Krajnska pismenost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Krajnska pismenost, okrajšana
Valentin Vodnik
Snemi tekst s [1]
Spisano: 1811
Viri: 1854. NUK sign. 63732. [2]. Priskrbela Irena Orel, postavil M. Hladnik. (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V javnih šolah se imajo upotrebovati samo predpisane knjige, na kterih je natisnjen pečat šolskiga zaloga, razun posebniga dovoljenja ministerstva bogočastja in uka; in te knjige se ne sme dražje prodavati, kakor je na prvi strani zaznamovano.

Vvod [uredi]

Pismenost je znanje svoj jezik govoriti in pisati.

Pismenost uči tedaj prav govoriti in pisati.

Za pisanje je treba znati čerke; za govorjenje je treba znati vsaktere besede in njih vezanje med seboj.

Za tega voljo govori pismenost nar poprej od čerk, potem od besed in njih vezanja.


Pervi odsek. [uredi]

Čerke [uredi]

Pervo poglavje[uredi]

Njih število in pomem.[uredi]

§. 1.

Mi imamo pet in dvajset čerk, in so te: a, b, c, č, d, e, f, g, h, i, j, k, l, m, n, o, p, r, s, š, t, u, v, z, ž.

Ene teh čerk imajo same za se svoj glas, in jih zavoljo tega glasnike imenujemo.

Druge nimajo same zase glasa, in se li s glasniki združene morejo slišati; take čerke imenujemo soglasnike.

Glasniki so: a, e, i, o, u.

Soglasniki so vse druge čerke.


§. 2.

E je trojni: brezglasen, in sicer 1) e popolnoma brezglasen, kadar se tako izreče, da ne vemo, je li a, e, i, o, ali u, postavim: človek, raven. 2) Ostro-brezglasen, kakor v besedah: ves, pes, gerd. smerti, perta, gerda.

Tesen é se izreče s perpertimi ustni, postavim: osa jé méd.

Širok è se izreče na široka usta in je ostro-širok postavim: osa jè mèd muhami, kmèt, zèt ; potegno-širok, kakor: bêrem, nêsem, žgêmo ; in širok brezglasen, kakor je e v drugim zlogu ravno tih besedi.

O je pa dvojen: ó tesen kadar se izreče kakor v besedi móz; in ò širok, postavim: vôda, ôče.


§. 3.

Kadar je soglasnikama l in n j perstavljen, ju je treba bolj mehko izreči, postavim: ljubi vse ljudi, njih konj je manj vreden, ko naš.

c po novim pravopisu izgovarjamo, kakor po starim z;

č izgovarjamo, kakor po starim zh;

s izgovarjamo, kakor po starim ∫;

š izgovarjamo, kakor po starim ∫h;

z izgovarjamo, kakor po starim s;

ž izgovarjamo, kakor po starim sh;

kakor: cena, čelo, senca, šola, zima, žaltov. bêri kakor po starim: zena, zhelo, ∫enza, ∫hola, sima, shaltov.


Drugo poglavje.[uredi]

Zlog.[uredi]

§. 4.

Kadar eniga ali več soglasnikov s enim glasnikam izrečemo, je to zlog, postavim : ti, mi, dans.

Besede so sostavljene iz eniga ali več zlogov, postavim: zi—da—na hi—ša. Beseda zidana ima tri zloge, hiša dva, dans eniga.

Besede so tadaj enozložne, kadar obstoje li iz eniga zloga; so tudi dvazložne, trizložne, in večzložne, kadar imajo dva, tri ali več zlogov.

Drugi odsek.[uredi]

Besede.[uredi]

§. 5.

Naš jezik ima osem plemen besedi, ktera so deli govorjenja. Ta so:

1. Ime 2. Prolog. 3. Zaime.
4. Glagol 5. Predlog. 6. Narečje.
7. Vez. 8. Medmet.

Pervo poglavje.[uredi]

Ime.[uredi]

§. 6.

Ime je beseda, ktera kaže osebo ali stvar, postavim: Peter, Drejče, bukve, klobuk. Imena so narečivna ali splošna, ktera se perložijo več osebam ali stvarem, kakor: človek, šolar, otrok, hiša. Druga imena so lastna, to je, taka, ktera se eni sami osebi ali eni sami stvari perložejo kakor: Adam, Pavle, Soča, Gorica. Imena imajo spol, število, padež in sklanjanje.

§. 7.

Slovenska imena so trojniga spola: možkiga, ženskiga in sredniga. 1. Možkiga spola so vsa možka in njih opravilna imena, postavim: brat, oče, stric, starešina, vojvoda, vojak. Možkiga spola so tudi brez razločka vsa tista imena, ktera se končajo s j, c, g, h,' k. S drugimi soglasniki se pa končajo možka in ženska imena. 2. Ženskiga spola so vsa ženska in njih opravilna imena, kakor: mati, sestra, teta, perica. Ženskiga spola so tudi vsa tista imena, ktera imajo na koncu a, ast, ost, ust, azen, ezen, ev in ov, kakor: voda, riba; tica ; čast, učenost, čeljust, perkazen, ljubezen, mlev, cerkev ali cerkov, itd. 3. Sredniga spola so tista imena, ktera imajo na koncu o ali e, kakor: telo, nebo, tele, teme itd.

Opomba.

