Kraljevič na samotnem gradu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kraljevič na samotnem gradu
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 41/11 (1921), 641–644
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. dno

I.[uredi]

Iz godbe luninih žarkov modra misel ljubezni je vzklila
in mi — samotnemu — vroče čelo s kopreno dehtečih sanj je
ovila:
V maju krog naju pokrajina izdahlih stoletij ...
bajni slapovi — vilinski lasje mlinska kolesa zlaté —
v grmičevju, gozdu, na trati — poslušava šepetati
nočne, uročne duhove in v dalji vaškega trubadurja peti —
v drevju šelest ... vzdihi zvezd se v vejevju love
kot v strunah najinih src — — — Tebi oči so neslišno govorile,
kot da bi molile —
a mene je duh odvel preko Tebe, pokrajine, nad mé:
in stihe so roke tresoče mi vpile:

Ko te več ne bo,
bo ta kraj samoten,
ko poljanam daš, odhajajoča, slovo —
ugasneš kakor v dnevu zvok begoten
in jaz bom misli obupne gnal kot oblake vihar,
v padajočo neznanost tuleči vihar.
— — — — — — — — —
Za bežečim vlakom sem razprožil misli kakor roké ...
Hropeči strop, šumeča skladišča, od dela trepetajoča poslopja so namé
zapičila dvoje nevidnih oči,
moje lastne oči:
«Kam?!» —
In v brezizrazno jutro: pel sem — sam.
— — — — — — — —
— — — — — — — —
Odkar te ni:
vsaka minuta teh luninih noči — leto dni.
Leta in leta se pno kot nebesni obok nad menó
in na njem zvezde — Tebi izpete pesmi sijó.

II.[uredi]

Mesečina Mendelsohnove godbe je na klavir zapuščeni — na mé,
dahnila — o, moje strune, že davno vas črni molk pokril je s prahom ...
Zdaj spet ste vzbrnele lahno, s strahom — —
že pozabljene pesmi zvoki zvene:

Kdaj zablodil sem med to stebrišče
gozdno? V krogu hodim kot pijan
v kraju sanj oko duha zaman
po bleščavi tej stezice išče.

Glej, preproge zlate vsepovsod
so razgrnjene ... Iz dalj zveni
čudnomehka godba ... Kaj godi
vse v kraljestvu vil? — In odnekod

zašumelo je kot dih stopinj. —
Tam iz gošče vili zasojili
sta ves gozd in vsega posrebrili
sta s hihitanjem. Obstal sem. In — — —

To sta moji spremljevavki bili,
ki sta mi zamišljencu se skrili,
da me zdramita zdaj iz snovanj.
— — — — — — — — — — —

Zagrinjalo k pravljični igri so zvoki uverture izzvenjajoče
dvignili, meni razvesili koprnenje, ki Te v pesmi vtelesiti hoče.

III.[uredi]

Ob kandelabru stojim, zlohotno me zro poslopja visoka ...
v zimsko noč tone cesta široka ...
v padajočem snegu se ljudje kot sence kretajo ...
iz dalje tramvaja žarne oči po tlaku hlastno pometajo:
hiše, vozila, ljudje,
o vseutrujenosti s telesi kriče,
po poletnih zarjah koprne.
Cesta se izgublja v zimsko temó ...
Tam daleč — že izven mesta — zvestó jo drevesa spremljajo —
le sanjam jih; Bog ve — kadar zdaj še zahrešče —

ali v njih golih vejah še zaihte
vsi moji vzdihi, ki so — ptiči — pomladi sedali nanje,
ko so v cvetnem snegu cvele moje mlade sanje.

Še dalje: vasica, gozdovi ... in — — —
srpasta misel mi je na dušo potrkala kakor spomin:
Ni je! —
In iskajoče oko mojega srca v mrakotno brezkončnost široko vpije.

IV.[uredi]

V ječi starega stolpa ječim, ječim ... zaprle
v mene so me Tvoje prepovedujoče oči. — —
A jetnik zre skoz okence mesečino, ki šušti
po gozdni vodi ... o, zakaj niso zastrle

Tvoje rabeljske roke, ki so za poljub — še te line,
da bi se mi v samoti rodeče temine
odprle oči, ki zazro še nevidne reči?!
O, da še mesečino Tvoje podobe moje boli oblak pogasi!

V.[uredi]

Sekunde za sekundo so ko ptice ujede priletele
v staro sobo moje samote in vsaka je v meni krvavo misel s kljunom poiskala
in se zakrohotala:
»Kaj še čakaš Nanjo? — Smeje se Ti! — — Tuje roke so jo
v tem hipu slastno objele ...«

Mrzlično sem se vsega pregrnil s pravljico-haljo,
ki so jo stkale roke mi drhteče po Tvojem dotiku:
s snežnim smehom odevaš mi od ljubosumja rdečo pot v ozvezdeno daljo,
kjer že pozvanja k skrivnostnemu zamiku

v svetonočne pesmi ... vsa pokrajina je bela ...
pozabljenje sneži, sneži ... otroško se radujeva,
vsako stopinjo s svetinjo sreče pozlatujeva ...

»Ali ko sneg skopni, skopni!«— V haljo zasrpal je kljun in soba vsa
je bila že polna divjih ptičev: njih krila so hreščala, njih oči krvavele
od zmagoslavja: stoj, da ti izpijemo kri do dna.

VI.[uredi]

Kadar bom stopil na Tvojega doma prag,
da razbremenim hrepenenje težkih, težkih let,
bom premišljeno ustavil pospešeni korak:

da vidim, ali bosta Tvoja leva še
zavohala me — domačina, ali sled
je zapustil nekdo drugi, ki zdaj obožuje Te.

Se ustavim pod oknom: še v cvetkah dehti
moje srce. Jim morda že davno si
velela izdehteti vsak utrip za me?

Se ustavim ob mlinu: ali šumi
še med kolesi: najinih poletnih dni
priprost pogovor? Ali je On pretujil vode? —

In vstopim. Ko prideš z nasmehom nasproti,
Te prehitim: »Vse vem. Stvari so mi razodele.« —
Morda zavrisnem v preslasti. Morda odidem po neznani mi poti ...

Bolj ko nekoč ob Tebi bodo pri kosu kruha oči mi vzplamenele!