Kralj Matjaž in Alenčica

Igra za lutke

OSEBE:

KRALJ MA TJAŽ ALENKA GLASNIK SIGISMUND BOBNAR TURKI

KONJ SVIT KOVAČ

I.

Glasnik prihaja pred grad. Grad je v temi. Pozneje se počasi razsvetli.

GLASNIK trobenta: Kralj Matjaž, če spis, te prosim, da se zbudiš. Če bediš, te prosim, da odgovoriš. Če odgovoriš, te prosim, da se v vojaka preleviš. Trobenta. Spi, bi dejal. Bomo pa se glasneje, se hrupneje trobentali, tako bomo trobili, da bomo stolp razvalili, ker sila je velika, je velika, dika, slika, kaj se rima na velika? Pika. Trobimo! Trobi.

MATJAŽ: Kdo me budi iz poročne noči. Katera nesnaga trobi, za vraga? Nehaj, trobentar, ne delaj mi hrupa kakor polentar!

GLASNIK: Kralj Matjaž, tvoj kraljevski brat kralj Ladislav me je po tebe čez drn in strn poslal. Trobi. MATJAZ: Tise. Pššt.

GLASNIK: Čez drn in strn poslal, tako sem divjal, da čisto sem črn.

MATJAŽ: Pššt, da se kraljica Alenka ne zbudi. Kaj si rekel?

GLASNIK: Hitro sem jahal, jo mahal, čez hribe, doline, čez, čez, čez, fej, ne najdem rime. Bom raje zatrobil. To mi gre bolje od ust. Nastavi trobento na usta.

MATJAŽ: Nikar! Že enkrat sem te posvaril, da mi ne zbujaj kraljice.

GLASNIK: Če pa ne najdem rime.

MATJAŽ: Saj je vseeno. Povej, kaj hočeš.

GLASNIK: Kralj Ladislav me je po tebe poslal, ker so z Vzhoda, je že taka usoda (slaba rima, ampak v sili glasnik tudi slabo rima pove), pridivjali Tatari, vse poteptali, vasi razdejali, nam cerkve požgali, trate pomendarli, polovili, pobili, v sužnost odgnali... ali... ali, grdo se držali, bliskali s kindžali ali, ali ali ali! Raje bi zatrobil. Trobi.

MATJAŽ: Nikar! Nehaj. Ukazujem, da nehaš, drugače izpra¬šim ti hlače.

GLASNIK neha trobiti.

ALENKA iz prostora za Matjažem: Zebe. Zapri okno. Zebe.

MATJAŽ: Na, pa imaš. Ali ti nisem pravil?

GLASNIK: Če pa ne najdem rime.

MATJAŽ: Povej na kratko, odločno, zgoščeno, nič zasoljeno, po kaj si poslan.

GLASNIK: Brez rime? Saj bom ob obrt. In to bo moja smrt.

MATJAŽ: Povej, kakor ves in znaš, samo ne trobi več nikar, drugače bo vihar.

GLASNIK: Vihar - nikar. Perfektna rima. Si jo lahko zapišem?

MATJAŽ: Ti je Ladislav kakšno pismo dal?

GLASNIK: Pismo? Seveda, pismo, tega pozabili nismo. (To je edina rima na pismo: nismo.)

MATJAŽ: Daj mi ga pri priči, drugače te pretipljejo biriči.

GLASNIK: 0 to pa raje ne. Tukaj je to pismo.

MATJAŽ bere pismo.

GLASNIK: Katera rima je že bila tista čista rima. Tista čista, ne tista, aja: Vihar-gospodar, ne, ne ta, drvar, ta tudi ne, orožar, brodar, ne, komar, fej, čevljar, neumnosti, smolar, bedarija. Vprašal ga bom, pa naj bo, kar hoče. Kralj Matjaž, kaj se že tako perfektno rima na vihar?

MATJAŽ: Nikar s temi neumnostmi.

GLASNIK: Saj res: vihar-nikar. Prisrčna hvala, kralj.

MATJAŽ klice: Hej vi, zaspanci: orožarji, konjarji, hlevarji, suličarji, ščitonosci, konjeniki, pokonci! Vstanite, brž, pri priči! Sedlajte konje, čistite orožje. Gremo, gremo, na boj krvavi gremo! Hrup, žvenketanje orožja, konjsko hrzanje.