Vender je tudi veliko imen, ktera se ne ravnajo po teh pravilih. Tako so možka: deklič, Anže, Janko, hrast, in več, takih; ženska pa so: basen, dlan, gos, jed, klop, laž, moč, nit, obist, pamet, ral, skerb, šet, teč, uš, vas, zibel, žerd, itd. Dekle pa je sredniga spola.

Število in padež.[uredi]

§. 8.

Imena imajo troje število: edinje, kadar je ena sama oseba ali stvar, kakor: oče, mati, konj, hiša; dvojstno, kadar je dvoje oseb ali stvari, kakor: oba brata hodita v šolo; množino, kadar so tri osebe ali stvari, ali pa njih več, kakor: ljudje, otroci, hiše, mesta.

§. 9.

Imena na koncu lahko pregibamo, in te pregibe imenujemo padeže, kakor bi rekli, kako beseda na koncu pada. Padežev je per nas šest:

1. Imenovaven. 2. Rodiven. 3. Dajaven. 4. Toživen. 5. Skazaven. 6. Storiven.


Sklanjanje.[uredi]

§. 1

Ime po teh padežih na koncu pregibati imenujemo ime sklanjati. Sklanjanja so štiri, eno za možke, eno za srednje in dve za ženske imena. Možka imena živih stvari imajo edinji toživni padež enak rodivnimu, imena neživečih stvari pak enakiga imenovavnimu, sičer niso med seboj nič razna. Imena s koncam j, lj, nj, ž, š, č, imajo v sklanjanju rade ev, em in ema namest ov, am in ama. Po kterem sklanjanju se ime pregibati ima, se spozna iz spola in iz rodivniga padeža edinjiga števila.

Ednije število.
Živih. Neživih.
1. rak, 1. kraj,
2. raka, 2. kraja,
3. raku (i), 3. kraju (i),
4. raka, 4. kraj,
5. per raki (i), 5. per kraju (i),
6. s rakam. 6. s krajam (em).
Dvojstvo.




Ime po teh padežih na koncu pregibati ime-nujemo ime sklanjati. Sklanjanja so štiri, eno za možke, eno za srednje in dve za ženske imena. Možka imena živih stvari imajo Iedinji toživni padež enak rodivnimu, imena neživečih stvari pak enakiga imenovavnimu, sičer niso' med seboj nič razna. . Imena s koncam j, lj, nj, ž, š, č, imajo v sklanjanju rade ev , em in ema namest ov, am in ama. Po kterem sklanjanju se ime pregibati ima, se spozna iz spola in iz rodivniga padeža edi¬njiga števila. I. Sklanjanje. §. 11. Edinje število. Livih. Netivih. Z. rak, 1. kraj, 2. raka, 2. kraja, 3. raku (i), 3. kraju (i), 4. ralo, 4. kraj, 5. per raku (i), 5. per kraju (i,), 6. s rakam. 6. s krajam (em). Dvojstno. 1. raka, 1. kraja, 2. rakov, 2. krajov (ev), 3. rakama, 3. krajama (ema), 4. rti cim. , 4. kraja. 5. k i f rakih (ama), 5. per krajih (ama ema), 6. s rakama. 6. s krajama (ema). Množno število. 1. raki, 1. kraji, 2. rakov, 2. krajov (ev), 3. rakam, 3. krajam (em), 4. rake,, - 4. kraje, 5. liči. rakih, 5. per krajih, 6. s rakmi. 6. s kraj Ai. Opombe. a. Imena možkiga spola se vsa po tem skla-njanju pregibajo, in dobijo po tem takim v rodivnem padežu edinjiga števila na koncu a.

b. Imena s brezglasnim e ;ali i pred soglas-nikam v končnem zlogu imenovavniga padeža opušajo po navadi ta e ali i v drugih padežih, kakor: pavic, pevca,, prijate!, prijaha, boben, bobna itd. Taka imena tudi nimajo množniga storivniga s koncam mi temuč s i, kakor s posli namest s poslmi; kar tudi zavoljo lepšiga glaša per drugih imenih delamo, posebno kadar pred njimi perlog stoji, postavim : s lepimi raki vam postrezem. c. Nektera s koncam elj, zlasti pa Ptuja imena, zad zal perstavljajo še n; postavim: rubelj, rabeljna, Miheli, Mihelina. d. Imena s koncam ar, er, ir, or, ur, jemljejo rada po vsih drugih padežih zad za r en i k sebi, kakor: sever, sev-erj n ; pastir, pastirja itd. e. Otrvk ima v rodivnemn dvojstniga in množniga števila otrok, in v imenovavnem množnem otroci. f. Imena, ktera se končajo s e. dobijo v drugih padežih en t, postavim: oče, očeta; Ante Aneta. g. Množno ime ljudje se tako le sklanja: ljudje, ljudi, ljudem, ljudi, per Ljudeh, s ljudmi. Tako pra¬vimo tudi: moZ.je , lasje, dolgje, voleje itd.; v toživ- nem pa rno'e, lase, dolge itd. h. Enozložna možka imena veči del v dvojstnern in množnem številu zloge pomnožijo, kakor: Bog, Bogd; dvojstn. Bogd ali Bogova; množn. bogovi. Tako se sklanja tudi dolg, dom, duh, kos, moZ, rog, zob, volk, voz. Ravno tako grejo tudi: meh, dar, glas, god, grad, h1d4, jeZ, kal, kap, kert, klas, kvas, lan, led, mah itd., samo de rodivniga edinjiga imajo radi na u. Ali tat, las, noht, tast, trak pomnožijo zloge večkrat tudi v edinjim številu, kakor: tat, tat& tata ali tatova itd. i. Dan se posebej tako le sklanja: edin. dan, dneva ali dne, dnevu, dan, per dnevu, s dnevam; dvojst. dneva, dnev, dnema, dneva, per dneh, s dnema; množno: dnevi, dni, dnem, dni per dneh, s dnemi. "Dvojstno. 1. dela (i), 1. lica (i), 2. del, 2. lic, 3. delavna, 3. licama, 4. dela (i), 4. lica (i), 5. per delih, 5. per licih, 6. s delama. 6. s licama. Množno. 1. dela, 1. lica, 2. del, 2. lic, 3. delam, 3. licam, 4. dela, 4. lica, 5. per delih (ah), 5. per licih (ah), 6. s delmi. 6. s licmi. Vse imena srednjiga spola se tako sklanjajo, in dobijo v rodivnem edinjim na koncu a. Opombe. a. Imena s dvema soglasnikama pred končnim glasnikam dobivajo v rodivnem dvojstnem in množ-nem mej oba soglasnika e, kakor: naročje, naročji,

