Kraljevič na samotnem gradu
| Kraljevič na samotnem gradu (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. • dno |
I.[uredi]
Iz godbe luninih žarkov modra misel ljubezni je vzklila
in mi — samotnemu — vroče čelo s kopreno dehtečih sanj je
ovila:
V maju krog naju pokrajina izdahlih stoletij ...
bajni slapovi — vilinski lasje mlinska kolesa zlaté —
v grmičevju, gozdu, na trati — poslušava šepetati
nočne, uročne duhove in v dalji vaškega trubadurja peti —
v drevju šelest ... vzdihi zvezd se v vejevju love
kot v strunah najinih src — — — Tebi oči so neslišno govorile,
kot da bi molile —
a mene je duh odvel preko Tebe, pokrajine, nad mé:
in stihe so roke tresoče mi vpile:
Ko te več ne bo,
bo ta kraj samoten,
ko poljanam daš, odhajajoča, slovo —
ugasneš kakor v dnevu zvok begoten
in jaz bom misli obupne gnal kot oblake vihar,
v padajočo neznanost tuleči vihar.
— — — — — — — — —
Za bežečim vlakom sem razprožil misli kakor roké ...
Hropeči strop, šumeča skladišča, od dela trepetajoča poslopja so namé
zapičila dvoje nevidnih oči,
moje lastne oči:
«Kam?!» —
In v brezizrazno jutro: pel sem — sam.
— — — — — — — —
— — — — — — — —
Odkar te ni:
vsaka minuta teh luninih noči — leto dni.
Leta in leta se pno kot nebesni obok nad menó
in na njem zvezde — Tebi izpete pesmi sijó.
II.[uredi]
Mesečina Mendelsohnove godbe je na klavir zapuščeni — na mé,
dahnila — o, moje strune, že davno vas črni molk pokril je s prahom ...
Zdaj spet ste vzbrnele lahno, s strahom — —
že pozabljene pesmi zvoki zvene:
Kdaj zablodil sem med to stebrišče
gozdno? V krogu hodim kot pijan
v kraju sanj oko duha zaman
po bleščavi tej stezice išče.
Glej, preproge zlate vsepovsod
so razgrnjene ... Iz dalj zveni
čudnomehka godba ... Kaj godi
vse v kraljestvu vil? — In odnekod
zašumelo je kot dih stopinj. —
Tam iz gošče vili zasojili
sta ves gozd in vsega posrebrili
sta s hihitanjem. Obstal sem. In — — —
To sta moji spremljevavki bili,
ki sta mi zamišljencu se skrili,
da me zdramita zdaj iz snovanj.
— — — — — — — — — — —
Zagrinjalo k pravljični igri so zvoki uverture izzvenjajoče
dvignili, meni razvesili koprnenje, ki Te v pesmi vtelesiti hoče.
III.[uredi]
Ob kandelabru stojim, zlohotno me zro poslopja visoka ...
v zimsko noč tone cesta široka ...
v padajočem snegu se ljudje kot sence kretajo ...
iz dalje tramvaja žarne oči po tlaku hlastno pometajo:
hiše, vozila, ljudje,
o vseutrujenosti s telesi kriče,
po poletnih zarjah koprne.
Cesta se izgublja v zimsko temó ...
Tam daleč — že izven mesta — zvestó jo drevesa spremljajo —
le sanjam jih; Bog ve — kadar zdaj še zahrešče —
ali v njih golih vejah še zaihte
vsi moji vzdihi, ki so — ptiči — pomladi sedali nanje,
ko so v cvetnem snegu cvele moje mlade sanje.
Še dalje: vasica, gozdovi ... in — — —
srpasta misel mi je na dušo potrkala kakor spomin:
Ni je! —
In iskajoče oko mojega srca v mrakotno brezkončnost široko vpije.
IV.[uredi]
V ječi starega stolpa ječim, ječim ... zaprle
v mene so me Tvoje prepovedujoče oči. — —
A jetnik zre skoz okence mesečino, ki šušti
po gozdni vodi ... o, zakaj niso zastrle
Tvoje rabeljske roke, ki so za poljub — še te line,
da bi se mi v samoti rodeče temine
odprle oči, ki zazro še nevidne reči?!
O, da še mesečino Tvoje podobe moje boli oblak pogasi!
V.[uredi]
Sekunde za sekundo so ko ptice ujede priletele
v staro sobo moje samote in vsaka je v meni krvavo misel s kljunom poiskala
in se zakrohotala:
»Kaj še čakaš Nanjo? — Smeje se Ti! — — Tuje roke so jo
v tem hipu slastno objele ...«
Mrzlično sem se vsega pregrnil s pravljico-haljo,
ki so jo stkale roke mi drhteče po Tvojem dotiku:
s snežnim smehom odevaš mi od ljubosumja rdečo pot v ozvezdeno daljo,
kjer že pozvanja k skrivnostnemu zamiku
v svetonočne pesmi ... vsa pokrajina je bela ...
pozabljenje sneži, sneži ... otroško se radujeva,
vsako stopinjo s svetinjo sreče pozlatujeva ...
»Ali ko sneg skopni, skopni!«— V haljo zasrpal je kljun in soba vsa
je bila že polna divjih ptičev: njih krila so hreščala, njih oči krvavele
od zmagoslavja: stoj, da ti izpijemo kri do dna.
VI.[uredi]
Kadar bom stopil na Tvojega doma prag,
da razbremenim hrepenenje težkih, težkih let,
bom premišljeno ustavil pospešeni korak:
da vidim, ali bosta Tvoja leva še
zavohala me — domačina, ali sled
je zapustil nekdo drugi, ki zdaj obožuje Te.
Se ustavim pod oknom: še v cvetkah dehti
moje srce. Jim morda že davno si
velela izdehteti vsak utrip za me?
Se ustavim ob mlinu: ali šumi
še med kolesi: najinih poletnih dni
priprost pogovor? Ali je On pretujil vode? —
In vstopim. Ko prideš z nasmehom nasproti,
Te prehitim: »Vse vem. Stvari so mi razodele.« —
Morda zavrisnem v preslasti. Morda odidem po neznani mi poti ...
Bolj ko nekoč ob Tebi bodo pri kosu kruha oči mi vzplamenele!