Kraljična Nemaram

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kraljična Nemaram
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Kraljična Nemaram, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, tipkopis, 9 strani, format A5, IN = 6822.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zgodilo se je, da je nekoč živel kralj, ki je imel edino hčerko, katera je bila od sile zala, a na moč domišljava in prevzetna. Nihče na svetu je ni mogel z ničemer razveseliti: karkoli so ji prinesli v dar, vse je odklonila. Zamahnila je z roko in cmeravo dejala: "Ne maram!" Zato so jo po vsej deželi klicali: kraljična Nemaram.

Kralja je začelo močno skrbeti, kdo bo takrat, ko se bo on postaral, postal njegov naslednik. Bal se je, da bo hčerka odklonila vsakega snubca, ki bo zaprosil za njeno roko.

Postajal je zmerom bolj zamišljen in otožen in neko jutro, ko je obstal pred zrcalom, je z grozo zapazil, da se mu je preko noči zarezala spet nova guba na obrazu.

Poiskal je hčerko, ki je ležala v senci na zlatem ležalniku, in dejal:

"Ljubi otrok, glej, staram se in čas je, da si izbereš moža. Dobil bo, česar nihče na svetu nima: najlepšo ženo in največje kraljestvo, ki ga noben sovražnik ne bo mogel premagati"

"Ne maram," je kot zmerom odgovorila hčerka in obrnila očetu hrbet.

Potrt, ko je spoznal, da pri njej ne bo zlepa nič opravil, je neko noč kralj zapustil svoj grad in se podal v svet. Da bi ga nihče ne prepoznal, si je nadel raztrgan suknjič svojega služabnika, vrgel popotno torbo čez pleča in s palico v roki krenil na pot.

Ko je tako hodil v misli zatopljen, je nenadoma zagledal pred sabo kačo, ki je pravkar hotela pogoltniti drobno miško. Da bi jo rešil, je s tako močjo udaril s palico kačo po glavi, da je pri priči izpustila miško in zbežala v grmovje. Miška pa je obstala pred njim in spregovorila:

"Ker si mi pomagal ti, bom tudi jaz tebi pomagala. Vem kdo si in kaj te teži. Pojdi z mano in če boš storil natanko tako kot ti bom ukazala, bo tvoja muhasta hčerka postala krotka in ubogljiva in storila bo vse, karkoli ji boš ukazal."

"To je pa čudna miška," si je mislil kralj "a vseeno jo bom ubogal, saj mi ne preostane nič drugega."

In kralj ji je sledil, dokler nista prišla do skrite luknje, koder je imela svoj dvorec.

Kakšen čudovit dvorec je bil to! Njene služabnice so bile same bele miške, ki so skakljale okrog in čakale, da izpolnijo vsako povelje, ki bi prišlo iz njenih ust.

"Razkropite se na vse strani in poslušajte, kaj se bodo med sabo pogovarjali ljudje. Tega, ki bo povedal največjo laž, pripeljite k meni. Njega bom izbrala, da si vzame kraljično za ženo in postane vladar dežele."

"Ta je pa lepa! Zdaj naj dobim pa še lažnivca za zeta," je z grozo pomislil kralj ko je slišal, kaj je bila miška naročila služabnicam.

"Ti pa," je ukazala kralju, "se vrni domov in ne prestraši se preveč, ko boš našel svojo hčerko v spremenjeni podobi. Ne zini nikomur besedice o tem kar si doživel, dokler ne pripeljem tistega, ki ga bom izbrala tvoji hčerki za moža."

Tako se je moral kralj s potrtim srcem hočeš nočeš vrniti domov. Močno ga je skrbelo kaj bo zagledal, ko bo stopil v svoj dvorec.

Ker v njem ni našel svoje hčerke, se je podal na vrt, da poišče kraj, kjer je navadno počivala.

O, strah in groza! Namesto nje pa je na zlatem ležalniku čepela gnusna žaba, ki je samo utripala z očmi in neprestano buljila vanj. Takoj je vedel, da je to ona, vendar se z nobeno besedo ni izdal, kaj šele, da bi komu povedal, kako je prišlo do tega. Prijazno kot vselej jo je ogovoril:

"Kako ti gre, srček moj zlati? Ali bi kaj rada?"

A žaba-deklica se ni premaknila. Prvič v življenju se je zgodilo, da kralj iz njenih ust ni slišal besedice: ne maram. Sam pri sebi pa si je mislil: "Moj bog, kaj če me je siva čarovnica nalagala in bo moj otrok vse življenje tako strašno kaznovan? Potem mi ne preostane drugega kakor da z njo vred skočim v tistile tolmun in potonem za vselej."

Odslej je kralj dan za dnem strahoma prihajal na vrt k svoji začarani hčerki in jo spraševal, če bi kaj rada. A vselej se je moral brez odgovora žalosten vrniti v svoj grad. Vsako noč pa je deklica-žaba, ko so v dvorcu že vsi spali, skrivaj skočila z ležalnika in zlezla na obrežje tolmuna. Tam je skrita med ločjem, čakala, dokler ni posijala luna izza oblakov. Potem se je dolgo ogledovala v vodi, če je še zmerom tako grda. A vsako noč je z grozo opazila, da se še ni nič spremenila. Proti jutru pa se je nesrečnica spet skobacala nazaj na svoj ležalnik, tresoč od strahu, če bo sploh še kdaj dobila nazaj svojo človeško podobo.

Vtem pa so se bele služabnice odpravile po svetu iskat tistega, ki se bo najbolj debelo zlagal.