sedlo, sedel, pismo, pisem itd. Ali imena s koncani lje, imajo po vpravi lj, kakor: polje, polj itd. b. !mena s koncam e, le, te prijemajo po vsih drugih padežih k sebi l, kakor: dekle, dekleta itd. Tako tudi: tele, dete, jagne, revše itd. Konci me prijemajo pa n k sebi, kakor: ime, imena, teme, temena. ' c. Drevo, kolo, pero, slovo, telo, imajo: drevesa, kolesa itd. Čudo ima čuda in čudesa; nebo, neba in nebesa; uho, uha in ušesa. d. Oko ima očesa itd. V množnim ima pak oči, in hodi po ženskih sklanjanjih. S. 13. Ženska imena se končajo v edinjim rodiv nem na e ali i, in se takole sklanjajo. T1I. Sklanjanje. Opombe. a. Po ti podobi hodijo vsa ženska imena s kon¬cam a, kakor tudi: breskev, britev, bukev, cerkev, jablan, lakot, molitev, nastel, osonj, obutev, ostrev, pišal, postrev, povodenj, praprot, redkev, zabel.

b. Tudi imena tega sklanjanja medstavljajo v rodivnem dvojstnem in množnem mej dva soglasnika e, kakor: luknja, lukenj itd. c. Ovca ima v zgor rečenih rodivnih ovc in ovac; beseda ima besed in besedi. d. Gospti se takole sklanja: edinje: gospa, gospe, gospej , gospo , per gospej, s gospo; dvojstno: gospe, gospa, gospema, gospč, per gospeh, s gospema, množno : gospe, gospa, gospem, gospe, per gospeh, s gospemi. §. 14. IV. Sklanjanje. Po četertim sklanjanju hodijo vsa ženska imena, ki imajo kak soglasnik na koncu in delajo rodivniga edinjiga na i, kakor: 1. Večzložna: Edinje. Dvojstno. Množno. i; žival, i. živali, I. živali, 2. živali, 2. žival, 2. žival, 3. živali, 3. živalima, 3. živalim, 4. žival, 4. živali, 4. živali, 5. per živali, 5, per živalih, 5. per živalih, 6. s živaljo. 6. s živalima. 6. s živalmi. a. Po ti podobi sklanjamo tudi enozložne lug; in pot, kakor množno ime persi. b. Nasledila imena izpušajo brezglasen e v pregibih, in izhajajo v edinjim storivnirn na ijo,

in v množnem dajavnein na am: berev, masel, pesem, vere, in vsa .s koncam aren in ezera, kakor tudi gosli, jasli, svisli. §. 15. 2. Enozložna ženska imena se pa takole sklanjajo. Edinje. Dvojstno. Množno. 1. ped, 1. pedi, 1. pedi, 2. pedi, 2. pedi, , 2. pedi, 3. pedi, 5. pedema, 3. pedem, 4. ped, 4. pedi, 4, pedi, 5. per pedi, 5. per pedih 5, per pedih (pedeh), (pedeh), 6. s pedjo. 6. s pedema. 6. s pedmi. a. Tako sklanjamo duri, sani, tudi oči. b. Kri ima kervi itd. Opomba. Imena renti in hči imata posebno sklanjanje: edinje: mati, matere, materi, mater, per materi, s materjo; dvojstno: materi, mater, materama, materi, per materah, s materama; množilo : matere, mater, materam, matere, per materah, s materini. Ravno tako: hči, hčere, hčeri itd. ,Drugo poglavje. Perlog. §. 16. Perlogi so besede, ktere imenam perlagamo, za poinenitcv, kakšine so tiste osebe ali stvari

o kterih govorimo; postavim: kruli je dober, tepka je sladka, tele je kislo tako tudi ljubi oče, huba mati, ljubo dete.

Perlog se spozna, če se mu lahko perstavi ime človek ali reč, postavim: vesel je perlog, ker se lahko reče: vesel človek.

