Kraljedvorski rokopis

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ljudski glas Kraljedvorski rokopis
Fran Levstik
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Oldrih i Boljeslav.[uredi]

..... v les se čeren,
Tjakaj, kamor se sešli vladike,
Sedem vladik i njih zbori hrabri.
Izgonj Dob tam k njemu krepko speje
Sè vso četo svojo v tami nočnej;
Ta mu četa bila sto je hlapcev:
Vseh sto ima v nožnih bridke meče,
K mečem vseh sto ima paže močne,
K Izgonju v otrobah stojno vero.
Dostopili krče sredi lesa,
V krogu si podali desni roci,
S tihimi slovesi govorili.
Noč se prevalila je čez polnoč,
Postopila v jutro sivomračno.
Evo, reče Izgonj knezu Oldri:
»Hoj, poslušaj, veleslavni kneže!
Bog ti dal junaštvo po vseh udih
Bog ti dal veglasje v bujno glavo:
Ti nas vedi proti zlim Poljanom!
Pojdemo za tabo v desno, v levo,
I v pred i v zad na vse boje ljute.
Kvišku, hrabrost bojnih src vzmnožite!«

Knez poprime prapor z močno roko:
»Z máno, z máno hrabro na Poljane,
Na Poljane, vrage naših zemelj!«
Zgrne se za njim vladik vseh osem,
Z vladikami tri sto, pol sto vojnov,
Vojnov hrabrih tjakaj, kder je bilo
Mnoštvo Poljcev razvaljeno v spanji.
Ko na vrhu stalí pokraj lesa,
Oj, molči vsa Praga v ranem spanji,
Veltava kadi se v megli zgodnej,
Vrhi se za Prago promodrujo,
Sivi vshod za vrhi projasnjuje.

»Z gore dolu!« — Tiho, tihovito. —
V tihej Prazi hitro so se skrili,
Vse orožje s krzni zagalili.
Šel pastir je ven po sivem jutru,
Klical, brano si odpreti kvišku.
Straž je slišal klicanje pastirju
Ter odprl čez Veltavo mu brano.
Gre pastir na most i glasno trobi,
Vskoči knez na most i sedem vladik,
Vsak priteče z množico vso svojo.
Vdare zdaj udarce bobni gromne,
Izrazé zvokove trombe bučne,
Zasade na most prapore čete,
Most potrese ves pod njih se gnečo.
Strah udari na vse na Poljane.
Oj Poljane grabe za orožje,
Oj vladike sekó sečne rane,
Semtertjakaj tu skačó Poljane,
Po prekopih se gnetó do brane,
Dalje, dalje od junaške seči.
Oj pobeda od Bogá je dana!
Vstane jedno solnce po vsem nebi,
Vstane Jarmir nad vso zemljo zopet.
Radost se raznese po vsej Prazi,
Okrog Prage se raznese radost,
Razletí se radost po vsej zemlji,
Po vsej zemlji od radostne Prage.

Beneš Jermanov.[uredi]

»Oj ti solnce, solnce ljubo!
Žalostivo li si ti?
Čemu svetiš ti na nas,
Na bedné ljudí?«

»Kde je knez, kde ljud braneči?
K Oti daleč je odšel.
Kdo iztrga vragom nas,
Osirela vlast!«

»V dolzem vlaku gredo Nemci,
A so Nemci Sasici,
Z Izgorelskih drevnih gor
V naše kraje sem.«

»Dajte, siromaci, dajte
Srebro, zlato, vse blažčè;
Če ne, žgali bodo vam
Dvore, hišice.«

»»Vse so nam užé požgali,
Srebro, zlato zbrali so,
Govedca odgnali so;
K Troskam delj gredó.««

»Kmetje, ne tožite bridko!
Travička vam vstaje vžé,
Toli dolgo stopana
S tujim kopitòm.«

»Vijte vence poljskih cvetov
Svojemu prostitelju!
Setva zopet zelení;
Premení se vse.«

Hitro vse se premenilo.
Evo, Beneš Jérmanov
Tajno kliče ljudstvo v zbor
Proti Sasikom.

Zbrali so ljudjé se kmetski
Tam pod »Grobo Skálo« v les,
Vsak v orožje vzame cep
Proti vražnikom.

Beneš, Beneš spredaj ide,
Ves dražljivi ljud za njim;
»Maščevanje!« — vpije — »vsem
Sasom za njih plen!«

Evo, gnevi so prijeli
S krutostjo obé straní,
I vzburé v otrobah se
Razhujenih mož.

Razognjé očí obojim
Proti sebi se strašnó;
Vstali kiji nad kijè,
Kopja nad kopjà.

Zgrabita obé straní se,
Kot bi les valíl se v les.
Kot po nebi groma blisk,
Tako mečev blisk.

Zazvočí krik grozonosen,
Poplaší vso lesno zver,
Vsa nebeska letala
Dor do v tretji vrh.

Po dolinah se razlega
Od skalovnih gor
Kijev vdar tu, mečev tam,
Kot pàd starìh otrév.

Táko stran obojna stala
Proti sebi negebnà,
Na zasájenih petàh,
Na trdnih litkàh.

Beneš se obrne gori,
Migne z mečem v desno stran:
Tjakaj sila zgrne se;
Migne v levo stran:

V levo sila je burila
Na skalovni lom od zad:
Iz lomú vse kamenje
Na Nemcè mečó.

Ide bitka s holma v raven,
Bilo Nemcem vpiti je,
Bilo Nemcem prhniti,
I pobitje jim!


Jaroslav.[uredi]

Izvestujem pôvest veleslavno
O velikih bitvah, ljutih bojih;
Tu postojte, ves svoj um zbirajte.
Tu postojte, divno bode sluhu.

V zemlji, tam, kder Olomoč vojvodi,
Tamo gora stoji nevisoka,
Nevisoka, Gostin po imeni,
Mati božja čuda tamo dela.

Dolgo zemlje naše v miru bile,
Dolgo ljudstvu je cvelò obilje;
A od vshoda v zemljah burja vstane,
Vstane radi hčere, Tatar-hama,
Ktero so za kamenje kristjani,
Za zlato, za bisere ubili.
Lepa Kublajevna, kakor luna,
Sliši, ka so zemlje na zahodu,
A v teh zemljah mnogo ljudstva žive,
Tujih nravov gledat se odpravi.
Skoči deset na nogé junakov
I dve devi v nje izpremljevanje,
Nagrnó si, česar treba bilo,
I sedó na konje brzonoge,
Tja hiteči, kamor solnce speje.
Kakor zora se po jutru sije,
Kadar nad mrkave šume vznide,
Taka hči je Kublajeva, hama,
V rojenej i v strojenej krasoti,
Oblečena vsa je v zlatoglavu,
Grlo, nedra razgaljena ima,
Venčana je s kamenjem i z bisri.
Nemci se začude tej lepoti,
Zavidaje vele jej bogastvo,
Stregli so jej poti njene ceste
Ter izpadli nánjo meju dnevjem,
Umoré jo, poberó bogastvo.
Ko to sliši Kublaj, ham tatarski,
Kaj se dragej zgódilo je hčeri,
Zbere voje iz vseh zemelj močnih.
Ide z voji, kamor solnce speje.
Slišali so kralji na zahodu,
Ka ham speje na zemljé njih ljudne,
Drug se k druzemu združivši naglo
Naberó si preveliko vojsko,
Položé se na ravnini širnej,
Položé se, čakajo tam hama.
Kublaj reče svojim čarodejem,
Kozelnikom, vedežem, zvezdarjem,
Da bi oznanili mu prihodnost,
Kakšen konec boj bi hotel vzeti.
Zbrali so se naglo čarodeji,
Kozelnici, vedeži, zvezdarje,
V dve strani kolo so razstopili,
Čeren trst na zemljo položili
Ter na dve ga poli razcepili!
Prvej poli ime Kublaj vzdeli,
Drugi poli ime kralji vzdeli
I zapeli starimi slovési.
Začneta se trsta bojevati.
Evo, trst je Kublajev premogel.
Vzraduje se mnoštvo vsega ljudstva,
Vsak zateče naglo h konjem svojim
Voji brzo v vrsto se postave.
Krščeniki svéta ne imeli,
Drli so brez uma v red poganov,
S tem napuhom, kakeršna jim sila.
Tu najprvi boj je bil udarjen.
Strele dežé, kakor naliv z mrakov,
Lom oščepov, kakor ropot groma,
Blisket mečev, kakor ogenj burje;
Obe strani z jarobujno silo
Druga drugej postopáti brani.
Vže kristjani gnali so pogane,
Bi uže jim bili odoleli,
Bi ne prišli čarodeji v novo,
Ne prinesli trstov razcepljenih.
Tatarje se vele razpalili,
Na kristjane ljuto so planili,
Tako kruto je pred sábo gnali,
Da kot plaho zver je razprhnili.
Tu ščit ležal, tu je šlemek dragi,
Tu konj vleče vojvodo v stremenih,
Tukaj teče ta zamán v Tatare
Ter jih prosi milosti za Boga.

Tako Tatare se razznojili,
Danj kristjanom četno položili,
Dve kraljestvi sebi porobili:
Stari Kijev, Novi Grad prostrani.
Skoraj v zemljah se gorjé raznese.
Ljud začnó po vseh deželah brati,
I postave štiri krepke voje
Obnové sovraštvo si s Tatari.
Tatarje ugnó se v desno strano,
Kot mrak črni, ki grozí posuti
Z ledom svojim tolstih polj rodove,
Tako slišan bil je roj od daleč,
Hitro Ogri se zberó v stotine,
V hip se ž njimi srečajo orožni,
A zamán je hrabrost i junaštvo
I zamán njih drzostno vspiranje;
V sredo vojske vdarili Tatarje,
Razprhnili vse njih voje četne,
Poplenili vse, kar v zemlji bilo.
Nádeja odstopi vseh kristjanov,
Bilo gorje gorja vsega večje.
Bogu so se žalostno molili,
Da bi spasel je Tatarov zlobnih:
»Vstani, Gospodine, v gnevi svojem,
Nas izprosti vragov preganjočih,
Potlačiti hté nam dušo našo:
Okroživši nas, kot volci ovce,
Prvi boj izgubljen nam i drugi!«

Tatarje se v Polskej razložili,
Bliže, bliže plenili po zemljah,
Doderó se ljuto k Olomoču.
Béda vstane večja po krajinah,
Nič né bilo prosto od poganov,
Bitva prvi, bitva dan je drugi,
Ne kloní pobeda se nikamor.
Razmnoži se množije Tatarov,
Kot se množi tma večerna v jesen,
I v povodnji teh Tatarov ljutih
Voj krščanski se kolebal v sredi
Siloma deroč se k temu holmcu,
Kdere mati božja čuda dela.
»Kvišku, bratje, kvišku!« Vpije Vneslav,
Z mečem ob ščit sreberni udari
I zasuče prapor više glave.
Vse vzmnoží se, vse v Tatare vdari.
Zdaj zberó se v jedno silo silno
In udare, kakor ogenj ′z zemlje
Tjakaj k holmcu iz Tatarov mnoštva
S hrbtnimi koraki gori v holmec.
Na podholmji v šir se razstopili,
Spodaj zložili se v ostro brado,
V desno, v levo se pokrili s ščiti,
Na ramé vložili bistra kopja,
Druzi prvim, tako drugim tretji.
Mraki strel tu z gore na Tatare.
V tem vso zemljo temna noč posula,
Razvali se k zemlji i k oblakom,
In zapre oči, ki proti sebi
Krščenikom, Tatarom so vnete.
Krščeniki v gostej tmi nasipe
Delajo kopane okrog vrha.

Ko začenja jutro se na vzhodu,
Ves povzdigne se sovražni tabor.
Tabor strašni ta bil okrog holma
I v daljino nedozirno daleč.
Tu na brzih konjih gomezeli
I nataknene na kopjih nose
V šator hamu glave krščenikov.
Zdaj se množje zbere v jedno silo,
Vsi pomere proti jednej strani,
Naglo gori pomičó se v holmec,
Zavpijó s kričanjem vsestrašljivo,
Da se gore, doli razlegali.
Po nasipih so kristjani stali,
Mati božja hrabrost jim dodala.
Napenjali brzo toge loke,
Silno z meči ostrimi mahali,
Odstopiti bilo je Tatarom.
Razgorí se ljut tatarski narod,
Ham zamesi njih se v krutem srdu.
V tri se curke ves razstopi tabor,
V trijeh curkih ljuto žene v holmec.
Vrgli dvajset so dreves kristjani,
Vseh dvadeset, kar jih tam je stalo,
Privalili klade kraj nasipov.
Vže, vže Tatari v nasipe gnali,
V krik rjoveči do oblakov strašno,
Vže nasipe jeli so razmetati;
Zdaj zvalé z nasipov klade močne,
Te mačkajo Tatare, kot črve,
In teró je v dalji še na ravnem.
Bilo bojevano dolgo kruto,
Da je konec bojem noč storila.

»Oj za Boga! Vržen slavni Vneslav,
Slavni Vnesla v s strelo je z nasipov!«
Kruta žalost srce tesno ruje,
Trapna žeja žgè jim drob nemilo,
Z grlom suhim ližó rosno travo;
Večer tih zdaj prejde na noč hladno,
Noč jim v sivo premení se jutro,
Vse tatarskem mirno je v taboru.
Dan na poldne vže se razgoreva,
V trapnej žeji padali kristjani;
Odpirali usta zapečena,
Hripavo so peli k božjej majki,
K njej oči medlé so obračali,
Žalostivo z rokama lomili,
Od zemljé v oblake tužno zrli.
»Nemožnó je žejo delj trpeti,
Nemožnó od žeje vojevati,
Komur zdravje, komur drag životek,
Milosti mu čakat′ je v Tatarih;
Huje vmreti v žeji, neg pod mečem,
V sužnosti nam bode vode dosti!«
Tako reče jeden, tako drugi.
»Z máno, kdor to misli!« — Vpije Vestonj —
»Z máno, z máno, kogar žeja muči!«
Zdaj Vratislav, kot tur jari, skoči,
Vestonja za silni paži zgrabi,
Dé: »Izdajnik, skrumba krstu večna!
Vreči dobre hčeš ljudi v pogubo?
V milost božjo upati je hvalno,
Ne sužnosti od Tatarov srepih;
Bratje, ne hitite mi v pogubo!
Pretrpeli smo najzleje vedno,
Bog krepil nas v razgorelo poldne;
Bog pomoč nam pošlje upajočim.
Sram, možje, besed vas takih bodi,
Dokler hčete se junake zvati,
Če umremo v žeji na tem holmci,
Smrt namerjena od Boga bode;
Vzdamo li se mečem vragov svojih,
Sami uboj nad seboj stvorimo,
Sužnjevanje mrzkost je Gospodu,
Greh je samohteč vrat v sužnost dati.
Za menoj, možje, kdor tako misli,
Tjà, kder stolec matere je božje«.
Množje gré za njim h kapeli svetej:
»Vstani, Gospodine, v gnevi svojem,
Vzvišaj po krajinah nas nad vrage,
Glase vsliši k tebi nam vpijoče,
Obkrožili so nas ljuti vragi,
Otmi krutih nas vezij tatarskih,
I podaj otrobam našim vlage,
Vzdamo tebi obet glasonosen,
Potri v zemljah naših neprijatle,
V vek iztrebi je i vekom veke!«
Evo, na vznojenem nebu mraček!
Vstane veter, zabuči grom strašen,
Zatemí se oblak po vsem nebi,
Bliski tresk, tresk! na tatarski tabor;
Oživí gost naliv holmski vrelec.

