Kraljična Žužika

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Projekt gostitelj.

Članek je del WikiProjekta Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil, namenjenega digitalizaciji in postavitvi mladinskih leposlovnih besedil v javni lasti. Projekt nastaja v sodelovanju s Pedagoško fakulteto. Za smernice glej strani projekta in Slogovni priročnik.

Uporaba na pogovorni strani: {{WikiProjekt Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil}}

Kraljična Žužika (1995)
Mateja Reba
Spisano: Špela Jamnik
Viri: Prepisano iz knjige Kraljična Žužika (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kraljična Žužika[uredi]

Nekoč, tega je že dolgo, sta daleč, za sedmimi pravljicami, živela kralj Jaka in kraljica Štefi. Imela sta majhno kraljično, ki ji je bilo ime Aurora, a so jo vsi klicali Žužika.

Kot se za kraljično in za edinko spodobi, je bila Žužika hudo razvajena in sedem spletičen je imelo polne roke dela, da je streglo njenim muham. Žužika pa vseeno ni bila zadovoljna, neprestano se je dolgočasila in iz samega dolgočasja je počenjala neumnosti. Kralj Jaka ji je že nekajkrat obljubil, da jo bo pošteno našeškal, če se ne bo lepše obnašala, a mu kraljica Štefi tega ni dovolila. »Otrok je, ne smeš ji zameriti,« jo je zagovarjala, kralj Jaka pa je škripal z zobmi, ko je po gradu odmevalo Žužikino tuljenje.

Nekega dne pa je šla kraljica Štefi na obisk k svoji sestri kraljici Kati in Jaka je ostal z Žužiko sam doma. Kraljična je imela spet svoje muhe, na smrt ji je bilo dolgčas in je cepetala in vpila, da je odmevalo po gradu. »Igrajte se z menoj, dolgčas mi je!« »Bi se šli skrivat?« je vprašala ena od spletičen. »Ne!« »Kaj pa Črni Peter?« je predlagala druga. »Ne!« je zatulila Žužika. »Nočem! Vseh vas imam dovolj, ne znate se igrati z menoj!« Jokala in cepetala je, da se je grad tresel.

Kralj Jaka, ki je po kosilu ravno legel, je zaslišal njeno vpitje in pritekel je v otroško sobo. Žužika je ležala na tleh in se drla, kot bi jo iz kože dajali. »Zdaj pa je dovolj cirkusa!« je rekel Jaka in jo dvignil. »Ker se ne znaš lepo obnašati, boš kaznovana!« Odvlekel je kraljično, ki je besno otepala, iz sobe. Najprej je sklenil, da ji naloži nekaj gorkih po zadnji plati, vendar se mu je zasmilila, zato se je odločil, da jo bo za kazen za vse popoldne zaprl samo v sobo.

»Ko boš obljubila, da se boš poboljšala, te izpustim,« je še rekel, preden je zaklenil vrata za seboj. Žužika se je spet spustila v jok, tulila je in cepetala, da so se služabniki držali za ušesa. Vseeno si je niso upali izpustiti, ker jim je kralj Jaka to najstrožje prepovedal.

Kmalu je v gradu zavladala smrtna tišina. Žužika je utihnila in vsi so mislili, da je zaspala. Toda ni spala. Ko jo je Jaka pred večerjo prišel izpustit iz zapora, je ležala na tleh z debelo knjigo pred seboj in brala. »Pridi, večerja bo!« je rekel Jaka, Žužika pa ga je samo jezno pogledala. »Pusti me pri miru, berem!« »Kaj bereš?« »Pravljice!« »In kdaj boš končala?« »Ko preberem vse tole!« Pokazala je na police, polne knjig s pravljicami. Jaka se je prijel za glavo, ko je videl, kaj je storil - Žužiko je zaprl v grajsko knjižnico in ona se je namenila prebrati vse knjige... »Ukazi, naj mi prinesejo kaj jesti,« je še rekla, preden se je spet zatopila v knjigo.

Tristopetinšestdeset dni zapored so služabniki nosili Žužiki zajtrke, kosila in večerje v knjižnico, medtem ko je ona ležala na tleh in brala. Po tristopetinšestdesetih dneh pa je prišla ven in še isti večer je spet razsajala po gradu. »Dolgčas mi je,« je vpila. »In kaj bi rada?« »Pravljice!« Kraljica Stefi je znala samo eno, kralj Jaka nobene in spletične so poznale le take pravljice, ki jih je Žužika že prebrala.

Kaj je preostalo kralju Jaki? Po vsem svojem kraljestvu je razglasil, da ponuja visoko nagrado tistemu, ki bo Žužiki povedal kakšno novo pravljico. Tistega, ki mu to ne bo uspelo, je čakala strašna kazen - pospraviti bo moral kraljičino sobo in le tisti, ki jo je že kdaj videl, je vedel, kakšno mučno delo je to... Prostovoljcev kljub hudi kazni ni manjkalo in grad je bil vse dni poln obiskovalcev, ki so skušali pripovedovati nove pravljice. Malokomu se je posrečilo, da je prišel kaj več kot do tretjega stavka. »Poznam jo,« je zavpila Žužika in pripovedovalec je moral za kazen pospravit njeno sobo.

Kralj Jaka je že povsem obupal. Žužika je poznala že vse pravljice in iz dneva v dan je bila bolj sitna. Potem je nekega dne prišla ubožno oblečena deklica in začela pripovedovati: »Nekoč sta živela mamica in očka z dvema otrokoma - bratom in sestrico. Očka je zelo malo zaslužil in tako se je nekega dne poslovil od svoje družine in šel s trebuhom za kruhom. Sedem dolgih let ni bilo glasu od njega in tako se je brat odločil, da pojde za očetom. Spet je minilo sedem dolgih let, a tudi o njem ni bilo glasu...« Tu je deklica končala.

»Naprej, te pravljice ne poznam!« je vzkliknila kraljična. »Ni pravljica, resnica je. Glej, Žužika, če mi lahko daš nekaj zlatnikov, da se odpravim na pot in poiščem svojega očeta in svojega brata, ti obljubim, da ti povem pravljico do konca!« »Tu imaš - in kmalu se vrni!« Deklica je odšla in kraljična je nestrpno čakala, da se bo vrnila. Skoraj je že obupala, ko se je deklica čez nekaj dolgih tednov le vrnila.

»In kaj je bilo potem?« je nestrpno vprašala Žužika. »Očka je šel iskat delo v mesto, a je zbolel in se ni mogel vrniti domov. Živel je v velikem pomanjkanju, ko ga je našel brat. Ker oče ni mogel delati, si je on poiskal službo in vzdrževal ubogega očeta, vendar ni zaslužil dovolj, da bi se lahko vrnila domov. S tvojim denarjem sem ju lahko pripeljala nazaj in po tvoji zaslugi smo spet srečna družina!«

»Bravo!« je zavpila Žužika, »odlična pravljica, nisem je še slišala! Dobila boš nagrado!« »Ne potrebujem nagrade,« je rekla deklica. »Dobila sem jo že! Če dovoliš, ti predstavim svojega brata!« »Tvoji večni dolžniki smo,« je rekel mlad mož, ki je tedaj stopil skozi vrata. »Morda se ti le lahko oddolžim? Sestrica mi je povedala, da imaš zelo rada pravljice - in jaz sem pisatelj. Želiš pravljico?«

»Seveda,« je vzkliknila Žužika. »Si že slišala tisto o črnem labodu, pa o govoreči češnji, pa o modri mački, pa o...« Žužika jih ni poznala in ker jih je imel pisatelj še in še v zalogi, je kralj Jaka sklenil, da je najbolje, če se preseli na njihov grad. Pisatelj je to tudi storil in je Žužiki vsak dan pripovedoval pravljice. Najprej o čarovnicah in govorečih drevesih, ko je kraljična odrasla, pa so se spremenile tudi pravljice.

Matematika[uredi]

Zelo preprosto je, vaše veličanstvo,« je rekel učitelj Ludvik. »Poglejte - imam tri jabolka, če dodam še dve -koliko jih je?« »Jabolka,« se je namrdnila Žužika. »Ne maram jih, razen v čežani. Ta je pa dobra!« »Pustiva zdaj čežano, lepo prosim,« jo je rotil učitelj. »Zberite se, drugače ne bo nič z najino uro matematike!«

»Veš kaj, Ludvik, mislim, da nima pravega smisla tale mate... - kako se že pravi?« »Matematika!« je obupano rekel učitelj. »Ravno to sem hotela reči. Obdrži jo - in jabolka tudi, ne maram ne enega ne drugega - kaj mi tudi bo, ko poznam vse pravljice na svetu?! Lepo se zabavaj, jaz pa grem h kuharici Barici na čežano. Če me moj kraljevski nos ne vara, jo pravkar pripravlja! Mmm, kako diši!«

»Ostanite v klopi, vaše veličanstvo!« je zaprosil učitelj. »Matematika je vendar potrebna! Kako pa boste, na primer, izračunali, koliko podložnikov imate?« »Zelo preprosto, Ludvik,« se je nasmehnila Žužika. »Tebe bom najela, da boš računal zame! Zdaj pa se umakni, mudi se mi v kuhinjo!«

»Vrnite se, Aurora!« je vil roke učitelj. Zaman. Žužika je bila že na poti v kuhinjo. »Najbolje bo, če spregovorim pametno besedo s kraljem, morda ji bo on kos, ko ji jaz nisem!« je zavzdihnil.

»Kaj slišim?« je zagrmel kralj Jaka pri kosilu. »Da se nočeš učiti matematike, Aurora!« Položaj je bil resen, saj je kralj Žužikino pravo ime uporabljal le, kadar je bil slabe volje. In danes je bil pošteno razkačen. »Matematika je neumnost!« je mirno rekla kraljična. »Pa še vsa tista jabolka, ki jih ne maram!« »Potem računajta s hruškami!« »Nočem računati in pika! Dovolj je, da znam vse pravljice na svetu!«

»Pri moji kroni, zdajle sem slišal največjo neumnost na svetu! Takoj jutri boš začela računati, drugače ti jih naložim!« »Ne bom!« »Prav. Če se nočeš sama učiti, ti bom matematiko vlil na silo v tvojo trmasto glavo! Če bo treba, tudi z lijakom!«

Po kosilu se je šla kraljična igrat, kralj pa se je zaprl v svojo sobo in tuhtal in tuhtal, dokler se mu ni posvetilo, kako bo ukoril svojo hčerko. »Ti že pokažem,« se je smehljal, medtem ko je čakal, da se vsi dvorni služabniki zbero v dvorani...

»Živio, Barica,« je rekla Žužika drugo jutro kuharici. »Kakšne kolačke pa pečeš?« »Rozinove z orehi!« »Moje najljubše!« je vzkliknila in že stegnila roko, da bi zagrabila dva najlepša. »Žal, vaše veličanstvo, ne smete. Ti kolački so za goste, ki jih danes pričakujejo vaši starši. Kraljica mi je rekla, naj za vsakega spečem po tri!« »Koliko pa jih imaš?« »Tri krat osem,« je rekla Barica. »Natančno so prešteti. In tri krat osem minus dva ni isto kot tri krat osem!« »Tri krat osem praviš?« je jezno rekla Žužika. »Že prav!« Besno je zaloputnila kuhinjska vrata.

Užaljeno je postopala po gradu in se jezila na svojo mamo, ki je preštela kolačke, na lepem pa se je spomnila, da bo prišla danes na obisk kraljična Špelca s sosednjega gradu, s katero sta se večkrat igrali. Navadno je prišla ob enajstih. »Koliko je ura, Miha?« je vprašala Žužika prvega služabnika, ki ga je srečala na hodniku. »Petnajst minus šest,« je odvrnil Miha. »Vprašala sem, koliko je ura!« je zatrmoglavila. »Povedal sem,« je hladno rekel Miha in jo ucvrl naprej, da ga ne bi še kaj vprašala.

Špelce ni bilo ves dan in Žužiki je bilo zelo dolgčas. »Ne veš? Najbrž sem ti pozabila povedati. Špelce nekaj dni ne bo, na obisk sta prišli njeni sestrični,« ji je pojasnila kraljica Štefi. »Nisi mi povedala,« je bila užaljena kraljična. »Bodo še dolgo na obisku?« »Mislim, da še sedem plus dva dni!«

Zdaj se je Žužiki posvetilo. »Vsi me imajo za norca, mislijo, da me bodo prisilili, da se bom naučila matematike. Pa se ne bom, zanalašč se ne bom!«

Dan se je vlekel kot jara kača. Špelce ni bilo, Ludvik je ni hotel učiti, pravljic se ji ni dalo brati in do večera je bila že pošteno slabe volje. Najbolj jo je jezilo, da ne ve, kdaj bo prijateljica spet prišla na obisk...

Zato je obiskala pisatelja, ki je ravno pisal neko nenavadno pravljico o palčku Miligoju, in je bil potreben razvedrila. Razveselil se je Žužike. »Si prišla na pravljico?« »Ne, rada bi te nekaj vprašala. Ali znaš računati?« »Smešno vprašanje. Seveda znam, vsi odrasli znamo računati!« »Potem me nauči!« »Jaz? Ludvik naj bi te učil matematike!« »Nočem Ludvika, hočem, da me naučiš ti!« »No, prav,« je privolil pisatelj. »Glej, tukaj imam eno knjigo pravljic, če ji dodam še eno, imam dve!« »Že prav, samo da niso jabolka...« je rekla Zužika.

Prva je opazila spremembo kuharica Barica. Ko je nekoč rekla, da peče osem minus tri potice, se je kraljična začudila in rekla, da bo malce premalo... Tudi kralj Jaka je debelo pogledal, ko je nekega dne pritrdila, da bo treba kupiti štiri krat dva nova pletena stola za vrtno uto. »Točno toliko smo jih lani polomili,« je rekla Žužika, Jaka pa je mislil, da se le važi.