§. 17. Vsi perlogi imajo troji spol, troje število, šest padežev in troje sklanjanje, to je, za vsaki spol eniga. Se pa takole pregibajo: Edinje. / Moko. Žensko. Srednje. L lep, 1. lepa, 1. lepo, 2. lepiga, 2. lepe, 2. lepiga, 3. lepimo, 3. lepi, 3. Iepimu, 4. lepiga, 4. lepo, 4. lepo, 5. per lepim (imu), 5. per lepi, 5. per lepim 6. s lepim. 6. s lepo. 6. s lepimo Dvojstno. 1. lepa, 1. lepi, 1. lepa, 2. lepih, 2. lepih, 2. lepih, 3. lepima, 3. lepima, 3. lepima, 4. lepa, 4. lepi, 4. lepa, 5. per lepih, 5. per lepih, 5. per lepih. 6. s lepima. 6. s lepima. 6. s lepima. Množno. 1. lepi, 1. lepe, t. lepa (e), 2. lepih, 2. lepih, 2. lepih, 3. lepim, 3. lepim, 3. lepim, 4. lepe, 4. lepe, 4. lepa (e),, '5. per lepih, 5. per lepih, 5. per lepih, 6. s lepimi. 6. s lepimi. (3. s lepimi,

Opombe. a. Perlogi v možkim spolu dobijo v edinjim imeno-vavnim i na koncu, kadar so s imenam zrašeni, postavim: sladki koren. Kadar pa li nebno per imenu stoje, tega i na koncu ne dobijo. b. Perlog rad ima sam imenovavni padež po vsili treh številih, to je, edinje : rad, rada, rado; dvojstno: rada, radi, rada; množno : radi, rade, rada. Tako tudi nerad. c. Perlogi popolnim, peš, res, so nesklanjavni in veljajo za vse -tri Spole. Toš ima sam imenovavni 'taš, tša, tše, ali tašdi, taše; vender tašč se po vpravi sklanja. d. Večzložni perlogi izpušajo glasnik mej dvema ali več soglasniki, kakor bolen, bolna, bolniga; gorik, gorka, gorkiga itd. e. Perlog se mora skladati s svojim imenam v spolu, številu in padežu, kakor: vidim lepiga konja. Imam nov klobuk. Stopnje merjenja. §. 18. Perlogi imajo tri stopnje merjenja, stavno, sodnjo in presevno. Stavna stopnja je, kakor je perlog sam na sebi, kakor je, postavim: lep, slab. §. 19. Kadar dve stvari mej seboj permerjamo in sodimo, storimo sodbo, de je ena ali višja ali. nižja proti drugi. Perlog v stanu takiga per-merjenja ima sodnjo stopnjo.

Perlog se postavi v sodnjo stopnjo, če se v edinjim ženskim imenovavnim a zaverže, ter zlog ši, ji, eji ali pa iši, eji, ejši perstavi, kakor: lep-a, slab-a, srečn-a, imajo lepši, slabši, slabji, ali slabeji, srečniši, srečneji ali srečnejši. Predlogi, ki imajo pred a, čerke m, n, r, jemljejo radi k sebi eji, ali iši, kakor: hrom-a, hromiši ali hromeji; len-a, leniši. Opombe. a. Bel ima belši in belejši in beleji, svet ima svetejši in sveteji. b. D prejde v j, postavim: mlad-a, mlajši. rad-a, rajši ali raji. Ako je pred d še en soglasnik, se d clo izpusti, kakor: terd-a, terši ali terji; gerd-a, gerši ali gerji. c. St prejde v šji, kakor: čist, cr j , tudi čistejši in čisteji. Prost ima prostejši in prosteji. d. G se spremenja v iši ali .ji ali eji, kakor : drag, drajši, draji ali draiji. e. dk in tk izpušata k, d in t spremenjata v j, in jemljeta k sebi si ali ji; tk se tudi kakšinkrat premeni v čji, postavim: sladk-a, slajši ali staji; krat-ka, krajši, kraji ali kračji. j. Grenik ima greneji; tanek, tanjši; širok, širji; inehik, rnečji; visok, višji; nizek, nuji; te iK, teiji; lahek, lo ji itd. g. Nevpravne sodnje so : berhek, gorši, " gorji; dober, boljši, bolji; dobro, boli; dolg, daljši, dalji; majhin in mali, manjši, manji; velik, veči, vekši; ubog, vbonišf, vboneji. Krajnska pismenost. 2

§. 20. Presežna stopnja je, kadar perlogov po-men na nar višjo stopnjo povzdignemo., takti de druge .v tem preseže. De presežno stopnjo storimo, predstavimo sodnji stopnji besedico nar ali naj, kakor: nar lepši, naj rajši. Presežno stopnjo tudi storimo, kadar k stavni stopnji predstavljamo besede: prav, clo, silno, močno, postavim: prav lep, clo star, silno močen., močno bogat. Sodnja stopnja se takole pregiba: Edinj e. Moko. Žensko. Srednje. 1. lepši. 1. lepši, 1. lepši, 2. lepšiga, 2. lepši, 2. lepšiga, 3. lepšimu, 3. lepši, 3. lepšimu. 4. lepšiga (lepši), 4. lepši, 4. lepši, 5. per lepšim, 5. per lepši 5. per lepšim, 6, s lepšim. 6. s lepši. 6. s lepšim. • Dvojstno. Množno. 1. lepši, •.. 1. lepši, .N 2. lepših, 2. lepših, 3. lepšima, y č 3. lepšim, y o 4. lepši, 4. lepši, ci,5. per lepših, izs 5. per lepših, r2 tsz 6. s lepšima, 6. s lepšimi, O p o m b a. Nekteri pregibajo tudi ženski: lepša, lepše itd., in nekteri pregibajo-sodnjo stopnjo kakor stavno. Številna imena in perlogi. §. 21. Številna imena so tista, s ktermi štejemo; so tudi perlogi, kadar jih drugim imenam per¬ložimo. Pervoobrazna števila so, ktera odgovarjajo na praanje: koliko? kakor: edin, dva, tri, itd. a. En, ena, eno sklanjamo po podobi lep. b. Dva se pa tako le pregiba. Mož, in sred: Žensko. 1. dva, 1. dve, 2. dveh, 2. dveh, 1 3. dvema, 3. dvema, 4. dva, 4. dve, 5. per dveh, 5. per dveh, 6. s dvema. 6. s dvema. Tako tudi sklanjamo oba, obe, ›oba; in obadva, obehdve itd. c. Tri sklanjamo tako: 1. trije za moko, tri za srednje in zensko. 2. treh, 3. trem, 4. tri, za vse tri spole. 5. per treh, 6. s tremi, d. Štiri sklanjamo tako: i. štirje m. štiri ž, in sr. 2. štirih, 3. štirim, 4. štiri, za vse tri spole. 5. per štirih, 6. s štirmi,