ALENKA na oknu za Matjažem: Še dobro nisem poročnega venca snela z glave. 5e dobro nisem te, Matjaž, objela, se dobro nisva zglavnika pogrela, že me zapuščaš, Matjaž, pa na krvavo vojsko se ravnaš, Matjaž.

MATJAŽ: Naj zapustim prijatelja v nesreči? Mar naj se čisto pomehkužim v sreči?

ALENKA: Mar nisem prvi tvoj prijatelj jaz?

MATJAŽ: Si moj prijatelj, moj kraljevski si okras.

ALENKA: Kdo me bo varoval, ko te ne bo?

MATJAŽ: Zapustil ti bom Svita.

ALENKA: Kako me bo varoval tv oj Svit?

MATJAŽ: Moj Svit se ni bil nikoli osedlan.

ALENKA: Še slabše. Kaj bom z neukročenim konjem?

MATJAŽ: Moj Svit je pametnejši od tisoč turskih konjenikov. ALENKA: Kako mi bo njegova pamet pomagala, to mi povej. MATJAŽ: Zna govoriti po človeško, dirja kot blisk, vidi stvari, ki jih noben človek ne zagleda.

ALENKA: In? Kaj naj počnem z njegovim dirjanjem pa govor¬jenjem po človeško? Naj se pogovarjam z njim, kadar mi bo dolgčas po tebi?

MATJAŽ: Če se ti zgodi nesreča, mi pride Svit povedat na Poljsko.

ALENKA: Ponoči turski konjeniki čez Donavo bredejo in vse noči iz mraka oprezujejo. Dekleta in žene plenijo, jih v črno Turčijo vodijo. Matjaž, obroč, ki stiska me okrog srca, ta pravi mi, da se to pot zame slabo konca. Pa vendar, srčno se bojuj in kmalu se povrni k meni. Adijo, lepi vitez, ne pozabi na prstan, ki sem ti ga dala, z njim sem te v ljubezen zakovala.

MATJAZ: Usoda viteza je taka, da zena ga veliko sama čaka. Zdrava ostani, Alenčica, moj zaklad, zaklenjen v moj kraljevski grad. Na konje zdaj, junaki. Zastavo bojno vzdignimo, vojščaki.

Matjaž in njegova vojska odjaha. Bobni in trobente.

SVIT:

Ko bi vsi konji tega sveta

na svetu kakšno besedo imeli,

potlej bi nikdar doma ne čepeli,

kadar trobenta na boj zaigra.

Ko bi vsi konji tega sveta

na svetu vsaj malo besede imeli,

potlej bi zmeraj po svetu drveli,

kolikor konjska brzina nam da.

Ko bojo vsi konji tega sveta

dosegli nazadnje konjske pravice,

bojo sam! maščevali krivice,

a gospodar bo na varnem doma.

Pa je že taka, da jaz bom doma,

ko sem že vohal zelene daljave,

ko sem že čutil pod nogo širjave,

ah, ko hoteli bi konji sveta.

II.

Matjažev tabor na bojnem polju. Matjaž pride iz šotora. Sel kralja Ladislava, vitez Sigismund, nastopi.

SIGISMUND: Kralj Ladislav se kralju Matjažu zahvaljuje, ker kralj Matjaž v krvavih bojih Tatare zmaguje. Kralj Ladislav se kralju Matjažu priporoča in mu za dan današnji priporoča in mu za dan današnji naroča:

SVIT pridirja.

SIGISMUND: Kralj Matjaž naj zbere svoje sile.

SVIT stopi med Matjaža in Sigismunda.

SIGISMUND: Naj zbere svoje sile na vrhu Konjskega griča. Kaj je konjiček, bi piškot?

SVIT: Glej, glej, piškot ponuja mi železni trot.

SIGISMUND: Ne zameri visokost, ali naj odpodim to kljuse?

SVIT: Kljuse mi je rekel. Najbrž mu diši kopito moje zadnje desne noge.

MATJAŽ: Ti konjiči podivjani, vsepovsod jih najdeš. Kje so hlapci, da poskrbijo za konja? Hlapci! Ta je pa že prehuda: konj v prostorih za kralje in viteze! Hlapci, ali bo kaj?

SVIT: Jaz sem svoboden konj. Jaz sem konj brez hlapcev trapcev.

MATJAŽ: Glej, glej, saj zna celo po človeško rezgetati.

SVIT: Pa ne samo rezgetati.

MATJAŽ: 0 se pogovarjati se zna.

