Kralj vseh vran in gavranov

Siromak je oral s kravicami na njivi. Okrog njega so letale črne vrane in iskale živeža. Lačne smo, prijatelj, se oglasi ena izmed njih. Pa jejte, ako ste lačne; jaz vam ne branim, jim odgovori siromak, ki je dobro vedel, kako hudo je biti lačen. Vse smo že pojedle, kar je za naš kljun, a vendar smo še zmeraj lačne. Daj nam svoji kravici, naš kralj ti bo dobro po­plačal. No, če ste res tako hudo lačne, pa pojejte v imenu bož­jem eno kravico, jo bom že kako utrpel. Ena naj pa meni ostane. Pri tem je ostalo. Z glasnim krakrakrakanjem sede cela jata vran na ubogo kravico, jo kljuje in mrcvari, da kmalu ne ostane drugega kot nekaj do golega obranih kosti. Siromaku se je dobro zdelo, ko je gledal, s kako slastjo obirajo sestradane vrane kravico. Ko so pa vrane že odletele, se spomni na dom in ženo, in nič kaj prijetno mu ni bilo pri srcu. Komaj si je upal domov in stopil je na dvorišče lepo tiho, da ga ne bi žena opazila. Pa se ji le ni mogel izmuzniti. — Kje pa imaš še drugo kravo? ga vpraša žena. — Vranam sem jo dal. — A tako, vranam si jo dal, tepec! Čakaj, bom že posvetila tvoji neumni betici. Žena zagrabi metlo, da bi možu vtepla pamet. Siromak je pa ne čaka, ampak jo pobriše z doma in gre po svetu. Za vasjo sedi na stari vrbi vrana in gleda potrtega siromaka. — Kra, kra, prijateljček naš! se oglasi vrana. Kam pa tako žalosten? — Po svetu, če me prej ne dohiti žena. — Čemerna je zavoljo krave, vem, a ti se nikar ne boj. Ne bo prišla za teboj, doma te bo čakala. Ti pa ne pojdi domov, ampak kar naprej tja, kamor letijo vrane proti večeru. Vse drugo že izveš o pravem času. Siromak si vse dobro zapomni in potuje dalje. Sedmi dan pride do velikanske črede samih krav. Čigave so te krave? vpraša pastirja. Naš gospod je kralj vseh vran in gavranov. — No, potem sem pa na pravem potu, si misli siromak in nadaljuje pot. Čez sedem dni in čez sedem noči pride do velike črede konj. Čigavi so ti lepi konji, vpraša pastirja. NaŠ gospod je kralj vseh vran in gavranov. — Na pravem potu sem, si zopet misli siromak in gre dalje. In spet je sedemkrat zašlo sonce, ko pride do zlatega gradu in v gradu do samega kralja vseh vran in gavranov. — Koga iščeš, prijatelj, ga vpraša kralj. H kralju vseh vran in gavranov so me napotili, gospod. Pa ne vem, sem li prav prišel ali ne. Prav si prišel, prav. Jaz sem kralj vseh vran in ga­vranov. Tvojim podložnim sem dal kravico. Lačni so bili. Pa so rekli, naj se zglasim pri tebi, da mi jo plačaš. — Aha, ti si tisti siromak, se razveseli kralj. Že vem, kako je bilo. Tri dni ostaneš moj gost, potem mi pa poveš, česa si želiš. Kralj ukaže svojim služabnikom, naj siromaku dobro po­strežejo ter naj mu dajo jesti in piti česarkoli in kolikorkoli si poželi. Siromak je prvi dan jedel, drugi dan pil, tretji dan pa noč in dan spal. Zadnjo noč se mu je pa tako sanjalo, da naj ne prosi ničesar drugega, kakor za mali možnarček, katerega nosi kralj zmeraj pri sebi v žepku. Četrtega dne se oglasi siromak navsezgodaj pri kralju. No, koliko krav si želiš? Prav nobene. Saj bi jih ne mogel spraviti tako daleč domov. Dam ti konj, kolikor hočeš. Moji konji so hitri in vzdrže pot do tvojega doma. Nimam ne krme ne ovsa za konje, o kralj. Izvoli si denarja, zlatega ali srebrnega. Dam ti, kolikor hoces. Ljudje bi rekli, da sem oropal bogatina, če bi se siromak vrnil s tolikim denarjem. Še v ječo bi me vrgli. Torej nočeš ne enega ne drugega, kar ti jaz ponujam. Zdaj pa