Pojdi na vsebino

Kraljestvo miru

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kraljestvo miru
Darinka Kobal
Izdano: Založba Oka, Ljubljana, 2009(COBISS)
Viri: Kobal, D. (2009) Kraljestvo miru
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


"Pazi, pazi! Pssst! Tiho bodi!, učiteljica prihaja!" je zaklical Jan. "Saj ni še zvonilo!" je zagodrnjal Matic in se ni menil zanj. "Ampak res gre!" je potrdil Miha in stekel v razred. Pravzaprav so zdaj vsi stekli. Gospa učiteljica je bila vidno razburjena, vsa iz sebe, ko je v razredu sedla na svoj prostor. Otroci so jo molče opazovali in vprašujoče zrli vanjo. "Kar odšla je. Izgninila," je čez čas rekla gospa učiteljica. "Kdo? Kam? Zakaj? Kaj nam hočete povedati?" so spraševali vznemirjeni otroci. "Ona! Ana! Kar izginila je, nihče ne ve, kam. Včeraj sta jo mamica in očka iskala vse popoldne, danes zjutraj jo išče tudi policija. Ali kdo izmed vas ve, kam je rada zahajala? Je mogoče imela kak skrit kotiček, za katerega vedel nihče od odraslih?" "Najbrž so se njeni starši spet prepirali!" jo je prekinila Anja. "Mogoče ji mamica ni pustila, da bi šla k očku. Večkrat ji ne pusti in si zmišljuje vse mogoče izgovore," je pripomnila Hana. "Ja, res je! Da jo boli glava, da ji je slabo, da jo ima edino ona zares rada. Od vseh najrajši," se je spomnila Zoja. "Kar naprej jo sili, naj skuša pregovoriti očka, da bi se vrnil k njima. Naj dokaže, da ju ima rad," je povedal Jernej. "Tako govori moj očka. Tudi on pravi, naj se mamica vrne k nama, če naju ima zares rada," je tiho rekla Kim. "Mogoče sta šla k babici in dedku? Rada ju ima," je tišino prekinil Matic. "Ni. Tam so jo iskali," je odkimala učiteljica. "Kaj pa k teti Branki? Tudni njo ima zelo rada." "Bili so pri njej, a je že dolgo ni videla." "Jaz vem, kje je! Pri dedku Janezu. Sam živi in Ana ga ima zelo rada." Otroci so utihnili, tedaj pa so se vrata počasi odprla. Na pragu je stala Ana. Vesela in z medvedkom v naročju. Stopila je pred učiteljico in rekla: "Hvala, ker si mi dala medvedka, da sem ga smela vzeti s seboj. Res bi mu morala prebrati zgodbico in jo nato narisati, a me je pregovoril in me odpeljal v kraljestvo miru. Zelo sem mu hvaležna, saj bom zdaj veliko laže razumela oba, mamico in očka." "Res? Zakaj? Zakaj?" so spraševali otroci. "Zato, ker sta se prepirala celo pred mano. Bala sem se, da sem jaz kriva za njune prepire. Mamice me je kar naprej prepričevala, da me očka nima dovolj rad. Rekla je, da s scojo sebičnostjo slabo vpliva name. Zdaj vem, da to ni res. Ampak razumem jezo v maminih očeh in solze v očkovih. Zdaj vem, kako mu je bilo hudo, ko mu je pred nosom zaprla vrata in mu očitala novo prijateljico. In šele zdaj vem, kako se bom pogovorila z obema." "Kaj res? si v tistem kraljestvu izvedela, kako?" so se posmehovali sošolci. "Sem. Škrat Mojmir mi je povedla pravljico. Tako, resnično. Mislim, da zdaj po svoje razumem oba." Otroci so tiho sedeli in poslušali ano, ki je začela pripovedovati: "Ko se je mamica jezila, da ne bom smela k očku, sem zajokala. Medo se me je oklenil in mi zašepetal v uho: PRIDI,GREVA V KRALJESTVO MIRU. MED HRIBI IN GOZDOVI JE ČUDOVITA OAZA. TAM, MED DIŠEČIM CVETJEM, ŽIVI ŠKRAT MOJMIR. NASMEJAN TEKA ZA METULJI IN SE VESELI VSAKEGA OBISKA. OTROKE POVABI, NAJ LEŽEJO V TRAVO. BOŽA JIH IN JIM PRIPOVEDUJE RESNIČNO ZGODBO. Tako je govoril medvedek in me naposled pregovoril. Tiho sva se izmuznila iz stanovanja in tekla iz mesta. Nenadoma sva na vrhu hribu zagledala zeleno dolino, ki je kar žarela od sončnega sija. Sredi nje je tekel potoček, ob njem pa se je vrtel majhen zelen lesen mlin. Nežen vetrc je pel pesem jesenskih trav, nasičen z vonjem jesenskih vres, rožnatordečih slečev in