SVIT: Tudi misliti znam, čeprav po konjsko.

MATJAŽ: Konjiček, res si pameten, ampak nam se mudi v bitko. Zato nas ne zadržuj, pojdi raje po svojih potih.

SVIT: Bojim se, Matjaž, da se tebi strašno mudi, ampak ne v tvojo bitko.

SIGISMUND: Kot sem rekel, razpostaviti sile na vrhu konj¬skega repa.

SVIT: Kar poduhaj žimo konjskega repa, junak.

SIGISMUND: Ne zameri, visokost, ampak kljuse mi zakriva tvoje obličje. Tako se moram pogovarjati na neolikan način. In povrhu tega me je kljuse ošvrknilo z repom po levem licu in čez desno oko. Au, spet me je!

MATJAŽ: Konjiček, bodi priden in pameten konj in pojdi po svojih potih, drugače bomo preskusili bič na tvoji kozi.

SVIT: Bič na kozi, ki se ni občutila biča? Sramota, kako se tukaj ravna z mano. Če bi to slišal moj gospodar, bi se močno razjezil, se bojim.

MA TJAŽ: Kdo pa je tvoj gospodar, razvajenček?

SVIT: Moj gospodar je kralj in nepremagljivi junak, ki mi je vsak dan v desni roki prinesel zlato pšenico, v levi sončno rebulico. Moj gospodar je konjski prijatelj, ki me je naučil govoriti prvo besedo. Moj gospodar, tega mi je zal, me se ni nikoli osedlal. Moj gospodar je kralj, ki mi je zaupal v varstvo kraljico Alenko.

MATJAŽ: Saj to si ti, potepinski Svit. Zakaj se potikaš po svetu, namesto da bi bil pri Alenki in z njo prešteval zlate rumene in z njo varval gradove zidane?

SVIT: Zakaj se ti potikaš po svetu? Zakaj ti nisi varoval gradove zidane, zakaj ti nisi prešteval z Alenko zlate rumene?

MATJAŽ: Domov se mi vrni, Svit. Hitro se mi vrni domov. Pozdravi mi Alenčico, kraljico mojo ljubljeno.

SVIT: Kar sam jo pojdi pozdravit. Pa ne domov, ampak na Turško.

MATJAŽ: Kaj spet rezgetavaš, Svit? Ne skušaj, Svit, se ti z menoj.

SVIT: Kaj rezgetavaš, a? Če skušam, kralj, se jaz s tebo, život mi vzemi in glavo.

MATJAŽ: Ne pleteniči. Povej, kar imaš povedati. Povej, kat se kraljevemu slu spodobi.

SVIT: Turčini so prijahali. Alenčko tebi vplenili.

MATJAŽ: Turki, kaj? Pripeljite turskega krojača. Naj mi prinese turško haljo do peta in turško sabljo z rdečim trakom. Hitro!

SIGISMUND: Zakaj potrebuješ vse to, visokost? Kat rečeno, zberi svoje sile na griču konjskega repa. . .

MATJAŽ: Hitro, sem dejal. Hitro kat gram in blisk in piš, sem dejal, ali si se tu? Sigismund odide. Jaz pa zajaham Svita brzega. Ta me ponese skoz mejo doli ogrsko, da pesek in ogenj se kadi, tja dol v Turčijo globoko. V treh dneh s kraljico vplenjeno, iz turških rok spet rešeno, se vrnil bom domov.

III.

Na turškem trgu. Sredi trga drevo. Pod drevesom miza. S trga pelje strma ulica, ki se končuje s sultanovo palačo. Po njej prihaja Turek z bobnom. Boben se sliši prej, preden bobnarja zagledamo. Bobnar se približuje, bobna in poje.

BOBNAR:

Po ukazu sultana suličastega srditega,

krotilca konjskega, borilca srboritega,

lastnika zgornje dežele in spodnje dežele,

lastnika mnogih palač in hlač hlamudrač,

bambrbam, bambrbam,

na znanje vam dam,

da po ukazu sultana sabljastega slavnega,

lasatega, brkatega, najbolj postavnega,

pod soncem edinega, neumrljivega, neuničljivega,

najbolj ostrookega, najbolj hitrookega, najbolj živega,

bambrbam, bambrbam,

na znanje vam dam,

da danes proslavljamo proslavo

s plesom in turško kavo,

z jedačo in tudi pijačo,

na trgu pred slavno palačo,

da danes pod lipo slavimo

sultana slavnega, se v ples zavrtimo

vsi Turki in Turkinje naše,

vojščaki in begi in paše,

in da bo proslava slavna zares,

tam z okna palače,

obešene bojo sultanske hlače

hlamudrače in novi sultanov fes,

bambrbam, bambrbam.