Mine burja. Voji stekajo v redí se;
Iz dežel vseh, od vseh krajev zemlje
K Olomoču vejo njih prapori,
Težki meči po bocéh jim vise,
Polni tuli na plečih roptajo
Jasni šlemi jim na bujnih glavah,
Brzi konji skakajo pod njimi.
Vezvočé glasovi rogov lesnih
In udare zvoki bobnov glasnih,
Zgrabita na let se obe vojski,
Bila bitva hujša je poslednje.
Vstane hrest i brenket ostrih mečev,
In kaljenih strel strašnó sičanje,
Lom oščepov, ropot kopij bistrih;
Bilo klanje, bilo je mahanje,
Žalovanje ino radovanje!
Krv valí se, ko deževnik bistri,
Mrtvih leží, kakor v lesu drevja:
Temu glava je razklana v dvoje,
Temu obe odsekani roci,
Zvrača ta čez druzega se s konja,
Ta srdito svoje vrage mlati,
Ko po skalah drevje huda burja,
Temu v srce meč sadi do roče,
In le-temu Tatar uho striže.
Uh, bil rik in žalostno zdih’vanje!
In začeli bežat’ so kristjani,
V hudi stiski gnati je Tatarje!

Jaroslav zdaj prileti, ko orel!
Trdo jeklo na mogočih prsih
In pod jeklom srčnost ino hrabrost,
Pod čelado bistro, modro pamet,
Srčnost polje iz očij užganih,
Gre razkačen, kakor lev razdražen,
Ako toplo krv je kde ugledal,
Če ostreljen se za lovcem žene,
Tak’ vsrdi se, na Tatare trči,
Čehi vsi za njim ko z neba toča!
Plane kruto na Kublajeviča,
Bila to je sila huda bitev.
Zgrabita se oba z oščepoma,
Zlomita ja s prevelicim praskom.
Jaroslav, ves v krvi s konjem zbročen,
Mahne mečem po Kublajeviči,
Od ramé do stegna ga prekolje;
Tako pade brezduh meju mrtve.
Zaropoče nad njim tulec z lokom.

Vstraši narod se Tatarov hudih,
Odmetavši kopja sežnje dolga,
V beg je tekel, kdor je teči mogel,
Tjà, od kodar solnce jasno vstaja.
Bila Hana prosta je Tatarov.

Čestmir in Vlaslav.[uredi]

Neklan reče vstat’ na vojsko,
Reče z glasom jim kneževim
Proti Vlaslavu.
Vstali vojni so na vojsko,
Vstali so na glas kneževi
Proti Vlaslavu,
Ker se Vlaslav knez je hvalil,
Da je zmogel Neklana,
Kneza slavnega.
Spuščal mu je meč in ogenj
V Neklanove deželé
In govoril za zgrabljivimi
Svojih vojnov meči je
Sramočenje Neklanu.

V boj mi, Čmire, trume vedi!
Lej, dražljivo kliče nas
Vlaslav prevzetni!

Vstane Čmir, pa se raduje,
In dvozobi črni ščit
Sname in sè ščitom sname
Mlat, čelado nepredrtno ž njim,
Pod vse drevje krog
Dar bogovom položi.
Vnet sklicuje Čmir vojake v boj.
V red vojaci brž tekó,
Dvignejo se brž pred solncem žé
In za solnca in po solncu še gredó
Hitro tjakaj v hrib.
Lejte, dim se vali po deželah,
Po deželah vzdihovanje
Žalostnih je glasov.
»Kdo zažgal deželo?
Kdo razplakal vam je glas, kdo? Al’ Vlaslav?
Zadnje vraštvo njega bodi to!
Smrt in maščevanje
Vojni moji nánj nesó!«
Vojvode pa odgovoré Čmiru:
»Kruvoj, Kruvoj grdi nam
Odgnal čede, on poslal v dežele
Z ognjem, z mečem je gorjé.
Vse koristi naše
Strl je v svoji zlobi kruti,
Vojvodo pa nam zajel je.«
Čmir vsrdi se na Kruvoja.
Iz širocih prsij
Zloba se mu razevrè
In po udih vseh.
»Vojni — reče — jutri zjutraj
Razpalimo krutost vso!
Zdaj pak trudnim udom pokoj!«

Gore so na desno,
Gore so na levo
I na njih vrhove na visoke
Gleda jasno solnčece.
Pa od tod na gore,
Pa od tam na gore
Truma ide, bitvo v sebi nese.
»Aj, tjà gori v grad,
V grad, na sredi skal!
Tam Vojmira ima v ječi Kruvoj,
Ima lepo hčer njegovo,
Ktero v gostem lesu tam
Pod sivo je skalo vjel,
Neklana pa sramotil.
Kruvoj mu je bil obrekel vero
In podal mu verno roko:
Vender z glasom tem in roko to
Na ljudi je žalost vrgel.
Aj, tjà gori v višnji grad,
V grad tecite, vojni, brž!«
Lej, in vojni razhudé se,
H gradu brž se zgrinjajo,
Kamor velel Čmir je srčni,
Kakor mraki ledoviti.
Krijejo se prednji ščit na ščit,
Opirajo zadnji se na kopja
In na bruna k brunom zasajena vprek.
Nad vršino lesa više
Brenkajo njih meči h gradu,
V meče divji se zabesné
Z grada tesajoče.
V gradu Kruvoj rjove z rjutjem bika,
Rjove hrabrost v svoje ljudstvo,
Meč njega pada na Pražane,
Kakor drevo s skale, kakor po gorah
Mnogo silnih dobov:
Tako h gradu se nagrne
Neklanovih vojnov.
Čmir od zad na grad velí udarit′,
Spredaj reče preskočiti gradbo.
Lejte, i drevja so visoko rast
Priklonili k trdni gradbi,
Da bi pônjem se valile klade,
Nad glavámi vojnom.
Aj, pod njimi spredaj se postavi silnih
K možu mož, da jeden druga s pleči
Širocimi se tiščé.
Drva naložé si na ramé vprek,
Na ramé po čez denó bruna,
I sklenó po dolzem ja z ožami
Ter podprejo jih se sulicami.
In skočili so možjé na drva,
Razložili kopja po ramenih,
Sklenó z vezmí,
Vskoči tretjih red na druge,
Četrtih na tretje,
Peti red je že do vrha grada:
Kder goreli meči,
Kder letele strele,
Kder valile se boreče klade.
Roj Pražanov urno zid preteče,
Sè vso silo v trdno gradbo plane.
»Vstopi, Vojmir, z milo svojo hčerjo
Ven iz stolpa, semkaj v blago jutro,
Tam na skali videl boš Kruvoja
Krvaveti pod sekiro maščevalno.«
Vsnide Vojmir v blagodejno jutro,
Vsnide lepa ž njim njegova hčerka,
Vidi vraga krvavet’ Kruvoja.
Vračat Čmir ves plen ljudém razpošlje,
S plenom pa se vrača deva lepa.
Vojmir pa je htel bogovom dati dar,
Na tem mestu, v tem koraku solnca.
»Kvišku, Vojmir! — Čestmir njemu reče —
Naše v zmago nam hité stopinje
Nad Vlaslavom, bogov službo pusti,
Bogi hté stepsti Vlaslava.
Kadar solnce dohiti na poldne,
Tjakaj nam je priti že na mesto,
Kder bo vojska zmago prepevála;
Vzem’ orožje vragu svomu, pojdi!«
Vzveseli se Vojmir jako — jako,
Vpije s skale, z glasom v les bobnečem,
Z močnim grlom tako vpije k bogom,
Da se vstraši drevje v širnem lesu:
»Ne črtite, bogi, svoga hlapca,
Da v denašnjem solnci ne žge dára!«
»Dolžen dar je bogom — pravi Čestmir -
Al’ hiteti nam je zdaj na vrage.
Tukaj sedi ti na ročne konje,
Pak poleti v les z jelenjim skokom,
V dobravo, kder je pri poti skala,
Bogom jako mila, na njé vrhu
Dar zaneti bogom, bogom rešnjim,
Za prejeto ino za prihodnjo zmago.
Preden zna se, da je prestopilo solnce
Na trdnosti neba,
Ti že tam na mestu boš;
Preden z druzim pa korakom
Solnce stopi,
In korakom tretjim
Nad vršine lesa,
Vojska tjakaj dojde,
Kder poveje dar tvoj v slopih dima;
In pokloni se, mimo ide vsa vojska.«
In na ročne konje Vojmir sede,
Poletí čez les v jelenjem skoku,
Tjà v dobravo, k skali zraven pota,
In na vrhu skale tam zaneti
Rešnjim bogom dar
Za prejeto ino za prihodnjo zmago,
In daruje kravico jim čilo,
Polt rudeča se po njej leskáče,
Jalovko je kupil od pastirjev,
Tam v dolini mej visoko travo,
Dal je zánjo konja z uzdo.

Plapolál je ogenj, bližala se vojska,
Tjà k dolini, iz doline gori pa v dobravo,
Shajajo se v glasnem petji
Mož za možem in nesó orožje,
Vsakdo ide okrog ognja,
Bogom slavo spevajoč,
Peti nihče né okrog idé zamudil.
In ko se je bližala posléda vojnov,
Skoči Vojmir na ročnega konja,
Tolste kite naloží in pleča
Šestim jezdcem za vojskó.
Vojska gré in solnce gre s koraki vsemi;
Solnce je čez poldne že.
Tamkaj jih pa na ravnini čaka
Vojivni Vlaslav;
Sila mu od lesa do lesa stojí,
Petkrat več jih je od vseh Pražanov.
Jek se dvigne, ko z oblakov mračnih,
Lajanje psov vstane brezštevilnih.
»Težek boj nam bode s temi vragi,
Palico kij malokdaj zadrža!«
Tako Vojmir; pravi pak mu Čestmir:
»To skrivé je modro govoriti,
Modro je na vse se gotovati.
Al’ čemú ob skalo s čelom tleči!
Močne ture prevarí lesica.
Tu nas videti Vlaslavu z gore:
Hitro doli okrog tega vrha,
Zad da bodo, kteri zdaj so spredaj,
Večkrat tako pojmo z gore doli!«
To je storil Vojmir, storil Čestmir.
Okrog gore vojska se obrne,
Obrne se vojska devet potov.
Tako vragom razmnožé števila,
Tako vragom razmnožé strahove.
Razgubé se po grmovji nizkem,
Da orožje vragom se zabliskne.
Bila je vsa gora polna bliska.
Čestmir naglo vdari iz zaséde,
Bile trume so v zasedi štiri,
Ž njim pa Tras iz gozdnih senc udari,
Tras obsede množne voje vragov,
Zadaj plane strah iz vsega lesa,
Razkropé se vrste semtertamkaj.
Vojmir skoči nánje z roko hrabro,
Iz doline vshoda pol zastopi,
V stran se vrže, Vlaslavu nasproti.
Z rijovenjem riče les z doline,
Ko bi gore z gorami se bile
In vse drevje v sebi razlamljale.
Ino skoči Vlaslav proti Čmiru,
Vlaslavu pa Čmir naproti vdari,
V hudo klanje, vstane vdar na vdar,
Trešči Vlaslava k tlom.

Vlaslav strašno se po zemlji meče,
Zdaj v stran, zdaj vzad, vstati pa ne more
Morena ga v črno noč zasiplje.
Krv kipí iz silnega Vlaslava,
Po zeleni travi v črno zemljo teče,
Uide duša z ust mu rjovečih,
Izletí na drevje in po drevji
Semtertjà, da mrtvega sežgó.
Splašijo se vsi, ki ž njim so bili,
Vpijejo na stran od tukaj v goro,
Skrivajo se vidu Čmira,
Čmira Vlaslavomorilca.
Neklanu pa zmaga čuje
V radostno se uho ter se kaže plen
Neklanovim radostnim očém.

Ljudiša in Ljubor.[uredi]

Poslušajte stari, mladi,
O skušanji v hudih bojih!

Nekdaj bil je knez zalábski,
Knez bogati, slavni, dobri;
On imel je hčer jedino,
Sebi in vsem družim milo.
Hči je bila čudo lepa,
Vzrastla je prekrasno bila,
Belo lice je imela,
Rože so po njem cvetele;
Nje očí, ko nebo jasno,
In po njenem belem vratu
Vili so se zlati vlasci,
V prstence se jej kodrali.

Nekdaj poslu knez ukaže:
»Naj snidó se vsi gospodje,
Sem v godí na grad velike!«
In ko pride dan odločen,
Snidejo se vsi gospodje,
’Z daljnih vlastij, daljnih zémelj
Knezu v grad na godovanje.
Vstane ropot tromb in kotlov.

Zbero h knezu se gospodje,
Pa se knezu uklonijo,
Kneginji in lepi hčeri.
Sedejo za dolge mize,
Vsakdo njih po svojem rojstvu.
Tu jedí so bile divje,
Tu je bilo pitje medno,
Godovanje bilo glasno,
Godovanje bilo slavno.
Raztopí se moč po udih,
Raztopí se radost v mislih,
Zdaj pa reče knez gospodom:
»Možje, skrito vam ne bodi,
S kacih zbrani ste namenov.
Vrli možje, rad bi zvedel,
Kdo mi ′z vas najbolj potreben?
Modri v miru vojske čaka;
Nemci naši so sosedje.«
Reče knez in tihost jenja;
Vstajejo od miz gospodje,
Pa se knezu uklonijo,
Kneginji in lepi hčeri;
Spet je ropot tromb in kotlov.

