Kralj Miroljub

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kralj Miroljub
Josip Brinar
Spisano: Aleksandra Muhič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1. Kralj Miroljub.

Svoje dni je živel v temnem gozdu mogočen lev, Miroljub po imenu. Bil je kralj vsem živalim, ki jim je vladal prav po očetovsko. Ker je hotel biti vsem podložnikom enako dober in pravičen, zato je razglasil po svojem kraljestvu novo postavo, ki je vele¬vala, da morajo odsihdob vse živali živeti mirno in složno. Kakor daleč se jc razprostiral gozd in še na okoli črez devet hribov in devet dolin, nikjer se ni smela prelivati kri. nikomur se nt smel po nedolžnem skriviti las. Kdor bi prelomil to postavo, tega bi za vedno izgnali iz gozda v puščavo, ali ga pa celo obsodili na smrt. Kralj je sve¬čano prisegel, da hoče strogo izvrševati novo postavo, vse druge živali pa so se zarekle, da se bodo do pičice držale kraljeve zapovedi. Velikaši in visokorodni baroni in grofje so seveda sprva nekoliko godrnjali; prav nič jim ni ugajala ta nova določba. Pa ker so se bali, da bi razjezili mogočnega kralja, so naposled vendarle tudi prisegli. Kaj čuda torej, da je zavladalo nepopisno veselje med drobljanoi in slabotneži, ki niso bili doslej nikdar varni pred močnejšimi krvoločniki. Kralj Miroljub je vladat modro in pravično; neiz¬prosno jc preganjal neposlušneže in zakrknjene krvoloke. Zato so ga pa tudi ljubili podložniki sirom temnega gozda in nedoglednih poljan, osobito seveda najmanjši in naj-slabotnejši. Ti srečni časi so brzo potekali; na enkrat pa je obšla kralja Miroljuba čemernost; dobra volja in zado-voljnost sla izginili s kraljevega lica, ki se jc nenadoma stemnilo kakor hudo vreme. Kakor pereč ogenj ga je jelo žgat po lobanji, po možganih pa mu je vrtalo kakor z ža¬rečim svedrom. A ko mu je bilo naposled malce odleglo, se ga je polotila mrtvična utrujenost, ki je v njej preždel ure in ure, neprenehoma godrnjaje in momljaje. Nobena izmed živali) — razen ene same — ni vedela pravega vzroka kraljevi bolezni; pa tudi nikakšno zdravilo ni pomagalo ne trohice. Njegovi prijatelji in dvorjaniki so se sicer trudili na vse pretege, da bi razvedrili otožnega kralja, toda bilo je vse bob ob steno. Niti sladkomile besede, s kate¬rimi je tolažila mogočnega bolnika kraljica Krunoslava, niso imele uspeha; njegova otožnost in vrtoglavost je rastla od dne do dne. A mogočnim živalim je bila kraljeva bolezen prav po godu; krvoločnost in zvijača je zopet zavladala v gozdu. Manjše in slabotne živali niso mogle potoževati svojega gorja pred kraljevim prestolom, zakaj nihče se ni smel nepoklican pokazati levu pred obličje, odkar je obšla vla¬darja cemernost in pobitost tatovom in roparjem med živalim je pognalo zdaj njih rokovnjaštvo vidoma v klanje; in prav vsled tega so si tudi ravno najhujši rokomalharji in zaplotniki potihoma želeli, da bi oboleli kralj le še dolgo, dolgo ne okreval. Najpredrznejša tatica med vsemi živalmi pa je bila lisica, po imenu Zvitorepka; davila in ropala je po dnevi in po noči, in ako ni bila s silo kos svojim sovražnikom, prekanjevala jih je s spletkami in z zvijačo.