Obhodile so že dokaj mest in vasi in povsod so poskrite v luknjicah prisluškovale, kaj se bodo med sabo pogovarjali ljudje.

Ko so neki večer prispele do majhne predmestne krčme, so vanjo stopili trije fantje, eden lepši od drugega.

"Danes me je prebudil vran, ki je bil z zlatom okovan," je rekel prvi.

"Jaz pa sem srečal moža, ki je polža podkoval," je rekel drugi.

"To ni še nič," je rekel tretji. "V tistem času so šli trije počas: eden je bil slep, drugi hrom, tretji pa nag. Pa je slepi zajca videl, hromi ga je vjel, nagi pa pod srajco dal."

Ha, ha, ha, so se vsi trije hkrati zasmejali, si natakali kozarce in bili zadovoljni, da so drug drugega tako nalagali.

"Ti bodo pravi," so dejale miške, "prav gotovo bo koga izmed njih izbrala naša gospodarica, da postane kraljičin mož. Pri priči so se odpravile k nji, da ji sporoče kje ga bo našla."

Ni ji bilo treba dvakrat reči in že se je miška-čarovnica napotila tja, kamor so jo njene služabnice poslale. A še preden je vstopila v krčmo, se je spremenila v staro ženico; zgrbljena in posušena je sedla za mizo in vprašala fante:

"Niste nemara že čuli da išče kralj ženina za svojo hčerko-edinko? Dobil pa jo bo tisti, ki bo imel takšno moč, da ji bo za vselej izbil trmo z glave. Če se mu to posreči, bo vse življenje imel poln mošnjiček in še kralj bo postal, ko bo umrl njen oče."

Ko so fantje to slišali, se niso mogli dovolj načuditi besedam stare ženice.

"Zakaj pa ne," so rekli vzhičeni, "okusimo srečo."

Vsi hkrati so vstali, da bi z ženico kar precej krenili na pot.

"Vse lahko zmeljem v prah," je rekel prvi, ki je bil mlinar.

"Najtršo star zvijem z eno roko," se je pobahal drugi, ki je bil kovač.

"Najbolj divjo zver ukrotim," je rekel tretji, ki je bil lovec.

"Meni je prav, vsak naj pokaže kaj zna," je rekla čarovnica in se z njimi odpravila na dvorec, kamor so prišli še pred nočjo.

Ko je kralj zagledal tri krepke fante v spremstvu stare ženice se je silno prestrašil. Takoj je vedel po kakšnem poslu so prišli in tudi to, da nihče izmed njih ne bo hotel vzeti žabe za ženo. Posmehovali se bodo še njemu, zato je vprašal staro ženico:

"Kaj iščejo tukaj ti fantje mladí?"

"Po tvojo hčerko so prišli," je odgovorila ona.

"Saj moje hčerke v gradu ni," je rekel kralj.

"Na zlatem ležalniku v vrtu leži," je zaklicala čarovnica.

Ko je kralj uvidel, da ne bo nič pomagalo če se bo še naprej branil, jim je velel naj ž njim stopijo na vrt, da jim pokaže kraj, kjer se njegova hčerka nahaja.

Odvedel jih je pod cvetočo vrtnico, kjer na zlatem ležalniku počiva – ne lepa kraljična, marveč nagnusna žaba, ki je bila tako ostudna, da jo je bilo groza pogledati.

"To je ona, mar ni zapeljivo lepa?" je vprašala čarovnica.

"Ti grda lažnivka, ti!" je zakričal tisti, ki je bil mlinar in že je hotel s tal pobrati kamen, da bi ga zalučal vanjo.

"Stoj, stoj," je ukazala čarovnica. "Če nisi voljan da si vzameš to lepo žabo za ženo, je bolje, da se pri priči vrneš v svoj mlin in se raje pobrigaš za svoj mlinski kamen. Poberi se od tod!" In kar so ga nesle noge, jo je fant ucvrl v svoj mlin.

"Ti lažniva pošast, ti! Mar nam nisi obetala da nas boš pripeljala do lepe kraljične, zdaj pa nam ponujaš ostudno žabo za nevesto. Kako si upaš nas tako povleči za nos?" je kričal tisti, ki je bil kovač. Razjarjen je z enim zamahom podrl železno ograjo, da si tako skrajša pot in čimprej izgine z vrta.

Tretji, ki je bil lovec, pa je bil veliko bolj premeten in vajen vsakršnih živali. Pogled na ostudno žabo ga ni spravil s tira. Ogledal si jo je iz vseh strani, nazadnje pa jo je še pobožal po sluzasti koži in v šali vprašal:

"Žabica, povej, me maraš za moža?"

"Maram, maram," je vsa iz sebe vzkliknila žaba in ko je skočila s svojega ležalnika, je stala pred njim prekrasna mlada deklica, blaženo nasmejana od neznanske sreče, da se je rešila strašne podobe, v katero je bila tako dolgo začarana. Ni in ni mogla zmakniti oči s prelepega junaka, ki je stal pred njo.

Odslej ni iz njenih ust nihče več slišal besedice: ne maram. Postala je voljna in ubogljiva in ko so nekaj dni zatem praznovali na gradu svatbo lepe kraljične z mladim lovcem, je tudi stari kralj bil kakor iz uma od veselja, ker ni dobil lažnivca za zeta.

Saj je bila tisto, s čemer so se nekoč šalili mladi fantje v krčmi, le nedolžna lovska laž, v katero ni nihče verjel, razen belih mišk, ki ne znajo lagati.


Opombe urednice[uredi]