Vse na skušnjo se pripravlja.

Tu pred gradom v širni loci,
Na pavlači krasni više
Sedel knez je in staroste,
Kneginja in nje dvorkinje,
Ljudiša in nje device.
Knez gospôdi svoji reče:
»Kdo najprvi se poskusi,
To bom sam jaz knez odločil.«

Knez pokazal je Streborja,
Strebor kliče Ljudislava.
Posadita se na konje
In vzameta drevci ostri,
Zaženeta se nasproti.
Dolgo sta se bojevala,
Sulici sta polomila,
In tako se utrudila,
Da sta z drage odstopila;
Vstane ropot tromb in kotlov.

Knez gospôdi svoji reče:
»Kdo naj drugi se poskusi,
Kneginja bo odločila.«

Knežnja kaže na Srpoša,
Srpoš kliče Spitiborja.
Posadita se na konje
In vzameta drevci ostri.
Srpoš žene v Spitiborja,
Izsadí ga s trda sedla,
Sam se hitro s konja vrže.
Brž se mečev polotíta,
Vdar za vdarjem v črne ščite,
Švrkajo iz ščitov iskre;
Spitibor zlo z mečem séka,
Srpoš v hladno zemljo pade.
In obá sta se vtrudila,
Z drage oba odstopila.
Vstane ropot tromb in kotlov.

Knez gospôdi svoji reče:
»Kdo če tretji na poskušnjo,
To odloči naj Ljudiša.«

Ljudiša Ljuborja kaže,
Ljubor kliče Bolemirja.
Posadita se na konja
In vzameta drevci ostri,
Poženeta se v ogrado;
Zaženeta se nasproti,
Vdarita se z oščepoma.
Bolemir se s konja vrže,
Ščit na deleč odletí mu,
Odneso ga hlapci z drage.
Vstane ropot tromb in kotlov.

Ljubor Ruboša pokliče,
Ruboš koj na konja skoči,
Žene hitro na Ljuborja,
Ta pa kopje mu preseka,
Rani krepko ga v čelado;
Ruboš vznak se s konja zvrne,
Odnesó ga hlapci z drage.
Vstane ropot tromb in kotlov.

Ljubor kliče góspodo:
»Kdor se hoče z máno biti,
Sem v ogrado mu je priti!«
Vstane govor mej gospodi,
Ljubor čaka pa v ogradi.
Vzdigne Zdeslav dolgo drevce
In na drevci turjo glavo.
Na bojnega konja skoči
In prevzetno odgovarja:
»Moj praded je zmogel tura,
Oče tepel vojske Nemcev;
Skusi, Ljubor, mojo hrabrost!«
Zaženeta se nasproti,
Vdarita se, glej, z glavama,
Aj, obá sta s konja pala.
Brž se mečev polotita,
Peš začneta bojevati.
Bijeta se z meči krepko,
Razlegajo se udarci.
Ljubor v stran se mu približa,
Vseka z mečem ga v čelado,
Ta se v kosa dva razskoči
V meč stori mu z mečem rano,
Odletí mu meč z ograde,
Zdeslav se na zemljo vrže.
Vstane ropot tromb in kotlov.

Na Ljuborja gre gospôda,
Ino vodi ga pred kneza,
Kneginjo in pred Ljudišo,
Ljudiša mu venec daja,
Venec listov iz dobovih.
Vstane ropot tromb in kotlov.

Zaboj, Slavoj, Ljudek.[uredi]

V lesu črnem se dviguje skala
In na skalo stopi silni Zaboj,
Na vse kraje gleda po deželi,
Pa nad vsemi kraji se užáli,
In zajoka s plačem golobinjim.
Dolgo sedel je, žaloval dolgo,
Pa je kvišku planil, kakor jelen,
Návdol tekel v les je dolgopusti,
Bistro spehal od možá do móža,
K vsem junakom, kar jih je v deželi.
Kratko reče vsem skrivaj besede,
Pokloní se bogom in drugam odide.
Dan minil je prvi, dan minil je drugi,
Ko za tretjim luna je sijala v noč,
Snidejo se v črni les možjé,
Pride Zaboj, vodi jih v dolino
Tam v globocem lesu, v zniženo dolino.
Vdol se Zaboj najnižeje vstopi,
Vzame strune glasne:
»Aj, možje, vi src bratovskih
In pogledov bistrih!
Pojem vam najnižji z dola pesen.
Gre iz srca, iz najnižjega mi srca,
Ki je tare žalost:

»Oček vrne se k očetom,
V domu svoje zapusti otroke,
Svoje ljubce, in nikomur on ne reče:
Ti govori, brate, jim v očetnem glasu!
Lej, in pride tujec siloma v deželo,
V tujem glasu jim zapoveduje,
In kar šega je na tujem,
Od jutra na véčer,
To početi tukaj deci je, ženàm;
Družo nam je jedno le imeti,
Po vsej poti z Vesne do Morane,
Pa iz gajev gonijo kragulje;
Kakeršni so bogi v tuji zemlji,
Tacim vklanjat’ se je tu
In dajati jim darove.
Trkat’ v čelo pred bogovi se ne smé,
Ne dajati v sómraku jim jesti,
Kamor oček bogom krme je dajál,
Kamor jim je hodil glasno pét:
Posekali debla vsa,
Zdróbili so vse bogove!«

»»Aj, ti Zaboj! K srcu poješ nam srcé,
V pesnih v sredi žalosti, ko Lumir,
Ki z besedo gibal je in s pesnimi
Višegrad in vse zemljé;
Tak’ ti mene in vse brate!
Pevce dobre bozi ljubijo,
Od njih ti je dano, poj
V srce proti vragom.««

Zaboj gleda v Slavojeve
Razognjene očí,
Dalje s petjem srca giblje:

»Dva sinova, kterih glasa
Ravno šla sta v moška,
Zahájala v les sta,
Z mlatom sta in meči tam
In oščepom vadila roké,
Bran skrivála, vračala se radostna.
In ko njima so roké dorastle
In dorastli umi proti vragom,
In dorastli bratovski tovarši:
Aj, planili vsi so brž na vrage,
Bil njih srd je, ko nebo viharno,
In v deželo vrne se poprešnja blagost!«

Lej, vsi v dol so k Zaboju skočili
In stiskali ga v naročja silna,
S prsij pa na prsi pokladali roke
Ino modro družili besede.
Pride pa mej tem pred jutro noč,
Razidejo se iz dola razno.
Povsod pod vse drevje,
Na straní vse ′z lesa idejo.

Dan je prvi, dan minil je drugi,
In ko se po tretjem je zmračila noč,
Ide Zaboj v les
In za njim po lesu vojska,
Ide Slavoj v les,
In za njim po lesu vojska.
Vsakdo vero k vojvodi ima,
Vsak uporno srce kralju,
Nánj orožje bistro.

»Aj, ti brate, Slavoj!
Tjakaj k Modru Vrhu!
Ta vrh zrè po vseh krajinah.
Obrnimo tjà korake!
Od vrha prot zgodnjem’ solncu,
Les temán je tam,
Tamkaj roke si podajmo!
Idi hitro tjà v lesičjem skoku,
Jaz pa todtjà pojdem!«

»»Aj, ti brate, Zaboj!
Čemu srda naj orožje
Z vrha šele se navsopne?
Koj od tod na kraljeve udrimo vrage!««

»Slavoj, dragi brat!
Ako gada hčeš zatreti,
Najbolj gotov si na glavo,
Tamkaj ima glavo.«

Moštvo vse se v les razide,
Razide se v pravo, v levo;
Tod gredó po Zabojevem glasu,
Tam po glasu hitrega Slavoja,
Po globinah lesa k Modru Vrhu.
In kedàr pet solnc je bilo,
Podasta si presilne roké
Ter ozrera z lisjima očima
Se v kraljevo vojsko:
»Ljudek mora nama zbrati vojsko,
Vojsko vso pod jedno rano.
Aj, ti Ljudek, ti si sluga
Čez vse sluge kralja!
Le povedi svomu trinogu,
Da nam dim je njega vse povelje!«

Ljudek pa se razhudí,
S hitrim glasom kliče si vojskó.
Podnebesje polno je svečave
In v svečavi solnca polno bliska
Iz kraljevih vojsk.
Vseh nogé so za korak gotove;
In roké v bran po ukazu Ljudeka.

»Aj, ti brate, Slavoj!
Pojdi v skoku tod lesičjem,
Jaz pa v čelo grem naravnost!«

In udari Zaboj vánje spred, ko toče šum,
In udari Slavoj vánje v stran, ko toče šum.

»Brate, aj, ti nam bogove trli so,
Ti drevesa sekali nam
In plašili kragulje z lesóv.
Zmago dajó nam bogovi!«

Močna truma z Ljudekom udari
Z množnih vragov proti Zaboju,
Ino Zaboj vdari
V Ljudeka sè žarnimi očmí.
Dob ogrozno se na dob nameri,
Viden izmed vseh drevés,
V Ljudeka se Zaboj žene,
Viden izmed vsega moštva.
Ljudek dvigne svoj presilni meč.
Vseka kože tri na ščitu,
In udari Zaboj z mlatom,
Gibčni Ljudek skoči v stran,
V drevo vdari mlat.

Drevo zvrne se na vojne,
Pa jih ide trideset k očetom.
Razsrdí se, Ljudek: »Aj, ti zagovedni!
Ti velika zmena gadova,
Z mečem z máno se bojevaj!«
Zaboj pa meč zavihtí,
Vragu ščita kos odtrga.
Meč potegne Ljudek,
Meč mu zdrsne po koženem ščitu.
In obá se raznemeta k ranam,
Z ranami vse stešeta po sebi,
Okropita vse okrog s krvjo,
Okropijo nju s krvjó možjé,
Ki okrog v prehudem klanji so povsod.

Solnce prejde pol dné,
In od pol dné k večeru že na pol,
Boj trpí še vedno,
Ne odstopi se ne sem, ne tjakaj,
Bije tukaj, bije tam se od Slavoja.

»Aj, ti vraže, bes v té!
Čemu ti nam piješ našo krv?«

Zaboj zgrabi težki mlat,
V stran odskoči Ljudek,
Zaboj više svoj poprime mlat,
Vrže ga po vragu.
Mlat letí, ščit se razkoči,
Razskočita se za ščitom
Ljudekove prsi.
Duša pa se mlata vstraši težkega,
Pa izbije mlat še dušo,
Sežnjev pet mej vojne jo zanese.
Strah iz grla krik iztiska vragom,
Radost ′z vojnov Zabojevih zadoní
In zaiskri z radostnih očíj.

»Bratje, aj, bogovi nam so dali zmago!
V pravo jeden, v levo drugi se razidi trop.
Iz dolin vseh konje pripeljite sem,
Naj razgeče les od konj!«

»»Zaboj, brate, aj, ti lev udati!
Ne odnehaj, grmi v vrage!««

Glejte, Zaboj — ščit odvrže,
V roko mlat in v drugo roko meč,
Pa pretrga cesto si tako mej vrage.
Bilo vragom vpiti je,
Bilo vragom je bežati,
Tras z bojišča jih je gnal,
Krik iz grla jim iztiskal strah,
Ves razgetal les od konj.
»Brž na konje, s konji pa za vragi
Čez dežele vse!
Nes′te ročni konji
Krutost našo nánje brž v petah!«

Moštvo brž na ročne konje skoči,
Skok za skokom poženó za vragi,
Vdar na vdar in vsi sopejo krutost,
In letijo ravni in goré in lesi,
V pravo, v levo vse beží za njimi.

Dere divja reka,
Val za valom se poganja,
Zašumé vsi vojni skok na skok,
Zaženó se čez viharno reko,
Utopijo vode mnoštvo tujih,
Prenesó na drugi breg vse svoje zvesto.

Lej, in v šir in v šir po vseh krajinah
Ljuti jastreb svoja krila, svoja dolga je razpel,
Bistro v ptiče se zagnal;
Zabojevi v šir razgnali se vojaci,
Po vseh zemljah so hudó podili vrage
In povsod jih trli in teptali s konji.
V noči z luno vse za njimi ljuto,
V dnevi s solncem vse za njimi ljuto.
Ino zopet v noči temni,
Za nočjó po sivem jutru.

Dere divja reka,
Val za valom se poganja,
Zašumé vsi vojni skok na skok,
Zaženó se čez viharno reko.
Utopijo vode mnoštvo tujih,
Prinesó na drugi breg vse svoje zvesto.

»Tjekaj, k sivim goram!
Tam dokipi maščevanje!«

»»Aj, ti brate Zaboj!
Že goré so blizu,
Tam je tropič vragov,
Ali prosi žalostivo.««

»Ti v krajine se povrni tod,
jaz pa tod, vse pogubit kraljevo!«

Veter buči v dežele,
Vojske buče v dežele,
V deželé na pravo, levo,
Vojska silna širje sega.
Glas radostni ž njo.

»Brate, aj, tam sivi vrh!
Tam bogovi zmago so darili nam.

Duš obilo tamkaj teka
Po drevesih semtertjà,
Ptiči se in zvér jih boji plaha,
Same sove ne bojé se.
Mrtve pojmo v vrh pokopat,
Dat bogovom krme,
Rešiteljem svojim tam
Dat obilo darov,
Pa jim mile pesni pét,
Dat orožje vragov jim pobitih!«

Zbigonj.[uredi]

Poletava golob
Z drevja pa na drevje
In premilo toži
Gorjé vsemu lesu:
»Aj, ti les, ti širni!
Letal sem po tebi
Z golobico drago,
Z ljubeznivo, z milo;
Ah, al’ hudi Zbigonj
Golobico vjel je,
Pa odnesel v grad jo,
Ah, u grad u trdi!«

Aj, mladenič hodi
Krog trdnega grada,
Žalostivo vzdiše
Po premili svoji.
Od gradú na skalo —
Sédel je na skalo,
Žalostno je sedel,
Molčal z nemim lesom.