Nekega dne je prišla na obisk kraljica Kati, Žužikina teta. Ko so sedeli in pili čaj, se je teta nenadoma spomnila, da ima kraljična kmalu rojstni dan. »Koliko pa boš stara?« Žužika ni odgovorila, le čečkala je po papirju pred seboj. »No, kaj se to pravi, boš odgovorila ali ne,« jo je oštel kralj Jaka.

»Takoj, očka!« Zdrsnila je s stola in dala teti papir. »Toliko sem stara!« Na listu je pisalo približno tole: (6 ∙ 7 + 6 ∙ 8 + 10) / (2 ∙ 6 - 2) - 2

Kati je rahlo nagubala čelo, potem pa je rekla: »Sedem let, ali ne?« »Sedem? Osem! Kaj ne znaš računati, teta?« »Znam, tako, malo...« »A, tako! Pisatelj pa je rekel, da znate vsi odrasli računati!« je bila Žužika jezna in je stekla v njegovo sobo, da ga okrega.

»Kam jo mahaš?« je vprašala kraljica. »Kam neki? Ob osem in devet je vendar risanka!« je zaklicala kraljična. »Pa še nekaj malega moram prej opraviti,« je dodala sama zase, da je ni nihče slišal.

Sladoled[uredi]

Prosim, Jaka, popij vsaj požirek tople limonade,« je rekla kraljica Štefi. »Nočem,« je zagodrnjal kralj. »Kaj pa krožnik dobre juhe? Barica jo je pripravila po zdravnikovem nasvetu nalašč zate!« »Ne maram juhe,« je zašepetal Jaka. Raje bi zavpil, a kaj, ko ga je tako neznansko bolelo grlo! Ležal je v postelji in grajski zdravnik je ugotovil, da ima angino.

»Samo žličko, videl boš, da ti bo teknilo,« je vztrajala Štefi. »Mir mi daj! Saj nisem bolan, že čez dobro uro bom na nogah! Samo malce utrujen sem in prehlajen!« »Zdravnik ti je prepovedal vstajati!« »Mir, sem rekel!« Kraljica je zavzdihnila. Kadar je bil Jaka bolan, je bil strašansko siten in nikakor mu ni bilo mogoče ustreči.

»Hočeš biti sam, da boš malo zaspal?« »Nisem zaspan!« »Ti prinesem časopis?« »Sem ga že prebral, tako ali tako ni v njem nič pametnega!« »Naj ti pošljem Ludvika, da bosta igrala Črnega Petra?« »Ludvik je bedak, z njim ne maram igrati kart, ker vedno goljufa!« »Kaj pa če bi prosila sestro Kati, naj nama za danes popoldne pošlje svojega dvornega norčka? Slišala sem, da zna nekaj prav zabavnih trikov!« »Sama glej tega prismojenega norčka, vse njegove šale so stare~toliko kot midva oba skupaj!«

Kraljico je popadla jeza. Na vse načine se je trudila, da bi mu olajšala ležanje v postelji, on pa je v zahvalo samo zabavljal. »Kakor hočeš! Bom pa šla, ko si tako zoprn!« »Uh, kar pojdi, čisto nič te ne bom pogrešal. Danes si nemogoča!« »Kdo je nemogoč? Ti si nemogoč, kar poglej, kako se obnašaš! Stokrat slabši si od Žužike! Kadar je bolna, vsaj pridno leži v postelji, pije zdravila in bere pravljice, tebi pa sploh ni mogoče ustreči. Samo sitnaril bi, kot da sem jaz kriva, da te boli grlo. Lepo sem ti zadnjič rekla: ne smeš polizati več kot deset kepic sladoleda na dan. Ti seveda ne poslušaš nikogaršnjih nasvetov!« »Kdo je jedel sladoled?« »Ti! Barica mi je povedala, da si izpraznil tri sklede!« »Laže! Še dotaknil se ga nisem!« »Ti lažeš!«

Kdove kako dolgo bi se še prepirala, če ne bi v tistem hipu prišla Žužika. »Živio, očka! Zdravnik mi je povedal, da imaš angino. Kako fino, jaz bi jo tudi imela, bi vsaj lahko ves dan ležala v postelji in brala pravljice, namesto da se moram učiti matematiko!« »Nič ni fino,« je rekel kralj. »Presneto dolgčas mi je in mama za povrh trdi, da sem jaz polizal tisti nesrečni sladoled!« »Saj si ga res!« je vzkliknila kraljična. »Meni ga nisi pustil niti za prst!« »No, pa smo te ujeli,« je zmagoslavno dejala Štefi. »Dragi Jaka, zdaj, ko imaš družbo, lahko grem po opravkih! Prebrati moram še »Kraljevski pregled« - in da ne pozabim, Barici moram naročiti, naj pripravi borovničev sladoled!«

Jaka je grenko zavzdihnil. Borovničevega je imel najraje in ta zoprna Štefi mu samo vzbuja skomine! »Žužika, mi ne bi hotela prinesti majhne kepice sladoleda, le toliko, da pomočim vanj jezik?« »Ne, očka, bolje da ne. Lahko pa te malo zabavam, če hočeš. Kaj bi rad počel? Bi igrala šah?« Jaka, ki še ni pozabil prejšnjega poraza, ni hotel niti slišati za to. »Lahko se igrava potapljanje ladjic!« »Nič ne bo, boš spet goljufala kot zadnjič, ko sem ti zadel največjo, ti pa si rekla, da...« Tokrat Žužika ni več hotela poslušati. Imela je namreč malce slabo vest. Kaj hočemo, tudi kraljične včasih prav nič ne goljufajo po kraljevsko!

»Ti, Žužika, še vedno mislim, da bi mi lahko prinesla lonček borovničevega sladoleda!« »Niti slučajno, očka. Raje se spomni, kaj bi lahko počela. Bi hotel zlagati kocke?« »Kako si otročja! Mar še vedno zlagaš kocke? Mislil sem, da so že zdavnaj kje na podstrehi!« »Niso, očka, in če te ravno zanima, ti lahko povem, da so v tvoji sobi pod posteljo! Zadnjič sem jih slučajno našla, ne vem pa, kaj delajo tam!« Jaka je zardel. Sram ga je bilo, ker je odkrila njegovo največjo slabost - neznansko rad je gradil hišice iz kock in je komaj čakal, da je Žužika kocke prerasla!

»Tudi jaz ne vem,« je zamrmral. »Miha jih je moral postaviti tja, drugače ni moglo biti!« »Če tako praviš,« je rekla Žužika in se zvito nasmehnila. »Daj no, pozabi na kocke! Raje povej, kdaj boš šla po sladoled. Tako se mi že cedijo sline, da komaj požiram!« »Seveda ne moreš požirati, ko imaš vneto grlo! Ne boš me pretental! Če hočeš, lahko skupaj rešujeva križanke!«

»Samo lonček!« »Ali pa si zastavljajva uganke!« »Pomisli, Žužika, borovničev je! Si že pozabila, kakšen borovničev sladoled zna pripraviti Barica?« »Lahko ti prinesem svojo sestavljanko!« »Res bi ga samo lonček, ostalo bi pustil tebi!« Zdaj je Žužika pokazala nekaj več zanimanja. »Ne verjamem! Ko ga bom prinesla, boš spet vse pospravil sam!« »Obljubim, pri svoji kroni, da bom samo poskusil, kakšen je danes, ostalo dobiš ti!« Žužika se je za nekaj hipov zamislila.

»Kako pa naj pridem v shrambo? Si že pozabil, da jo Barica zaklepa?« »Tamle, v moji halji je ključ, sladoled pa je v desnem hladilniku, na vrhu! Ne pozabi prinesti še dveh žlic in lončka zame!« »Ga boš res samo malo?« Kralj je prikimal. »Velja torej!« »Pazi, da te kdo ne zasači!« Žužika je kot blisk odletela v shrambo in se vrnila z velikansko skledo sladoleda.

»Mhm, kako diši,« je vzdihoval kralj Jaka. »kako je dober!« Žužika ni imela časa hvaliti, preveč se ji je mudilo jesti. Bala se je, da ne bi kdo nepričakovano prišel v sobo in ju zasačil pri tatinskem početju! Kralj je res držal besedo in je pojedel le nekaj žličic, več ni niti mogel, ker ga je preveč bolelo grlo. Zato je bila Žužika toliko bolj prizadevna. Basala se je, dokler ni izpraznila sklede.

Komaj sta dobro odložila žlici, že se je razleglo po gradu neznansko vpitje. »Vaše veličanstvo,« je vpila Barica, »tat je iz shrambe odnesel sladoled!« Kraljica Štefi je takoj vedela, kje naj išče krivca! Kot burja je privihrala v kraljevo sobo. »Jakob, spet si kradel sladoled! Sram te bodi, tako velik kot si... Žužika, zakaj pa se tako pačiš?«

»Oh, mamica, mislim, da me boli želodec,« je rekla kraljična. »In grlo tudi,« je dodala tišje. »Torej si bila tokrat ti?« je grozeče vprašala Štefi. Žužika je samo prikimala. »Kar je preveč, je preveč! Mislim, da me strahotno boli glava!« Kraljica se je prijela za čelo. »Nemogoča sta, z eno besedo, nemogoča! V posteljo grem!«

»Si res tudi ti bolna?« je vprašal kralj, ko sta ostala sama. »Res. Preobjedla sem se sladoleda!« »Juhuhu,« je zavriskal- kralj, »zdaj sva oba bolna! Mihi bom ukazal, naj ti postavi posteljo v mojo sobo, da se bova lahko igrala! Lahko bi mi tudi povedala kakšno pravljico, kajne?«

»Nekoč je v Palčkoromandiji živel palček Miligoj...« je pripovedovala Žužika, ko je kasneje ležala dobro pokrita v postelji. »Imel je zelene hlače, belo srajčko in rumen slamnik, od vsega na svetu pa je najraje jedel...« »...reci, kar hočeš,« ji je vskočil v besedo Jaka, »samo, lepo prosim, ne - sladoled!«

Darilo[uredi]

Vaše kraljevsko veličanstvo!« »Pusti me, Miha, nimam časa!« Kralj Jaka je sedel na tleh in z Žužiko igral šah za bonbone. »Ampak, vaše veličanstvo...« »Kaj me motiš ravno zdaj, ko sem začel dobivati prednost? Še malo in bom ob vse bonbone, potruditi se moram, da kakšnega priigram nazaj!«

»Mat!« je v tistem hipu rekla Žužika. »Kako, pri moji kroni?« se je razhudil kralj. Ko je malo bolje pogledal šahovnico, je videl, da je zares izgubil še eno igro. »Goljufaš, Žužika! Tukaj imaš bonbon, igrat pa ne grem več!« »Vaše kraljevsko veličanstvo,« je ponovil Miha. »Prišel je odposlanec kralja Alfreda Silnega, čaka vas v stekleni dvorani!« »Briga me,« je užaljeno rekel Jaka. »Zanima me samo, kako me je smrklja lahko takole premagala!«

»Ste pozabili, da je danes prvi pomladni dan?« ga je opomnil služabnik. »Odposlanec vam je prinesel darilo, kot vsako leto!« »Saj res! No, če je tako, bom že moral v stekleno dvorano. Žužika, vstani, prosim, z mojega ogrinjala in poišči mi krono, najbrž je spet kje med ribiškim priborom!«

»Vaše kraljevsko veličanstvo,« je pozdravil odposlanec kralja Alfreda Silnega in se priklonil tako globoko, da je skoraj z nosom podrsal po tleh. »Dovolite mi, da vam v imenu svojega gospodarja, velikega in pravičnega vladarja Alfreda Silnega, v spomin na premirje, ki sta ga pred tristopetinšestdesetimi leti na prvi pomladni dan podpisala vaš in njegov praprapradedek, izročim prisrčne pozdrave in vas obenem najponižneje prosim, da bi sonce vaše milosti...«

Kralj Jaka je zazehal. »Pusti ceremonije, Lipe, saj znam že na pamet to tvojo pesmico, vsako leto mi poveš isto! Priporoči svojemu kralju, naj si najame dvornega pisatelja, kot ga imam jaz, da mu bo napisal nov govor!« »Da, vaše veličanstvo,« je rekel Lipe in se spet globoko priklonil.

»Ne telovadi mi preveč pred nosom, na živce mi gre!« je zarobantil kralj. »Raje mi povej, kaj si mi letos prinesel!« »Tole!« Lipe mu je podal košarico, pokrito s pisanim prtičkom. Jako je hudo mikalo, da bi pogledal, kaj je v njej, vendar se mu je zdelo, da se to ne spodobi, dokler je odposlanec še na dvoru. »Je že dobro! Povej svojemu kralju isto, kot si mu lani, pa ne pozabi se mu zahvaliti!« »Da, vaše veličanstvo!« Lipe je spet hotel podrsati z nosom po tleh, a se je še pravi Čas spomnil, da kralju to ne bi bilo po volji, zato je samo strumno odkorakal.

»Žužika, Štefi, hitro!« je zdaj zavpil Jaka. »Darilo smo dobili!« V hipu sta pritekli, pa ne le onidve, vsi so pridrli na kup, da bi videli, kaj je kralj dobil letos. Žužika je počepnila h košarici in dvignila pokrov. V njej je sedel majhen, rjav kužek in gledal kraljično z začudenimi očmi.

»Jej!« so vzkliknili vsi hkrati. Žužika ga je vzela v naročje in vsi so ga hoteli malce pobožati. »Kako je srčkan,« je rekla Štefi. »Ja, kar v redu je,« je zamomljal Jaka. »Prelep kužek,« je zavzdihnila Barica. »Dober lovski pes,« je modro pripomnil Miha. »Čistokrven je, vaše kraljevsko veličanstvo!« je vzkliknil Ludvik. Podajali so si ga iz rok v roke, ga vlekli za rep, božali in cukali za ušesa, dokler ni bil kužek ves iz sebe in se je od strahu polulal kraljici v naročje.