zvončic z vijoličnomodrimi cvetovi. Spustila sva se v dir in se ustavila šele ob grmu za katerim je bilo slišati tiho šepetanje. Previdno sva odmaknila vejo in pokukala na drugo stran. Nisva mogla vrjeti svojim očem, kajti zagledala sva tako smešnega zajca, kakršnega nisva videla še svoj živi dan. Bil je popolnoma bel s črnim smrčkom in tako dolgimi uhlji, da se je spotaknil obnje, ko se je pripravil na skok. Toda dolgouhec se he neverjetno znašel. Spodvil je tačice in se zatrkljal po bregu. Takrat šele sva videla, da je poleg zajca stala kobilica, in takoj zatem sva razumela, da sta tekmovala v skokih. A zajec se je ustavil šele v hladnem potočku, kobilica pa je počasi priskakljala za njim. Potem sta družno odskakljala nazaj proti grmu, jaz pa sem se zazrla v potoček in sledila poplesavanju valov. Nenadoma sem za seboj opazila majhno glavico z zašiljeno čepico. Bil je škrat in me prijazno ogovoril: Pozdravljena v mojem kraljsetvu. Jaz sem škrat Mojmir. Kdo si pa ti? Jaz sem Ana. Lepo in zanimivo je tukaj v tvoji zeleni dolini. Veliko lepše kot v mojem svetu. Pod neizmernim nebom je vse mogoče, je pokimal. Moja dolina je polna ljubeznivih živali ter drobnih malih cvetk z zlatim srcem in bleščeče belim oblačilom. Če globoko vdihneš, zaduhaš vonj cvetja in gozdnih sadežev. Če prisluhneš, slišiš petje zadovoljnih ptic, brenčanje hroščev in čebel. Če si lačna, samo stegneš roko. POsladkaš se z jagodami, borovnicami, robidicami in piješ čaj iz zelišč, ki si jih nabrala v tej dolini. Tu je skoraj tako kot v rajskem vrtu. Zasasnjano sem poslušala škrata ki je prisedel k meni. Nenadoma je utihnil in z resnim glasom nadaljeval pripovedovanje z zgodbo o čarovnici: a vse tudi tu ni tako dobro. Povsod se najde zrno grenkobe. V vsaki, še tako lepi stvari. Glej, tu, za tem hribom živi. Vse poletje in vso jesen leta na metli in iz gobic nabira droben, čisto rjav in strupen prah. Zbira ga v posebne vrečice, potem pa ga strosi med ljudi. Vse, ki je ne opazijo dovolj hitro in se ne znajo ubraniti pred njenim prahom, posuje in postanejo nevoščljivi, prepirljivi, škodoželjni in polni jeze. A verjemi, da jih to ščasoma mine. Ko prah izgubi čarobno moč, lahko tak človek spet postane dober in prijazen, kot je bil nekoč. To ti povem zato, ker je čarovnica Šiškula dosegla tudi tvoje starše. Toda kmalu se bosta očka in mamica pomirila in ti boš spet srečna in vesela, kot si bila nekoč. Pri obeh ti bo po svoje lepo in laže se boš kasneje varovala pred nesrečo. Imela boš več izkušenj in več spominov kot tisti, ki žive samo v eni družini. Ko odrasteš, boš bogatejša za veliko stvari, zato se sprijazni s tem in bodi zdaj potrpežljiva in strpna do obeh. Veliko je otork, ki imajo takšno mamico in očka. To ni tolažba, to je resnica, ki jo boš razumela šele čez nekaj let. Tako je govoril, me prepričal in povsem pomiril." Ves čas so otroci sedeli tiho in nepremično. Prej niso razumeli, da je Ana kar nenadoma tako mirna in sproščena, zdaj so doumeli njeno govorjenje. Deklica je poljubila medvedka in ga vrnila učiteljici. Sedla je na svoj prostor, ne meneč se za ospuple sošolce in sošolke. "Da bo naš mali medvedek naredil kaj tako izjemnega, si niti v sanjah ne bi upala pomisliti. Je že tako, da se veliko stvari rodi iz trpljenja ali žalosti. Mislim, da je bil naš strah bogato poplačan," je končno spregovorila še vedno pretresena učiteljica. Nerodno je držala kosmatinca v rokah in ni vedela, komu bi ga dala. Potem ga je položila na okensko polico. "Naj ga danes odnese tisti, ki nujno potrebuje mehko dlan in prijazno besedo. Toda, medo, potolaži ga ti sam! Nikar nam spetne pobegni in nam ne povzročaj nepotrebnih skrbi," je zažugala medvedku in se globoko oddahnila.