Prileti pa golob,
Žalostivo gruli,
In mladenič dvigne
K njemu glavo, pravi:

»Ti, golobče vbogi!
Dolg čas ti je samem’?
Al’ kraguljec ti je
Vlóvil tvojo družo?«

»»Oni Zbigonj tamkaj,
Na tem trdem gradu,
On ujel je mojo
Ljubeznivo drago
In odnesel v grad jo,
Ah, u grad u trdi!««

»Ti, golobče, bi se
S kráguljem bil skušal,
Ko bi tebi dano
Hrabro srce bilo;
Ti bi svojo drago
Kraguljcu bil rešil,
Ko bi tebi dani
Ostri nohti bili,
Ti bi bil umoril
Kraguljca si zlobna,
Ko bi imel trdni
Mesojedni kljunek.«

»»Aj, mladenič, kvišku,
Na Zbigonja teci!
Ti junaško imaš
Srce proti vragu,
In orožje nádenj
Silno ostro imaš,
Imaš njemu v glavo
Mlat železni, težki!«

Brž v doline plane,
Tjà po temnem lesu,
Pa orožje vzame,
Težki mlat na rame,
Teče v temnem lesu
H gradu, k trdnem’ gradu.
Pride tjà do grada,
Noč je — vse je temno —
Tolče s pestjo silno.
»Kdo je?« z grada vpije. —

»»Jaz sem, lovec zmoten!««

In odpró se vrata.
Tolče s pestjo silno,
In odpró se druga.
»Kje vladika Zbigonj?« —

»»Za veliko sobo.««
Tam je Zbigonj hotni,
Tamkaj plaka déva.

»Aj, odpri mi lovcu!«

Ne odpre mu Zbigonj.
Pa razbije z mlatom
Silni junak duri,
Pa razbije z mlatom
Zbigonjevo glavo.
Po vsem gradu teka,
Vse pobije v gradu,
Z dévo svojo krasno
Leže on do svita.

Pride rano solnce
V vrh dreves pri gradu,
Pride nova radost
V mladenčevo srce,
Kder device lepe
V silnih rokah var’je.

»Golobica čija?« —

»»Vjel jo bil je Zbigonj,
Jéčil, kakor mene,
V trdem jo je gradu.«« —

«V les pojdi iz grada!«

Odletela v lés je
In letala semkaj
In letala tjakaj,
Z drevja pa na drevje
Z golobičem svojim,
Z golobičem spala
Je na jední veji.
Vzveselí se déva,
In z mladenčem svojim
Hodi semtertjakaj,
Kamor se jej zljubi,
Z milim svojim spava
Na postelji jedni.


Kitica.[uredi]

Vetriček veje
’Z knezovih lesov,
Deklica teče
V potok po vodo.
Vode zajema
V vedra kovana.
K dekli po vodi
Kitica plava,
Kita dišeča
’Z rož in vijolic.
»Ko bi jaz znala,
Kitica krasna!
Kdo te je vsadil
V rahlo zemljico,
Temu bi dala
Prstenek zlati.
Ko bi jaz znala,
Kitica krasna!
Kdo te je z voljnim
Ličjem povezal,
Temu podala,
’Z las bi iglíco.
Ko bi jaz znala,
Kitica krasna!
Kdo te po hladni
Vodi je spustil,
Temu bi dala
Venec svoj z glave.«

Začne devica
Kito loviti;
Pade, ah, pade,
V hladno vodico!


Jagode.[uredi]

Ide mila po jagode
Tjà v zeleni borek,
Ostro trnje si zadere
U nožíco belo.
Pa ne more mi predraga
Na nožíco stópiti.

»Aj, ti trnje, ostro trnje,
Kaj ji rano delaš!
Zato bodeš, ostro trnje,
Pometano ’z gozda!«

»Čaki, mila, tu v pohladci,
Tu v zelenem borku;
Jaz pa pojdem tja na loge,
Tam je konjec beli.«

Moj konjiček se na loki
V gosti travi pase,
Moja mila pa v pohladci
Milega si čaka.
Začne mila žalovati
Prav na tiho v borci:
»Kaj poreče moja mati?
Vedno mi je djala mati:
Mladenčev se vari!
Čemu pač se varovati jih,
Ker ljudje so dobri?«

In prijezdim na konjičku
Kakor snežec belem,
Skočim s konja, spnem ga k veji
Za sreberno uzdo.
Vzamem devče, prižmem k srcu
In poljubim usta;
In pozabi krasna déva
Bolni trnek v nogi.
Ljubiva se, milujeva,
Da zahaja solnce.

»Pojdi, mili, hitro k domu,
Solnčece se skriva!«

Skočim ročno na konjička,
Ki je bel ko snežec,
In v naročje vzamem drago,
Ž njo odidem k domu.


Jelen.[uredi]

Po goráh je tékal jelen,
V svoji lasti poskakvàl,
Po dolinah, po goràh ;
Krasne nosil je rogé,
S krasnimi pa on rogmí
V gosti les je on vdiral,
Skakal je po lesu
Na nožicah urnih.

Glej, in hodil je mladenič po goràh,
On je hodil po dolinah v ljuti boj,
Nosil je na sebi trdno bran,
Ž njo prediral je sovražnikom vrsté.
Zdaj mladenča né več v gorah!
Tu poskočil nánj skrivaj je ljuti vrag,
Spaljene od zlobe si raznel oči,
Ino vrgel mu je v prsi težki mlat —
Zaječáli so lesovi žalostno,
Ah, mladenču vzel je dušo, dušico!
Zletela skoz lepo tenko grlo,
’Z grla je skoz lepa usta.

Aj, tu leží, topla kri,
Za dušíco odletelo teče;
Črna zemlja vrélo krv pijè
In za njim je v dévi vsaki srce žalostno.

V zemlji hladni mladenič leží,
Na mladenču raste dobec, dob,
Razklada se v veje šir in šir,
Hodil jelen je z rogoma krasnima,
Po nožicah urnih skakal,
V zori v liste spenjal tenko grlo.
Tolpe bistrih se kraguljcev zgrinjajo
Iz vseh lesov semkaj na ta dob
In na dobu vsi zakrókajo:
»V zlobi vraga je mladenič pal,
Žalovale so ga déve vse!«

Roža.[uredi]

Ah, ti roža, krasna roža!
Kaj si zgodaj razcvelà?
Razcvetena zmrznila?
Zmrzla pa si zvenila?
I zvenela se osula?

Zvečer sédem, sedim dolgo,
Da petelin je zapél,
Al’ pričakat’ nič ne morem;
Treske, luči vse požgèm.
In zaspim in sanja se mi v spanji,
Kakor da ubóžici
S prsta desne mi roké
Snél te zlati prstenček,
Zdrl bi dragi kámenček.

Našla nésem kamenčka,
Včakala ne ljubega!


Kukavica.[uredi]

V širnem polji stojí dobec,
Kukavica na dobcì;
Zakukala, zaplakala,
Da pomladi zmirom né.

Kak’ bi žitce nam zorelo,
Ko bi pomlad bila zmirom?
Kak’ zorela jablan v sadu,
Ko bi leto bilo zmirom?
Kak’ zmrz’valo klasje v kopi,
Ko bi jesen bila zmirom?
Kak’ bi devi težko bilo,
Ko bi sama bila zmirom!


Zapuščena.[uredi]

Ah, vi lesi, temni lesi,
Miletinski lesi!
Ah, čemu vi zelenite
V zimi kakor v letu?
Rada jaz bi ne jokala,
Ne žalila srca:
Al’ povejte, ljudjé dobri,
Kdo bi se ne jokal?
Kde moj oček, oček mili?
Zagreben je v jami.
Kde je mati, dobra mati?
Trav’ca na njej raste.
Némam brata, némam sestre,
Ljubega so vzeli.


Skorjanec.[uredi]

Pleve deva konoplje
Na gosposkem vrtu,
Pa skorjanček vpraša je,
Kaj žaluje vedno.
»Kak’ se morem veseliti?
Aj, skorjanče mali!
Vzeli so mi ljubega,
Tjà v kamniti gradek.
Ko bi perce imela,
Pisala bi listek;
Ti, skorjanče majčkini,
Ti bi ž njim tjà letel.
Né peresca, némam listka,
Da mu pismo pišem;
S petjem mi ga vsaj pozdravljaj,
Da žalujem pônjem.«

Zakrokoče v gradu vr(ran) —

Zbor.[uredi]

Vsaki naj bo vladal v svojem rodu,
Možjé pasó, žena hale dela.
In umré li glava rodovine,
Vse blagó se dene v jedno vlado,
Vladika se ’z rodovine zbere,
Ki v korist bo v slavne zbore hodil,
Hodil s kmeti, z lehi in vladikami.
Vstali kmetje, lehi in vladike,
Pohvalili pravdo po zakonu.


Ljubušina sodba.[uredi]

Aj, Veltava, kaj kalíš si vodo,
Kaj kalíš si vodo srebropéno?
Al’ te huda je razrila burja,
Suvši točo iz nebes širocih,
Oplaknivši glave gor zelenih,
Izplaknivši zlatopesko glino?
»Kak’ bi si jaz vode ne kalila?
Ker v razprtji sta rojena brata,
Brata zavolj dédine očetne.
Prepirata kruto se mej sabo,
Ljuti Hrudoš na Otavi krivi,
Na Otavi krivi zlatonosni,
Staglav hrabri na Radbuzi hladni,
Oba brata, oba Klenoviča,
Stare krvi Tetva-Pepelove,
Ki prišel je s Čehovimi polki
V te dežele blage čez tri reke.«

Priletela družna vlastovica,
Priletela od Otave krive,
Na okence sela je odprto,
V Ljubušini zlati dvor očetni,
Dvor očetni, v svetem Višegradu,
Žalovala in tožila milo.
Ko to sliši nju rojena sestra,
Sestra njuna, v Ljubušinem dvoru,
Sprosi knežnjo notri v Višegradu,
Na razsodbo postavíti pravdo,
Oba njena brata poklicáti
In soditi jima po zakonu.
Reče knežnja razposlati posle:
K Svetoslavu od Ljubice bele,
Tamo, kder so dobrovine mlade,
K Ljutoboru s Dobroslavskih holmov,
Tamo Laba kder Orlico pije,
K Ratiboru od gor Krkonošov,
Kder pogubil Trut je kačo hudo,
K Radovanu od Kamena mosta.
K Jarožiru, kder so réčna brda,
K Streziboru od Sazave lepe,
K Samorodu z Meže srebronosne,
Po vse kmete, lehe in vladike,
Po Hrudoša, po Staglava brata,
Ki sta v vraštvu za dedino očno.
Ko zberó se kmetje, lehi in vladike,
V Višegradu, v Ljubušinem dvoru,
Vsakdo vstopi se po svojem rojstvu;
Vstopi knežnja se v obleci beli
Na očetni stol v slovečem zboru.
Pristopita dve devici modri,
Poučeni v viteških besedah.
Jedna ima deske pravdodatne,
Druga meč, vso krivdo karajoči.
Proti njima plamen pravoskazen
In pod njima svetočudna voda.
Začne knežnja v očnem, zlatem stolu:
»Moji kmetje, lehi in vladike!
Bratoma zdaj razrešíte pravdo,
Ki razprla sta se za dedíno,
Za očetno dedino mej sábo.
Po zakonu večnoživih bogov,
Bosta naj al’ vkup oba vladála,
Al’ pa v ravni se delila meri.
Moji kmetje, lehi in vladike!
Presodite moje si izreke,
Ako bodo po razumu vašem;
Če ne bodo po razumu vašem,
Vstanovite njima novo sodbo,
Ki bi huda umirila brata.
Vklonijo se lehi in vladike
In počnejo tiho govoriti,
Govoriti tiho meju sábo
In hvaliti zlo izreke njene.
Ljutobor od Dobroslavskih holmov
Vstane, začne tako govoriti:
»Slavna knežnja, v očnem zlatem stolu!
Premislili smo izreke tvoje,
Zberi glase po narodu svojem!«
Brali dévi sodni sta glasove,
Zbirali sta jih v posode svete,
Pa jih dali razglasiti lehom.
Vstal Radovan je s Kamena mosta
In začel je preštevati glase,
In večino razglašati v narod,
V narod, v zbor na razsojenje sklican:
»Oba rodna brata Klenoviča,
Stare krvi Tetva-Pepelove,
Ki prišel je s Čehovimi polki
V te dežele blage čez tri reke,
Naj mej sábo se tako vgodita,
Da oba vkup bodeta vladala!«
Vstane Hrudoš od Otave krive,
Žolč razlije mu po vsem se drobu,
Tresó se od jeze mu vsi udje,
Z roko mahne, ko mlad tur, zarjove:
»Gorjé ptencem, ko k njim kača zajde,
Gorjé možem, ko jim žena vlada,
Možem vladat’ možu je spodobno,
Gré po pravdi dedina prvencu!«
Vstane v stolu Ljubuša očetnem,
Reče: »Kmetje, lehi in vladike!
Slišali ste sramotenje moje,
Le sodite samí svoje pravde,
Jaz ne morem sodit’ vam prepirov.
Zvolite si jednacega moža,
Ki bo s krutim vam železom vladal,
Ženska roka je za vas preslaba!«
Vstal Ratibor je z gor Krkonošov
In začél je tako govoriti:
»Iskat’ pravde v Nemcih je sramotno,
Pravdo v svetem imamo zakonu,
Ki prinesli so jo nam očetje
V te dežele blage čez tri reke.«


Pesen pod Višegradom.[uredi]

Ha, ti naše solnce,
Trdni Višegrad!
Trdno in predrzno
V strmem ti stojíš,
Ti stojíš na skali
Tujcem velik strah!

Reka pod tábo
Bistra valí se,
Reka valí se,
Veltava močna,
Ob kraji reke
Veltave čiste
Stojí grmov dosti,
Daje mili hlad.
Tu slavček mali
Poje veselo,
Žalostno poje,
Kakor mu srce
Radost al’ žalost
Čuje.
Ko bil bi jaz slavec
V logu zelenem,
Zletel ročno tjakaj bi,
Kder draga hodi
Pozno v večeru,
Pozno v večeru.
Kder ljubezen čuti, kar ima življenje,
S hrepenenjem močnim je želi,
Jaz ubošček tožim,
Lepa, za tábo!
Vsmili se mene,
Vsmili se mene!


Pristavek.[uredi]

Bilo je 16. septembra 1817, ko je V. Hanka, bibliotekar Češkega museja, šel obiskat nekega prijatla v mestu Kraljedvoru. Slišal je, da se nahajajo v cerkvi pod zvonikom nektere pušice iz časov husitskih vojsk, o katerih je Žižka to mesto Kraljedvor razdjal. Šel jih je gledat in te starine premetaje zadene na neke liste papirja, ki so bili z latinskimi črkami napisani. Ko jih malo bolj ostro pogleda, se kaj razveseli, ko zapazi, da ima češki rokopis v rokah. Dobil je rokopis v dar za njegove zasluge, pozneje ga je Češkemu museju podaril. Veselje je bilo veliko po vsem Češkem; povsodi so z navdušenjem brali novonajdeni rokopis, zakaj cena njegova je velika. Pesni v njem zapopadene so tolike vrednosti, kakor najizvrstniša dela vseh časov. Zato so bile tudi kmalu prestavljene v druga narečja slovanska in tudi skoro v vse evropejske jezike.