Medtem ko bobna, prihajajo Turki in Turkinje. Turška godba zaigra. Turški par zapleše okoli lipe. Za mizo posedejo Turki. Ko ples poneha, pogovor med Turki.

MLAJŠI TUREK: Si že videl mojega konja?

STAREJŠI TUREK: Ne, kakšne pasme je?

MLAJŠI TUREK: Arabske. Čistokrven arabec je.

STAREJŠI TUREK: Arabec, praviš? Dandanes čistokrvni arabci niso več čistokrvni.

MLAJŠI TUREK: Kako to misliš, boter?

STAREJŠI TUREK: V mojih časih bi moral videti čistokrvnega arabca: dlaka kot svila, noge tenke kot struna, oči bistre kot gorsko jezero.

MLAJŠI TUREK: Tudi moj je natanko tak: dlaka kot svila, noge tenke kot pri srni, oči bistre kot solza.

STAREJŠI TUREK: Pa je pripraven za ježo? Pa teče?

MLAJŠI TUREK: Dirja. Dirja kot veter.

STAREJŠI TUREK: V mojih časih so čistokrvni arabci tekli kot blisk. Kot blisk, sem dejal. Danes pa nadloge, kljuseta. Prihaja Matjaž preoblečen v Turka. Jaha okrog lipe.

MLAJŠI TUREK: Kaj pa tale konj, boter? Kaj sodiš o njem?

STAREJŠI TUREK: Ni tak kot v mojih časih. Okoren je. Pravi vozataj.

Matjaž prihaja okoli mize. Konj se vzpne na zadnje noge, pobrca s sprednjimi nogami nad mizo.

MLAJŠI TUREK: Si ga videl?

STAREJŠI TUREK: Zgornji tretji zob nima prave slonokoščene beline.

Matjaž razjaha.

STAREJŠI TUREK: Mir s tabo, tujec.

MATJAŽ: Salem aleikum, brat.

STAREJŠI TUREK: Od kod prihajaš, tujec?

MATJAŽ: Od daleč. Donavo sem prebredel davi. Konju se še niso posušile noge od vode.

STAREJŠI TUREK: Hiter konj. Ampak ne tak kot v mojih časih. Kaj bi hotel, tujec?

MATJAŽ: Bratje, brž povejte mi, kako plesi so dragi?

STAREJŠI TUREK: So po belem zlatu in po rumenem zlatu. Če pa nas prekosiš v boju, lahko plešeš zastonj.

MATJAŽ: Hotel bi z Alenko plesati.

MLAJŠI TUREK: Z Alenko bi hotel plesati? To bo pa presneto težko. Alenka je sultanova izbranka. Drago boš plačal ples z Alenko.

STAREJŠI TUREK: Najbrž bos moral sultana vprašati.

BOBNAR: Zelo debel in zelo svetel zlatnik bo treba za Alenko plačati.

Matjaž izvleče velik debel zlatnik in ga vrže na mizo, da se zakotali po njej.

BOBNAR pobere zlatnik z mize: Kakšen zlatnik! Kako velik, kako težek! Ugrizne vanj. Fej, zob sem si zlomil. Spljune zob. Zdi se, da je pristno zlato.

STAREJŠI TUREK: Pokaži. Dobi zlatnik, ugrizne vanj, spljune dva zoba. Pravo zlato, ampak ne tako pristno kot v mojih časih. Da zlatnik mlajšemu Turku.

MLAJŠI TUREK: To je Matjažev zlatnik. Da nisi ti morda sam Matjaž, a? Seže po sablji.

MATJAŽ: Kakšna grda misel te je obsedla, brat po Alahu. Le kako te je obsedla, le kako te je prepredla čudna misel, le kako ti je v glavo sedla nesnažna misel sovražnica, prijatelj. Snoči sva z Matjažem za denar igrala. Sprla sva se in se bojevala. Vendar pa moj ostri meč je Matjažu glavico odrobil preč. Potlej sem mu vse zlato pobral in nazaj se v rodno Turčijo podal.

STAREJŠI TUREK: Prav si storil, bratec nas.

MLAJŠI TUREK: Nadloge si nas rešil matjaževske, prijatelj. Bos medico?