»Pacek,« je vzkliknila in ga z gnusom odložila na tla. »Veš kaj, Ludvik, mislim, da ni čistokrven. Če bi bil, ne bi lulal kronanim glavam v naročje!« »Ampak vaše veličanstvo, saj je še majhen, kako naj bi vedel, da...« Prerekanje je prekinila Žužika, ki je glasno vprašala: »Kako mu bo pa ime?«

Vsi so v hipu umolknili, napeto so se zagledali v kužka, ki je zmeden sedel na tleh. »Kako ljubek kužek,« je rekla Barica, »imeti bi moral kakšno prikupno ime. Mene spominja na cimetove štrukeljčke, ko je tako majhen in rjav. Kaj, če bi bil Štrukeljček?« »Trapa,« je rekel Miha. »Kraljevski pes naj bi bil Štrukeljček? Kje sipa to slišala? Imeti mora kakšno imenitno ime. Predlagam, da bi bil Crt!« »Ampak, Miha, lepo te prosim, kako naj bo Črt, ko pa ni črne barve? Po mojem bi se mu bolj prileglo kakšno bolj herojsko ime - lahko bi bil recimo Hektor!« je predlagal učitelj.

Kot bi ga razumel, je kužek na ves glas zalajal. »Kakšen Hektor,« se je vmešala kraljica Štefi. »Premajhen je!« »Zrasel bo, vaše veličanstvo!« Štefi je imela Ludvika že malce dovolj, ker se ji je drznil že dvakrat ugovarjati.

»Poslušaj, Ludvik, čigav pes je to, naš ali tvoj?« je besno rekla. »Oprostite!« Ludvik je sklonil glavo in umolknil.

»Mislim, da mu bo ime Frufru,« je dejala kraljica. Rekla je pravzaprav »Fhufhu«, ker se je ravno učila francoščine in se ji je pogrkavanje zdelo hudo imenitno. »Fhufhu bo!« je ponovila in se ozrla, da bi videla, kaj menijo drugi. »Ljuba Štefi, kakšen Frufru,« se je oglasil Jaka. »Saj je pes in ne psička. Ime mu bo Sultan, tako kot je bilo ime najljubšemu psu mojega dedka Jakoba Pravičnega!« »Sultan, pha,« je pihnila Štefi. »Sama tradicija te je, od nog do glave! Sultan ni moderno, že dolgo ne!«

Žužika je stala ob strani in molče poslušala prepiranje. Ko so vsi utihnili, je rekla: »Takole mislim - Štrukeljček ni ime za psa, še za mačka ne. Črt ne bo, ker ni črn, za Hektorja je premajhen, Frufru ne bo, ker ni pariška gospodična - kar pa se tiče Sultana, očka, te moram najprej nekaj vprašati.«

»Seveda, Žužika!« »Kako bi bilo, če bi se ti imenoval Jakob Dolgobradi?« »Jaz Jakob Dolgobradi?« Zamišljeno se je popraskal po glavi. »Norčuješ se, Žužika! Saj nimam brade!« »Tako je! In tale pes tudi ni turški velikaš in nima sultanata, da bi mu lahko bilo ime Sultan. Če se prav spomnim, sta s sultanom Mehmedom kar velika prijatelja, kajne?« »Tristo prašičkov,« je poskočil Jaka. »Čisto sem pozabil!«

»Dobro, da jaz nisem!« je rekla Žužika, »si predstavljaš, kako bi bilo, če bi Mehmed prišel na obisk?« Jaka si ni hotel predstavljati, zato je raje vprašal Žužiko: »Kakšno ime pa predlagaš ti?« »Timotej bo! Za zdaj, ko je še majhen, pa ga lahko kličemo tudi Tirni!« »Timotej vendar ni ime za psa!« so vzkliknili vsi hkrati. »Najbrž res ne,« je rekla Žužika. »A saj naš tlačan Jure tudi ni pes, pa je zadnjič rekel, da živijo kmetje pri nas pasje življenje!«

Kot bi odrezal, so vsi utihnili. »Pridi, Timi,« je rekla Žužika psičku, »greva se igrat!« Kot bi jo razumel, je pomahal z repom in jo je oddrobil za njo. Na pragu dvorane sta se malce ustavila in se še enkrat ozrla na začudeno skupino. Kaj sta si mislila, ni znano. Kaj lepega najbrž že ne!

Poklici[uredi]

Jaka,« je vzkliknila kraljica Štefi, »ima me, da bi omedlela! Glej, duh tvojega pradedka Jakoba Pravičnega je prišel!« Jaka ni zmogel niti besedice, buljil je kot začaran v pošast, ki se je nenadoma prikazala na pragu sobe. Bila je sicer majhna, a hudo kosmata in bila je videti zelo nevarna.

Končno je zbral nekaj poguma. »Izgini, duh!« je zaklical, a ne prav odločno. »Kaj vama pa je?« je rekel duh z znanim glasom. »Žužika!« sta zavpila oba hkrati. »Ja, polarnega raziskovalca se igram!« je pojasnila kraljična, zamotana v očetov.medvedji kožuh, ki ga je ta uporabljal le v hudi zimi, ko se je odpravljal na lov. Na glavi je imela poveznjeno njegovo kučmo, ki ji je segala do oči. »Jaz bom polarna raziskovalka, ko bom velika,« je pojasnila začudenim staršem, »tole bo pa moj pes, dokler si ne bom našla kaj boljšega!«

Izza nje se je prikotalila čudna kosmata zverina, da je Štefi spet morala krikniti. »Pomiri se,« je rekel kralj, saj je samo Tirni!« »Nima še prave zimske dlake, tudi nekam majhen je, zato sem mu morala pomagati,« je rekla Žužika in dvignila kužka, zavitega v kraljičin muf. »Uboga žival,« je rekla Štefi. »Kako si jo lahko stlačila noter?« »Težko, a je šlo. Seveda ne more hoditi in sem ga morala prinesti sem. Morala si bom priskrbeti drugega psa. Polarni raziskovalec, ki mora nositi svojega psa, najbrž ni videti preveč imeniten!«

»Sicer pa nisem prepričana, da je še kje ostal kakšen košček severnega pola, ki še ni raziskan,« je dodala čez čas. »V skrajni sili bi se zadovoljila tudi z južnim, čeprav raziskovalci južnega pola niso ravno na dobrem glasu!« Kralj in kraljica sta si medtem že opomogla od pretresa. »Kakšne neumnosti klatiš?« se je razhudil Jaka. »Kakšen polarni raziskovalec? Kraljica boš in pika!« »To bomo pa še videli!« je rekla Žužika in se trmasto našobila. »Trenutno se mi dozdeva, da je poklic raziskovalca bolj cenjen. Predvsem pa je bolj koristen,« je še nagajivo dodala, preden je zbežala iz sobe.

»Oh, Romeo, zakaj si Romeo? Očetu se, imenu odpovej, če ne, prisezi, da si ljubi moj, in jaz ne bom več... kaj že?« Žužika je, oblečena v mamino staro obleko in debelo namazana s šminko na obrazu, zanosno recitirala, medtem ko se je sprehajala po grajskih hodnikih. »In jaz ne bom več...« je še enkrat ponovila, pa se ni mogla spomniti. Nekaj čudnega je bilo naprej, si je rekla, ko je zaslišala prodoren krik. Bila je Mici, ki je vpila na vse grlo: »Duh je na hodniku, duh je na hodniku!« Žužiko je kar privzdignilo. Še nikoli ni videla duha od blizu, čeprav so jo strašili z njim vedno, kadar ni bila pridna. Take priložnosti ne sme zamuditi. Stekla je za glasom.

Znašla se je iz oči v oči z Mici, ki je le s prstom pokazala nanjo, zašepetala »Duh!« in omedlela. Ves grad je priletel na kup, kralj in kraljica med prvimi. Zagledala sta kuharico, ki je ležala na tleh in Žužiko, vso popleskano, pa jima je bilo v hipu vse jasno. Kraljična Žužika jo je spet zagodla! »Kaj se greš tokrat?« je z grozečim glasom rekel Jaka. »Jaz? Nič! Recitirala sem Shakespeara. Ludvik mi je rekel, da si vsaka velika igralka želi nastopiti v njegovih dramah. In jaz hočem biti velika igralka!« Kralj se je prijel za glavo. »Kaj bo s teboj, Žužika? Včeraj polarna raziskovalka, danes igralka! Povrhu hodiš naokrog našemljena kot duh in spravljaš ljudi v strah! Svarim te, prenehaj s tem! Sploh pa sem ti že povedal, da boš kraljica, ko boš velika. Uči se raje zgodovino in matematiko, namesto da nas spravljaš v obup s svojimi neumnimi zamislimi!« Kralj je bil tako zgrožen nad svojo hčerko, da jo je celo pozabil kaznovati, ali vsaj ošteti za njene neumnosti! To je pomenilo, da je res hudo prizadet.

»Veš kaj, očka, premislila sem si,« je rekla Žužika naslednji dan. »Biti igralka se za kraljično res ne spodobi, na severnem polu pa je preveč mrzlo, da bi tam zdržala. Morala bi vzeti s seboj služabnika Miho, da bi mi kuril peči. Odločila sem se, da bom gusar! Vzela bom tvojo ladjo - saj je ne potrebuješ več, kajne? - in bom jadrala ob Afriki. Če bom naletela na bogato naloženo ladjo, pa bom zavpila: »Huuuu! Bojte se, strašna Žužika prihaja!« Zatulila je s strašnim glasom, da je kralj Jaka skoraj padel s stola. »Aurora! Pri tej priči spat, drugače bo joj!« Zdaj je Žužiko vrglo s stola in kar planila je ven! Kadar je bil Jaka razjarjen, ga je bilo najbolje ubogati!

Kot vedno tudi nocoj ni mogla naravnost v svojo sobo. Ko je pod vrati pisateljeve sobe zagledala luč, je sklenila za hip vstopiti. Tudi pisatelj je bil slabe volje, mrščil je čelo in čečkal po papirju. »Živio,« je rekla Žužika, »kaj pa delaš?« »Ah, nič,« je zagodrnjal. »Pišem neko neumno pravljico!« »Od kdaj pa so pravljice neumne?« jo je zanimalo. »Niso neumne, jaz sem neumen, ker mi ne gre od rok!« »Kaj pa si hotel napisati?« »V mislih sem imel neko pravljico o palčku Miligoju. Enkrat sem jo že začel in nisem je dokončal, danes pa me pero ne uboga!«

»Pokaži, kaj si napisal!« Na listu je pisalo samo tole: »Nekoč je za sedmimi gorami in sedmimi vodami živel palček Miligoj.« Nato je pisatelj spodaj narisal tri hišice in sedem čudnih rož, iz jeze, ker ni imel navdiha. »Hm,« je rekla Žužika in se zamislila. Nekaj trenutkov je z nagubanim čelom premišljevala, potem je ukazala pisatelju: »Piši!« »Kaj naj pišem?« »Narekovala ti bom!«

Pisatelj je nejevoljno vzel pero v roke. »Palček je nosil rumen slamnik, zelene hlače in belo srajčko.« »Toda palčki vendar ne nosijo slamnikov!« je oporekal pisatelj. »Natanko tako. Ampak to ni bil navaden palček, bil je palček Miligoj!« mu je pojasnila Žužika. »Poslušaj me vendar, da ti povem do konca!« Zaupljivo se je sklonila k njemu in mu začela šepetati na uho... Pisatelju so se ustnice raztegnile v smehljaj in začel je hitro, hitro pisati, da ne bi česa pozabil...

»Očka, novico imam,« je rekla Žužika naslednje jutro. »Ne bom niti polarna raziskovalka, niti igralka, niti gusar. Raje bom pisateljica!« »Od kod imaš pa sedaj to zamisel?« je vprašal kralj Jaka. »Včeraj sem pisatelju napisala pravljico; kar vprašaj ga, če ne verjameš! Imenitno, o palčku Miligoju. Povedala ti jo bom kdaj drugič!«

»Pisateljica torej!« Kralj se je zamišljeno popraskal po glavi, potem pa se je nasmehnil. Če se bo igrala pisateljico, ne bo mogla strašiti ljudi. Ko pa bo odrasla, bo tako ali tako morala biti kraljica! »Prav, Žužika, bodi pisateljica!« »Res nimaš nič proti?« »Ne!« »Lepo! In zdaj mi oprosti. Mudi se mi, moram k pisatelju, da napiševa nadaljevanje pravljice o palčku!«

Še preden je začudeni kralj prišel do sape, je Žužika že sedela pri pisatelju in mu narekovala: »In potem je šel Miligoj...«, pisatelj pa je pisal, da se je kar prašilo.

Očala[uredi]

Uuuh, kako peče!« je tulil kralj Jaka. »Miha, brisačo, brž!« »Ddda, vaše veličanstvo,« je zajecljal služabnik. »Tttakoj!« Vrtel se je po sobi in iskal kaj primernega, da bi obrisal kralja, toda še preden mu je uspelo najti brisačo, je Jaka že slekel srajco in si z njo obrisal oči.

