Kralj Matjaž (Dušan Čater)
| Kralj Matjaž Dušan Čater |
| |||||||||||||
Na Koroškem, tam pod mogočno goro Peco, je velika votlina. Mnogi so jo iskali, toda do zdaj še nihče ni našel njenega vhoda. Davna legenda pravi, da v votlini spi kralj Matjaž, obkrožen z zvestimi vitezi. Ima dolgo sivo brado, ki se ovija okli velike kamnite mize, po tleh pa leži ogromno vreč, polnih zlata.
Kralj Matjaž je bil skromen kralj. Ko so ga okronali za kralja, je najprej vstal s prestola in prebivalcem svoje dežele obljubil pravico in enakost za vse. Svoje obljube je tudi izpolnil. Še nikoli ni bilo v deželi toliko sreče in veselja kot takrat.
Toda kmalu je v deželo vkorakal turški sultan s svojo divjo vojsko. Gospoda z Dunaja se mu je umaknila in turškim roparjem prepustila slovensko deželo. Hudobnemu sultanu je prišlo na uho, da tam pod strmimi koroškimi gorami prebiva čudovito dekle, izvoljenka kralja Matjaža. To je bila prelepa Lenčica. Videl je turški sultan sicer še ni nikoli, a če je glas o njeni lepoti in pameti segel tako daleč, je morala biti res nekaj posebnega, si je mislil. Brez premišljanja se je odločil, da bo Lenčica njegova – če ne zlepa, pa zgrda. S svojo vojsko je prodrl globoko v deželo, prav pod strme koroške gore. Imel je srečo, da ni naletel na viteze kralja Matjaža, kajti vnel bi se strašen boj, vse do zadnjega moža.
Sultan se je bal spopada s pogumnim kraljem Matjažem, zato se je z nekaj svojimi možmi prikradel do graščine, kjer je srečna Lenčica čakala dan, ko bo postala zakonita žena kralja Matjaža. Zgodaj zjutraj, ko je dolino še prekrivala gosta megla, je sultan s svojimi vojščaki presenetil stražarje in vdrl v graščino. Lenčica se je upirala, a pomoči ni bilo. Napadalci so jo obvladali, jo posadili na konja in odjezdili v gosto meglo.
Kralj Matjaž je tisto jutro dolgo čakal, kdaj se bo iz svoje sobane prikazala njegova izvoljenka. Loteval se ga je nemir. Končno je prečesal vse sobe v gradu, dokler ni pri vhodu naletel na mrtve stražarje. Usoda njegove ljubljene mu je bila znana. V hipu je zbral viteze in pognali so se po sledeh ugrabiteljev. Lep čas so jezdili po gozdu, po planjavah, pa po strmih gorah navzgor, navzdol, pa zopet skozi temen in mračen gozd.
Tokrat mu je bila sreča mila. Ko je prišel na rob temnega gozda, je spodaj v dolini zagledal turški tabor. Ustavil je konja in oprezal za Lenčico. Ni je videl, a je bil prepričan, da je v enem od šotorov. Sredi tabora je stal še posebno velik šotor in ta je bil najbolj zastražen.
Nato je obrnil konja in se z vojsko umaknil globlje v gozd. Posvetoval se je z vitezi in čakal pravi trenutek za napad.
Čez nekaj časa so se pognali po bregu navzdol. Presenečeni Turki niti za orožje niso prijeli, ko so se njihovi šotori že sesedali pod močnimi udarci mečev. Potem pa so prijeli za orožje in začel se je neusmiljen boj. Kralj Matjaž je udarjal na vse strani. Krona na glavi je bila kriva, daje največ turških vojakov planilo ravno na njega. A bil je krepak in vešč v orožju. Turki so padali na vse strani, pa tudi vitezi kralja Matjaža so junaško udrihali po sovražniku. Sonce se je lesketalo v ostrih rezilih mečev ter nožev in rožljalo je, da se je slišalo po vsej deželi.
Ko je kralj Matjaž opravil z napadalci, se je pognal proti največjemu šotoru, prepričan, da bo v njem našel svojo ljubezen. Ko je opravil še s peščico stražarjev, ki so stali pred šotorom, je kar na konju pojezdil v notranjost.
Lenčica je v dve gubi stisnjena sedela v kotu šotora in prestrašena opazovala, kaj se dogaja. Sestopil je kralj Matjaž s konja in se sklonil k njej. A prenaglil se je. Ljubezen je zaslepila njegov razum in previdnost. Iz drugega kota šotora je skočil nanj sam turški sultan, ta pa je znal vihteti svoj ukrivljen meč.