e. Pet, šest itd. do devet in devetdeset se po nasledni podobi sklanjajo: 1. pet, 2. petih ali peten, 3. petim ali petem, 4. pet, 5. per petih, ali petek, 6. s pctmi, petimi ali petemi. f. Sto ne skjanjamo. Jezar, talent, tisuč so 'nožka imena in jih sklanjamo po podobi rak. g. En in dvajset itd., sklanjamo le v zad-nji besedi, kakor: en in dvajsetiga, en in dvaj¬setima, ali dvajset in eniga itd. Opomba. Pet in vsa druga pervoobrazna števila naprej so v imenovavnim in toživnim padežu prava imena; v drugih padežih pa so perlogi. §. 22. Redovna števila odgovarjajo na prašanje: koliki? kakor so: pervi, drugi, deseti, dvaj seti itd. Vsa redovna števila so perlogi in hodijo kakor lep. §. 23. Plemenivna števila odgovarjajo na prašanje: kolikeri? in so : sam ali en sam, dvoji, troji, čvetčri, peteri, stotčri itd. §. 24. Ponav javna števila odgovarjajo na prašanje: kolikokrat? kakor: enkrat, dvakrat, trikrat, deset¬krat, stokrat itd. §. 25. r fr MnoZivna števila kažejo, kolikoršna je kak- stvar: taka so: edinji, dvojstin, trojstin, čvetirnji, petirnji, desetirnji, mnoZin, itd. Te sklanjamo po podobi lep. §. 26. Nedoločna in splošna števila pomenijo sploh neko množico, taka so: noben ali nobedin; ves, vsa, vse; pol, vsak, veliko, malo, cel, nekaj, nič. Tretje poglavje. Zairne. §. 27. Tiste besede, ktere služijo namest imena, kličemo zaimena. So pa petera: 1. lična, 2. perlastivna, 3. kazavna, 4. nanašavna, 5. pra-šavna.

s

§. 28. 1. Lična zaimena so, ktera pomenijo lica. Lice pak je troje: jez, ti, on; in v množnin3 številu: mi, vi, oni. Gaime perviga lica se tako sklanja: Edinje. Dvojstno. 1. Jez, 1. ma, m. in sr. me, mi, . 2. mene, me, • 2. naju, naji, 3. meni, mi, 3. nama, 4. mene, me, yo 4. naju, naji, yo 5. per meni, 5. per nama, 6. s menoj, s meno, 6. s nama.

Množno. 1. mi mo., me, sr. in ien. 2. nas, - 3. nam, 4. nas, 5. per nas, Z 6. s nami, Zaime drugiga lica. Edinje. Dvojstno. 1. ti, 1. va, m. in sr., ve, vi, 4. 2. tebe, te,.) 2. vaju, vaji, 3.' tebi, ti, .~; . 3. vama, a, 4. tebe, te, y o 4. vaju, vaji, o 5. per tebi, ~ ~ 5, per vama, zt 6. s teboj, s tebo, ,' 6. s vama, o Množno. 1. vi mok:., ve, 'en. in sr. 2. vas, 3. vam, 4. vas, , yo 5. per vas, Z 6. s vami, ) 1 Zaimč tretjiga lica, Edinje. MoaKo. Žensko. Srednje. 1. on, 1. ona, 1. ono, 2. njega, ga, 2. nje, je, 2. njega, ga, 3. njemu, mu, 3. nji, ji, 3. njemu, mu, 4. njega, ga, 4. njo, jo, 4. njega, ga, 5. per njem, 5. per nji, 5. per njem, 6. s njim. 6. s njo. 6. s njim.

Dvojstno. Množno. 1. ona m. 3n sr., one, oni . 1. oni, m,, one ., ona, one sr. 2. nju, njih, jih, 2. njih, jih, 3. njima, jima, . 3. njim, jim, 4. nju, njih, jih,o4. nje, njih, jih, 0 5. per njima, s 5. per njih, ~'4.- 6. s njima, , ' 6. s njimi, o §. 29. Imamo tudi lično povrativno zaim , s kte-rim se govereč, sami na sebe povračamo. To služi za vse tri spole, števila in lica, in nima imenovavniga padeža. Sklanja se tako: 2. `sebe, se, 3. sebi, si, 4. sebe, se, 5. per sebi, 6. seboj, sebo, sabo. §. 30. Nedoločivna zaimena tretjiga lica, ki se sklanjajo po podobi lep, so: neki ali nek, nek- ter, nekak, nekakšin, mnogoter, marsikter, malokter, rosakter. Nihče ali nekdo imata svoje sklanjanje tako: Mo' . in 'en. Srednje. 1. nihče, 1. nič, 2. nikoga, nikogar, 2. ničesar, 3. nikomur, 3. ničemur, • 4. nikogar, 4. nič, 5. per nikomur, 5. per ničemur, 6. s nikomur. 6. s ničemur.