»Je že bolje,« si je oddahnil, ko si je obrisal milnico z obraza. »Kaj pa te je prijelo, Miha, da si me namazal z brivsko peno čez oči?« »Nič, vaše veličanstvo, samo obriti sem vas hotel!« »Si mi hotel odrezati obrvi in trepalnice ali kaj? S čopičem si me mahnil naravnost semle gor!« Pokazal je s prstom na obrvi, ki so bile še polne pene. »In tukaj čez! Na, še za ušesi imam polno te packarije. Si mi hotel odrezati tudi ušesa?« »Nnne, vaše veličanstvo,« je jecljal Miha. »Oppprostite!«

»Ti bom že dal oprostite!« je zarentačil Jaka. »Poberi se, zgaga, sam se bom obril. Od jutri naprej pa me bo bril Gašper, si razumel?« »Ddda, oppprostite!« Miha je zvijal roke in se priklanjal. »Presneta pokora,« je mrmral Jaka, ko si je mazal lica s peno, »tudi služabniki niso več, kar so bili. Saj bi me lahko še ubil, neroden kot je!« In kar streslo ga je, ko si je predstavljal, kako bi bilo, če bi ga Miha zares ranil...

Toda z Miho je bilo nekaj res hudo narobe. Žužika ga je nekega jutra zasačila, kako jo je s Timijem v roki mahal v jedilnico. »Kam pa kam, Miha?« ga je ljubeznivo vprašala. »V jedilnico grem čistit srebrnino!« »Res? In zakaj potrebuješ Timija?« »Timija?« je bil začuden Miha. »To je vendar krpa za čiščenje srebrnine!« Žužika ga je debelo pogledala. »Timija držiš v roki!« »Ne zamerite, vaše veličanstvo, toda mislim, da vam oči ne služijo preveč dobro. Tole je krpa za čiščenje srebrnine! Lepo vas prosim, kaj mislite, da je nisem še nikoli imel v roki?«

Kdove kako dolgo bi se še prerekala, če se ne bi v tistem hipu zbudil Tirni, ki je dotlej sladko dremal, in na ves glas zalajal. Ni bil namreč navajen, da ga prenašajo okrog, medtem ko počiva! Miha je zardel, spustil kužka in zbežal po hodniku, Žužika pa je samo skomignila. Mislila si je, da je pač vstal na levo nogo.

Miha ga je lomil še naprej. Nekega dne je učitelja Ludvika pri kosilu ogovoril z »vaše veličanstvo«, kraljici pa je omako stresel v krilo namesto na krožnik. Stenske ure na hodniku, v kraljevi sobi, v stekleni dvorani in v vseh drugih sobah je narobe naravnal. Koliko vrišča in tekanja je bilo, ko so ugotovili, da nihče v gradu ne ve točno, koliko je ura!

Kralju pa je prekipelo tistega dne, ko je k njemu privreščala kraljica Kati. »Pacek, nesramnež!« je kričala, da so se tresle grajske stene. »Kaj neki sem ti naredil?« je prestrašeno vprašal kralj Jaka. »Ti nič, pač pa tisti tvoj nevzgojen služabnik. To, kar si privošči današnja služinčad, ni več ničemur podobno! Če ga ne boš odpustil, ne bom več prestopila praga tvojega gradu, pa če bi bila Stefi stokrat moja sestra!«

»Tristo prašičkov, boš že nehala kričati in boš končno povedala, kaj so ti napravili?« je vzrojil Jaka. Ni maral, če so ženske delale preveč hrupa. »Mislim, da mu je ime Miha. Pomisli, mirno sem šla po hodniku v stekleno dvorano, ko je prišel ta nemarnež za menoj. Še opazila ga nisem, dokler me ni nenadoma objel in rekel: ,Srček, kje pa si bila? Iskal sem te že!' Ta prostak mi reče - srček!« Kati je spet pričela kričati.

»In kaj je bilo potem?« »Bi moralo še kaj biti? Nadrla sem ga in mu primazala tako klofuto, da se je sesedel. Ko se je pobral, se je začel opravičevati, da me je zamenjal s svojo ženo, ki je kuharica na vašem gradu. Sem mar podobna kakšni kuharici, lepo te prosim? Naženi tega nesramneža, takoj ga naženi!« Jaka je obljubil, da bo zadevo uredil.

»Odpustil ga bom, pri moji kroni, da ga bom,« je rekel zvečer kraljici. »Si že slišala, kaj je danes naredil tvoji sestri?« Kraljica je seveda slišala, saj ji je Kati na dolgo in široko opisala svoj doživljaj. »Težko bo,« je rekla Štefi. »Tu je še njegova žena Barica, ki bi jo zelo pogrešali. Saj se še spomniš, kako je bilo, ko je Mici kuhala namesto nje?« Kralj ni hotel obujati žalostnih spominov na neslane juhe, zažgane pečenke in trde zemlje. »Kaj naj naredim? Vedno se postavljaš, da ste ženske pametnejše od moških,: zdaj pa se izkazi!« Pri najboljši volji se ni mogla ničesar spomniti... Zato pa se je spomnila Žužika.

»Mislim, očka, da je rešitev v resnici zelo enostavna.« »Da?« je rekel kralj. »Pošlji ga k zdravniku. Rekla bi, da naš ubogi Miha potrebuje očala!« Jaka je hotel zamrmrati še nekaj take¬ga, da se ne spodobi vleči na ušesa tujih pogovorov, a je raje molčal...

»Vidi tako slabo kot sova podnevi,« je povedal grajski zdravnik. »Boste videli, vaše veličanstvo, zdaj, ko bo imel očala, bo kot prerojen! C/ No, pokaži se, Miha!« Miha je sramežljivo vstopil. Na nosu je imel očala, s stekli, ki so bila debela kot dno steklenice. Okvirji so bili taki, kot si jih je sam želel - široki in zlati. Jaka se je zasmejal. »Čudovito, saj si kakor grof!« Se bolj kot očala mu je bilo všeč to, da z njim ne bo več imel težav.

Odkar je imel očala, se je Miha spremenil. Obnašal se je tako vljudno, da je bilo že skoraj smešno. Uporabljal je pravilen jezik in lepe besede, ki jih je pobral kdove v katerih knjigah. Vsi so se mu na tihem smejali, še najbolj pa Žužika, ki je edina poznala vzrok njegove spremembe. Miha je namreč prišel k njej in se ji zahvalil z najizbranejšimi besedami, ker je predlagala, naj ga pregleda zdravnik.

»Vaš večni dolžnik sem, vaše veličanstvo, nikdar vam ne bom mogel povrniti, kar ste izvolili storiti zame!« »Je že dobro,« je rekla Žužika. »Raje mi povej, zakaj je postal tvoj besednjak tako izbran!« »Oh, vaše veličanstvo! Kralj Jaka je vendar rekel, da sem z očali kot kak grof - in tako se moram obnašati stanu primerno!« Žužika je komaj zadržala smeh, dokler se ni Miha z globokim poklonom poslovil. Pa naj še rečejo, da obleka ne naredi človeka! No, pravzaprav ne obleka, ampak očala, si je rekla. Ta podrobnost niti ni tako zelo pomembna. Kdove kaj bi bilo, če bi sama imela očala? »Hej, Miha, počakaj!« Stekla je za njim, da bi ga vprašala, kako si lahko tako pokvariš oči, da moraš nositi očala...

Prijatelji[uredi]

Pošta!« je vzkliknil Miha in zaploskal. Za njim sta vstopila dva poštarja. Prvi se je globoko priklonil in stresel vsebino svoje torbe na mizo kralju Jaki, drugi, ki se je prav tako globoko priklonil, pa je prinesel pošto kraljici Štefi.

»Kje je moj poštar?« je jezno vzkliknila kraljična Žužika. »Kje je moja pošta?« »Žal danes ni prispelo nič za vas,« je pojasnil Miha. Nič! Z dolgim nosom je obsedela za svojo mizico. Če to ni krivica! Štefi je imela pred seboj nekaj prstov visok kup pisem in Jaka, ta je imel kar celo skladovnico! Njej pa nihče ne piše več, odkar sta se s kraljično Špelco pred dnevi sprli! Ji bom že pokazala, si je besno rekla. Še navadne razglednice mi ne pošlje več!

»Poglej, Štefi, prispela je!« je tedaj veselo vzkliknil Jaka. »Kaj je prispelo?« je brez zanimanja vprašala kraljica, ki je prelistavala »Elizabeto«, revijo za sodobne kraljice. »Moja knjiga vendar. Saj se še spomniš, da sem pred tednom dni naročil knjigo »Sam svoj mojster«? Danes sem-jo dobil! Čudovita je, kar poglej! Da vam krona ne zdrsne z glave. Posodobite svoje žezlo! Prestol po meri!« je bral naslove. »Fantastično!« Kraljica je samo zavzdihnila in obrnila list.

»Špelca je koza!« je v tistem hipu rekla Žužika. »Aurora!« je zavpil Jaka. »Kako pa govoriš?« »Kot mislim! Špelca je koza in še nesramna po vrhu, ker mi ni pisala!« »O prijateljih ne smemo grdo govoriti, tudi če smo jezni nanje!« je poučno rekla Štefi. »Če sta se sprli, se bosta tudi pobotali in potem ti bo žal, da si grdo govorila o njej!« »Nikdar več se ne bova pobotali,« je užaljeno rekla Žužika. »Zadnjič mi je hotela odnesti mojo najljubšo pentljico, tisto z marjeticami! Nikdar ji ne bom oprostila, nikdar!«

Kralja je preveč zanimala knjiga in Štefi se je preveč zatopila v časopis, da bi ji utegnila odgovarjati, zato je Žužika ostala sama s svojo jezo. »Čudovito, naravnost čudovito!« je rekla kraljica. »Jaka, tole obleko moraš pa zares pogledati! Enkratna je!« »Obleka? Brigajo me tvoje cunje,« je zamrmral Jaka, ki je ravno odkril, kako se da z nekaj potezami čopiča prebarvati prestol, da postane kot nov.

»Nujno potrebujem novo obleko,« je vztrajala Štefi. »Kati prireja naslednjo soboto ples in jaz nimam kaj obleči! Tale mi je všeč in niti preveč draga ni. Naročila jo bom!« »Mene se pa nič ne vpraša, kaj. Ali veš, koliko zlatnikov smo že porabili ta mesec? Še sanja se ti ne, saj vem. Nimamo denarja za novo obleko,« je rekel Jaka, ki je natihem sklenil denar za obleko porabiti za nov skobeljnik.

»Če ne dobim nove obleke, ne grem na ples!« je kljubovala Kraljica. »Nimam nič proti, jaz tako ali tako ne plešem rad!« »Rada bi obleko,« se je kujala Štefi. »Nič ne bo, sem rekel!« je bil odločen Jaka. Če bo kaj ostalo, bi si nemara lahko kupil še nekaj premaza za prestol! »Nesramnež si, da veš,« je vzkliknila kraljica in jokaje zbežala iz sobe.

Žužiko je prepir med staršema nekaj časa zabaval, ko je videla, da mama joka, ji je bilo hudo. »Očka!« »Mhm!« je zamrmral Jaka, ki še opazil ni, da je Stefi zbežala iz sobe, tako zelo ga je zanimalo modernizirano žezlo, narisano v knjigi. Žužika je stopila k njemu in mu vzela knjigo iz rok. »Zakaj ne pustiš, da bi si mama kupila novo obleko? Potrebuje jo!« »Ah, ženske,« je zarentačil Jaka. »Nič je ne potrebuje! Saj ve, da nimamo denarja! Dvor pač stane precej in zdaj bi to že lahko vedela. Sicer pa je bila ona tista, ki ga je hotela imeti, ne jaz! Kar naj se odreče kakšni obleki, ji ne bo nič škodilo!«

»In če ti povem, da ti bo dedek Mraz prinesel nov skobeljnik, bi potem našel kakšen zlatnik za mamino obleko?« »Kakšen skobeljnik, kakšen dedek Mraz? Si spet kukala skozi ključavnico?« »Nisem! Srečala sem ga in mi je povedal, kaj ti namerava kupiti!« Jaka je nekaj časa premišljeval. »Kaj pa o premazu za prestol, je tudi kaj rekel?« »Nekaj sem slišala, ja!« »No, v tem primeru...« »Mama je rekla, da si nesramnež in je šla jokat v kuhinjo!« je nadaljevala Žužika. »Jokat? Ja, to pa res ni bilo lepo od mene! Pojdi ji povedat, da si lahko kupi tisto presneto obleko, in bo lahko-šla na ples!«

Žužika je kot veter stekla v kuhinjo. Štefi je sedela za mizo z velikim kosom jabolčnega zavitka pred seboj in jokala, da so ji solze padale na krožnik. »Pacek nesramen, skopuh zoprn!« je hlipala. »Za njegovo ribiško opremo pa ni škoda denarja!« Barica ji je sočutno ponudila robček in nov kos zavitka.

»Mamica, očka je rekel...« je pričela kraljična. »Me prav nič ne zanima, kaj je rekel. Teslo je in solit naj se gre!« Položaj je bil resen in je terjal od Žužike vso diplomatsko spretnost! »Mamica, ali nisi rekla, da ne smemo grdo govoriti o prijateljih, tudi če smo jezni nanje, ker nam bo potem žal?« »Ja, seveda sem rekla,« je vzdihnila Štefi in si obrisala solze. »Seveda sem rekla!«

»In zadnjič si rekla očku, da sta prijatelja, kajne da si rekla?« »Tudi to sem rekla,« je potrdila Štefi. »No, torej tudi ti ne smeš grdo govoriti o očku, čeprav si jezna nanj. Očka je obljubil, da si boš lahko kupila novo obleko, če bo njemu dedek Mraz prinesel nov skobeljnik in premaz za prestol!« »To je torej bilo,« je vzkliknila kraljica, »ti nesramnež ti!« Vseeno pa je bila vesela, da kralj ni več jezen nanjo in da ji bo kupil obleko. »Ga bom kar takoj vprašala, kako je to mislil!«

»No, kako ti ugaja moja nova obleka?« je vprašala Štefi in si pogladila krilo. »Dobro mi pristoji, kajne?« »Pri moji kroni, prav imenitna si videti,« je rekel Jaka in se zadovoljno nasmehnil. »Najlepša boš na današnjem plesu, častna beseda! Če seveda ne bova zamudila, ko se tako obiraš!« »Že grem, že grem,« je hitela kraljica in si še zadnjič popravila pričesko.

