Kralj Matjaž (Rudolf Maister)
Kralj Matjáž Rudolf Maister |
|
Oj, stoji mi beli dvorec
tam pod goro zéleno,
oj, globoko tri sto sežnjev
tam pod goro zéleno.
Dvorec ta je kralj Matjažev,
kralj Matjažev beli dvor.
Sobojnikom svojim zvestim
ga postavil je Matjáž.
Sto junakov s sulicami,
sto junakov s sabljami,
sto junakov z buzdováni
v belem dvorcu tiho spi.
Sredi zvestih teh junakov
miza stara kamnata,
a za kamnato to mízo
v beli suknji kralj Matjáž.
Trikrat mu prirasla brada
ókrog mizinih je nog,
brke, trde kakor srebrot,
silijo mu v skalna tla.
Pa mi pravil dedek sivi:
«To je kralj Matjáž bogat!
Tristo vrečic v belem dvorcu
ima žoltega zlata.»
Pravila mi stara mati:
«Vojske se Matjáž boji!
Skrhana mu sablja kriva,
mrklo orlje mu oko.»
Ej, pa jaz nabrusim sabljo,
čakaj, čakaj, kralj Matjáž!
Pa zajašem konja vranca,
lahko osedlanega.
Pa zadirjam v črni noči
tja do gore zélene
in zavpijem v belo jutro:
«Vstani, vstani, kralj Matjáž!»
«Kaj zbudilo me iz spanja?»
vpraša stari kralj Matjáž.
«Ali moram že umreti,
ali moram zopet v boj?»
Pa objame konja belca,
močni mu pogladi vrat,
pa pogleda še na solnce,
če krvavo ne žarí.
Jaz pa rečem mu in pravim:
«Jaz sem zbudil te iz sanj!
Pojdi se izkušat z mano,
če si upaš, kralj Matjáž?!»
Oj, to kralj Matjáž se vstraši!
Vse zlato mi rajši da,
ko da meri, poizkusi
v borbi ljuti se z menoj …
Jaz pa zdirjam z žoltim zlatom,
v svate mora fara vsa,
pa, ko kralj Matjáž Alenko,
snubit pojdem Marico.