Rokopis je po mnenji zvedenih mož pisan mej leti 1290. in 1310. Pesni so pa, kar se po njih zapopadku soditi zamore, mnogo, mnogo starejše, nektere še iz poganskih časov. Kraljedvorski rokopis se mora tedaj šteti mej najstarejše spomenike slovanskega slovstva in kraljedvorski rokopis je tudi priča, da je slovanska narodna poezija bila že v davnovekosti tako izvrstna in dovršena in še bolj, kakor danes.

1854.

Tolmač.[uredi]

VI. Otročje igre v pésencah.


Izmed devetnajst »Otročjih iger v pésencah« je bilo priobčenih osemnajst v »Vrtci«: četrta (»Božič odpisuje Najdihojci«) leta 1881.; osemnajsta (»Rimska cesta«) leta 1882.; devetnajsta (»Kako je v Korotani«) leta 1886.; vse ostale, razven igre »Lêžaj, nínaj, tút ujnáč«, ki je vzeta iz Levčeve »Pravde o slovenskem šestomeru« (v Ljubljani 1878, str. 43.), pa leta 1880. Igra »Kakó je v Korotani« je sploh poslednja pesen, katero je (leta 1886.) zložil Levstik, takrat že hudo bolán.

V »Vrtci« jim je pesnik dodál te opázke: »Da bi se te pesence laže razuméle do konca, zató se jim dodaje tolmač tacih besed, o katerih je misliti, da ne bodo obče znane.

»Črno kravo, mólzo nášo« (na 3. str.), Pogonjič, kdor pomaga pastirju čredo »poganjati«, in sploh, kdor kaj »poganja«. — Čáda, črna krava. — Keblica, neka lesena posoda (der Kübel).

»Vôli žênem vitorôge« (na 4. str.). Vitoròg je vol »zavitih rogov«. — Kola (srednjega spola mnoštvenega števila), to je voz (der Wagen); Križevata kóla, neokovana, vsa lesena kóla; križevato koló, neokovano, vse leseno koló, katero ima samo štiri peresa ali špice, ki gredó po dve in dve vzpóred (parallel) ob péstu (Nabe) gori do platišča (Radfelge), ter se ob péstu na »križ« prerezavajo. — Prednja, zadnja préma, prednji, zadnji konec vozá. — Pólza (Reibescheit) je v prednjej prémi taka deščíca, po katerej se drgne in »polzí« svóra (Langwiede). — Potoglávo je kolo tedaj, kadar je toli végasto, da se zvrača zdaj na vnénjo, zdaj na notranjo stran, ako teče. — Prégelj je lesen klin, ki se skozi jarmovo gož ali trto (jarmovko) vtakne v prevrtano ojé, da se »vpreže« ojé k jarmu. — Rusín, zamolklo-rujav ter ob jednem tudi morógast vol. — Od sebe, bov! tako kmet poganja vola, kadar mu velí, da bi šel »od sebe« ali na levo.

»Najdihójca« (na 5. str.). Nekega poletnega dné leta 1878. smo se peljali Levstik, dr. Zarnik z gospo, Jurčič, dr. H. Dolenec z gospo in otroki in jaz v Repnje, da bi si ogledali Kopitarjev rojstveni dom ter določili, kam naj bi se »velikemu gromovniku« ob stoletnici njegovega rojstva vzidala spominska plošča. Med sinovi dr. Dolenca je bil njegov petletni Miro (Ščitomir), jako živ in razposajen deček. Ko nad Gameljni v nekem klanci stopimo z voza, steče Miro na travnik, pobere smrekovo vejo ter začne kričati: »Hójco sem našel, hójco sem našel!« Levstik ga zatorej pri tej priči krsti za »Najdihojco«. — Samopáša je žival, katera se hoče vedno strani od črede »sama pasti«, in tudi prešíren otrok se imenuje samopàš. — Krpezica ali krepêlec (der Knüttel). — Ràk se imenuje osmokràk zato, ker ima »osem krakóv« ali nog. — Samíce so jerhaste hlače od jedne »same« kože stvorjene, a ne od dveh.

»Bôžič odpisuje Najdihójci« (na 5. str.). Ko je »Najdihojca« začel hoditi v šolo, pošlje o Božiči pismo v nebesa Jezušku ter mu naroči, kaj naj mu prinese na sveti večer. Tisto pismo je dobil v roke Levstik, ki je »Najdihojci« po pošti odgovoril s to pesenco, katero je potem leta 1881. natisnil še v »Vrtci«. — Uzem je Velika noč.

»Déte jêzdi na koléni« (na 5. str.). Kolovóden je, kdor »kolo vôdi«, in sploh, kdor kako stvar »vôdi« (der Anführer). Srb ima svoj poseben ples, ki ga imenuje »kolo« (der Ringe! - reihen). — Prehodníca (namesto: predhodníca), tako se imenuje danica, kakor da bi vedno »hodila pred« vsemi drugimi zvezdami.

»Vrána pôje: korenják!« (na 7. str.). Oslák je nekak plevel (die Ackerwinde). — Vdód ali vdèb (der Wiedehopf). — V pustiv iti Dolenjcu znači: iti po svetu in se potem nikoli ne povrniti domov ter nikoli ne dati glasú o sebi. — Zamórsk je, kdor prebiva »za morjem« ali na onej strani morja; »mur« ali »murin« je črn človek (der Neger), a ne »zamorec« ali »zamurec«.

Cesarič (na 8. str.) je cesarjev sin, a kraljič kraljev sin, cesarična cesarjeva hči itd.

»Kádar se otròk učí držati žlíco« (na 8. str.). Obèročje, kdor z »obema rokama« jednako lehkò dela: z levico, kakor z desnico. — Gredoč ali hitro opraviti.

»Pédenj-člôvek in láket-brada« (na 9. str.). Pédenjčlovek ali pedànj-človek, možiček, velik samó jedno »péd« ali en »pedánj«. — Láket-brada ali lakát-brada, to je brada, dolga en »láket« ali en »lakát« (en vátal). Te dve imeni: »pédenjčlovek« in »láket-brada« čitamo res v Valjavčevih pripovedkah na 180. in 184. strani. — Hrkalo je šalivo rečeno, namesto dušník ali grlo, ker ž njim »hrkamo«. — Zrkalo ali okó.

»Kolina« (na 10. str.). Jetrne klobase Gorenjec imenuje prtene klobase. Pravimo tudi koline, kolin v mnoštvenem številu.

»Kádar pridejo vojáki« (na 11. str.). Tromba ali trobenta. — Pešák ali péšec.Telečák ali tornister, ker ima na sebi »telečo« kožo. — Topnik ali kanonir. — Vozatáj ali vojaški voznik: ein Mann vom Fuhrwesen. — Stražáj ali stražnik (der Wächter). — Zemljeròv, kdor zemljo koplje ali »rúje« (der Pionnier, Schanzgräber). — Konjekov je vojaški kovač, ker »konje kuje«. — Částnik ali oficir. — Vástnik ali oblastnik. — Zób, zobí (ženskega spola), žito, katero konj »zoblje«, posebno oves.

»Málo tácih móž« (na 12. str.). Premetén ali umen (geschickt). — Strugotine ali »óblanje« (die Hobelspäne). — Zglávnik,debel pànj, kateri se déne v peč, da bolje gorí.

»Kádar otròk loví luno in zvezde« (na 13.str.). Kopitláček se majhen otrok imenuje zató, ker z nogama »kopitlá« ali brca.

»Cvilimóž« (na 15. str.) je otročja igrača od kavčuka, podobna trebušatemu možičku, kateri zapiska in »zacvili«, če mu kdo trebuh stisne. Beseda je narejena tako, kakor Najdihojca ali Poskočižabica.

»Psiček láje: hòv, hov, hòv!« (na 16. str.). Volčìč mladi volk. — Medvedič, mladi medved. — Zájtrek, das Frühstück. — Dudeldú, takó nekakó volk zavija (túli). — Rúkati ali mukati, kakor zná vol ali krava, kadar se glasi.

»Otròk sedí očetu na koleni« (na 18. str.). Kukec ali prasíček; takó po nekaterih krajih govoré Primorci.

»Rimska césta« (na 19. str.). Nedoroga ovčica je ona, katera še né prišla do rogov, rekše, katerej še néso rogovi vzrastli.

»Kakó je v Korotáni« (na 21. str.). Góža, e, ženskega spola, tudi góž, i, je ženskega spola, to je: dobro debelo, usnijéno, a na sredi votlo kolesce mej ročníkom in cepcem na mlatilnih cepéh, das lederne Rädchen (Rolle) zwischen dem Stiele und dem Dreschflegel. — Slokobéder, dra, o, adj., sloka ali kriva bedra (stegna) imejóč. — Lóza, e, ženskega spola; notranjska in belokranjska beseda, ki znači isto, kar gozd, der Wald. — Smuči, čij, ženskega spola, navadno le v množini. Ta beseda po Krasi znači der Schlitten, kar se po drugod imenuje: saní ali sení, tudi: sánke ali sénke; a okrog Loža, Oblók in Lašč ljudjé smučí imenujejo nekako naredbo v hôjo po snegi. V take smučí se pod vsak podplat priveze lehka in dolga deska, ter se s to napravo potem zeló naglo teče po debelem in prhkem snegi. V tej pésenci so smučí isto, kar Nemcu slôve: Schlittschuh. — Samotež vozi človek, če sam poteza ali vleče, a muhotež, ako se z muho ali z muhami poteza ali vozi. Beseda muhotež, je nova, narodu neznana, — Žvižgati, zvižgem ali žvižgam, glagol, pfeifen; staroslovenski: zviždati, zvižda, zviždeši. — Rahta kokoš, kadar najglasneje kokoče, kar Gorenjec imenuje kokodaskati ali kokodakati. —


VII. Različne poezije.


Izmed triindvajset poezij tega poglavja je bilo pet natisnjenih v »Vrtci« (leta 1874., 1875., 1877., 1880., 1882. in 1883.), dve v »Mladiki« leta 1868; po jedna v »Pesnih«, (oziroma Bleiweisovem koledarčku za leto 1854.), v »Glasniku«, v »Vodníkovem spomeniku«, v »Novicah«, v »Pavlihi«, v »Ljubljanskem Zvonu« in v Stritarjemu »Zvonu«; štiri so izšle na posamičnih listih, ostale so zajete iz pesnikovih rokopisov. Podrobne podatke beri v »Kazalu«!

»Božična pesen« (na 25. str.) močno spominja na Platnovo popevko »Die Christnacht«, o kateri bi mislil vsakdo, da je brez dvojbe provzročila to lepo slovensko pesen iz dijaške dôbe pesnikove; a pesnik sam to oporeka. Levstik namreč v svoji doslej ne še natisnjeni kritiki Cegnarjevega »Pegama in Lambergarja« piše takó: »Očitali so mu (namreč Levstiku), da je njegova »božična« po mislih enake nemške poezije, ktero je zložil Platen, in da je tudi v zunanji obliki podobna ji, kar se gotovo ne dá tajiti; pa vender pred očitanjem od Platnove pesmi še slišal ni.«

»Ne boj se!« (na 32. str.). Ta gazela je posvečena Franji.

»Diguž« (na 34. str.) je imel svojo kovačnico v sedanji Jeričevi hiši v Gabrovki pod Sv. Križem, ob vodi tik pota, ki drží iz Gabrovke na Pretržje. Tako mi poroča g. J. Jeglič, nadučitelj pri Sv. Križi poleg Turna. — Levstik je vedno trdil, da je bil kovač Diguž takšen, kakor ga je opisal v tej pesni in da je s svojo ženo ravnal tako, kakor on pripoveduje.

»Pomlad i jesen« (na 35. str.). Moravče so vas pri Sv. Križi poleg Turna.

Basni »Pes in mačka« (na 38. str.) in »Vrabec in konj«(na 42. str.) je Levstik vedno štel za svoje, dasi sta ji »Vrtcu« poslala dva druga pesnika; a Levstik je obe basni korenito prenaredil. — Zob, zobí (reci zub, zobí, na 42. str.) ženskega spola, znači vse ono, kar se zoblje; med konjsko krmo je to posebno oves. Levstik, »Vrtec« 1883, 40. str.

Basen »Mačka, miš in miška« (na 39. str.) je bila prvič natisnjena brez podpisa v Einspielerjevem »Šolskem Prijatlji«, (leta 1852, na 199. str.) z opazko »po nemški«. Levstik jo je po svoje prenaredil, v »Vrtci« (1882, na 72. str.) natisnil ter tudi v rokopisu uvrstil med svoje pesni.

»Novemu županu dr. E. H. Costi« (na 43. str.). Dné 8. junija 1864. je bil dr. E. H. Costa izvoljen za župana ljubljanskega. Narodna društva so mu dné 16. julija 1864. napravila bakljado s petjem. Pevci so ob tej priliki peli to »veliko pesem novemu županu posvečeno«, katero je zložil Levstik. — »Razsodni žreb« v devetem verzu je umeti takó: Pri županovi volitvi sta imela kandidat nasprotne stranke in dr. E. H. Costa, kandidat narodne stranke, jednoliko glasov. Žreb je odločil za dr. Costo.

»Novoletno voščilo mestnega bobnarja« (na 44. str.). Ves naslov na posamičen listek natisnjene pesni je tak: »Voščilo za novo leto 1866. častitemu občinstvu ljubljanskega mesta spoštljivo poklanja Anton Žan, mestni uradni služabnik in mestni bobnar.«

Pesni »Živio novo leto 1865!« (na 45. str.), »Voščilo za novo leto 1870.« (na 46. str.) in »V slobó gospôdi čitalničnim družabnikom« (na 47. str.) je zložil pesnik na prošnjo Janeza Tomažiča, tedanjega sluge ljubljanske čitalnice. Vse tri pesni so tiskane na posamičnih listkih.

»Nadgrôbni kamen« (na 50. str.). Ves dotični napis pri Sv. Krištofu slôve: »Tukaj počiva Marija Gorograjšek, v Ljubljanici utonila 29. junija 1876. v 22. letu svoje dôbe.

