Kralj Matjaž (Fran Milčinski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pravljice
Fran Milčinski
Spisano: Lucija Truden in Jasna Toplek
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kralj Matjaž (Pravljice)

Kralj Matjaž je bil sila dober kralj. Ko je on kraljeval, ni kmet plačeval nič davka. Ljudje so delali, pa jih delo ni bolelo, bilo jim je za kratek čas; in častili so Boga in se ljubili med sabo. Tačas je bila nedelja dvakrat v tednu, pšenica je rodila zrnje, debelo kakor fižol, fižol je bil tak kakor krompir in krompirja sploh niso jedli, ker jim je preostajalo boljšega živeža.

Vzdignil se je pa zoper Matjaža kralj Kurent izza vinskih goric in česar ni zmogel z orožjem, je dosegel z zvijačo. Nastavljal je matjaževcem vina, in kralja Kurenta vince je tako: bolj ga piješ, bolj si žejen. Tako so matjaževci drug za drugim prehajali na stran kralja Kurenta. Nazadnje je kralju Matjažu ostalo le še toliko vojske, da je vsej bilo prostora pod lipovo senco. S to vojsko je šel v Sveto goro in gora se je za njimi zaprla.

V veliki votlini za mizo kamnito spi kralj Matjaž, siva brada mu rase okoli mize, poleg njega spe vojaki. Spal pa bo kralj Matjaž s svojo vojsko, dokler narod tako silno ne zahrepeni po njem, da ga zbudi sila njegovega hrepenenja. —

V vasi pod Sveto goro je živel kmet, ki je rajši pil kakor delal. Ves božji dan in polovico noči je presedel v krčmi, pil kralja Kurenta vince, prepeval okrogle, vmes pa vekal, kako so slabi časi. Pa je le sam bil slab in ne časi. Tako se mu je polagoma zadnji rep iz hleva, zadnji oreh z vrta pocedil po grlu. In krčmar ga je pahnil čez prag.

Užaljen se je umaknil v gozd, grizla ga je sramota, kuhala ga je jeza, največ pa mu je prizadevala žeja. Pa mu je prišla v spomin starodavna pesem in si jo je zapel v tolažbo:

»Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, takrat bo kmetič lahko kmetoval.«

Ob poti je stala velika brina. Legel je pod njo v hladno senco, v gozdu je prijazno dehtelo in popevaje pesem o kralju Matjažu je sladko zadremal.

Pa se mu je sanjalo, da vidi veliko votlino, notri v votlini za kamnito mizo sloni Matjaž in spi. Nad mizo visi velik zvon iz suhega zlata; kraj mize stoje tri hrastove kadi, zvrhane so samih cekinov; zadaj za kraljem leži trop vojščakov, oblečeni so po starinskem, kakor so se njega dni nosili — in nobeden se ne gane. In kmet sliši glas: »Pridi, ki hrepeniš!«

Kmet se zbudi, mane si oči in se ozre, glej, res se odpira pred njim votlina, ki je poprej ni videl. Zbere si korajžo in gre noter.

Vse je bilo, kakor se mu je sanjalo. Velika kamnita miza — za mizo sloni blagi kralj Matjaž in spi in brada mu je že sedemkrat prirasla okoli mize. Nad njim zlati zvon in ta zvon je rahlo brnel, kakor bi ga božala sapica, in kar je brnel, je bila kmetova pesem:

»Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, takrat bo kmetič lahko kmetoval.«

Brnela je pesem in kralj Matjaž je v spanju premaknil glavo in vzad, kjer so spali vojaki, je zazvenelo jeklo.

Kmeta je skrivna moč vlekla k zvonu: »Če zdaj zamajem zvon, zbudi se kralj Matjaž s svojo vojsko, da nam zakraljuje, in spet bo kmet lahko kmetoval.«

Že je segel po vrvi, pa ugleda hrastove kadi, polne rumenih cekinov. Pozabil je zvon in kralja Matjaža in planil je h kadem in rok mu je bilo premalo, ko si je basal zlata, da so kar šivi po kali pri žepih. In zdaj ni mislil na drugo kakor na svojo žejo in na kralja Kurenta vince in hitro se je obrnil; tačas pa mu je vse izginilo izpred oči in ni videl več kralja Matjaža ne votline, stal je v gozdu zraven brine, le zlato v žepih mu je ostalo.

Naravnost jo je ubral nazaj v krčmo. Cekin za cekinom je metal na mizo, noč in dan je pil in še druge napajal. Ljudje so ga vpraševali:

»Kje si staknil rumenjake?«

On pa ni maral povedati. Rekel je: »Zapojmo!« in so peli od čuka na veji in od sove na vereji, ki je dote prinesla bučo vina.

