijo namreč nad korenskim prelazom, držečim s Kranjskega na Koroško. Večji vrhovi so: Petelinjak 1547 m, Peč 1511 m, Kčpija 1506 m, Kavalarka 1352 m. Zarasli so s smrečjem, nekaj je pa tudi golic, raz katere se nudi obširen pogled.
Izmed stranskih dolin omenjam najprej Planico, široko skalnato sotesko ob južni strani Rateč. Razteza se od severa proti jugu v daljavi šestih kilometrov. Vsa desna stran doline je obdana z navpičnimi stenami Visoke, Srednje in Zadnje Ponce. Tem trem se pridružuje Strugova glava s svojim 2291 m visokim vrhom. Levo stran soteske obrobljajo kameniti grebeni nižjih gora, izmed katerih so najznamenitejše: Ciprnik 1763 m, Suhi vrh 1662 m, Sračnik 1443 m. Planica se končuje z velikanskim kotlom, ki ga stražita dva mogočna čuvaja. Eden vzdiguje svoj piramidni, ob strani prisekani vrh 2655 m visoko. To je glasoviti Jalovec, oholi Triglavov in Mangartov tekmec. Drugi čuvaj je Mojstrovka (2367 m). Med Jalovcem in Mojstrovko se vleče dolg zid, katerega silovito skalovje je nagrmadeno v terasah eno nad drugim. Domačini pravijo tej naravni trdnjavi Šita. Kdor hoče iti iz Planice dalje, mora stopati po kamenju in snegu navzgor, da dospe do prelaza, ki drži v Soško dolino.
Vsak občuduje krasoto Planice. Še večjo zanimivost ji daje Sava-Dolinka, ki ima tukaj svoj izvir, Že v začetku je jako močna, valeč se kot vodopad proti ravnini. Toda ko prišumi na piano, se izgublja v pesku in prihaja šele ob koncu doline zopet na dan. Edino ob dolgotrajnem deževju je napolnjena poprej izsušena struga z bistro studenčnico, ki hiti proti rateški planoti ter dela med Ratečami in Korenom podolgovato jezero. Iz jezera se izliva kot krepek potok, ki se slednjič nad Radovljico združi s svojo posestrimo Savo Bohinjko. Dolgo časa se je mislilo, da izvira Sava Dolinka iz omenjenega korenskega jezera. Resnica pa je, da se iz jezera samo izliva, a svoj pravi vir ima v Planici. Tukajšnje ljudstvo ji ne pravi Sava, ampak Nadi ž a.
Druga stranska dolina drži od rateškega kolodvora pod Mangartovo vznožje. Širi se od severa proti jugu vzporedno s Planico, vendar je mnogo krajša od te. Med obema dolinama je gorovje Visoke, Srednje in Zadnje Ponce. V ozadju se vzdiguje Mangart (2678 m), ki se kaže kot masiven, nekoliko nagnjen stožec z jako široko podlago. V dnu doline se zrcalita Klanški jezeri (Belopeški jezeri), ki ju loči nizek, podolgovat grič drugo od drugega. Klanški se imenujeta zato, ker pravijo Ratečanje gorenjemu koncu trga »Pod klancem«, Belopeški pa zato, ker je v njunem obližju trg Bela peč. Prvo jezero je v nemških rokah. Vse poletje dohajajo tujci trumoma ogledovat to divno gorsko zatišje. Okolišje drugega jezera je lastnina Rateške občine. Zelene livade, ki je drugo jezero ž njimi obdano, so domača tla, na katerih bi Slovensko planinsko društvo lahko postavilo kako zgradbo v prospeh naši turistiki; potem bi se ne bilo treba oglašati v nemški »Nipphiitte«, stoječi ob prvem jezeru, odpo-čivali bi se raje v slovenski koči poleg drugega jezera. Ta postojanka je toliko važnejša, ker se nahaja ob slovenski meji, proti kateri se čestokrat izteguje tujčeva roka. Če ondi ne bo čuvajev, izgine polagoma narodna zavest. Ratečanje, ta pristna korenina slovenskega naroda, so dosedaj sicer ohranili svoj materni jezik, računati pa moramo, da je vsled drugačnih razmer na Gorenjskem potujčevanje laže mogoče, nego je bilo poprej.
Kdaj se je neki Kranjska Sibirija obljudila s prebivalci?
Vse kaže, da je naselbina jako stara. Obsežni gozdi in pašniki ter ugodni prostori za obdelovanje zemlje so privabili človeka na to planoto. Ljudje se utabore le ondi, kjer najdejo potrebnih pogojev za življenje. Dolga zima se pa tudi prenaša, ako se v poletju pridela toliko, da ni treba stradati ne prebivalcem in ne živini. Cerkev sv. Tomaža, stoječa ob koncu vasi, kaže s svojim romanskim stolpom, da je bila zgrajena v starodavnih časih. Govorica celo ve, da je bil cerkvi zato izbran sv. Tomaž za zavetnika, ker se prvotni Ratečanje niso posebno vnemali za sprejem krščanske vere. Ustno sporočilo bi torej pričalo, da je bivalo ljudstvo tukaj že v poganskih časih.