BOBNAR: Alenčica, alo, le sem! Ta ples je zdaj za našega junaka. Z njim bi plesala se kraljica vsaka. Ta ples naj bo zastonj, naj bo le droben lon zanj, ki se s srčnostjo ponaša. Odslej Alenka bo za zmeraj naša.

Alenka pride. Matjaž in Alenka zaplešeta.

MLAJŠI TUREK: Kaj torej misliš o mojem čistokrvnem arabcu, boter?

STAREJŠI TUREK: V mojih časih so čistokrvni arabski konji plezali po drevju, obirali pomaranče, če že hočeš vedeti, kaj je čistokrvni arabec. V mojih časih so čistokrvni arabci igrali s sultanom šah, če že hočeš vedeti, kakšen je čistokrven arabec. Medtem med plesom.

ALENKA: Odkod, kraljič, si ti doma,

da te nobeden ne pozna? MATJAŽ: Jaz sem, kraljica, tam doma,

kjer nam sonce gori gre.

Jaz sem, kraljica, tam doma,

kjer nam sonce gori gre.

MLAJŠI TUREK: Pa so zmagali arabski konji v igri s sultanom? Ali so zmagovali sultana modrega?

ALENKA: Od kod, kraljič, si ti doma,

da te nobeden ne pozna?

MATJAŽ: Jaz sem, kraljica, tam doma,

kjer nam sonce svetlo sije.

Jaz sem, kraljica, tam doma,

kjer sonce nam poleti greje.

STAREJŠI TUREK: Niso. Niso se upali premagati sultana modri čistokrvni arabci pri šahu.

ALENKA: Od kod, kraljic, si ti doma,

da te nobeden ne pozna?

MATJAŽ: Jaz sem, kraljica, tam doma,

kjer so v belem gradu line tri,

v eni si že stala ti.

MLAJŠI TUREK: Zakaj se niso upali premagati sultana premodri čistokrvni arabci, zakaj?

MATJAŽ: Ali bi spoznala svojega moža,

ali bi spoznala ta prstan zlat, Alenčica?

Ji da prstan.

ALENKA:

Ojoj, prejoj, kralj Matjaž,

če te Turki prepoznajo,

ti život razsekajo,

če te Turki prepoznajo.

STAREJŠI TUREK: Bali so se za svoje lepe čistokrvne glave čistokrvni arabci, zato niso hoteli premagati mogočnega sultana. Taksni so bili, tako so bili modri. MATJAŽ: Tiho, tiho, Alenčica,

se en krog zarajajva.

Se en krog zaplešiva,

proti konju se zasukajva.

Ko pa konja doseževa,

te posadim na konja hitrega.

MLAJSI TUREK: Kaj bi se zgodilo čistokrvnim glavam čisto¬krvnih arabcev, če bi ne bili modri, če bi sultana premagali v igri?

Matjaž in Alenka sta dosegla konja. Matjaž posadi Alenko na konja. Tudi sam zajaha.

MATJAŽ: Če sekal bom na desno stran,

se nagni ti na levo stran.

Če sekal bom na levo stran,

se nagni ti na desno stran.

STAREJŠI TUREK: Če bi premagali sultana modrega, bi jim posekal glave sultan premodri čistokrvnim arabcem. Kaj pa je to, prijatelj, saj si brez glave.

Medtem je Matjaž objahal prizorišče in sekal turške glave. Starejši Turek in bobnar hitro zlezeta pod mizo.

MA TJAŽ: Vama podarjam glavi, da bosta lahko povedala sultanu, kako se je končal turški ples. Matjaž in Alenka odjahata.

STAREJŠI TUREK: Nekoč sem bil njegov ujetnik, zdaj pa ga bomo lovili in mu glavo odrobili. Na konje, bratje Turki! Na konje, junaki! Turki prijahajo na konjih.

IV.

Svit nastopi tako, da se vidi samo njegova glava: gleda skoz zaveso, ki je poslikana kat turska pokrajina. Med govorjenjem je glava lahko animirana tako, da ponazarja gibe (skoke in podobno), o katerih pripoveduje. Lahko pa pripovedovanje spremlja zvočna zavesa, ki ponazarja krike, peket konjskih kopit ipd.

