Kralj Matijaž in general Žiga pl. Nostič

Kralj Matijaž in general Žiga pl. Nostič

Izdano:	Primorski list 20. feruar 1896 (4/6), 24—25
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bilo je meseca marca leta l. 1490. Kralj Matijaž se je sprehajal v družbi več odličnih spremljevalcev po vrtu svojega kraljevega gradu na Dunaju.

Videti je bil, da ni prav pri zdravju: in ravnokar je nevoljno zavrnil svojega zdravnika, ki mu je prigovarjal, naj se varje, naj leže v posteljo, naj ne hodi spod strehe. »Pustite me že enkrat z Vašim prigovarjanjem v miru; povejte mi rajše kaj, svetujte mi kaj, da se razstresem, razvemselim!«

»Bi-li ne hotelo Vašo veličanstvo ogledati si zopet enkrat svoje živali v zverinjaku?« praša nato general Žiga pl. Nostič, ki je bil pri kralju v veliki časti, ravno zaradi tega pa tudi zavidan od mnogih iz same nevošljivosti.

»Dobro, pravi kralj, pojmo, obiščimo kralja živali, poglejmo levnjak: ravno je čas, ko dobivajo te zveri svojo hrano, morebiti se pri tem primeri kaj kratkočasnega.«

Gredo. Kralj Matijaž se vstavi pred kletko, kjer so ležali trije, lev, levinja in odrasel mladič.

»Glejte, kaka zver! pravi kralj, »rad bi jo videl hudo razkačeno«.

Eden izmej navzočih gospodov migne strežaju zverinjaka, in mu vkaže, naj levom pokaže meso, naj ga jim pa ne da, ampak naj jih s tem le draži. Strežaj stori, kar mu je bilo vkazano, pride pa priblizu kletke, in v hipu mu lev vgrabi meso s takim rjovenjem, da se je kralj M atijaž ves stresel.

Sedaj se oglasi, škodoželjno se nasmehljaje, prejšnji gospod in pravi: »Kaj pravite, je-li kedo izmej navzočih toliko hraber, da bi se upal vzeti levom plen? Dostikrat se je mej Grki in Rimljani to prigodilo, cesarjem in kraljem na ljubo.«

»Izvrstna misel!" vsklikne kralj Matijaž. »Vi, general pl. Nostič, ste eden najhrabrejših mož: se-li upate?«

»Da, da,« kličejo navzoči, »česa se ne bi upal Nostič?«

»Ne dvomim, da bi ne mogel,« pravi na to gospod, ki je sprožil to misel, »ali dvomim, bo li Nostič hotel.«

»Jaz pa,« odvrne kralj, »stavim, da bo hotel; kaj ne, gospod general Nostič?«

Ponosno in mirno potegne Nostič bodalo, da si odpreti mrežo in stopi v levnjak pred zveri, ki so še se slastjo drobile kosti plenu.

»Dajte sem, zveri!« zakriči z močnim glasom general nad levi, »dajte sem plen!« trpko, britko pa pristavi: »Kralj vam povrača zgubo teh kosti s krvjo svojega najzvestejšega služabnika!«

Zamolklo, divje režanje mu je v odgovor, počasi se zveri sklonijo pokonci. General Nostič stopi mej nje, pobere meso, se obrne in zapusti levnjak. Iznenadene zveri so popolnoma mirne, čudom gledajoč nenavadno predrznost.

Nostiču pa čestitajo kraljevi spremljevalci, hvalijo njegovo hrabrost; toda general, ne zmenivši se zanje, stopi pred kralja Matijaža, mu položi plen pred noge in pravi: »Moj gospod in kralj! Da sem mož, pokazal sem že prej pri vitežkih bojnih igrah, pred Breslavom v krvavi bitki, sploh, kjer je mogoče pokazati srčnost. Oprostite pa, ako pravim: Kedor spoštuje zvestega služabnika, ne stavi njegovega življenja brez vse potrebe v smrtno nevarnost. Vzemimo, da ne bi bil prišel živ iz levnjaka, kaj bi bili rekli? Take šale so mi preresne, drugikrat si zberite koga druzega, jaz zapuščam Vašo službo.«

Po teh besedah se obrne in odide, pustivši kralja in druge spremljevalce osupnjene.

Kralj Matijaž ga ni več videl, Nostič je vstopil v službo pri poljskem kralju Aleksandru.