Stari prebivalci pa niso bili sami svoji, temveč uslužbenci mogočnejših gospodarjev. Robovali so vitezom, ki so imeli utrjen grad v Beli peči. Nekaj časa je bilo to viteško gnezdo lastnina celjskih grofov, za njimi ga je dobil cesar Friderik IV. (1439—1493). Grad, stoječ na precej visokem hribu, je že dolgo razvaljen, toda Ratečanje še dobro pomnijo pripoved svojih pradedov, kako hudo tlako so morali delati pri zidanju grajskih poslopij. Zjutraj so šli z voli od doma ter vozili ves dan kamenje na vrh hriba, zvečer pa niso prinesli domov drugega kakor odrto kožo1 izmučene živali. Ni čuda, da gospodarijo v sedanjih grajskih podrtijah strahovi. Ljudska domišljija vidi večkrat med razpadlim zidovjein črne pse, ki stražijo zaklade, zasute v ondotnih grobljah. A minula je doba hlapčevanja. Nekdanje mogočne gosposke, znane z imenom »Herrschaft Weissenfels«, ki je imela podložnike doli do Jesenic, ni več. Kmet je gospod na svoji zemlji. Kar pridela, mu ne vzame kdo drugi, odpravljeni sta tlaka in desetina.
V sedanji, okrog 140 hišnih številk broječi vasi Ratečah prebiva delaven rod poljedelcev in živinorejcev. Vsi hočejo biti skupaj, hiše so kar nakopičene ena poleg druge. Ume se po sebi, da je vsled tega dosti večja nevarnost za požar. Pravijo, da so se zato tako gosto naselili, ker je bilo nekdaj toliko roparjev, da si ljudje niso upali posamezno prebivati. Te navade se držijo še dandanes. Kdor zida novo poslopje, ga zgradi v bližini kakega soseda. Lepi prostori za nove stavbe bi bili ob zapadni strani Rateč v takozvanih Rutih. Svet je vzvišen, obrnjen proti solncu, zavarovan pred povodnjijo in z lepim razgledom na Julske planine, toda nihče noče tam zidati. Čeprav je naredil potok Trebiža, ki teče poleg vasi, že mnogo škode hišam in njivam, se mu vendar nočejo izogniti. Vsak sili tja, kjer .je večja družba. Da si pridejo tuintam navzkriž, kdo bi jim zameril? Kjer je okoli tisoč ljudi skupaj, se ne more živeti brez vsakega prepira. Toda če jim preti vnanji sovražnik, podajo si hitro roke v spravo, da so toliko močnejši v borbi zoper vsiljenca. Ta skupnost je vtisnila Ratečanom poseben značaj, ki jih loči od bližnjih okoličanov. Ratečan je krepko izražena osebnost, lastna samo temu ljudstvu.
Št. 8[uredi]
(DALJE.)
Izmed nezgod, ki so zadele Rateče, je bila najhujša požar dne 29. septembra 1905. l. Takrat je začelo goreti ob polenajstih zvečer na hlevu spodnjega Branca. Ogenj se je razpasel tako naglo, da je bilo v dveh urah upepeljenih 46 hiš z gospodarskimi poslopji vred. S podporo blagih dobrotnikov so si zgradili pogorelci nove hiše ter jih pokrili večinoma s cementno opeko.
Oglejmo si sedaj še govorico, nošo in nekatere običaje v Ratečah.
Govorica je trda in zategnjena. Boj z naravnimi silami, vsakdanji opravki pri živini in nedostajanje duševnega dela daje jeziku bolj oster značaj. Omenimo par posebnosti. Soglasnik v se sliši navadno kot b (bem, bid'm, prab'm, bera, zapobed = vem, vidim, pravim, vera, zapoved). Samoglasnik o se izpreminja čestokrat v a. Na primer: gaspadar, gaspadinja, pamagam, pakličem in dr. Samoglasnik e izgovarjajo radi kot nemški ä (pät, debät, desät = pet, devet, deset). Zelo tudi zategujejo zadnje zloge. Redkokrat je slišati zatrjevalnico da ali ja. Namesto nje govore dra kakor koroški Slovenci. Poleg tega je še dovolj drugih dialektnih in fonetičnih oblik, ki izdajajo dotičnika, kje je doma. Seveda oponašajo ljudstvu izreko njegovo, a Rátečanje vračujejo enako z enakim.
Narodna noša je pri moških izginila, ženske pa se drže še nekoliko domačega blaga in starih vzorcev. Po zimi marljivo predejo in pleto. Raševina, tkana iz volne in preje, ima še vedno svojo pravico. Krila iz črno barvanega rasa, obšita ob spodnjem robu s širokim zelenim trakom, so še dandanes v navadi. In pa cokle! Te nosi ob delavnikih mlado in staro. Stesane so iz javorovega lesa ter spodaj okovane z močnimi žeblji. Ob sprednjem koncu imajo rilec, da se na njem lahko podrza, kar je nabranega na lesenih stopalih. Cokle so v vsakem oziru zelo praktične. Noge, ki tičijo v njih, se po kamenitih ali ledenih potih trdno prijemajo tal ter se ne primeri lahko, da bi izpoddrsnile. Seveda ni prav fino to obuvalo. Čemu neki? Saj planinec ne pozna parketa, temveč robato podlago. Vrhutega so cokle tudi dober kup. Stanejo le nekaj grošev, trajajo pa celo leto, ako ne več. Da je to obuvalo čisto pametno, priča njega starodavni obstanek. Kar je slabo, se vzdržuje le nekaj časa, a dobra roba ima trajno vrednost.