Prvi udarec je kralja Matjaža presenetil in le malo je manjkalo, da mu sovražnik ni odrobil glave. Potem sta se udarila na življenje in smrt. Bliskalo se je od močnih udarcev po jeklu, a sreča je bila naklonjena kralju Matjažu. Uspelo mu je, da je sovražniku izbil meč iz roke. Ni se mudil z njim, ampak je urno skočil k Lenčici, jo posadil na konja in odjezdil z njo tako urno, kot je prijezdil.
Kralj Matjaž in njegovi vitezi so odjezdili po strmem pobočju navzgor, da se je kar kadilo za njimi. Matjaž je jezdil koloni na čelu in dobro mu je delo, ko se ga je Lenčica močno oklenila okoli vratu in se zaupala njegovim močnim rokam. Gnal je konja, kar se je dalo, in njegovo živordeče ogrinjalo je plapolalo za njima.
Kmalu po tem dogodku so divji Turki zapustili prelepo koroško deželo, kralj Matjaž in Lenčica pa sta se poročila. Veselja je bilo še in še. Rajalo in pelo se je pozno v noč in vsi so se strinjali, da se deželi pišejo srečni časi, kajti, če je srečen njihov dobri kralj, potem ni razloga, da ne bi bili srečni tudi njegovi podložniki.
Tako je tudi bilo. A vsake sreče je enkrat konec in tako je naneslo, da je po odhodu Turkov iz dežele hudobni kralj z Dunaja zahteval krono, prestol in grad kralja Matjaža. To ni bilo nič kaj po godu ne vitezom ne drugim prebivalcem prelepe Koroške. Kralj z Dunaja je bil krut in nič dobrega se jim ni obetalo pod njegovim žezlom. Zato je kralj Matjaž s svojimi vitezi na Gosposvetskem polju, prav tam, kjer so ga okronali za kralja, pričakal nasprotnika.
Ko pa se je na obzorju pokazala vojska tujskega kralja, ji kar ni bilo videti konca. Dve neenakovredni vojski sta si stali nasproti z golimi meči ter z visoko dvignjenimi zastavami in se opazovali.
Tedaj je kralj Matjaž dvignil meč in zamahnil z njim. Vitezi so se pognali drug proti drugemu. Zarožljalo je na vseh koncih in razvnel se je boj, kakršnega v deželi še ni bilo.
Eni in drugi so se junaško bojevali. Bučalo je od tisoč in tisoč udarcev, slišati je bilo smrtne krike in mnogo jih je obležalo. Zemlja se je napojila s prelito krvjo.
Spet se je največ sovražnikov spravilo nad kralja Matjaža, hoteli so mu sneti krono z glave, a se ni dal. Udrihal je po njih, da se je kar iskrilo, in ko jih je pobil na tla, je imel ob sebi nove napadalce. Po pet, deset vitezov hkrati se je spravilo nanj in dve roki sta mu bili premalo, da bi opravil z vsemi.
Umikal se je in junaško udarjal po njih. Tudi drugi Matjaževi vitezi niso mogli opraviti z vsemi napadalci in prišlekova vojska je počasi napredovala v notranjost dežele.
Napadalci so zdesetkali vojsko kralja Matjaža, zato se je bil prisiljen umakniti. Njegovi vitezi so se še vedno junaško branili, a sovražnikova vojska je bila vendarle močnejša.
Kralj Matjaž se je zavihtel na konja, peščica njegovih vitezov pa mu je sledila. Ko je bil poraz že neizogiben in se je večina njegovih vitezov pognala v dir, je še sam obrnil konja in zdirjal za njimi. Prijezdil je bežeči koloni na čelo in jo vodil v gore. Tam pod samim vznožjem gore Pece pa je kralj Matjaž ustavil konja, da se je ta vzpel na zadnje noge, ter široko razširil roke.
In glej čudo! Gora pred njim se je odprla in zazijala je votlina, kakršne še nihče ni videl. Ob stenah so ležale vreče najčistejšega zlata, sredi votline pa je visel velik zlat zvon in se spuščal do tal. Spogledali so se vitezi in njihovi konji so se vzpenjali na zadnje noge. Nejeverno so gledali v votlino, a časa za razmišljanje ni bilo. Sovražnikovi jezdeci so se že nevarno približevali, in kot bi jih vodila neka nevidna moč, so se vitezi kralja Matjaža drug za drugim odpravili v notranjost votline. In ko je še zadnji vitez stopil v votlino, se je ta zaprla tako nepričakovano, kot se je odprla.
Vitezi so posedli po tleh in utrujeni zaprli oči. Pogreznili so se v globok spanec, ki traja še dandanes in bo trajal vse do dne, ko se bo brada kralja Matjaža devetič ovila okoli velike kamnite mize.
In ko bo takrat kakšen mimoidoči po naključju našel vhod v votlino in pozvonil na zvon, se bo kralj Matjaž prebudil, zavladal svojemu ljudstvu in zopet bodo v deželi pravičnost, sreča in veselje.