§. 31. 2. Perlastivna zaimena so, s kterimi komu kaj v last perrekujemo, kakor: moj, tvoj, svoj, njegov, njen, najin, vajin, naš, vaš. Jih skla¬njamo po podobi lep. Perlastivno zaime tretjiga dvojstniga in množniga lica nju in njih se ne sklanja povsod, nekteri ga pa vender sklanjajo: njun, njuna, njuno, in njihov-a-o. §. 32. 3. Kazavna zaimena so tista, ktera kažejo stvar, od ktere govorimo. Take so: ta, tak, takšin, tisti, uni, unotin , toliki, sledin, sleherin, tolikšin, vsak. Hodijo po podobi lep. §. 33. 4. Nanašavna zaimena so tista, ktera se nanašajo na kakšino prej imenovano stvar. Take so : kter, ktera, ktero; kterkoli, kterakoli, kterokoli; sam, sama, samo. Ta hodijo po podobi lep. Kdor ima naslednje sklanjanje:

Ceterto poglavje. Glagol. §. 35. Glagoli' so besede, ktere nam znanijo ali stan, v kterim je kakšina oseba ali stvar, ka-kor : sim, žitiim , spim; ali, kaj dela, kakor: pišem, berem; ali kaj terpi, kakor: me boli, sim hvaljen. §. 36. Glagoli se imenujejo prehajavni, kadar po-menijo delo ali djanje, ktero iz ene stvari v drugo prehaja, kakor: solnce greje zemljo; pastir pase živino; ovca je travo. Glagoli neprehajavni ne pomenijo nobeniga djanja iz ene stvari v drugo, kakor: počivam, spim, sedim. §. 37. Prehajavni glagoli imajo djavni ali delavni, in terpivni pomen. Tako je djavni pomen: ljubima, prašama , cepic mlati pšenico. Kadar pa rečem: sim ljubljen, sim prašan, pšenica je mlatena s cepeam, je terpivni pomen. Neprahajavni glagoli nimajo terpivniga po-mena; zato tudi te glagole krajše srednje ime-nujemo. Prehajavne pa kličemo krajše djavne. §. 38. Kadar ima glagol djavni pomen, takrat pra-vimo, de ima djavni zalog; kadar ima terpivni pomen, je v terpivnim nalogu. §. 39.

Prehajavni glagoli imajo djavni in terpivni zalog, neprehajavni pak samo d,avniga.

Verh tega imajo vsi glagoli še naklone, Čase, števila, lica, vprege, deležja, pomožni glagol, in podobe. Naklon. §. 40. Naklon je znaniven, kadar se povč , kaj se godi, kaj se je godilo, ali kaj se bo godilo, kakor: prašam, sim prašal, bom prašal. Vgovoritini ali pogajivni naklon je, kadar si kaj vgovarjamo, pogajamo in pogodimo, postavim: jez bi prašal, ako bi smel. Velivni naklon je, kadar komu kaj velevumo, vkažemo, kakor: prašaj, delaj. Ako pa nikamor govor ne naklonemo, in nič ne okončamo, kdo, kaj, kako, kdaj, ali kam beseda leti, je neokoučavni naklon kakor : prašati, delati, brati. Čas. S. 41. ,Čase imamo tri . ti so: sedajni čas, to je, kar se sedaj godi, kakor : gibam; pretekli čas,

28 to je, kar se je godilq, kakor: sim gibal; pri- hodni čas., to je , kar se bo godilo, kakor: bom `gibal. Lice, 'tezilo. §. 42. Časi imajo po tri števila: edinje, dvojstno in množno; števila po tri lica: pervo lice, drugo in tretje. Vprega. §. 43. Glagol na koncu pregibati po zalogih, na¬klonih, časih in licih, se pravi ga vpregati. Per nas ima glagol tri vprege po razločku trojiga konca v pervim licu edinjiga števila sedajniga časa. Ti konci so am, em, im. Kadar te konce v drugakšine premenjuješ, -takrat glagol vpregaš, kakor: gibam, gibaš, giba itd. Deležje. §. 44. Deležje rečemo, kadar ima glagol podobo perlogovo , in je deležin nekaj glagolovih last¬nost, nekaj pergolovib, kakor: gibajoč, gonjen. Gibajoč ima sedajni čas in djavni zalog, pa za- moremo tudi reči: gibajoče stvari. Gonjen ima pretekli čas in terpivni zalog, in zamoremar tudi reči: gonjen jelen.