povej sam, kaj bi rad! Tako se mi je sanjalo, o kralj, da nosiš ti v žepku majhen možnarček. Tistega mi daj, pa bom poplačan. Kralj se silno začudi tej siromakovi želji. Na vse načine ga pregovarja in mu ponuja vse mogoče druge stvari. Toda si­romak se ne da pregovoriti ne preprositi, ampak ostane pri možnarčku. — Torej dobro, pravi slednjič kralj vseh vran in ga vranov. Dam ti možnarček, ker nočeš ničesar drugega. Ampak pazi nanj, zelo pazi. Kajti, če ti ga kdo vzame, potem boš prav tak siromak, kakršen si bil doslej. Siromak spravi možnarček v žep, se kralju lepo zahvali za postrežbo ter se napoti proti domu. Kra, kra, prijateljček! Kje je tvoj možnarček? se spet oglasi s prve vrbe tista vrana, ki ga je napotila h kralju. V žep sem ga skril. Pazi nanj! Če te bo kdo zanj poprosil in mu ga boš dal, te bo sreča zapustila. Komaj vrana to izgovori in odleti, že pride siromaku po cesti nasproti popotnik z velikim batom v roki. Pozdravita se, kakor se spodobi, ter drug drugemu povesta, kam sta namenjena. — Ti, pravi človek z dolgim batom, jaz bi pa menjal s tvo­jim možnarčkom. Dam ti zanj svoj bat. Ta bat je namreč takšen, da vsakega namlati, če mu reče gospodar: Udri, batek! Dajva, menjajva! — Če je tako, dobro. Jaz ti dam možnarček za bat. Res menjata. Tvoj možnarček je več vreden kakor sedem takih batov, pravi popotnik* in si ogleduje možnarček. Tvoj možnarček ima namreč tako moč, da mi da jesti, piti, denarja, sreče, sploh vsega, česar si poželim, ako mu zapovem. Dobro, da si mi še o pravem času to povedal. Torej: Udri, batek! In bat začne mlatiti po tistem sleparskem popotniku, daje kar cvilil. Bil gaje tako dolgo, dokler ni siromaku vrnil možnarčka. Potem siromak nadaljuje pot ter pride srečno domov. Doma ga vsi sprašujejo, kod je hodil in kaj je delal toliko časa. On jim pa ničesar ne odgovori, temveč sede za mizo in ukaže možnarčku: — Gosposke hrane nam daj, ljubi možnarček. Komaj to izgovori, se že pogrne miza z belim prtom in razpostavijo se beli krožniki z juho, pečenko in gibanicami, da je bilo prava slast vse to gledati, kaj šele jesti. — No, piti in jesti že bo, si misli siromak. Ali kaj bo s hišico? Premajhna in preubožna je za tako gosposko hrano. Pa komaj mu pride to na misel, že se uborna hišica spre­meni v velik gosposki grad. — Piti, jesti in lepo hišo že imamo, si spet misli siromak. Samo godcev nam še manjka. Pa se oglasijo v drugi sobi godci in zagodejo, da je veselje. — Zdaj pa povabite vse moje dobre sosede! Pili in jedli in veselili se bomo toliko časa, dokler ne izve sam turški kralj, kako dobro se nam godi. No, še tako dolgo ni bilo treba čakati, kakor si je mislil siromak, in že pride pismo z rdečim pečatom. V pismu piše turški kralj, naj mu siromak vrne čudodelni možnarček, ker mu je bil pred leti ukraden. — Kar sam pridi ponj, ako je res tvoj! Tako je odpisal siromak turškemu kralju. In res: kmalu pride turški kralj. Pa ne sam, ampak z vso svojo vojsko. Sosedje, ki so se gostili pri siromaku, se strašno prestrašijo. Žal jim je bilo za lepo in dobro življenje. — Kar jejte in pijte, prijatelji, jih potolaži gospodar. S temi Turki že sam opravim. Pa gre in vzame bat, ter pravi: Udri, batek! Bat plane nad Turke in mlati vse povprek. Pred nobeno puško se ne ustavi, nobene krive sablje se ne ustraši, ampak bije vsakogar, kogar doseže, pa naj si je preprost vojak ali pa visok general. No, in kako je bilo potem? Kdor je tako radoveden, naj si pa sam naprej izmišljuje.