Glede narodnih običajev je pripomniti, da gine nekdanji patrijarhalski značaj bolj in bolj. Novejšim iznajdbam se je odprla pot tudi v to prekonservativno in tujemu vplivu težko dostopno vas. Posebno železnica, dodelana leta 1870., je marsikaj izpremenila v tem oziru. Vendar primeroma ni še dolgo, kar je vladalo v Rátečah prav domače življenje. Sveč niso poznali drugih nego tiste, ki so jih sami delali iz loja. Za notranjo razsvetljavo hiš so rabili drobno nacepljene trske. Gorele so na malem, v steni vdolbenem ognjišču poleg vrat, v takozvani »levi«, ki je imela dimnik izpeljan v vežo. Še sedaj je videti taka ognjišča, toda so zaprta s pokrovom. Ogenj so delali s kresalom, s katerega so odletavale iskre na posušeno gobo ter jo vžigale. Ko so videli stari Rátečani prve žveplenke, niso se jim mogli dovolj načuditi. »Kaj se godi po svetu!« so dejali. »Kako so ljudje premeteni! Kar po hlačah se malo potegne, pa je ogenj«. O železniškem hlaponu so obče mislili, da ga hudoba goni, a brzojav so spravili v zvezo z Antikristom. Antikrista so si predstavljali kot gotovo določeno osebo, ki se bo prikazovala zdaj tukaj, zdaj tam ter trosila krive nauke po svetu. Rekli so o njem: »Sedaj je iznašel tiste štange in tisti drat, po katerem pošilja kakor blisk svoje pošte, potem bo pa sam prišel«. Celó orglice za usta so se jim zdele čudovito umetne. »Ali si že videl tako muziko«, so se vpraševali, »da tisti, ki orgla, tudi sam pleše?« Železnice so se tako bali, da so ji le s silo dali potrebno zemljišče. Huda borba je bila posebno zaradi kolodvora. Določeno je bilo, da se zgradi kolodvor ob južni strani vasi, toda kmetje so se temu upirali na vso moč. »Železnica bo prinesla same slabe reči«, so modrovali med seboj. »Možje, če ste pametni, ne pustite, da bi kolodvor zidali blizu hiš. Le daleč proč ž njim, dalje bo, bolje bo«. Res so dosegli s svojo trmo, da je postaja pol ure od Rateč. Sedaj pa vidijo dobiček, ki jim ga daje železnica, ter se jezijo nad onimi, ki so bili takrat občinski svetovalci in odborniki. Zaslužili bi še več in na lažji način, ako bi bil kolodvor poleg vasi, toda ni ga mogoče prestaviti.
Poglejmo še rateško hišo in glavno osebo, ki v njej vlada, gospodinjo. Svojstva narodova spoznamo najbolj tedaj, ako se seznanimo z njegovim stanovanjem, osobito z dušo vse družine,z materjo.
Hiše so zidane; nekatere so enonadstropne, druge pritlične. Pokrite so ali z deskami ali s cementno opeko ter delane v čop, t. j. ob konceh ne navpično odrezane, ampak izdelane s posebnim nadstrešjem. Pritlične imajo namesto nadstropja lesen hodnik, kamor postavljajo cvetlice ali na njem razobešajo perilo. Notranja hiša kaže, da je v njej snaga doma. Sploh moramo pripoznati, da kolikor više pridemo na Gorenjsko, toliko snažnejši so kmečki domovi. Rateška gospodinja skrbi, da hišo vsaj dvakrat v letu pobelijo, in sicer pred dvema velikima praznikoma: o Veliki noči in ob letnem žegnanju. Tudi odznotraj jo večkrat prečedijo, mize in klopi morajo vedno biti kot nove; posebno snažne gospodinje pa imajo mizo ves dan pogrnjeno z belim prtom. Na stenah so obešene svete podobe ena poleg druge. Dosti je videti še starih podob, slikanih na steklo. Semtertja visi iznad stropa lesen golobček, gledajoč na sredo mize, kamor postavljajo jedila.
Hrana je dobra in boljša nego po drugod na Kranjskem. Družina dobi dostikrat mesa, nasušenega od zaklanih ovac in prašičev. V navadi so obeljeni turščični žganci, ki jim pravijo »mešta«. O postnih dneh pridejo na mizo pšenični cmoki, takozvani »krapi«. Napolnjeni so s stolčenimi suhimi hruškami ter namočeni v maslu. Narodna jed je tudi bob, služeč ob nedeljah za zajtrk. Da kava ni neznana, umeva se po sebi, vendar si jo privoščijo le posamezniki. Družina je ne dobi nikdar skupno.
(Konec prihodnjič.)