29 Pomoz.ni glagol. S. 45. Glagol sim pomaga izobraziti pretekli in prihodni čas, kakor tudi terpivne čase, zato ga imenujemo pomožni glagol; postavim : sim delal; bom delal; sim ganjen; sim bil ganjen; bom ganjen. Podoba. §. 46. Naši glagoli imajo trojo podobo. Glagoli perve podobe imajo konec am, ka-kor: gibam, in pomenijo delo, to je, kaj je v delu, in še ni dodelano. Tadaj takih navadni pomen je delavin; zato tudi take glagole s kon¬cam am imenujemo delavne. Glagoli druge podobe imajo konec em, ka¬kor: ganem, in pomenijo storjenje, to je, kaj se zgodi, kaj je dodelano ali storjeno. Tadaj takih navadni pomen je storiven; in zato glagole s koncam em imenujemo storivne. V tretji podobi imajo glagoli konec im, ka-kor: gonim. Ti imajo sicer pomen ali perve ali druge podobe, vender zraven tega še pome¬nijo, de ali njih delanje ali storjenje je polno in celo, ali silno in močno, ali naglo in hitro, ali težko in trudno, in de vselej svoje delo ali stor¬jenje ali dopolnujejo, ali dopolnijo. Zato jih .ime¬nujemo dopolnivne. Opomba. Vender nekteri glagoli, desiravno imajo konec (cm, niso delavni, ravno tako niso vsi s koncam em storivni.

Vprega pomoniga ,glagola. §. 47. Prejdin pridemo do vprege drugih glagolov, postavimo sem vprego pomožniga Sim. Znanivni naklon. Sedajni čas. Edinje. Dvojstno. Množno. 1. sim, 1. sva, 'zensko sve (i), 1. smo, 2. si, 2. sta, „ ste (i), 2. ste, 3. je, 3. sta, „ ste (i), 3, so. Prihodni čas. Edinje. 1. bom, bodem, 2. boš, bodeš, 3. bo, bode. Dvojstno. 1. bova, bodeva, Zensko. bodeve (i), ali bove (i), 2. bota, bodeta, bosta, „ bote, bodete, boste (i), 3. bota, bodeta, bosta, „ hote, bodete, boste (i), Množno. 1. bomo, bodemo. 2. bote, bodete, boste, 3. bodo, bodejo, bojo. Pretepli čas. Edinje. Dvojstno. 1. sim ) sva, sve (i) 2. si t bil,-a,-o. sta, ste (i) bila,-e,-a. 3. je sta, ste (i) Množno. 1. smo 2. ste bili, -e, -a. 3. so Vgovorivni ali pogajivni naklon. Sdajni čas. bi, za vse tri lica in števila. Pretekli čas. Edinje: bi bil, -a, -o ; dvojstno: bi bila, -e, -a; gnnoZno : bi bili, -e, -a. Velivni naklon. Edinje. Dvojstno. 1, bodi, naj bom, 1. bodiva, bodive (i), 2. bodi, 2. bodita, bodite (i), 3. bodi, naj bo.. 3. bodita, naj sta, naj bota, naj bosta. 'en. bodite ti), naj ste (i), naj bote (i) naj boste (i). Množno. 1. bodimo, 2. bodite, 3. naj bodo, naj so, naj bodejo, naj bojo. Neokončavni naklon. Cel. biti. Persekan. bit. Deležje. Sedajn. časa bijoč (nenavadno). Preteki. časa bil, -a, o, (bil, bla, blo). bivši, -ša,- še (nenavadno).. Namestno deležje. Bodoč (nenavadno). Glagolsko ime. Bitje. Opombe. a. Ličnih zaimen ne perstavljamo glagolam, ker so že zapopadene v zadnjim zlogu vsake glagolske

32 pregibe; razun kadar bi znala pomota biti, ali kadar je treba govoru pertisk dati. b. Pogajivni naklon delajo po notriško in pri-morsko takole: bim, biš, bi, bismo, biste itd. §. 48. Kadar rečemo , de nekaj ni , takrat zložimo nikavno besedo ne s glagolam sim v' sedajnim času znanivnim naklonu, in pravimo : nisim, nisi, ni, nisva, nista, nista, nismo, niste, niso. Drugih časov ne zlagamo, ampak rečemo : ne bi, ne bom, ne bodi, ne biti, bi ne bil itd. S. 49. Sedaj hočemo pa viditi vprego drugih gla-golov, kteri še s majhnimi premembami vsi ta¬kole pregibajo. Vprega glagolska. Djavni zalog. Znanivni naklon. Sedajni čas. Edinje. Perva podoba. Drg. podoba. Trt. podoba. i. gibam, ganem, gonim, 2. gibaš, ganeš, goniš, 3. giba. gane. goni. Dvojstno. 1. gibava (ve, vi), ganeva (ve, vi), goniva (ve, vi), 2. gibata (te, ti), ganeta (te, ti), gonita (te, ti), 3. gibata (te, ti). ganeta (te, ti). gonita (te, ti).

33 Množno. Prr. podoba. Drg. podoba. Trt. podoba. 1. gibamo, ganemo, gonimo, 2. gibate, ganete, gonite, 3. gibajo. ganejo. gonijo. Pretepli čas. Edinje. 1. sim 2. si gibal, -a, -o. ganil, -a, o. gonil, -a, -o. 3. je Dvojstno. I. sva 2. sta gibala, -e, -a. ganila, -e, -a, gonila, -e, -a. 3. sta Množno. 1. smo 2. ste gibali, -e, -a. ganili, -e, -a. gonili,-e, -a. 3. so Prihodni čas. 1. bom ) 2. boš ct gibal, -a, -o. ganil, -a, -o. gonil, -a, -o; itd. 3. bo 1 Vgovorivni ali pogajivni naklon. Sedajni čas. bi gibal, -a, -o, itd. ganil, -a, -o. gonil, -a, -o. za vse tri lica. Pretepli čas. L bi bil 2. bi bila gibal, -a, -o. ganil, -a, o, 3. bi bilo Ara,;nSlCa pismenost.