SVIT: Žal mi je za zgodbo o čistokrvnih arabcih, ki je ne bom nikoli slišal do konca. Zelo rad poslušam konjske zgodbe. Pa jih je malo na svetu. Jaz pa sem tisti konj, ki sedem let ni priježen bil,

ki ni nikdar pil mrzle vade

in ni jedel drobne otave:

pil je sladko rebulico,

zobal rumeno pšeničico.

Takšen konj sem jaz. Zelo sem bil ponosen, ko sem prvič nesel na svojem hrbtu kralja Matjaža in Alenko. Dirjal sem kat vsi čistokrvni arabci skupaj. Dirjal sem po turškem mestu, da so me iskre pekle v kopita. Pridirjal sem do mestnih vrat. Bila so zaprta, seveda. Pred njimi pa turških fesov kat paradižnikov v zaboju. Sabelj pa toliko, da se je iz množice bliskalo kat iz rdečega oblaka. Naglo sem zavrl svoj dir, hitro vzel zalet pa preskočil vse tiste paradižnike pa sablje in mestna vrata pa obzidje pa se jarek zraven. Pošten skok je bil to. Skoraj bi si bil pregriznil jezik, ko sem doskočil. Odgalo¬piral sem naprej, kolikor so me nesle moje štiri noge. Nič nisem videl od brzine. Slišal pa sem. Od daleč se je slišalo Turke, ki vpijejo aaa-ah. Potem pa se ni nič več slišalo. Pustil sem jih predaleč zadaj. Pa sem tudi tekel, ne, letel sem kat lastovica. Ampak takle tek in dvojno breme konja upehajo. Ves sem bil moker od potu. Kot bi se v morju okopal. In tudi žejen sem bil. Komaj sem začutil žejo, sem tudi že zaslišal turški aaa, aaa, aaa! Se bolj sem upočasnil tek, počakal prvega jezdeca, da se mi je čisto približal na svojem arabskem konjičku, potem sem ga močno brcnil z obema zadnjima nogama. Za, sabo sem slišal uuuuu. Taka se je drl Turek. Iz trebuha se je, na tleh se je. Potem sem pospešil galop. Zdaj smo prispeli do kovačnice.

V.

Kovačnica. Matjaž in Alenka prijahata pred kovačnico, kjer se konj sunkovito ustavi. Par ne razjaha.

MATJAŽ: Kovač!

KOVAČ: A?

MATJAŽ: Kovač! H itro sem!

KOVAČ pricaplja: Sem gluh! Siabo slišim, efendi!

MATJAŽ pokaže zlatnik: Konju daj rebulice!

KOVAČ: Čebulice? Oja, čebulice bom dal, čebulice. Se odpravlja.

MATJAŽ: Rebulo! Vino, vino mu daj, konju!

KOVAČ: Vino? Vina nimamo pri nas, efendi. Bozo imam, če hočeš, a?

MATJAŽ: Vedro boze! Hitro!

KOVAČ prinese vedro boze in ga postavi pred konja. Matjaž mu da zlatnik. Zlato si mi dal. Bogat si, efendi, a?

MATJAŽ: Če hitro prekuješ konja, dobiš še en zlatnik.

KOVAČ pregleduje konjske podkve: Podkujem ga naj? Zakaj?

MATJAŽ: Podkve mu obrni v nasprotno smer. Hitro! Brž!

KOVAČ: Že delam.

SVIT: Če pomislim, kako so me napadali otožki, ko semnsedem let pil zlato rebulico pa čakal, kdaj bova z Matjažem zdrvela v boj krvavi. Brr, kakšna pijača je to. Še za žejo ni. Kje so moje jasli s sladko rebulico in zlato pšeničico!

KOVAČ: Opravljeno, efendi!

MATJAŽ: Tukaj sta dva zlatnika, kujež kuježast.

KOVAČ: Eden je zadosti. Jaz sem posten kovač.

MATJAŽ: Drugi je zato, da bos gluh, čisto gluh, razumeš?

KOVAČ: 0 suh pa suh.

MATJAŽ Da bos molčal, razumeš, kujež?

KOVAČ: Kakor črna zemlja, efendi.

MATJAŽ: Kakor kamen, si slišal? Gremo!

VI.

Turki prijahajo potihoma pred kovačnico.

PRVI TUREK: Tukaj je prijahal.

DRUGI TUREK z druge strani: Tudi tukaj je prijahal.

TRETJI TUREK: Aha, torej je nas!

Kovač stopi iz kovčnice. Turki mu pred obrazom prekrižajo sablje.

PRVI TUREK: Kje je?