»Vino bova spila, tralala, bučo bova ubila, hopsasa. To je veselje, tralala, naše dežele, hopsasa!«

Peli so in pili in vriskali kralju Kurentu na čast, žene z otroki pa so se brez mož potile na polju in omagovale pod delom.

Kmalu je prišel dan, da je bil kmet spet brez bora in beliča in pred pragom krčme. Klavrn se je potepel v les, ljudem izpred oči. Zleknil se je pod brino in je tarnal v mislih:

»Ociganili so me za cekine! Krčmar je lisjak in pomagali so mu sosedje, nemara v zahvalo, ker sem jih napajal!«

Hudo mu je bilo pri srcu. Spomnil se je davnih boljših časov in v tolažbo si je zapel:

»Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, takrat bo kmetič lahko kmetoval.«

Bilo je gorko, prijazno je dehtelo, pa je zadremal. Dolgo se mu ni hotelo sanjati. Slednjič se mu vendarle zasanja — vse tako kakor prvič. Le da ni videl več treh kadi, ampak le eno, in še ta ni bila polna zlata.

Zbudi se — spet se odpira pred njim votlina, pogumen in vesel gre noter. Kakor prvikrat je zvon rahlo brnel in kralj Matjaž je v nemirnem snu prekladal glavo. Vleklo je kmeta, da bi zvon z močjo pognal, zvon bi zapel, da bi ga čul ves svet, in zbudil bi se kralj Matjaž. S svojimi junaki bi poteptal mehkužnega sovražnika, in vsi ljudje vesoljnega sveta bi imeli enega kralja, kralja Matjaža, in vsepovsod bi veljala ena sama sveta vera.

Pa ga je spet prevzelo zlato, da si ga je hitel sipati v žepe, in ko so bili polni, mu ni bilo drugega mar, kakor hajdi, hiti, teci nazaj v krčmo.

In bilo je vina, da je teklo po tleh. Pil je, kdor je hotel, še psi so bili gostje in so se mastili s pečenko, v kočah pa so jokale žene pri otrocih. Bolj ko so jokale, bolj so peli v krčmi:

»Vino bova spila, tralala, bučo bova ubila, hopsasa. To je veselje, tralala, naše dežele, hopsasa!« in vriskali so v čast kralju Kurentu.

Ni se premaknil od krčme, da ni vsega zapil do zadnjega vinarja.

Pa se je spet zatekel v les in sedel pod brino. Mislil je na svetle cekine kralja Matjaža in je hripavo zapel:

»Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, takrat bo kmetič lahko kmetoval.«

Prevzela ga je vročina in je zaspal. Sanj pa ni bilo. Zbudi se, pogleda, votline ni.

Še bolj naglas je zapel in hvalil kralja Matjaža, v srcu pa se je bal, kaj če ne bo uslišan. Zaspal je drugič, ali nič se mu ni sanjalo, le čudne sence so ga plašile.

Oglasila se mu je vest, grabil ga je obup, premilo je klical kralja Matjaža, le enkrat še naj ga pusti predse v svojo votlino. V solzah je zaspal tretjič.

To pot se mu je zasanjalo in v sanjah je stal v votlini pred kraljem Matjažem, zvon je kolebal — zdaj, zdaj bo zapel! — Kralj Matjaž je počasi vzdignil svojo silno sivo glavo, pogledal je kmeta in ga gledal in vprašal ga je in oko in glas kralja Matjaža sta kmetu globoko segla v srce.

»Ali je že čas? Ali več ne vriskajo kralju Kurentu? Kdo te je poslal? Kaj je tvoja želja?«

Kmet je v sanjah padel na kolena, v prošnjo je sklenil roki, rad bi dal kralju Matjažu čast in odprl je usta, da bi zapel in prosil:

»Kadar bo kralj Matjaž kraljeval, takrat bo kmetič lahko kmetoval.«

Ali zmedlo se mu je petje. Hotel je, da poje o kralju Matjažu, pa se mu je kar samo pelo o čuku in o sovi in njeni doti, buči vina.

»Vino bova spila, tralala, bučo bova ubila, hopsasa. To je veselje, tralala, naše dežele, hopsasa!« in h koncu je zavriskal, kakor je bil vajen.

Pa ko je zavriskal, se je zbudil in je bil pod brino in ni bilo ne votline ne kralja Matjaža. Znočilo se je že, od vasi sem je jug nosil petje in vriskanje hlapcev kralja Kurenta. Kmet pa je s svojo neumno glavo butal ob tla; spoznal je, da je zapravil srečo.