Ta gomila
Mlad pod sábo skriva cvet;
Utonila
Sredi sem najslajših let;
Mati mila
Za menój se bridko joka,
Ki edinega otroka
V jamo to je položila.

Verz »Njemu srce poka« je tedaj poznejši rokopisni dodatek, katerega je Levstik zapisal dné 14. vinotoka 1876. Ta »Njemu« je pesnik sam, ki je to deklico rad videl. Marija Gorograjšek se je na sv. Petra in Pavla dan 1876. peljala v veseli družbi po Ljubljanici na barjé. Ko se družba vrne v Ljubljano, preobrne se čoln pri sv. Jakopa mostu, da so utonile tri osebe.

»Nadgrobni napisi« (na 51. str.). Komu veljajo prvi trije napisi, ni mi znano. Četrti napis je narejen Ferku Kozjaku, mesarskemu mojstru, hišniku in ljubljanskemu meščanu, ki je v svojem 35. letu umrl v Ljubljani dné 11. julija 1869. leta. — Peti in šesti napis je zložen Jarneju Hočevarju iz Velikih Lašč, ki je v 71. letu svoje dôbe umrl 4. novembra 1875. leta in njegovi ženi Mariji Podbojevi, ki je umrla 6. oktobra 1865. v 58. letu svoje dôbe. Glej »Ljubljanski Zvon«, 1889, na 380. str.

»Uganke« (na 52. str.). Prva uganka je črka l, druga »jezik«, tretja rožiček nad črkami č, š, ž.


VIII. Zabavljice in pušice.


Iz rokopisov pesnikovih je vzetih štiriindvajset zabavljic; iz njegovih »Pesmij« devet; iz »Pavlihe« tudi devet; iz »Slovenskega Naroda« dve. — Natančnejše podatke glej v »Kazalu«!

»Ob smrti slovenskih časnikov« (na 79. str.). Tistim, katerim je menj znana žalostna zgodovina slovenskega časnikarstva, se morebiti ne bodo nepotrebni zdeli nastopni podatki:

»Slovenija« je bila prvi večji politični list slovenski, ki je izhajala po dvakrat na teden v Ljubljani od dné 4. julija 1848. do 29. marcija 1850. Prvi urednik ji je bil M . Cigale, drugi K. Dežman in zadnji Fr. Cegnar. Namesto nje je dné 2. aprila 1850. začel izhajati uradni »Ljubljanski Časnik,« katero je uredoval Bl. Potočnik in pozneje s Cegnarjevo pomočjo prof. Dragotin Melcer. Po dvakrat na teden je hodil na dan do konca leta 1851.

»Pravi Slovenec« je bilo ime časniku (»za podučenje naroda«), ki je v zalogi Janeza Giontinija izhajal ob ponedeljkih v Ljubljani. Urednik mu je bil vrli pisatelj Fr. Malavašič (1818 do 1863), ki gotovo ni zaslužil Levstikove graje. Cf. Marn, Jezičnik, XIX. 20-23 str.

»Vedež« (na 79,). Ta »časopis za šolsko mladost« je izhajal v Egerjevi tiskarni od dné 6. julija 1848. do konca leta 1850. »Njega oča«, g. Ivan Navratil, je bil leta 1851. poklican za oficijala pri c. kr. najvišjem sodišči na Dunaji. Glej Marn, Učiteljski Tovariš, 1891, list 1, na 6. in 7. str.

»Roman« (na 80. str.). »Svetin« se ob kratkem imenuje znani Zieglerjev roman «Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov«, ki je bil prvič natisnjen leta 1839, drugič pa ga je dal na svetlo Ivan Tomšič leta 1882.

»Slovensko slovstvo« (na 82. str.). Izmed pisateljev, katere navaja Levstik v tej satiri, utegnil bi mlajšemu rodu najmenj znan biti Mikovec (na 85. str.). Ferdinand Bretislav Mikovec, porojen 1826. v Sloupi, umrl 1861. v Pragi, bil je znamenit pisatelj in arhêolog češki, ki je svoje spise priobčeval v češkem in nemškem jeziku.

Rajnega narodnega pesnika Kančnika (na 85. str.) se Levstik često spominja v svojih spisih. V »Vrtci« je dal tiskat leta 1882, na 175. strani nastopno pesen Kančnikovo:

Kakó na Krki zvoní.
Stara pesen Kánčnikova.

Bóm, bom, bóm
Bóm še dál
Po sih mál
Z’ en bokál!
Bómo píli,
Vin’ točíli,
In hvalíli
Vsi Bogá:
On ga dá
En kozárček
Ali dvá.
Vse stvarí hvalíte gá:
Mož, ženíca,
Bràt, sestríca,
Golobíca,
Prepelíca,
Jarebíca,
Kukavíca,
Volk, lisíca
In kozíca!
Tudi vrán
In podgan
Bóga hváli
Noč in dán;
Vsi fantíči
In deklíči,
Vsi črvíči
Ríbe, ptíči —
Vsaka stvár
Za ta dár
Hlapec íno
Gospodár!
Vsi molímo
In častímo,
Zahvalímo,
Stvárnikà,
Ker od njega
Vin’ dobímo! —
Jaz tegà
Dóbregà
Očetá nebéškegà
Bom častíl,
Dôkler žív
Bóm, bom, bóm
Živ bom — bóm!

Levstik je tej pesenci dodal nastopno opazko:

»To so verzi«, — tako je Kančnik rekal pesnim, katere néso bile odmenjene petju, kakeršna je tudi ta. — Upotrebljam tukaj brez nobenega pomiselka zdanji pravopis, in sam ne vém, zakaj bi ga ne smel.

»Ta pesen je skovana ino v déžel dana od enega pesmijskladalca, ki ni imel levega palca,« — tako se je časi v šali podpisal pokojni Kančnik. Levi palec si je bil odstrelil na lovu. — Kančnik je bil učitelj na Dolenjskem, ter, ako se ne motim, najprvo v Velikih Laščah, mej Turjakom in Ribnico, potem na Krki (Obergurk), ter poslednjič v Dobrepoljah (Gutenfeld), mej Krko in Velikimi Laščami. V Dobrepoljah je umri nekako 1841. ali 1842. leta. Zgornjo pesen je bil stvoril na Krki brez nobene dvojbe, ker so Laščani vedno pripovedovali, kar sem često slišal tudi jaz, da se je imenovala: »kako na Krki zvoní.« — Naš pesnik Andrej Kančnik je imel sina Jožefa, pravega desetega brata, ki je bil tudi narodni pesnik ter je leta 1876. v Beljaku v Dravi utonil. Glej v tržaški »Edinosti« (1889, list 59, 6o) Ivana Zupanca spis, »Konec neznanega pesnika«.

»Skrilovska modrost« (na 86. str.). To zabavljico na slovenske župane je zložil Levstik dijak v petdesetih letih našega veka ter jo izročil prosjaku Pikinemu Jožku, ki jo je potem za denar in pijačo popeval. Pozneje jo je »Srobočan«, t.j. Levstik, natisnil v »Slovenskem Narodu« (1879, 87. in 88. št.) ter ji dodal nastopni komentar:

Skrilovska modrost in »Pikin Jozek«. Gospôda slavna! Jaz ne verjamem, da bi se kdo izmej vas bil nadejal, tukaj poslušati denes razpravo, kakeršno sem se vam namenil podati. Vajeni ste živih in osoljenih šal, a te bi meni zdaj ne bile prelahko delo, ker imam na glavi obilo druzega, trudljivega pôsla. Zatorej vas prosim uljudno, da se zadovoljite s tem, kar vam podajem samo zato, ker ne morem boljšega.

Moj denašnji razgovor se ima ozirati v leta, katera so uže minila. Stvar se je vršila v petem desetletji zdanjega veka. To je bilo tedaj, kadar so prvič kmetom postavljali župane, kateri še zdaj oblastujejo po deželi — čast in slava jim bodi! Pred županom so kmetom vladali možjé, katere je svet nemški imenoval »oberrihtarje«.

Zdanji Sloven je uže davno vajen županov, a ti oblastniki so tudi res taki, da umejo do konca, kakšno moč in koliko je imajo. Zato naj bi nihče ne mislil, da sem se nakanil stvoriti zabavo zdanjim županom ali občinski svétnikom. Takó ne bodi! Govoriti hočem le o županstvu v prvih časih, in samo te čase udriha tudi pesen, katero imamo slišati na konci.

Neki velikaši od selških županov so namreč bili óna leta napahneni, ker jim je bila nova čast obrodila nov greben. Po konci so nosili glaro, kakor da jim je nebo in zemlja pokorna, in ústili so se, kako bodo kleščili kmeta, davno vajenega pokorščine. Čudo né, ako se je kmet siromak bal in plašil, kadar mu je od vseh stranij letelo na úho, kolikšna je županska oblast, in kaj si je rekel onegov župan ter kakó je pretil kakšen svetnik ali mož, kakor so jih tedaj imenovali.

Res je tacih županov bilo samo nekaj, po deželi razkropljenih mej velikim številom razbornih čestitakov; res je tudi to, da so objestni ljudje šalivo kmeta dražili mnogo bolj, nego li je bilo treba; a vrhu tega vender né pozabiti neke glavne stvarí, in ta je, da se je kmetič uže od starine vajen bil uklanjati jedinemu gospodu. Kaj se ne bi? Tako so delali njega dedi in tako je tudi Bog zapovedal. A da bi se zdaj pripogibal tudi kmetu? Baš ne! Tu in tam se je kak starec obregnil: »ne bodite neumni! To se mi zdi narobe svet. Kmetu, ki je kost naše kosti, meso našega mesa? Ali ne robotá, kakor mi? Ali ne plačuje davkov, kakor mi? Ali ga ne pridejo rubit, kakor vsacega nas? Kaj bi to govoril!« — Posebno zaradi tega so na tedanje župane časi padle zbodljive in robate zabavljice, kakor drenove gorjače. — Tako se je bila v onih dnevih na Dolenjskem porodila nova pesen, ki je na smeh devala vse, kar se je pripovedovalo o županih. Dolžili so zdaj tega, zdaj onega, da jo je stvoril, mej njimi tudi Dobrepoljskega učitelja Kančnika, da-si je tedaj uže davno pokojen ležal pod gomilo. A ljudje so dejali, da samo on je bil otovré, ka bi znal takó zapeti. Mnogo pesnij tega moža je bilo namreč slavno znanih in prepevanih mej narodom. A da bi mrtvi Kančnik živim ušesom krožil iz groba, o tem se v zdanjem razsvečenem časi menda uže né prepirati, kar so polagama razumeli tudi sami kmetje, začenši pritikati necega učenca (to je Levstika. Opazka urednikova), na katerem je potlej sumnja ostala do denašnjega dné, če tudi je njega učilnic uže davno konec.

O tej pesni si je narod šepetal na tihem, predno se je pokazala v déžel, a znala je vender še né živa duša. Ali zgodí se skoraj potem, da jo na ves glas Pikin Jožek javno zazvengne po starej, zeló žalostnej melodiji, katerih je imel vedno obilo na strežbo, kajti petje mu je bilo namesto kose in motike. Naglo so jo nekateri kmetje od njega začeli prepisovati, in po mnozih krajih dolenjske zemlje jo še zdaj hranijo. A Pikinega Jožka je bilo pogladiti z novci, predno jo je dal iz rok. Često je rekal: »Te pesni jaz ne zapojem izpod obile pol merice žganja ali izpod merice dobrega vina, a kako bi jo dajal prepisavat komur si bodi! Debel teden dnij je bilo treba sedeti za grmom, predno sem si jo vsadil v glavo, a zdaj me greje, kakor nov kožuh po zimi.«

Kdo je bil ta Pikin Jožek? — Vem, gospôda, vi to ime slišite denes prvič, a meni je vrli pevec-prosjak še dobro na umi.

Rojen je bil iz Ribnice in v mladosti vzet na vojsko, kder se je bil po mnozih letih doplezal desetniške oblasti. A na starost ga je tepla nezgoda, kakor obilo druzih: po sveti je hodil prosjačit ali v Boga ime prosit. Možiček srednje rastí je uže bil prestopil šestdeseto leto, kadar je prepeval omenjeno pesen, a zdaj je zdavna mrtev. To ti je bil prosjak svoje vrste. Nikdar né molil, kadar je iskal darov, nego vedno pél ter obiral samo najboljše domačine, siromaka se ogibaje, rekoč: »Sleči nazega, če moreš!« Zeló rad se je držal gostilnic, kamor so zahajali gospôda, ker taki vedó, kaj so šale. Ako se je kdaj ob jednacih prilikah pokazal kak drug prosjak, brž mu je v dlan stisnil črno petico ter ga potem jeznò zapodil, a gospode je tolažil: »Jaz sem kralj vseh prosjakov in zató ne bodi tega, da bi moji hlapci ljudem silo delali tam, kder najdejo mene.«

Pikin Jožek je rad prepeval tudi znano ribniško pesen »o konji«, ki ima te besede:

Potlej pride Micina Pika
Ino vsega konja prežmika.

Ko je odpel »Micina Pika«, vselej se je zarežal ter naglo, kakor skokoma, z ribniškim glasom povedal: »tu je bila moja mati in jaz sem nje ljübi sin; zatú se imenüjem Pikin«.

Ta človek je imel nekoliko slavice po svojej okolini, da-si je bil krvavih očij in krmežljav ter zamazan, časi tudi malo raztrgan, kakor vsak prosjak. Izpod čela so se nánj ozirali samo žandarji, katerih je tedaj mnogo hodilo po deželi. Zato se mu je tudi jednoč nahodoma pripetilo, da so ga v Ribnico na odgon dali z odkazanim potem. Do Ribnice od tam (t.j. od Velikih Lašč. Opazka urednikova) je samo tri ure hoda, a on je potreboval tri tedne: za vsako uro po teden dnij. Obral je v tem časi Obloke, meniševsko zemljo, Cirknico in Bog si védi, kod je še drugod lazil! Kadar napósled vender pride v Ribnico domov — kaj so mu hoteli? Smijali so se gospoda po pisarnah, ker so vedeli, koga imajo pred seboj.

