Kralj Vrba

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Kristus in sveti Peter sta prišla v hišo siromaka čevljarja. - Zakrpaj nama čevlje, zaprosi sveti Peter. - Daj nama prenočišče za eno noč, pristavi Krstus. No, siromak čevljar zakrpa čevlje, da jima večerjo in ju prenoči. Zjutraj ga revna popotnika vprašata, koliko sta mu dolžna. - Le pojdita v božjem imenu, pravi siromak čevljar. Kaj bi plačevala, ko sta pa še večja reveža kot jaz. Komaj prideta iz vasi, pravi Kristus svetemu Petru: - Ti, Peter! Mene greje v hrbet. Poglej, poglej, kaj se godi za nama. Peter se ozre in vidi, da je hiša siromaka čevljarja vsa v plamenu. Dosti pepela pa nekaj ognja, to je bilo vse premoženje čevljarja siromaka. - Moj bog, kaj bo pa sedaj, je tarnala čevljarjeva žena. - Bo, kakor je božja volja, ji odgovarja čevljar. Samo to vem, da sedaj ne moremo več ostati tu, temveč moramo po svetu. In res se napotijo po svetu. Mati nosi hčerko, oče pa sinka. Pa pridejo do velike reke. - Kako pridemo preko te velike vode? vprašuje žena. - Glejta, tam je ribičeva kočica. Pojdita tja, pa ga prosita, da nas spravi na ono stran, pravi mož. Žena gre s hčerko do ribiča in ga prosi. Ribiču se smili uboga žena, a ji ne more pomagati, ker ima pokvarjen čoln. Potopili bi se. Siromaku čevljarju pa to ni bilo všeč. Hotel je na vsak način čez reko. Zato poprosi ribiča, da mu posodi vsaj desko, na kateri se bo sam prepeljal. Ribič privoli. Siromak čevljar sili ženo in otroka, da naj gredo na desko. Žena si ne upa in tudi otrokoma ne pusti. Ves čemeren odloži siromak čevljar svoje breme in se srečno prepelje na drugi breg. Potem pa gre dalje in se niti ne zmeni več za ženo in otroka. - Mož te je zapustil, pravi ribič ženi. Kaj boš začela? Najbolje je, da greš služit. Otroka pa vzamem jaz za svoja, ker sva z ženo brez otrok. - Moj bog, toži žena, kako bom prestala brez otrok in brez moža. Nazadnje pa sama uvidi, da je najbolje tako. Zato pusti otroka ribiču, sama pa odide služit k nekemu bogatinu v tretjo vas. Siromak čevljar pa hodi naprej in naprej. Bogve, kako dolgo je že hodil, ko pride slednjič do velikega mesta, kjer je bila zbrana številna gospoda in velika množica ljudstva. Ravnokar so volili novega kralja. - Joj, kako bi prišel jaz, siromak čevljar, bližje tele gospode, da bi si jo ogledal, si misli. Pa se prerije skozi množico in pride res prav do gospode. Ker pa je bil slabo oblečen in se je bal, da ga bodo služabniki nagnali, je naglo smuknil v votlo vrbo, ki je stala ondi. Iz vrbe je opazoval, kaj se godi. Velikaši se med seboj pregovarjajo. Vsak bi bil namreč rad kralj. Zato se na morejo odločiti, koga bi izvolili. No, slednjič se pa le sporazumejo, in sicer za takole volitev: krono vržejo v zrak in na kogar pade, tisti naj bo kralj. Pa volijo in vržejo krono v zrak. Krona se v zraku trikrat zavrti, potem pa se spusti na – staro votlo vrbo. - Kaj, vrba bo naš kralj? se spogledujejo velikaši. To pa vendar ni mogoče! Vrzite krono še enkrat. Pa vzamejo krono z vrbe ter jo spet vržejo v zrak. Krona spet prileti na vrbo. Pa poskusijo še v tretje. In tudi tretjič se krona ustavi na vrbi. - To je božja volja, pravijo vsi navzoči. Pa naj bo vrba naš kralj! Ampak tu je ne moremo pustiti. Prenesli jo bomo v kraljevsko palačo. Zato jo moramo posekati. Pa primejo sekire, da bi vrbo posekali. Takrat pa zleze iz vrbe, ves umazan in raztrgan –siromak čevljar. - Joj, človek je bil v vrbi, se začudijo vsi. Odločeno je! On bo naš kralj! Tako so dobili siromaka čevljarja za kralja. Pa kralj mora imeti tudi kraljico. Kje naj jo dobi? - Oženi naj se! je želja vseh ljudi. - Dobro! Se pa oženim, pravi novi kralj. Preden pa to storim, zahtevam, da pride do mene vsaka ženska mojega kraljestva, da si bom lahko pravo izbral. In res so dan za dnem prihajale ženske h kralju. Vse so prišle: lepe, grde, stare, mlade, bogate in siromašne. Toda tiste, ki jo je iskal čevljar in kralj – namreč njegove prave žene, ni bilo med njimi. Kaj sedaj? - Poznam ženo, katere še ni bilo k meni. Iščite jo po vsem kraljestvu, se je oglasil kraljev ukaz. Pa so jo iskali na vse možne načine. Celo po šolah so izpraševali otroke, če vedo za žensko, ki še ni bila pred kraljem. Šolarji pa so slišali, da služi pri bogatem kmetu taka ženska, ki se še ni odzvala kraljevem ukazu. Pa pošlje učitelj ribčeva otroka po tisto žensko. - Ali ste vi že bili pri kralju? vpraša ženo, ko sta se otroka z njo vrnila. - Ne, nisem bila. - Ne poznate njegovega ukaza? - Poznam ga. - Pa zakaj ga ne ubogate? - Jaz sem že imela svojega moža. A ker ga nisem dovolj spoštovala, me je zapustil. Drugega moža pa nočem, pa čeprav je sam kralj. - Pred kralja pa le morate iti. - Če ni drugače, pa pojdem. Za moža pa ga ne vzamem, če bi me tudi on hotel. In spremijo ženo do kralja. Kralj jo takoj prepozna in tudi ona njega. Objameta se in poljubita pred vsemi dvorjaniki. - To je moja žena in vaša kraljica, pravi kralj ves srečen. Kralj Vrba je seveda vzel svoja dva otroka od ribiča k sebi na dvor; ribiča pa je bogato nagradil. Vladal je dolgo vrsto let v srečo vsemu kraljestvu. Še po njegovi smrti se je ljudstvo dolgo spominjalo srečnih let, ko je vladal kralj Vrba.