»Ne bodi predolgo pokonci,« je požugala Žužiki. »In ne počenjaj neumnosti, medtem ko naju ne bo!« »Ne bom,« je obljubila, »imam še nekaj dela!« »Res?« »Ja. Špelci moram napisati pismo, da se bova pobotali. Prijatelji so le prijatelji, ali ne mami?« Še preden je končala, kralja in kraljice že ni bilo nikjer več...

Skrivnosti[uredi]

Tisto popoldne se je Žužika žogala na grajskem hodniku. Metala je žogo v zid in jo lovila, ko se ji je nenadoma izmuznila in se zakotalila h kuhinjskim vratom. Kraljična je stekla za njo in ko jo je pobrala, je slučajno, ali pa morda tudi namenoma - tega ne vemo - pogledala skozi ključavnico.

Kaj je videla! Barica, ki je ravno mesila testo za kruh, si je nenadoma obrisala roke v predpasnik, se ozrla okrog sebe, da bi videla, če jo kdo ne opazuje, nato pa je stekla v shrambo. Vrnila se je z veliko čokolado, prav takšno kakršno je Žužika dobivala ob nedeljah, kadar je bila pridna. V naglici si je Barica zbasala nekaj koščkov čokolade v usta, ostanek pa je skrila med krpe. Kraljična je skoraj vzkliknila od ogorčenja. Zato čokolade tako hitro zmanjka in se očka jezi na njo, da je preveč sladkosnedna! Ti, Barica, ti! Dobro, da je pokukala skozi ključavnico!

Če ima Barica svojo skrivnost, jo imajo tudi drugi, je tuhtala Žužika. Kdove kaj vse bi lahko videla, če bi jim pogledala v sobe? Ni kaj dolgo premišljevala, žogo je spravila in se podala na potep po gradu.

Najprej se je ustavila pred Ludvikovimi vrati. Učitelj je sedel za mizo in bral časopise. Nič posebnega, si je rekla kar malce razočarana, ko je opazila, da si je začel prav nevzgojeno vrtati po nosu. Tako torej! Njo je oštel vsakič, kadar se je nosa samo dotaknila brez robca, on pa kot kakšen paglavec rije po njem. Zahihitala se je v pest in odhitela naprej.

Mihe ni bilo v njegovi sobi, odkrila ga je v kopalnici, kjer se je ravnokar bril. Kako je bil smešen! Napihoval je lica kot žaba in se spakoval, medtem ko si je strgal brado. Ko je končal, je spral milnico z obraza in se začel mazati z nekakšno kremo. Ogledoval se je v zrcalu zdaj z ene, zdaj z druge strani, se nasmihal svoji podobi in se trepljal po laseh. Nazadnje je iz žepa potegnil zlat glavnik in si začel skrbnonarejati pričesko, pri tem pa je zadovoljno požvižgaval. Žužiki se je zdel glavnik nekam znan in kmalu se ji je posvetilo, da je bil očkov. Pred nedavnim ga je založil in ves grad ga je nekaj dni iskal. Brezuspešno seveda, ko pa je tičal v Mihovem žepu! Le ča¬kaj, zatožila te bom, mu je v mislih zagrozila Žužika in se odpravila naprej.

Za hip je pokukala v sobo kuharice Mici in ugotovila, da sedi na postelji in kvačka nekakšen čuden prtiček z velikimi rožami, kakršne morajo rasti samo v zelo daljnih deželah. Tod okoli jih namreč še ni videla. Z rožami bi se še sprijaznila, da pa Mici sedi na postelji, ne, tega ni mogla kar tako požreti. Če je ona podnevi samo sedla na posteljo, je že pritekel kdo in jo oštel! Tudi Mici bom zatožila, je sklenila.

Ko je pokukala v sobo spletične Otilije, je videla, da ni sama! Pri njej je bil nek moški, v katerem je prepoznala novega služabnika Gašperja. In kaj sta počela! Najprej sta se smejala, nato jo je Gašper prijel za roko in objel... naprej si ni več upala gledati, saj je vedela, da se majhnim kraljičnam kaj takega ne spodobi! Odhitela je naprej in v mislih je Otilijo dodala na spisek tistih, ki jih bo morala zatožiti očetu.

Najprej je menila, da se k očetu in mami ne spodobi kukati v sobo, a jo je radovednost premagala, da je najprej pogledala skozi ključavnico k Jaki. Kaj posebnega ni videla, Jaka je smrčal na postelji, da je kar odmevalo. Videti je bil prav smešen, ko mu je krona zdrknila z glave, z ogrinjalom pa se je pokril čez noge, da ga ne bi zeblo.

Pri mami je bila teta Kati, sedeli sta na kavču, pili kavo in se pomenkovali. Na žalost sta govorili preveč tiho, da bi kaj razumela in kar malo razočarana se je podala k pisatelju, da bi videla, kaj počne.

Pisatelj je sedel za mizo in si podpiral j?lavo. Mrščil je čelo in nejevoljno brundal. Najbrž mu spet ne gre, si je rekla Žužika in se še bolj stisnila k vratom, da bi videla, kaj piše. A glej zlomka! Moral je slišati, ko je z nogo po nesreči zadela v vrata. Naglo je skočil s stola in jih odprl. Žužika, ki je bila sklonjena, se ni mogla dovolj hitro zravnati. »Kaj počneš tukaj?« je vprašal pisatelj. »Kukaš skozi ključavnico?« »Ne,« je zajecljala Žužika, »žoga mi je padla in...« »Ne laži! Si tudi drugim že gledala v sobe?« »Malo! Ne veš, kaj vse zanimivega sem videla! Barica krade čokolado, Miha ima očkov glavnik, Mici sedi na postelji in...« »Ničesar več nočem slišati. Kaj takega se ne sme početi, kraljični pa se še posebno ne spodobi!«

»Me boš zatožil očetu?« Še preden je pisatelj odgovoril, se je pred njo pojavil Jaka. »Vse sem slišal, Žužika! Grdo si se vedla in zato moraš biti kaznovana! Vsak dan eno uro matematike več in nobenih pravljic teden dni! Zdaj pa takoj v svojo sobo!« Žužiki so se ulile solze. »Nič se ne cmeri, tako si boš vsaj zapomnila, kaj se spodobi in kaj ne!«  Pohlevno je odcapljala v svojo sobo.

Kako dolg je bil teden brez pravljic in še s tisto presneto matematiko! Žužika je hodila okrog z dolgim nosom in kraljici se je kar smilila. Da bi jo razvedrila, jo je nekega dne vprašala: »Poslušaj, Žužika, kaj naj kupiva očku za rojstni dan? Saj veš, da ga ima čez tri dni!« Kraljična, ki je zelo rada kupovala darila, je oživela. »Premislila bom. Kaj pa ti misliš?«

»Mislila sem, da bi mu morda kupili nove ribiške škornje,« je rekla Štefi, »sfere je že zdavnaj preluknjal.« »Lahko bi mu kupili šatuljo za shranjevanje krone,« je predlagala Žužika. »Tako bo vsaj vedel, kje jo ima!« »Ni slaba ideja,« je pritrdila Štefi. »Samo ne vem, kje bi jo dobili. Kraljev je zdaj že zelo malo in tako tudi pravih šatulj za krone ne delajo več!«

Obe sta nanizali še nekaj predlogov in nista se mogli dogovoriti, kateri je najboljši. Nenadoma se je Žužiki zazdelo, da sliši nekakšen šum pri vratih, in ko je pogledala ključavnico, se je spomnila, kaj bi lahko bilo. »Kaj praviš, bi mu morda kupili novo jutranjo haljo?« je predlagala Štefi. »Ne, mamica, imam boljši predlog. Raje mu kupiva bonton!« Ob zadnjih besedah je na široko odprla vrata. Na pragu je sključeno stal Jaka.

»Kako si že rekel? Kukanje skozi ključavnico se ne spodobi!« je rekla kraljična. »Če sem bil pa tako radoveden,« je priznal, ves rdeč v obraz. »Zanimalo me je, kaj mi bosta kupili za rojstni dan!« »Mene pa je zanimalo, kaj drugi počno v svojih sobah!« Kralju je bilo presneto nerodno. »Daj, Žužika, saj ne boš povedala drugim?« »Ne,« se je zasmejala, »sklenila bova dogovor - nič več matematike in veliko več pravljic!« Kaj je hotel, kot da je sprejel?

»Presneta smrklja,« se je jezil, ko sta ostala s Štefi sama. »Sam si kriv, ko se pa ne znaš obnašati! Kukati v tuje sobe se res ne spodobi! Sicer pa -Žužika mi je povedala, da si Ludvik vrta po nosu!« »Ne?!« »In Otilija je bila v sobi z Gašperjem!« »Kaj takega?!« »Da o Mici sploh ne govorim, pa Barica, ta je šele tička...«

Mavrica[uredi]

Tako dolgočasen dan,« je vzdihovala kraljica Štefi, medtem ko je vezla vrtnice na prtiček, »strašno dolgočasno!« Kralj Jaka, ki je zadremal na prestolu, ji ni odgovoril, Žužika, ki je ravno pritiskala nosek k okenski šipi in štela dežne kapljice, pa tudi ne. Že tretji dan zapored je lilo kot iz škafa in vsi na dvoru so bili slabe volje. Kralj, ker ni mogel na ribolov, Štefi, ker ni mogla na obisk k sestri Kati, perice, ker niso imele kje sušiti perila, služabnik Miha, ker ga je zvijala revma, učitelj Ludvik, ker ni mogel na sprehod... Vsi razen Žužike, ki je od jutra do večera štela dežne kapljice. Ker jo je vedno kdo zmotil, je začenjala znova in znova, in vsakič se je zabavala.

»Kakšen dolgčas, kakšen dolgčas,« je tarnala Štefi. Počasi je tudi kraljica zakinkala in glava ji je omahnila. Žužika, ki se je prav v tistem hipu odločila, da je bilo štetja dovolj, je začudeno opazovala speče starše. Prav potihem se je izmuznila iz sobe. Na hodniku je dremal Miha, v kuhinji Barica, sklonjena nad štedilnik, v knjižnici je z debelo knjigo v naročju spal Ludvik, pisatelj pa je tako glasno smrčal v svoji sobi, da ga je bilo slišati vsaj kilometer daleč. »Kako smešni so odrasli,« je premišljevala Žužika. »Tak krasen dan za potep, oni pa vsi po vrsti spijo!«

Obula si je škornje in vzela dežnik, nato se je mimo spečega vratarja odplazila ven. Najprej je malo brodila po lužah, merila je njihovo globino in končno ugotovila, da je luža pred grajskim hlevom najglobja. Blatna voda ji je namreč segla skoraj do roba škornja.

Ker na grajskem dvorišču ni našla več nobene zabave, jo je mahnila naprej, k mlaki pod tremi kostanji. Počepnila je na bregu in gledala dežne kapljice, ki so na gladini puščale smešne kroge. Zdajci se je spomnila, kako je oče nekoč dejal, da živijo v tej mlaki žabe. Iz žab pa lahko nastanejo prečudoviti princi, tako je vsaj brala v kakšnih triinsedemdesetih pravljicah in še v eni pesmici. Nekaj časa je razmišljala, če ne bi poskušala ujeti kakšne žabe. Mlaka pa se ji je vseeno zdela pregloboka.

»In ni dovolj, da žabo samo uloviš, treba jo je tudi poljubiti,« se je zdrznila. Ob misli na to podrobnost lova na žabe jo je veselje minilo. »Grde in spolzke so! Poleg tega sem tudi še premlada za poljubljanje, kaj bi pa mama rekla?« Sklenila je, da se bo k mlaki vrnila, ko bo večja, če ne bo drugače našla kakšnega prijetnega princa.

Da je le ne bi premagala radovednost, se je napotila dalje. Na križišču je srečala staro Marjeto, za katero so vsi na gradu trdili, da je čarovnica, zato se je zdela Žužiki še bolj zanimiva. Čarovnice je namreč poznala samo iz pravljic! Marjeta je krevsala proti domu brez dežnika in kraljična je sklenila, da se ji bo ponudila za spremstvo.

»Kako ste prijazni, vaše veličanstvo,« je rekla stara čarovnica. »Ta presneti dež me je premočil skoraj do kosti. Svoj dežnik sem nekje založila, za novega pa nimam denarja! Kaj hočemo, težki časi!« Med klepetom sta se bližali njeni koči in Marjeta jo je povabila na čaj. Žužika je povabilo iz radovednosti sprejela.

Marjetina koča je bila čista in pospravljena, da se ni prav nič razlikovala od koč drugih vaščanov, le v kotu je sedel črn maček. Kraljična je bila razočarana. Pričakovala je vsaj čarovniški kotel in netopirje, pa polno nenavadnih steklenic! Ne, Marjeta že ni čarovnica!

Starka je medtem skuhala čaj in ji ponudila nekaj piškotov. Žužika je enega poskusila, a si je skoraj zlomila zob, tako je bil trd. Drugega se iz previdnosti raje ni lotila.