Tak mož je bil po deželi razsejal našo pesen, katera se je imenovala »Skrilovska modrost«, kakor bi vse zabavljanje letelo na samo Skrilovico, kar ne more biti, kajti Skrilovica je selišče, ki na holmí čepi nad »Dvorsko Vasjo«, ter ima zeló malo hiš, a biriča in žandarja nobenega ne. Vidimo, da je pesen te vasi ime nalašč podteknila, namesto drugih pravih imen. Tudi je na konci treba povedati, da pesen zdaj uže né vsa taka, kakeršna je bila prvič; nje oča jo je nekaj popravil, kakor se kaže. To opominam, da bi me kdo ne izkušal na lažií staviti, ako mu je morebiti znana v svojem poprejšnjem lici.«

»Hicingerjeva novoletna noč 1860« (na 89. str.). Nasprotje med Levstikom in Hicingerjem je nastalo zaradi Levstikovega spisa »Napake slovenskega pisanja« (»Novice«, 1858, 1 — 28. list), soper katerega sta se oglasila Hicinger in dr. Bleiweis (»Novice«, 1858, 37., 45. in 46. list). Več o tem glej v »Glasniku« (1859), v Marnovem »Jezičniku« (XII. leto na 62 str.) in v četrtem zvezku »Levstikovih zbranih spisov«. — Hicinger je leta 1858. pri J. Giontiniji v Ljubljani dal na svetlo 15 stranij v osmerki obsezajočo knjižico »Močni baron Ravbar z dolgo brado«. Povest iz slovenske zgodovine. V tej knjižici Hicinger tudi po Valvasorji (XI, 631-635) pripoveduje, kako je Ravbar Španijolaspravil v vrečo. Levstik je v svoji protikritiki to knjižico močno grajal. Sploh Hicinger s svojim Ravbarjem ni imel sreče. Najprej si ga je privoščil Levstik, a pozneje (leta 1886)si je Hicingerjevo knjižico brezvestno — prisvojil g. D ..., ki jo je v drugem natisku dal na svetlo, pa je na naslovnem listu to modro zamolčal, pač pa širokoustno zapisal, da jo je on — »sestavil«. Habent sua fata libelli! — Slovnica, katere omenja Levstik v tej zabavljici je »Praktična nemško-slovenska gramatika« iz c. kr. zaloge šolskih knjig na Dunaji (leta 1856), a te knjige ni spisal Hicinger, kakor je zmotno mislil Levstik, ampak po navodilu g. c. kr. deželnega šolskega svétnika dr. Fr. Močnika je to prvo slovensko-nemško učno knjigo za višje razrede ljudskih šol sestavil Bl. Potočnik. Poprej so bile vse učne knjige od drugega razreda dalje samo nemške. — Koledar, katerega v misel jemlje Levstik, je Hicingerjev »Domač koledar slovenski za navadno leto 1859«. V tem koledarji je natisnjena Hicingerjeva pesen »Pravi gospodar«, katero pa je Hicinger, kakor mu je Levstik dokazal v doslej ne še tiskani protikritiki, vzel iz nekega nemškega abcednika. Sploh pa te zabavljice ni umeti tistemu, kdor ne pozna zgorej navedenih spisov Levstikovih, Hicingerjevih in Bleiweisovih. Zlasti pa bralca opozarjam na Levstikov odgovor »Gospodoma nasprotnikoma«. — Spisana je ta zabavljica v naglici s svinčnikom; pozneje je Levstik ni popravljal, kakor je imel sploh navado popravljati svoje spise.

»V spomin rajnega ,Napreja’« (na 95. str.). »Naprej« je izhajal vsak vtorek in petek v Ljubljani od 2. januvarija do 22. septembra leta 1863. Tiskala ga je Egerjeva tiskarnica; odgovorni urednik, lastnik in založnik mu je bil Miroslav Vihar, dejanski urednik in najpridnejši sotrudnik pa Fr. Levstik. Ubile so ga tiskovne pravde in nekoliko tudi bojazljivost Viharjeva, kateremu je Levstik preostro pisal. Obe pravdi, kateri je bilo prebiti Viharju in tiskarju Kleinu, in v katerih jedno je bil zapleten tudi Levstik, sta opisani v »Novicah«, 1863, list 52; 1864, list 4 in 23, nekoliko tudi v »Ljubljanskem Zvonu«, 1881, na 636. str. — To parodijo je dal Levstik leta 1863. za svoje prijatelje tiskat na poseben listič.

»Čitalnica« (na 97. str.). Rokopis te pesni mi je izročil g. Edvard Hohn, kateri je zabavljico prejel od pesnika samega. Časopis «Slovenec« niso zdanje novine tega imena, ampak tako je bilo imé listu, katerega je na svetlo dajal Andrej Einspieler v Celovci od 14. januvarija 1865. do 25. aprila 1867. Levstik je v tem časopisu priobčeval jako pereče dopise soper ljubljanske prvake. — »Triglav« je bil časopis, katerega so izdavali ljubljanski rodoljubi po dvakrat na teden od leta 1865. do leta 1870. in to v nemškem jeziku. »Kadar so ,Triglav’ na noge spravljali, ni temu početju bilo hujšega nasprotnika v Ljubljani, nego li je baš Levstik bil zató, ker se mu je zdelo, da bi se z nemškim ,Triglavom’ pot zagradil političnemu dnevniku slovenskemu ...«, Levstik, v »Ljubljanskem Zvonu«, 1881, na 636.str.

»Pavliha čitateljem« (na 104. str.). Levstik je leta 1870. na Dunaji dajal na svetlo zabavljivo-šaljivi list »Pavliha«, katerega je izšlo samo sedem številk, prva dné 30. aprila, poslednja dné 31. julija 1870. V tem časopisu je Levstik od sile ostro pisal soper svoje politične nasprotnike in osobne sovražnike, a niti svojim prijateljem ni prizanašal. Iz »Pavlihe« so zajete zabavljice na straneh 103, 104, 105, 106, 107, 108, 110, dalje »Zbornica dr. Tomanu« (na 121. str.) in »Slovenska ostuda« (na 123. str.). Povod so jim dali prežalostni domači prepir med napredno in konservativno narodno stranko (»Slovenski Narod« contra »Novice«), francosko-nemška vojska in drugi javni politični in domači dogodki tistega časa. V to knjigo sem iz »Pavlihe« uvrstil iz večine samó tiste zabavljice, katere je Levstik leta 1876. sam priredil za natisek.

»Na kolodvoru« (na 104. str.). Ko se je dr. L. Toman meseca maja leta 1870. peljal na Dunaj v državni zbor, sešel se je bil na mariborskem kolodvoru z urednikom »Slovenskemu Narodu«, Antonom Tomšičem, in drugimi veljavnimi rodoljubi mariborskimi, da bi se sporazumeli in konec naredili nesrečnemu domačemu prepiru. — Glej «Slovenski Narod«, 1870, list 58, pod nadpisom »Sloga«.

Tomansko-Svetčev prepir (na 105. str.). Levstik je tista leta hudo prijemal po časopisih dr. Tomana, kateremu je očital, da je za gorenjsko železnico in za obilno svoto novcev, katero mu je dala koncesija te železnica, v državnem zboru ministru Beustu prodal svoje politično prepričanje. G. L. Svetcu, ki je bil takrat državni poslanec, Levstik ni mogel odpustiti, da je leta 1867. glasoval za dualizem in za decemberske osnovne zakone. Dandanes je vsak razumnik preverjen, da je Levstik g. Svetcu delal očitno krivico; zatorej se nadejem, da mi g. Svetec, ki je osivel v boji za svetinje našega naroda, gotovo oprosti, če sem nekoliko soper njega naperjenih verzov iz »Pavlihe« uvrstil v to knjigo.

»Molčimo!« (na 105. str.). Ta zabavljica je v ozki dotiki s prejšnjo. Snovala se je zloga med obema spornima strankama, in »Slovenski Narod« je zató pomirljiveje pisal. Zaradi tega ta list tudi ni opisal cirkniškega tabora in stvarij, ki so se godile na tem taboru. — Podravski prijatelj je «Slovenski Narod«, ki je takrat izhajal v Mariboru ob Dravi.

»Mrtvej žabi« (na 110. str.). To zabavljico je pesnik naperil soper sentimentalne mlade pesnike slovenske. Rokopisni dodatek Levstikov pravi, da mu je misel tej zabavljici rodila elegija »Mrtvemu hrošču« v dunajskem »Zvonu«, 1878, na 273. strani. — Suhár, -harja (na 111. str.), der Zwieback. — Izpustil sem zadnjo kitico, ker je preosobna in prepoprovita.

»Tomanu« (na 113. in 114. str.). Dr. Simon Strupi je bil v petdesetih letih sloveč živinozdravnik in voditelj živinozdravne šole na ljubljanskih Poljanah, pozneje profesor v Pragi.

»Slovanski zlog« in »En jezik« (na 114. str.). Te dve pušici sta naperjeni soper tiste pisatelje (Majer, dr. Toman, dr. Razlag), ki so hoteli v pričetku petdesetih let iz slovenščine in iz srbsko-hrvaškega jezika ustvariti nov književni jezik.

»Dober svet« in »Pevska prostost« (na 115. str.) merita na Koseskega in njegove posnemovalce.

»Izvirnost Zorjanska« (na 116. str.) se obrača soper dr. J. R. Razlaga, ki je leta 1852. in 1853. izdal jugoslavenski zabavnik »Zora«, pisan v slovensko-hrvaški mešanici.

Zabavljice na str. 118. in 119. imajo v pesnikovem rokopisu konkrete nadpise, katere sem tukaj, da ne bode zamere, zamenjal s splošnimi.

»Slovenski Pégaz« (na 118. str.). Beraški strah: Za Ambroževega županovanja (1861 — 1865) so mestni očetje ljubljanski postavili posebnega redarja, da bi v strah prijemal ljubljanske berače. Imenovali so ga »Bettelvogt«, a narod mu je vzdél priimek »Beraški strah«. To vam je bil star in suh možiček v dolgi črni suknji, z visokim ogoljenim črnim cilindrom na glavi in debelo palico v roci; čez prsi je imel privezan širok belo-zelen trak in na njem pripet mestni grb. »Beraški strah« je bil v veliko zabavo mladim porednežem, ki so se zadirali vánj, kakor vrane v sovo, a bal se ga ni nihče, najmenj pa berači; zatorej so ga kmalu odpravili.

»Strgarju« (na 119. str.). Predmet tej pušici je knjižica »Pesmi«. Zložil Líbor val Búren. Na Dunaji 1876., 16, 32. str. Založil M. Strgár, tisk oo.Mechitaristov. — Glej »Zvon«, 1876, na 304. str.

»Zbornica dr. Tomanu« (na 121. str.). Meseca junija je nameravala trgovinska in obrtna zbornica v Ljubljani dr. Tomana izvoliti v deželni zbor, a dr. Toman, takrat že bolehen, je volitev odklonil.

Izpustil sem iz te knjige precejšnje število zabavljic in pušic ter jih prihranil poznejšim rodovom, in to zategadelj, ker so nekatere očitno preostre, druge se obračajo soper živoče pisatelje in politike, in ji napósled tudi zato, ker sem knjigo sestavil za občinstvo, a ne za državnega pravdnika. Tako, mislim, izpolnil sem vsaj nekoliko željo g. prof. Marnu, katero je, opisujoč Levstika (Jezičnik, XXVIII, na 38. str.), izrekel takó: »Naj bi z ostalino ravnalo se pač razborito, narodu v slast, ranjkemu v čast!« Popolnoma mu je nisem mogel izpolniti; vender sem preverjen, da s tem, kar sem poezij vzprejel v to poglavje, nikjer nisem žalil pesnikove česti.


IX. Jéža na Parnás.


Levstik je to satiro na naše književne razmere sam najbolje pojasnil s svojo dodatno pesnijo »List iz Olomuca« (na 250. str.). Nekatere osebe, nastopajoče v tej satiri, lehko pogodi vsak, kdor pozna naše razmere; tistim, ki v vsakem pesniku, jezdecem na Parnás, iščejo določnega moža, pa pesnik sam odgovarja:

»To Slovencem v ježi pevec je razkladal,
K znanim glavam splošna lica je vrstil.«

Veliki Groga (na 207. str.). To ni tist Veliki Groga, ki sta ga opisala Jurčič in Kersnik v svojem zgodovinskem romanu »Rokovnjači«, kar Kersnik izrecno poudarja (Jurčičevi zbrani spisi, X., na 238. str.), ampak poznejši rokovnjač tega imena. Levstikovega Velikega Groga opisujejo »Novice« (1855, na 83. str.) tako: «Iz Gorenjskega. A. Št.« Še pred desetimi leti je bilo veliko slišati od rokovnjačev. To so bili prava nadloga deželi, ki so po malem beračevali, po malem pa tudi kradli in s silo jemali. Marsikteri pošteni ženici, ki ni bila pri volji jim dati masla, špeha, jajc, plečeta ali mesenih klobas, ker druzega niso brali, je priletela kaka gorka s šteklačo po grbi. Imenitniših med rokovnjači je bilo dvanajst, ki so pravico imeli, križem mavhe nositi; če bi se bil kak manjši predrznil, mavho na križem djati, so ga dobro opokali in mu naberačeno blago vzeli. Pa nekdanji krajnski komisar g. Janez Pajk, sedanji poglavar loške okrajne, je temu počenjanju kmalu v okom prišel; nekaj jih je spravil k vojakom, nekaj v jetnišnico in delavnišnico, drugi so pomrli ali se dela lotili. Poglavar vseh rokovnjačev je pa bil Gregor Hrastnar, po domače Véliki Groga. Bil je visoke, čedne postave, enmalo podolzega obraza, snego-belih dolzih las in zmiraj po vojaško oblečen. Zdaj že do malega slep, je prihuljen hodil in se na dolgo palico opiral, da ga je bilo čudno gledati. Bil je razgovoren, dobrovoljin in srčen, ako je dovolj smrduhe pod kapo dobil.

Drugo svoje življenje je sam tako-le popisal: »Moja mati so bili v kamniški fari doma, jaz sem nezakonsk soldašk otrok, rojen leta 1761. v Ljubljani. Okoli dvajset let star pridem k vojakom, bil sem 8 let tambor pri grenadirjih, 12 let sem še kito nosil. Moji vikši so me sprvega radi imeli. Ko sem pa neki večer v Šiški predolgo ostal, sem jo napak zastavil; ko jo pa človek v mladosti napak zastavi, mu je rada zmiraj na poti. Taka se je godila tudi meni. Drugi dan sem bil kaznovan, in potem sem začel vojakom vhajati, pa vender nisem bil nikdar dolgo časa zaprt; palic in šib sem pa brez števila dobil, toda vse je bilo zastonj. Dvakrat sem bil v batalii, in sicer pri Veroni in Basani. Potem sem bil v vojski vjet in na Francosko peljan. Leta 1812. sem šel z Napoleonom nad Ruse, pa sem na Poljskem ostal. Vsega vkup sem cesarja 29 let služil,« — Ljudje pripovedujejo, da je rokovnjaški poglavar, Veliki Groga, svoje podložne v Udnem borštu nad Kranjem pod neko krivo jelko poročal, rekoč:

»In nomine patre,
Vzem’ jo na kvatre.
Če goršo dobiš,
Pa to zapustiš!«

Šesti dan tega meseca (t.j. meseca marca 1855.) je v 94. letu svoje starosti na Trsteniku umrl.