DRUGI TUREK: Kje je kralj Matjaž?

TRETJI TUREK: Kje ga imaš?

PRVI TUREK: Kje je skrit?

DRUGI TUREK: Živ ali ubit?

TRETJI TUREK: Je zvezan?

PRVI TUREK: Ali v zasedi preži?

DRUGI TUREK: Da nas napade, da nas popade?

TRETJI TUREK: Da nam bo tekla kri?

PRVI TUREK: Kar hitro povej!

DRUGI TUREK: Drugače ti stresemo hlače.

TRETJI TUREK: In kakor za stavo ti snamemo glavo.

PRVI TUREK: Povej že, povej. In pisano ne glej!

DRUG I TUREK: Ne glej kakor duh.

KOVAC: Gluh sem, gluh.

TRETJI TUREK: Prej bi povedal. Poglejmo, kam je šel. Sklonjeni gledajo sledi.

PRVI TUREK: Tukaj je prišel.

DRUGI TUREK: Tudi tukaj je prišel.

TRETJI TUREK: Kako naj pride z dveh strani, če je en sam?

PRVI TUREK: To je uganka, ki je rešiti ne znam.

DRUGI TUREK povoha sled: Ta sled diši bolj sveže od druge.

TRETJI TUREK: Potem pa po njej, četudi do donavske struge! Turki odjahajo.

VII.

Na bregu Donave. Na drugem bregu grad kralja Matjaža. Matjaž in Alenka prijahata na breg.

MATJAŽ: Donava je narasla.

ALENKA: Široka je in globoka.

MATJAŽ: Vrtinčasta.

ALENKA: Najin konj je ne bo preskočil.

MATJAŽ: Z dvema na hrbtu že ne.

ALENKA: Poskusiva s prstanom.

MATJAŽ: S prstanom?

ALENKA:

V tem prstanu se skriva čar,

ki vanj ga je vkoval zlatar.

Zlatar davninski čarov znal je sto

in čaral je, ko je koval zlato.

Če v stiski si in če rešitve si želiš

in prstan dvakrat okrog prsta zavrtiš,

rešitev čudežno pri priči doživiš.

Naj poskusim, Matjaž?

MATJAŽ: Seveda, poskusi.

ALENKA vrti prstan:

Naj se voda razdeli.

Naj se struga posuši.

Pot naj vije se čez dno,

čiraj, čaraj zdaj zlato.

MATJAŽ: Voda se ustavlja. Vrtinci so se nehali vrteti. Že se je razdelila Donava.

ALENKA: Suh veter je zapihal. Osušil je pot.

MATJAZ: Naprej, konjiček zvesti, po nenavadni cesti. Odja¬hata.

Turki prijahajo za njima, se poženejo v strugo, a jih voda zagrne.

KLlCI: Joj, voda, voda! Valovi so kot gore! Konja spodnaša! Karamba! Če bi znal plavati! Alah, roko, roko! Džaur, vodo pijem. V ušesa mi dere. Zadušil se bom! Pomoč! Pomoč! Tišina.

VIII.

Grad kralja Matjaža

ALENKA: Dom naju pričakuje. Okna žarijo kot stekleni biseri.

MATJAZ: Roža, ki je bila v popkih, ko sem odšel, se je razcvetela. Zrak je plavkast od njenega vonja.

ALENKA: Lastovice si pletejo gnezda pod strehami stolpov.

MATJAZ: Lastovice pomenijo mir, varen dom, pomenijo srečo.

ALENKA: Pomenijo taksno srečo, ki naju čaka za vrati, ki se za naju odpirajo. Odideta.

SVIT: Ko bi vsi konji tega sveta. .. Kako je bilo tisto? Kaj so že hoteli vsi konji tega sveta? Dirjati, ne? Ampak za danes sem se nadirjal. Imam noge, toliko nog kot stonoga pa vse bolijo. Pa vsaka posebej tudi. Pa še narobe so podkovane. Vse. Spomnil sem se neke druge pesmi. Precej turška je:

Alah il Alah

je plaval po skalah,

si nos je odrgnil,

si hlače je strgal,

polomil piščali,

da zdaj sta igrali

navzkriž in na jok,

na av in na stok.

Alah il Alah

v resnici in v šalah

je zbezal na Turško,

tam legel pod hruško

in turški je lonec

si kuhal pa kuhal

pa duhal pa duhal,

kdaj zgodbe bo konec.