Marjeta je prisedla in začeli sta klepetati. »Vse se mi dozdeva, da bom danes morala pripraviti svojo lopato,« je rekla starka. »Zakaj?« »Že ves dan me trga v desnem kolenu in to pomeni, da bo prenehalo deževati. In veste, kaj bo potem?« Žužika jo je gledala z odprtimi usti. »Mavrica bo!« »Kaj zato, če bo mavrica!«

Čarovnica je zavila oči do neba. »Ja, kaj vas le učijo tisti vaši učitelji na gradu? Same neumnosti najbrž! Da bi vam kdo povedal, kaj se zgodi, kadar je mavrica, se pa nihče ne spomni! Ubogo, zanemarjeno dete!« Žužika je bila vsa na trnjih od radovednosti. »Ti mi povej, Marjeta!« Starka se je zaupno sklonila k njej. »Prav, samo nikomur ne smete izdati! Tam, kjer se mavrica konča, je skrit zaklad! Če pohitiš in prideš tja pravočasno, moraš trikrat pljuniti prek rame in reči: ,Čička čačka - črna mačka, čirula čarula, bodi moja mavrica!' Nato zasadiš lopato in koplješ pod mavrico. Zanesljivo boste našli zaklad, vaše veličanstvo!«

»Si ga ti že kdaj našla, Marjeta?« Zavzdihnila je. »Ne še, imam prepočasne noge. Ko pridem na konec mavrice, navadno že izgine. Vi pa ste še mladi, morda jo boste ujeli!« Nenadoma se je Žužiki neznansko mudilo. Poslovila se je od Marjete in stekla ven. Glej! Na nebu se je risala čudovita mavrica!

»Tamle, za Jelenovim hribom se končuje,« je vzkliknila in stekla proti njej. Tekla je in tekla čez travnike in gozd, preskočila je potok in prišla je na drugo stran Jelenovega hriba. Mavrica se je skoraj dotaknila vrhov treh smrek. Žužika je stekla k njim - zdajci pa se je spomnila, da nima lopate! Z rokami ni mogla kopati in preden se je domislila, kaj bi lahko storila, je mavrica izginila. Črn oblak je zakril sonce.

Žužika je zajokala od razočaranja. Tako blizu zaklada je bila, pa se ji je izmuznil iz rok! Žalostna se je odpravila domov. Počasi se je potolažila, ko se je spomnila, da bodo še mavrice in da bo še lahko našla zaklad, zdaj ko ve, kako priti do njega. Za vsak primer bo imela vedno kje pri roki spravljeno lopato!

Domov se je vrnila ravno še pravi čas. Komaj se je pritihotapila nazaj v sobo, že je kraljica Štefi odprla oči. »Kaj počenjaš, Žužika?« je vprašala in široko zazehala. »Nič, kapljice štejem!« »Si bila ves čas tukaj? Zdelo se mi je, da si odšla iz sobe!« »Sanjalo se ti je, mama!« »Najbrž res!« V tistem je zadonel gong, ki je klical k večerji, in prebudil še kralja Jako, ki se je pretegnil na prestolu. »Aah, kako sem spal! Kaj pa naj bi človek počel drugega na tako dolgočasen dan?« »Pa je res dolgočasno,« je soglašala Štefi. »Ali ne, Žužika?« »Kakor se vzame!« je rekla kraljična. »Čička čačka - črna mačka, čirula čarula, bodi moja mavrica!« si je zabrundala. »Kakšne neumnosti pa si prepevaš?« je zanimalo Jako. »Nič, očka, samo neko pesmico si pojem. Pojdimo jest!«

»Pa pojdimo!« »Čirula, čarula, bodi moja mavrica,« je prepevala Žužika, medtem ko je preskakovala po dve stopnici hkrati. In: »Čička čačka - črna mačka!«

Žalosten dan[uredi]

Bil je tako žalosten dan, da tega sploh ni mogoče povedati. Ni ne deževalo ne snežilo, tudi sonce ni sijalo, nebo ni bilo ne modro ne črno, ne oblačno ne jasno -ampak enostavno žalostno.

Žužika je stala ob oknu in gledala na zapuščen grajski vrt, kjer se ni prav nič dogajalo. Še vetra ni bilo, da bi majal veje dreves in kodral gladino ribnika. Prisluškovala je tišini, ki je vladala na dvoru in je dajala vedeti, da je tako žalosten dan, v katerem se prav nič ne more zgoditi, še najmanj kaj lepega ali zanimivega.

Vsi so se nekam potuhnili. Kralj Jaka je dremal nad papirji v svoji delovni sobi, kraljica Štefi je zehala nad jedilnikom, ki ga je sestavljala za slavnostno nedeljsko kosilo. Ludvik je prehlajen ležal v postelji, Mici in Barica pa sta kinkali ob ognjišču v kuhinji, kjer naj bi prebirali fižol. Miha je brez pravega navdušenja drgnil srebrnino - in pisatelj se je že zgodaj zjutraj izmuznil domov na obisk.

»Kako žalosten, dolgočasen dan,« je vzdihovala kraljična in se zaman poskušala domisliti česa zabavnega, kar bi pregnalo sivino mračnega dne. Bilo je tako žalostno, da je sklenila malce pojokcati; tako čisto potihem je hotela spustiti solzico ali dve, da bi se bolje počutila. Malo je posmrkala in kar dobro ji je šlo od rok, čez nekaj trenutkov pa je že glasno hlipala. Nič, še vedno se ni zgodilo prav nič, nihče se ni zmenil za njo in za njen jok. Še sonce ni hotelo posijati le zato, ker je bila neka majhna kraljična zdolgočasena in slabe volje!

Žužika je zajela sapo in začela tuliti na ves glas, da se je stari grad stresel od kleti do podstrešja in je grajski duh Filip skoraj padel na tla s kupa starih oblek, kjer je ponavadi dremal. Jaka je od strahu skoraj izgubil krono z glave, tako se je stresel, kraljica Štefi je vzkliknila in od strahu začela vpiti na pomoč. Mici in Barica sta stresli na tla polno skledo fižola in Mihi se je srebrna skleda odkotalila iz rok pod omaro. Še najbolje jo je odnesel Ludvik, ki je malo prej popil poln kozarec tople limonade z medom in je zdaj smrčal kot top.

Prva je v Žužikino sobo pritekla kraljica Štefi, ki je bila v mladosti dobra v teku na kratke proge. Planila je v sobo kot lokomotiva in zaklicala: »Si še živa, ljuba Žužika?« Kraljična Žužika je bila še kako živa, ležala je na tleh in se kisala, da se je okrog nje že nabrala majhna lužica. »Kaj je, dragi otrok?« je prestrašeno vprašala Štefi. »Buuuu...« je zatulila Žužika. »Pri moji kroni, kaj ste naredili s tem otrokom, da se dere, kot bi ga iz kože dajali?« je vprašal Jaka, ko je končno prisopihal po stopnicah. »Zaradi nje sem skoraj padel, ko sem se zapletel v plašč!«

»Nimaš kondicije,« je rekla Štefi in pogledala na uro. »Potreboval si štiri minute in dvaindvajset, ne, triindvajset sekund, da si pritekel iz pritličja. Kolikokrat sem ti že rekla, da bi moral več telovaditi!« »Telovaditi, telovaditi! V mojih letih je telovadba že nevarna, lahko bi si polomil vse kosti« »Seveda bi si jih lahko,« je dejala Štefi, »ko pa si tako neroden! Še pet korakov ne zmoreš, ne da bi se zapletel v plašč in padel. Potem je pa vsega kriv ubogi otrok!«

Ubogi otrok je medtem še vedno ležal na tleh in tulil, da je bilo veselje. Vsi prestrašeni sta prihiteli grajski kuharici. »Kaj se je zgodilo, kaj se je zgodilo?« sta vpili druga čez drugo. »Kdo se je ponesrečil?« »Nihče, goski,« je jezno rekla Štefi. »Le Žužika je slabe volje in joče, čeprav nam noče povedati, zakaj!« »Ah,« je modro ugotovila Barica, »najbrž je samo otožna, ko je tako žalosten dan. Košček čokoladne torte ji prinesem, danes sem jo spekla, pa jo bom spravila v dobro voljo!« »Oh, te pa že ne,« je jezno vzkliknila Mici. »Jaz ji prinesem borovničev sladoled s smetano, polno skledo, prav včeraj sem ga naredila in tako dober je, da si bo obliznila vse prste!« »Torto, kakšen sladoled! Ubogi otrok se bo še prehladil,« je vztrajala Barica. »In tvoj sladoled še nikdar ni bil kaj prida!«

»No, kdaj boš začel telovaditi?« je spet začela Štefi. »Lahko bi kdaj uporabljal tiste uteži, ki sem ti jih dala za novo leto, niti enkrat jih še nisi vzel v roke.« »Kakšne uteži?« je pihal Jaka. »Sama jih dviguj!« »Ti boš meni rekla, da ne znam delati sladoleda?« je vpila Mici. »Le poglej, kakšno torto si spekla. Na vrhu si jo čisto zažgala in smo morali polovico vreči proč!« »Lažnivka!« je kričala Barica.

Drla se je Žužika, vpila sta Jaka in Štefi, da sta se sploh lahko slišala, zmerjali sta se Barica in Mici. Od silnega hrupa je pritekel še Miha s krpo v roki, zbudil pa se je tudi Ludvik in kljub prehladu prišel pogledat, kaj se dogaja. Z Miho sta se srečala ravno na vratih in oba sta bila radovedna, kaj se dogaja, zato se nista mogla sporazumeti, kdo bo šel prvi skozi vrata. >Jaz sem starejši,« je rekel Miha in tiščal Ludvika proč. »Jaz bom prvi!« »Jaz sem pa bolnik,« je rekel Ludvik. »Če si bolnik, pojdi v posteljo,« je rekel Miha, »ne pa da prisluškuješ pred vrati.« »Kdo prisluškuje?« je rekel Ludvik, odrinil Miho in oba skupaj sta padla skozi vrata v sobo. Zdaj je bilo šele veselo!

Štefi je še vedno vpila na Jako in ta ji ni ostal dolžan, Mici in Barica sta si skočili v lase, Ludvik in Miha sta se začela mikastiti. Žužika je od vsega živžava prenehala jokati in ko jih je nekaj časa gledala in poslušala, se je začela najprej smehljati, čez nekaj hipov pa se je že na ves glas smejala. Nihče ni opazil, da ne joče več in niso slišali, da je prenehala tuliti, ko pa so sami povzročali toliko hrupa.

Čez čas je tiho vstopil pisatelj, ki se je vrnil z obiska pri domačih. Obstal je in gledal, kaj počnejo, potem pa je zmajal z glavo in stopil k Žužiki. »Kaj pa je šinilo vanje?« »Ker sem jokala in na ves glas tulila, so vsi prihiteli k meni, nato pa so se začeli zmerjati in pretepati. Ali niso zabavni? Glej, Miha je Ludviku zasukal nos, hahahaha!« »Veš, včasih si prav poreden otrok,« je rekel pisatelj. »Jaz poredna? Saj ne zmerjam in se ne pretepam jaz! Slišiš, Mici je rekla Barici, da je neumna kura!« »Žužika, Žužika,« se je moral nasmehniti še pisatelj. »In zakaj si jokala?« »Kar tako, bil je žalosten dan, pa sem malo pojokala. Saj razumeš, kajne? Človek mora včasih malo jokati, da je lahko dobre volje! Zdaj pa mi ni več do joka, tako smešni so!

Glej, mama vleče očka v klet, kjer imamo telovadnico, in Mici je Barici pokazala jezik. Hahahaha, počila bom od smeha.« Učitelj se je le nasmehnil in zmajal z glavo. Kakšen otrok!

Zaklad[uredi]

Ko je kraljična Žužika nekega dne nekaj brkljala med knjigami v grajski knjižnici, ji je naravnost pred nos čofnil rumen zvitek, povezan z rdečim trakom. Kraljični je kar zadrhtelo srce. Na takšnih pergamentnih zvitkih so bili navadno narisani načrti, ki vodijo k zakladom in ker si je od nekdaj želela postati raziskovalka, je hitro razvezala pentljo.

Bil je res pravi načrt. Porumenel, malo zbledel in prikazoval je neko stavbo. Na njem je bilo vse polno čičk in čačk, da se Žužika ni znašla med njimi. Na koncu je bil v levem kotu narisan rdeč križec in to je najbrž pomenilo zaklad! Žužika je kar poskočila od veselja. Našla je pravi načrt, ki jo bo pripeljal do velikih dragocenosti. A ko bi le vedela, kaj je načrt prikazoval? Že je hotela steči k pisatelju in ga povprašati za nasvet, ko se je spomnila, da potem ne bo več skrivnosti. In kolikor je poznala pisatelja, ji tudi ne bi dovolil, da bi sama brkljala naokrog za zakladi. Rekel bi, da je nevarno ali kaj takega. Včasih je bil pravi zajec!

Nak, si je rekla Žužika, tale načrt sem našla sama in sama se bom dokopala do skritega zaklada. Kako bodo potem vsi debelo gledali, ko se bom vrnila polna zlatnikov, dragih kamnov in zlatih ogrlic! Skrbno je zložila načrt in tekla z njim v svojo sobo, da je ne bi kdo presenetil.

Legla je na tla in se zatopila v risbo. Bila je zelo okorna in Žužiki se še sanjalo ni, kaj bi lahko predstavljala. Potem se ji je vse skupaj le zazdelo podobno nekemu gradu. Hej, kaj če je to naš grad? je vzkliknila sama pri sebi. Našla sem načrt v naši knjižnici, zato bi prav lahko bil. Šmentana reč, da je to naš grad, je premišljevala Žužika. A kateri del? In kje je ta rdeči križec?

Zazdelo se ji je, da je pergament že zelo star, najbrž še iz časov njenega prapradedka Jakoba Pravičnega. In kolikor se je lahko spomnila iz zgodovine, so njihov grad nekoč pred davnimi, davnimi časi oblegali Turki. Prav lahko, da je prapradedek skril kakšne družinske dragulje. Fant, kako bogata bom, je razmišljala Žužika. Da se bo kar tema delala! A najprej je bilo treba razvozljati čačke na papirju.