Kranjski Pajk (na 224. str.). G. Janez Pajk je bil tist čas, ko so rokovnjači najbolj presedali kmetom (1845 — 1850), okrajni komisar v Kranji in je brezozirno zasledoval in preganjal rokovnjače, za kar mu je bil narod zeló hvaležen.

Verzi, katere na 199. in 200. str. govori Vranski, so vzeti iz Cegnarjevega »Pegama in Lambergerja«. Fr. Cegnar, Pesmi, na 93. in 94. str.


X. Ljudski Glas.


Tako se je imenoval časopis, ki je po dvakrat na mesec izhajal v Ljubljani v letih 1882., 1883. in 1884. Namera mu je bila zabavljati narodnim »kadetom« (t.j. doktorjem, profesorjem, odvetnikom i.t.d.) ter osnovati neko srednjo obrtnodemokrntsko stranko, zlasti pa njegovemu izdavatelju in pozneje tudi uredniku, upokojenemu davčnemu uradniku Ferd. Suhodobniku, pomagati do kurulskega stola. Levstik in Suhodobnik sta bila dobra znanca; shajala sta se do malega vsak večer v krčmi, kjer mu je gostobesedni Suhodobnik razlagal svoje ideje, kakó bi bilo osrečiti slovenski narod, Levstik je pa ob Suhodobnikovih troških norce bril.

Récelj, Pipan, Kokolj, Stojec, Lapec, Rogal so bili sotrudniki pri »Ljudskem Glasu«, in tistemu, kdor pozna tedanje razmere, je njih prava imena lehkó pogoditi.

Plávež (na 258. str.). »Verjetne priče nam trdijo, da pravo ime Bleiweisovo je slovenski Plávež, a nemški uradniki in drugi nevedni ljudje so je izkvarili v nemški Pleiweis in Bleiweis.« Tako sem pisal v životopisu »Dr. Janez Bleiweis«, ki je natisnjen v »Slovenskih Večernicah«, XXXV, 1880. Omenjam, da sem to zvedel iz ust samega dr. Bleiweisa, ki mi je nekoč pojasnjeval, zakaj se on drugače piše, nego sta se pisala njegova dva brata.

»Kmetski prijatelj« (Der Bauernfreund, na 271. str.) se je imenoval časopis, ki je izhajal v Celji od 16. julija 1882. do konca leta 1885. Uredoval ga je dr. Eduard Glantschnigg, tiskal Janez Rakusch.

»Obrtnik« (na 285. str.) je bil strokovnjaški list, ki je v slovenskem in nemškem jeziku hodil na dan v letih 1883., 1884. (in pozneje iznova v letih 1887. in 1889.). Urednik mu je bil Matija Kunc, tiskala sta ga Klein in Kovač v Ljubljani. Tudi v tej pereči satiri na naše časnikarje in pesnike je Levstik k »znanim glavam« dodal nekoliko »splošnih lic«.


XI. Kraljedvorski rokopis.


Levstik je bogoslovec leta 1853. in 1854. raljedvorski rokopis preložil na slovenski jezik ter ga dal na svetlo pri Janezu Leonu v Celovci 1856, 12, 54 str. V to knjižico pa je vzprejel tudi pesni »Zbor« (na 363. str. tega zvezka), »Ljubušina sodba« (na 364. str.) ali tako zvani »Zelenogorski rokopis«, ki je bil »najden« leta 1818., in napósled »Pesen pod Višegradom« (na 368. str.), katero je Jožef Linda »našel« uže leta 1816. A kmalu po najdbi zadnjih treh pesnij se je pokazalo, da so podvržek in literarno sleparstvo. — Toda tudi kraljedvorski rokopis se je takoj iz početka nekaterim učenjakom zdel sumniv (tako n. pr. Dobrovskemu, Pertzu, Kopitarju), ali ko so nemški pisatelji (Feifalik, prof. M. Büdinger, Wattenbach, dr. Th. Sickel in svojim molčanjem tudi Miklošič) začeli napadati rokopis in pobijati njegovo pristnost, branili so ga dokaj srečno Čehi (prve čase Palacký in Šafarik, pozneje Josip in Hermenegild Jireček). Posebno oster je bil boj za rokopis in soper njega pristnost proti koncu petdesetih let, vender v tem literarnem boji ni bila popolnoma pobita nobena stranka. Zatorej se je po kratkem premirji proti koncu sedemdesetih let ta znamenita znanstvena vojna vnela iznova, in zdaj med Čehi samimi: rokopis sta zlasti napadala prof. A. V. Šembera in A. Vašek, branila pa poleg drugih V. Brandl in J. Mašek. Vender je rastlo število rokopisovih nasprotnikov, katerim so se pridružili Rusin Petruszeicz, Rusa Makušev in Lamanskij in Hrvat Jagič, za rokopis pa se je v tej drugi vojinski dôbi oglasil Sreznevskii in deloma tudi Krek, ki je Šemberovo knjigo »Kdo sepsal kraljedvorsky rokopis roku 1817?« ocenil v »Kresu« I. 360-363. Na kratko, a pregledno opisuje ta boj do leta 1880. knjiga »Geschichte der slavischen Literaturen von A. N . Pypin und V. D. Spasović, Leipzig, 1884, II. 2», zlasti na straneh 27-51. Ravno tako Jagič, Archiv f. slav. Philologie, IX. 336 et seqq.

Iznova je viharni literarni boj izzval l. 1886. prof. dr. T. G. Masaryk v praškem časopisu »Athenaeum«. V tem znanstvenem časopisu in nekoliko tudi v Jagičevem »Archivu» sta prof. Masaryk in prof. J. Gebauer, katerima so se pridružili še češki učenjaki prof. dr. Jaroslav Goll, prof. dr. Jos. Král, prof. dr. Avg. Seydler, prof. dr. O. Hostinský, skriptor Jos. Truhlár, prof. Jindr. Vančura, Jaroslav Vlček, dr. J. Polivka, M. Opatrný in dr. v letih 1886 - 1889 neovržljivo dokazala, da je kraljedvorski rokopis Hankov podvržek. Za to mnenje govoré tehtni palêografski, jezikovni in zgodovinski razlogi, katerih niso mogli podreti prof. dr. Kalousek, prof. Hattala, prof. Tomek, dr. J. Gregr in drugi zagovorniki kraljedvorskega rokopisa zlasti, ker so rokopisovi nasprotniki na dan spravili tudi vire, po katerih je Hanka rokopis ponaredil. Kemična analiza, ktero je naredil prof. Bělohoubek in od katere so se toliko nadejali zagovorniki pristnosti kraljedvorskega rokopisa, ni dokazala ničesa, zakaj soper tega praškega kemika se je oglasil prof. Wislicenus v Lipsiji, ki popolnoma pritrjuje Gebauerju ter pravi, da se niti 35 let stara pisava kemičnim pôtem ne da ločiti od 200 let stare, še menj pa od pisave iz 14. veka! (Athenaeum, 1887, na 74.-76. str. cf. Oblak, »Ljubljanski Zvon«, 1888, na 447. in 448. str.) Kdor se zanima za to vprašanje, najde si ogromnega znanstvenega gradiva, katero so nakopičili zgoraj navedeni češki učenjaki v časopisu »Athenaeum« (leta 1886-1889) pod naslovom »Materialy k vědeckému posouzení Rkho z RZho«, kakor tudi v dotičnih letnikih Jagičevega »Archiva« rokopisovi zagovorniki pa zlasti v »Osvěti«. Posebno pa je priporočila vredna knjiga »Poučení o padělaných rukopisích Královédvorském a Zelenohorském. Pro širší kruhy intelligence češké napsal J. Gebauer, v Praze, 1888, 8, 78 str.«

Levstikov prevod sem uvrstil v to knjigo, ker se mi zdi, da sta Kraljedvorski in Zelenogorski rokopis brez ozira na njiju pristnost že zaradi svoje literarne zgodovine zanimiva in da bode marsikdo oba rad bral že iz tega razloga. Ne smem pa zamolčati, da Levstik leta 1853., ko je prelagal rokopis, staročeškega jezika ni bil popolnoma zmožen in da je zatorej marsikatero besedo napčno poslovenil. Pozneje (leta 1876.) je prve tri pesni (na 313—327. str.) iznova preložil, pri drugih pa samo tu in tam kakšno besedo popravil. Zatorej so prve tri tukaj natisnjene po Levstikovem rokopisu, vse ostale so pa vzete iz zgoraj navedene celovške knjižice.


V Ljubljani, na sv. Nikolaja dan 1891.

Fr. Levec.

Kazalo.[uredi]

Z zvezdico * zaznamenovane poezije doslej še niso bile tiskane. — Vsem poprej že natisnjenim poezijam je pridejan vir, kje so izšle na dan. — Ležeče tiskana letnica v oklepih poméni, kedaj je dotično pesen Levstik sam priredil za natisek; letnica pod tekstom pa kaže, kedaj je pesnik dotično pesen zložil.

<poem> VI. Otročje igre v pésencah.

Črno kravo, molžo našo. — Vrtec, 1880. — (1883) Voli ženem vitoroge. — Vrtec, 1880. — (1883) Najdihojca, palček naš. — Vrtec 1880 Božič odpisuje Najdihojci. — Vrtec, 1881 Dete jezdi na koleni. — Vrtec, 1880 Vrana poje: korenjak! — Vrtec, 1880 Kadar se otrok uči držati žlico. — Vrtec, 1880. — (1883) Ležaj, ninaj, tut ujnač. — Pravda o slovenskem šestomeru, 1878 Pedenj-človek in laket-brada, kako sta se metala. — Vrtec , 1880. — (1883) Kolina. — Vrtec, 1880. — (1883) Kadar pridejo vojaki. — Vrtec, 1880. — (1883) Malo tacih mož. — Vrtec, 1880 Gosli. — Vrtec, 1880 Kadar otrok lovi luno in zvezde. — Vrtec, 1880. — (1883) Cvilimož. — Vrtec, 1880. — (1883) Psiček laje: hov, hov, hov! — Vrtec, 1880. — (1883) Otrok sedi očetu na koleni. — Vrtec, 1880 Rimska cesta. — Vrtec 1882. — (1883) Kako je v Korotani. — Vrtec, 1886. — (1886)

VII. Različne poezije.

Božičn pesen. — Pesmi, 1854. — (7. okt. 1876) Umetelnik. — Glasnik, 1858, l. — (28. sept. 1876) Žensko lice. - Mladika, 1868. — (20. sept. 1876)

*Ne boj se! 
*Grm 

Diguž. — Mladika 1868. — (1876) Pomlad i jesen. — Vodnikov spomenik, 1859. — (23. sept. 1876) Jež in lisica. — Vrtec, 1874. — (22. okt. 1876) Pes in mačka. — Vrtec, 1877 Mačka, miš in miška. — Šolski Prijatelj , 1852, Vrtec, 1882 Vrabec in konj. — Vrtec, 1883 Novemu županu. — Novice, 1864 Novoletno voščilo mestnega bobnarja Živio novo leto 1865! Voščilo za novo leto 1870 V slobo gospodi čitalničnim družabnikom

*V slavni god gospodu dr. Valentinu Zarniku 

Ljubljanski Sokol. — Pavliha, 1870

*Nadgrobni kamen. — (14. okt. 1876) 
*Nadgrobni nadpisi 

Uganke. I., II., III. — Vrtec, 1875, 1880

*Vremenski prerok Pogodnik 

Lesnike. — Zvon, 1870. — (10. febr. 1876)

VIII. Zabavljice in pušice.

*Ob smrti slovenskih časnikov 
*Roman 
*Svetemu Eliji
*Slovensko slovstvo 

Skrilovska modrost. — Slovenski Narod 1879. — (1879)

*Hicingerjeva novoletna noč 1860 

V spomin rajnega »Napreja« 

*Čitalnica. Narodna pesen 

Žežnjalo. — Pavliha, 1870. — (1876) Pavliha čitateljem. — Pavliha, 1870. — (1. okt. 1876) Na kolodvoru. — Pavliha, 1870 Molčimo! — Pavliha, 1870 O zdanjem času. — Pavliha, 1870 Francosko-pruska vojska. — Pavliha, 1870 Slovenska zloga. — Pavliha, 1870. — (1. okt. 1876)

*Mrtvej žabi. Solznodolska pesen 

Resnica. — Pesmi, 1854 Tomanu 1, 2, 3. — Pesmi, 1854 Slovanski zlog. — Pesmi, 1854 En jezik. — Pesmi, 1854 Dober svèt. — Pesmi 1854 Pevska prostost. — Pesmi, 1854 Svarjenje. — Pesmi, 1854 Izvirnost Zorjanska. — Pesmi, 1854 (1861) Slovenska kritika. — Pesmi, 1854

*Homer Koseskega 
*Ren 
*Prepisovalcu 
*Beraštvo 
*Slovenski Pegaz 
*Mlademu pesniku 

Strgarju. — Slovenski Narod, 1876. - (9. okt. 1876)

*Polemiku (1878) 
*Zgodovina iz Kopra (1881) 
*Domišljavemu prvaku 
*Εφη αύτός

Zbornica dr. Tomanu. — Pavliha 1870

*Bona opera  
*Gnus 
*Kdo je srečen? 
*Terusu 

Slovenska ostuda. - Pavliha, 1870. — (1. okt. 1876)

*Slovenci 
*Uk — (19. sept. 1876) 

IX. Ježa na Parnas.

Ježa na Parnas. — Pesmi, 1854

*List iz Olomuca 

X. Ljudski Glas.

*Ljudski Glas (1884) 

XI. Kraljedvorski rokopis.

Kraljedvorski rokopis Tolmač

Tiskovni popravki:

Na 46. str. v zadnji vrsti od spodaj beri slovenski namesto slevenskí Na 152. str. v 12. vrsti od zgoraj beri povzdignejo namesto povzdigneje Na 166. str. v 8. vrsti od spodaj beri blagóst namesto blagsót.