Lahko bi lepše pisal, prapradedek, je rekla kraljična sama sebi. Tako pa se moram zdaj mučiti kot zamorec! Dolgo časa je buljila v porumenel papir, potem se ji je zazdelo, da bi lahko bila prva soba, narisana na načrtu, knjižnica. In tista črna pika kakšen skrivni gumb za premikanje polic, se je spomnila. Nekaj takega je že videla nekoč na televiziji.

Stekla je v knjižnico in preskusila svojo domislico. Zmetala je na tla nekaj knjig in res, ko je prijela v roke knjigo o ribolovu, so se police razmaknile in prikazala so se vrata. Zdaj je bilo treba naprej in Žužiko je bilo malo strah. A želja po zakladu je bila močnejša. Vzela je košček sveče ter vžigalice in se napotila po dolgem hodniku. Tla so bila vlažna in povsod je bilo polno pajčevin, da je bilo strašno videti in ji je srček hitreje utripal. Potem se je dokopala do kljuke in odprla vrata pred seboj. Znašla se je v shrambi med kozarci z marmelado, ki so nevarno zacingljali. Žužika se je zbala, da je ne bi zalotila Barica in se je potuhnila v kot, a iz kuhinje ni bilo ničesar slišati. Pogledala je na svoj načrt, pot je vodila čez kuhinjo.

Odtihotapila se je naprej. V stekleni dvorani jo je skoraj zalotila Otilija in v zadnjem hipu se je skrila za zaveso. Skrivnih vratc ni našla, ker je bila pred njimi velika omara in morala se je močno potruditi, da jo je odmaknila. Skozi vratca je prišla v grajski hodnik, ki je vodil proti podstrešju, toda zemljevid jo je peljal skozi šivalnico v Ludvikovo sobo. Ludvik je k sreči spal in tako je mirno lahko odšla naprej. Zemljevid jo je peljal čez številne sobe in kmalu je obšla ves grad, še celo svojo sobo, pri tem pa je odkrila nekaj zabavnih reči. Da se iz Gašperjeve sobe pride skozi skrivna vrata v Otilijino sobo, da so za omaro v Baričini in Mihovi sobi skrivna vrata, ki vodijo v modro sobo, da je za zavesami na hodniku skrivni prehod v knjižnico...

Hodila je in hodila skoraj vse popoldne in bila je že utrujena, zemljevid pa je bil neizprosen, vodil jo je naprej in naprej. Končno jo je pripeljal nazaj v knjižnico in skozi odprt kamin, ki ga niso nikdar kurili, je morala zlesti v majhno sobo, za katero še vedela ni, da obstaja, čeprav je bila prepričana, da pozna že vsak kotiček gradu. Končno na cilju, si je rekla Žužika veselo. Prišla sem do rdečega križca na zemljevidu!

Sobica je bila majhna in v njej ni bilo ničesar razen omare, stola in mize. In tam, prav na mizi, se je bleščala zlata škatla, ki jo je Žužika vse popoldne tako vztrajno iskala. Zlato, dragi kamni, ogrlice in zapestnice, si je mislila Žužika in na ves glas zaklicala: »Hura, našla sem zaklad!« »Pa res,« je rekel v tistem nek glas za njo. Bil je kralj Jaka. »Res, našla si, jaz sem pa že tako dolgo iskal!« »Zaklad?« je rekla žalostno Žužika. Bila je kar jezna na očeta, ki ji je pokvaril zmagoslavje. »Kakšen zaklad?« je debelo pogledal kralj. »Iz časov Jakoba Pravičnega! Sem je skril svoje dragocenosti!« je pojasnila Žužika. »Ja, kdo je pa to rekel? In kje vidiš zaklad?« »Tamle, na mizi je,« je rekla vsa ponosna. »Misliš v tisti škatli?« je vprašal kralj Jaka. »Seveda,« je rekla Žužika kar malo jezna, ker ni ničesar razumel. »V tisti škatli že ni zaklada,« je rekel kralj Jaka. »Tam so samo pomarančni sladkorčki!«

Zdaj je Žužika debelo pogledala. »Od kod pa to veš?« »Ker sem jih sam spravil sem! Nekoč sem bil čisto nor na pomarančne sladkorčke in pojedel sem jih toliko, da že ni bilo nobeni stvari več podobno. Zato sem jih spravil sem, za vsak slučaj, če bi me še kdaj zaskominalo po njih, pa sem narisal načrt, ki sem ga potem izgubil! Ti si ga danes našla in lepo sem šel za teboj! Hvala, Žužika!«

»Pomarančni sladkorčki?« je rekla Žužika razočarano. »Jaz sem se pa tako trudila.« Kar na jok ji je šlo. »Vzemi sladkorček,« jo je prijazno povabil kralj Jaka. »Videla boš, prav imenitni so.« Žužika se je nekaj časa kujala, potem je le vzela sladkorček in res ni bil slab. »No, kaj praviš?« je rekel kralj Jaka. »Nič,« je odvrnila Žužika. »Če ni zaklada, morajo biti tudi sladkorčki dovolj dobri. Sicer pa, daj mi še enega!«

Glavobol[uredi]

Že ko se je zbudila, je kraljica Štefi vedela, da je nekaj naro¬be in da bo ves dan slabe volje. Seveda, Jaka je bil kriv! Danes je odšel na lov k svojemu prijatelju Alfredu, nje pa ni hotel vzeti s seboj. »Nima smisla, Štefi,« jo je prepričeval, »lov je zelo dolgočasna stvar, ne bi ti bilo všeč. Najprej cele ure hodimo, potem dolgo čakamo na mrazu... Osta¬ni raje doma!« »Zakaj pa greš ti, če je tako dolgočasno?« »Oh,« je vzdihnil Jaka, »saj najraje ne bi šel, a kaj ko sem Alfredu obljubil! Alfred je moj prijatelj in ne smem ga pustiti na cedilu!«

Štefi je prav dobro vedela, da gre na lov zato, ker ga zabava. »Ti se kar naprej potepaš, jaz pa moram paziti na otroka!« mu je očitala. »Kakšen potep? Povedal sem ti že, da sem obljubil in da mi je lov zoprna obveznost. Ce ne bi šel, bi si Alfred še kaj mislil in spet bi lahko prišlo do kakšnega političnega zapleta! Saj je še spomniš, kako sta se pred časom kregala Alfred in tvoj svak Karel Rusoglavi zaradi tistega zajca?« Štefi je popustila. S politiko se ni bilo dobro igrati, jezna pa je bila vseeno.

Odločila sse je, da bo imela glavobol. Toliko pa je le morala vstati, da je naročila, naj ji prinesejo zajtrk v posteljo. V kuhinji je zalotila kuharici Mici in Barico v prisrčnem pomenku. »Kaj se to pravi?« je zarohnela. »Kakšno čvekanje je to? Vas plačujemo za klepetanje ali za kuhanje? Sram naj te bo, Barica, Mici je samo pomožna kuharica in res ni prava družba zate!« Obe kuharici sta se hiteli opravičevati, kraljica pa je samo besno rekla: »Ukazujem, da mi prinesete zajtrk v posteljo!«

»Takoj, vaše veličanstvo! Miha, Miha!« je zavpila Barica. »Pridi, boš nesel zajtrk!« Mihe ni bilo, čeprav ga je Barica vztrajno klicala. »Le kje se potepaš, nesrečnež,« je zatarnala, ko ga ni in ni bilo na spregled. »Kar pusti, bom šla sama pogledat,« je rekla Štefi, ki je bila ravno prav slabe volje, da bi z užitkom še koga ozmerjala. In njen nos ji je pravil, da se je Miha zapletel v nekakšne sumljive opravke!

Našla ga je v knjižnici, kjer sta z učiteljem igrala Človek ne jezi se. »Miha!« je vzkliknila kraljica. »Takole posedaš, ko te iščemo po vsem gradu! Jaz imam glavobol, pa moram sama k tebi, da bi te prosila, da mi prineseš zajtrk v sobo.« Miha je zardel. »In ti, Ludvik,« je nadaljevala kraljica Štefi, »zate me je še bolj sram. Izobražen človek, ki naj bi učil mojo hčerko, igra neumne igrice z navadnim služabnikom! Se ti zdi, da je Miha primerna družba zate?« »Ddda, se pravi nnnne,« je zajecljal učitelj. »Ko se vrne moj mož, se bomo pogovorili,« je rekla hladno in odvihrala iz knjižnice.

Ves dan je Štefi kot burja vihrala po gradu. Zalotila je spletično Otilijo, ki je prisrčno in zaupljivo klepetala s služabnikom Gašperjem in ju oba ozmerjala ter jima zagrozila z odpustom. Hotela se je spraviti še na pisatelja, ki ga je našla, ko je prebiral knjigo smešnic. Že mu je hotela očitati, da smešnice niso primerne za pisatelja, a se je premislila, ker se ga je vedno kar malo bala, saj je bil učen.

Žužika še vedela ni za mamino slabo voljo, ker jo je že navsezgodaj popihala z gradu. Namenila se je k čarovnici Marjeti. Zadnje čase je veliko premišljevala o zakladih, ki ležijo pod mavricami, pa jo je hotela za vsak primer povprašati za nekaj podrobnosti. Marjeta je bila vesela obiska, skuhala ji je čaj ter ji na dolgo in široko razlagala o kopanju zakladov. Ko še je Žužika odpravljala domov, se je čarovnica Marjeta ponudila, da jo pospremi do gradu, ker je bila sama namenjena v isto smer.

Ravno sta prišli do grajskih vrat, ko ju je skozi okno zagledala kraljica Štefi. Kot veter je poletela ven. »Žužika, kaj to pomeni? Je res, kar vidijo moje oči? Res klepetaš s staro čarovnico?« »Marjeta ni čarovnica,« jo je zagovarjala Žužika, »saj še metle nima.« »Ti bom že pokazala, smrklja! Družiš se z ljudmi, ki niso prav nič primerni za kraljevskega otroka, pa še odgovarjaš mi!« je vpila Štefi. »In ti, stara coprnica, kako si upaš približati se moji hčerki? Poberi se!«

»Glavobol?« je rekla Marjeta. »Kaj te briga!« je vzkipela Štefi. »Kako veš?« »Čarovnice vemo vse,« je zašepetala Marjeta in pomežiknila Žužiki, nato pa je iz žepa potegnila vrečko. »Skuhajte si to mešanico, pa boste videli, da vam bo odleglo, vaše veličanstvo!« Štefi je nejeverno vzela zavitek. »Res pomaga?« »Častna beseda!« Kraljica je odhitela v kuhinjo, da bi ji pripravili čaj.

»Kaj si ji dala?« je vprašala Žužika. »Nič se ne boj, nekaj pomirjevalnih zelišč. Spala bo kot dojenček!« se je nasmehnila Marjeta. Žužika jo je kar malce prestrašeno pogledala. Je bila Marjeta potemtakem res čarovnica, čeprav brez metle? »Ne boj se, Žužika, to ni nobena čarovnija! Če boš pridna, te bom še kdaj naučila ravnati z zelišči!« je rekla Marjeta. »Zdaj pa se vrni domov, drugače ne boš več smela k meni!«

»Kako se počutiš, mamica?« je vprašala Žužika, ko se je Štefi po celodnevnem spancu prebudila. »Oh, čudovito! Prav nič več me ne boli glava, kot prerojena sem!« »Potem te lahko nekaj vprašam! Se ti zdi stara čarovnica primerna zdravnica za kraljico?« je rekla Žužika in se zasmejala. Še preden je Štefi uspela zajeti sapo, da bi jo ozmerjala, jo je popihala na varno.

Kralj Jaka se je vrnil zelo pozno in bil je vesel kot vedno, kadar je popil vrček piva preveč. »No, kako ste preživeli dan?« je vprašal kraljico. »Ne sprašuj! Preživela sem strahoten dan, neznansko me je mučil glavobol,« je zastokala in se prijela za glavo.

Žužika se je nasmehnila. Če bi očka le vedel, kako strašen dan smo preživeli šele mi, je pomislila. Rekla pa ni nič.

Štorklja[uredi]

Tristo prašičkov,« je zarobantil kralj Jaka. »Je to žemljica ali opeka? Skoraj bi si zlomil zob!« Previdno si je otipal čeljust, da bi videl, če so še vsi zobje na svojem mestu. »Kaj je zadnje čase s to našo Barico?! Včeraj smo za večerjo dobili samo neslano prežganko in današnje žemljice so trde kot bi bile še iz časov mojega pokojnega deda Jakoba Pravičnega! Kaj nas čaka šele za kosilo?«

»Ne razburjaj se, dragi, zdravnik ti je prepovedal,« je spravljivo rekla kraljica Štefi. »Če jo namočiš takole v kavo, je skorajda užitna!« »Barico bomo morali odpustiti, kar je preveč, je pa preveč!« je še naprej godrnjal Jaka. »Nič ni kriva, kriva je Mici, ki še ne zna kuhati,« je pojasnila kraljica. »In kje se potepa Barica?« »Saj veš, njen čas je prišel!« je zašepetala Štefi. »Ah, saj res! Otroka bo dobi...« »Jakob!« je kriknila kraljica. »Ne pred otrokom!« Kralj Jaka se je prijel za usta. Skrivaj je poškilil k Žužiki, ki je mirno namakala žemljico v mleko.

»O kakšnih otrocih pa govorita?« jo je zanimalo. Jaka je zardel in Štefi je v naglici nekaj zamrmrala. »Govorila sta o otrocih!« je trmasto vztrajala Žužika. »Ja! Rekla sva, da je grdo, če otroci prisluškujejo, kadar se pogovarjajo odrasli!« je ostro rekla kraljica. »Pojej zajtrk, potem pa k Ludviku, danes bosta imela glasbeni pouk!« »Ja, mami!« Seveda bo šla k Ludviku, še prej pa mora raziskati, kaj se je zgodilo z Barico!

Najprej se je podala v kuhinjo, kjer je Mici z vso vnemo, a s prav malo uspeha pripravljala kosilo. »Živio, kje je Barica?« Kuharica Mici je zardela. »Leži, trebuh jo boli!« Žužika se je spomnila, da je bila Barica zadnje čase videti nekam bolj okrogla. »Trebuh jo boli? Saj jo lahko, ko pa toliko je! Meni mama nikdar ne dovoli jesti po šesti uri zvečer, ker bi mi lahko škodovalo, pravi. Prav zadnjič sem videla Barico, kako se je ob osmih mastila s kračo! Šla bom k njej in ji povedala, da zvečer ni preveč zdravo jesti!«

Žužika se je ravno pripravila, da bi oddirjala v Baričino sobo, ko je v kuhinjo pritekel njen mož Miha. Bil je ves rdeč v lica, smejal se je na ves glas in visoko dvignil Mici v zrak. »Sina imam!« »Juhuhu!« je zavriskala Mici. »To morava proslaviti! Natočila nama bom kozarček najboljšega, tistega, ki ga imam samo za zdravilo!« Stekla je v shrambo po skrito steklenico.

Žužika ni ničesar več razumela. Najprej ji vsi po vrsti razlagajo, da Barico boli trebuh, potem pride Miha in pravi, da imata sina. Med obema novicama je morala biti povezava! Sklenila je, da bo najbolje vprašati Ludvika. Zakaj pa ga oče plačuje, če ne zato, da jo bo česa naučil?

Ludvik je v učilnici že pripravil note za skladbico Na planincah. Še zadnjič je ponavljal, da bi jo Žužiki odpel brez napak, ko je planila v učilnico. »Tukaj so note, vaše veličanstvo, danes bova pela Na planincah!« »Pozneje! Najprej mi boš nekaj povedal! Kakšna povezava je med tem, da Barico boli trebuh in moramo zato za zajtrk jesti trde zemlje, ker Mici, ki kuha namesto nje, ne zna peči, in med tem, da je Miha dobil sina?« Ludvik se je sesedel v klop. Presneti otročaj! Do sedaj je vlival v glavo znanje že trinajstim kraljevičem in petnajstim kraljičnam, a prav nobeden mu ni delal tolikšnih težav kot Žužika. In kolikor daleč nazaj se je spomnil, mu tudi nihče ni postavljal tako neprijetnih vprašanj!

»Mislim, vaše veličanstvo, da bi vam najbolje odgovorila vaša gospa mama!« se je nazadnje le domislil učitelj. »Zakaj mama, kaj pa ti, mar ti nič ne veš?« »O teh stvareh res nisem najbolje poučen...« je zajecljal in si s kockastim robcem obrisal potno čelo. »In zdaj bova pela, kajne? Takole gre: Na planincah sončece sije...« je zapel z visokim glasom, da bi Žužika lahko pela z njim. »Kar prepevaj si, Ludvik, jaz moram prej še nekaj izvedeti!«

»Zdravo, pisatelj!« Žužika je planila v njegovo sobo. »Kakšna povezava je med Baričinim bolečim trebuhom, trdimi zemljami in Mihovim novim sinom?« Pisatelj je zazijal. »Kako, prosim?« Žužika mu je počasi vse ljubeznivo razložila. Pisatelj je zavzdihnil. »Takole se dogovoriva - ti pojdi lepo k pouku glasbe, jaz pa bom medtem poiskal knjigo, v kateri je zapisana kakšna pametna razlaga. Zmenjeno?« Žužika je bila za nekaj trenutkov potolažena in se je vrnila k Ludviku, da bi skupaj prepevala Na planincah.

Pisatelj je stopil h kraljici Štefi in ji povedal, da postavlja njena hčerka čudna vprašanja in da bi ji bilo že treba povedati, kako prihajajo otroci na svet. Štefi si je grizla nohte od razburjenja. »Saj je še otrok! In kdo ji bo povedal? Jaz že ne!« Pisatelj ji je obljubil, da ji bo prinesel knjigo, v kateri so napisani odgovori na takšna otroška vprašanja kot je to, kako se rojevajo otroci. Štefi se je nato vdala v usodo, vzela je knjigo, papir in svinčnik, da bi Žužiki kar najbolje razložila, kar jo je zanimalo. Kraljična je medtem stala pri oknu in gledala na vrt. Ker je bilo Ludviku slabo od razburjenja, ki mu ga je povzročila s svojim vprašanjem, sta pouk končala prej in tako se je kratkočasila z opazovanjem modrega neba. »Glej no, glej!« je nenadoma vzkliknila. Na nebu nad gradom je letela - kje neki se je le vzela? - štorklja. Žužika, ki je bila v poznavanju narave dobra, jo je takoj spoznala. In zdaj ji je bilo tudi vse jasno! Saj je že v petinštiridesetih pravljicah brala, da štorklje nosijo otroke! Stekla je k mami.

Štefi je Vsa nemirna čečkala po papirju. Pripravljala si je predavanje, s katerim naj bi Žužiki razložila, kako prihajajo na svet otroci, in bilo ji je kar nerodno. Odrasli so pač smešni! V tistem hipu je k njej pritekla Žužika. »Mama, poslušaj!« »Že vem, ljubica, pisatelj mi je povedal, kaj te zanima. Ne vem, kako naj ti povem, no torej... kot veš, saj si že videla, prihajajo na svet majhni otroci. Takega majhnega otroka sta zdaj dobila Barica in Miha in sicer - kam sem si že zapisala?« Brskala je po papirjih, da bi pridobila čas. »Ti bom jaz povedala, mami, saj sem videla!« Štefi je skoraj padla s stola. »Kaj si videla?« »Ja, štorkljo vendar! Mihi in Barici je prinesla otroka! Zato je morala Barica tudi ostati v svoji sobi, kako pa bi drugače štorklja vedela, kam ga mora dostaviti?« Kraljici se je odvalilo vsaj sto kamnov od srca. »Ja, res je, Žužika!« Potrepljala je hčerkico, ki se je zadovoljno smehljala. Kako se tudi ne bi, saj ji je uspelo rešiti tako zapleteno uganko, kot je zveza med Baričinim bolečim trebuhom, trdimi zemljami in dojenčkom!

»No, pa smo za nekaj časa opravili!« si je rekla kraljica Štefi. »Še dobro, da se je štorklja pravočasno prikazala!« Svoje zapiske je za vsak primer spravila na varno. Kakor je vse kazalo, jih bo kmalu potrebovala!

Grajski duh[uredi]

Uuuu,« je nekega večera odmevalo po gradu. »Bu, bu, buuuu,« je nekdo tulil s strašanskim glasom. Kralj Jaka se je od strahu skoraj urezal v prst, na žagi je namreč rezal les za nov prestol. Kraljica Štefi, ki si je ravnokar urejala večerno pričesko, se je z lasnico zbodla v prst. Mici je spustila iz rok krožnik s sveže pečenim marmornim kolačem, Ludvik je vzkliknil, Žužika pa je samo grdo pogledala, ker so jo ravno zmotili med branjem njene najljubše pravljice o črnem labodu.

Vsi prebivalci gradu so se prestrašeni zbrali na grajskem hodniku in kot okameneli strmeli v vrata podstrešja, od koder je prihajalo tuljenje. Prva se je spomnila kraljica Štefi.

»Nekdo mora vendar pogledat, kaj se dogaja tam gori! Veš kaj, Jaka, ti kot najstarejši boš moral pogledati!« »A jaz? Jaz že ne,« je rekel kralj Jaka. »Zakaj imamo pa služabnike? Naj gre Gašper!« »Jaz že ne,« je odvrnil Gašper. »Zaenkrat sem samo drugi služabnik. Naj gre Miha, on je prvi služabnik!« »O, to pa ne!« je dejal Miha. »V kuhinji sem pozabil očala, brez njih pa ne ločim dežnika od lokomotive! Naj gre Ludvik gor!« »Mene plačujete za poučevanje in ne za raziskovanje,« se je razburil Ludvik. »Naj gre pisatelj! Njega ni nikoli strah!« »Jaz naj bi šel?« je vprašal pisatelj začudeno. »Zakaj ravno jaz?« »Šleve,« je rekla Žužika. »Saj vas ne bo nihče pojedel.« Odprla je vrata in se po stopnicah napotila na podstrešje.

»Pazi nase, otrok moj,« je rekel kralj Jaka, Žužika pa ga je le grdo pogle¬dala. Vsi so stali kot pribiti in čakali, da se Žužika vrne s podstrešja. Kmalu je prišla in vprašujoče so se zazrli vanjo. »Oh, samo Filip je,« je rekla Žužika. »Filip?« je vprašal služabnik Gašper, ki je bil nov pri hiši. »Ja, naš grajski duh!« je ljubeznivo pojasnila kraljična. »Dere se, ker mu je dolgčas, pa saj mu ni nič hudega. V naši hiši ne more strašiti, ker se ga nihče ne boji več, drugega pametnega dela pa tako in tako nima. In to je tudi vse, kar zna početi!«

Odkorakala je proti svoji sobi. »Kam pa kam, Žužika,« jo je vprašal kralj Jaka. »V svojo sobo grem,« je pojasnila. »Po šah. Malo bova igrala, da mu ne bo dolgčas. Boste videli, da bo prenehal tuliti!« Res se je čez čas vse pomirilo. Žužika in grajski duh Filip sta igrala šah za bonbone in v gradu je spet zavladal blažen mir. A Žužika se je kmalu naveličala šahiranja in potem so bili drugi na vrsti, da zabavajo žalostnega Filipa. Tako je nekega dne Ludvik moral vse popoldne igrati na flavto na podstrešju ubogemu Filipu, pisatelj pa mu je moral prebirati pravljice, da je bil nekaj časa mir. Prav vsi so prišli na vrsto. Mici mu je morala nekega dne pokazati, kako se pripravijo kokosovi poljubčki, a je bil Filip sila neroden in bi si ob vročem štedilniku kmalu zažgal svojo lepo obleko.

Nekaj dni so tako imeli mir pred njim in vsakdo ga je moral zabavati. Hrup se je resda polegel, zato pa so se morali vsi pošteno potruditi. Jaka mu je pripovedoval svoje ribiške pustolovščine, Štefi mu je brala čenče iz »Elizabete«, revije za sodobne kraljice, Barica mu je pela uspavanke, pa je bilo.

Nekega dne je kraljica Štefi odpotovala na obisk k svoji sestri, kraljici Kati. Šla je za dva dni in kralju Jaki to ni bilo prav nič všeč. Nekaj časa je posedal in se držal kot kisla repa, zdaj v enem zdaj v drugem kotu. Malo se je skušal zamotiti s skobljanjem desk za novi prestol, a mu ni šlo od rok in dvakrat bi se skoraj udaril po prstih. Do večera je že gledal kot huda ura in pri večerji je nadrl Miho le zato, ker mu ni dovolj hitro podal sklede z omako. »Očka, zakaj si pa tako siten?« je hotela vedeti Žužika. »I, kaj ne bom,« je rekel kralj Jaka. »Štefi je šla in zdaj mi je dolgčas!«

Ves večer sta igrala Človek ne jezi se za bonbone in kralj Jaka je bil tako siten, da ga je bilo komaj še mogoče prenašati. Hotel je goljufati in se je jezil, ker ni zmagal... Žužika je,komaj čakala, da bo šel spat. V tistem hipu se je po gradu zaslišalo neznansko tuljenje. Vsi so namreč pozabili na ubogega Filipa, ki je že ves dan sameval na podstrešju. Tulil je, da se je majala grajska streha. Žužika je stekla k ubogemu Filipu in videla je, kako ves objokan sedi na postelji in se dere.

»Zakaj se dereš, Filip?« je vprašala. »Ko sem pa tako zelo sam...« je zasmrkal grajski duh. Zdaj se je Žužiki posvetilo. Seveda, Filip je bil prav tako siten, kot je bila siten Jaka brez svoje Štefi. In tu se da pomagati! »Daj no, pomiri se! Prebrala ti bom kakšno pOvestico, jutri pa bova že našla kakšno rešitev!«

Drugo jutro se je Žužika odpravila na obisk k svoji prijateljici Špelci na sosednji grad in od tam je prinesla majhno košaro. Odnesla jo je k Filipu na podstrešje in tuljenje je v hipu ponehalo. Ker se je tisto jutro vrnila tudi kraljica Štefi, je bilo v gradu vse mirno. Jaka je dal mir, Filip je dal mir...

»Kdo pa je pri Filipu, da je vse tako mirno?« je vprašala kraljica Štefi. »Mu mar Ludvik igra na flavto?« »Ne,« je rekla Žužika. »Pri njem je Maruška!« »Maruška?« se je začudila Štefi. »Kdo pa je to?« »Maruška je - no, ne vem, kako se reče, morda duhinja ali kako, vsekakor pa prijateljica za Filipa, da ne bo več tako zelo sam,« je pojasnila Žužika. »Prinesla sem jo s Špelčinega gradu, kjer je bila prav tako osamljena kot naš Filip. Zdaj bo mir, boste videli!« »Ojoj,« se je spomnil kralj Jaka. »Zdaj bosta pa lahko imela še majhne duhove in kdo bo vse to preživljal? Si mar lahko to privoščimo?«

»Bomo že,« je rekla Žužika. »Če ne drugače, bomo lahko prirejali oglede za obiskovalce. Stavim, da toliko duhov kot jih bo na našem gradu, zlepa ne bodo našli nikjer. Sicer pa grem pogledat, kaj počneta. Menda zna Maruška nekaj zabavnih pravljic o duhovih in morda mi bodo še kdaj prav prišle, ko bom pisateljica.« In že je ni bilo več, Jaka in Štefi pa sta samo skomignila. Ta presneta Žužika!