Velivni naklon. §. 50. Edinje. Prv. podoba. Drg. podoba. Trt. podoba. Terpivni zalog. Tani na ganem), oni (naj gonim), gibaj (naj gibam), gani(naj j g' )~ g C ] ~ ), S'edajni čas. Sim ganjen, itd. 2. gibaj gani, goni, Pretekli čas. Sim bil ganjen, itd. 3. gibaj (naj giba). gani (naj gane). goni (naj goni). Priltodni čas. Bom ganjen, itd. D v o j s t . o. Pogajivni naklon. Bi bil ganjen, itd. i. gibajva (ve, vi), ganiva (ve, vi), goniva (ve, vi). Neokončavni naklon. Ganjen biti, itd. 2. gibajta (te, ti), ganita (te, ti), gonita (te, ti), 3. gibajta (te, ti). ganita (te, ti), gonita (te, ti). ~Inožno, Opomba.. ganimo, gonimo, Nekteri glagoli imajo svoj posebni prihodni čas s 1. gibajmo, ~ v '

2, gibajte,        ganite, b gonite,       predstavkam podloga po. ti so: pobe.:-,im, pridirjam, poidem,

3. naj gibajo. naj ganejo. naj gonijo. pojeMdirr,, polezem, poletim, ponesem, popefjam, poženem, potečem, povlečem, porečem. Neokončarni naklon. Razun porečem vsi drugi pomenijo gibanje od cel. gibati, ganiti, goniti, nekod nekam. persekan. gibat, ganit. gonit. ll o I e ž j e. Obrazen je časov in naklonov. Sedajniga časa. §. 51. gibajoč. gonijoč. Vse pregbe izvirajo ali iz sedajniga časa, Pretekliga časa. ali iz neokončavniga naklona. gibal. ganil. gonil. 1. Iz sedajniga časa. ~.

36 ali v al, in an, prnšati, prnšal, prašart. eti v el in et, vzeti, vzel, vzet. iti v il in en, budil,, hlad 1, lrcdpn. Iz terpivniga deležja pride glagolsko ime s per-stavkam zloga je, kakor: prašim, prasunje. Nevpravni glagoli. §. 52. Glagole, kteri svoje čase in naklone drugači' izobrazujejo, imenujemo nevpravne glagole. I. Nevpravni glagoli s koncam am: Dam ima v drugim licu dvojstu. in množn. dasta, daste; v 3. licu množn., sedjan. č. dajo ali daj, ali dado ali ,dad. V drugim je vpravin. Gledam ima velivn. nakl. rajši: glej, glejva, glejta, glejmo, glejte, namest gleda] itd. Imam, vel. imaj, imeti, imel ali imal, imet, imanje. Nimam, ne imaj, ne imeti, ne imel, ne imet, nimanje. II. Nevpravni glagoli s koncam em. Berem, beri, brati, bral, bran. Bijem, bij, biti, bil, bit. Bredem, bredi, bresti, bredel, breden. Brijem, brij, briti, bril, brit. Brišem, briši, brisati, brisal, brisan. Crem ali cvrem, cri, treti, cverl, cvert. Cvetem ali cvedem, cveti, cvesti, cvetel 'ali cvel. Čujem, čuj, čuti ali Čuvati, Čul ali čuval, Čujoč ali Čuječ, čuvenje ali Čuvanje. Darujem ali darovam, daruj ali darovaj, darovati, daroval, darovan. 37 Dem, deš, de, deva, Jesta; demo, deste, dejo: dej, naj de; dejva, dejta; deti, del, det. Vender ima tudi: denem, deni, djati, djal, djan ali denen. Denem ali dem, deni ali dej, djati ali deti, djal ali del, djan ali det. Derem, deri ali dri, dreti, deri, dert. Dojdem, dojdi, došel, kakor id, m. Dolbem, dolbi, dolbsti, dolbel, d olben. ' Gibljem ali, gibam, giblji in gibaj. Gnetem ali gnedem, gneti, gnesti, gnetel, gneten. Godem, godi, gosti, godel, goden. Gospodujem ali gospodovam, gospoduj ali gospodovaj, gospodovati, gospodoval. • Gredem, gredeš, grede; gi~edeva, gredeta; gredemo, gredete, Bredejo; ali pa grem, greš, gre itd. Na- mestno deležje: grede ali gredej. Grejem, grej, greti, grel, gret. Grizem, grizi, grizti, grizel, grizen. Gugljem in gugam, guglji in gugaj. Hočem ali Čem, hoti, hoteti, hotel (hotla-o) ali tel, tla, tlo, ali tel, tela, telo. Hropem, hropi, hropsti, hropel. Idem, ideš, ide; ideva, ideta; idemo, idete, idejo; prihodn• pojdem, pojdeš itd., ali bom šel, šla, šlo itd.; idi, idiva, pojdiva, pojva ali pejva, pojdita, pojta ali pejta, idimo, pojdimo, pojmo; iti; idoč, idejoč; šel, šla, šlo. Tako vpregamo vse s istem zložene, kakor: dojdem, odidem, najdem, pridem, zajde se, zajdem, videm. Imenujem ali imenovam, imenuj ali imenovaj, imenovati, imenoval, imenovan. ušem, iši ali iskaj, iskati iskal, iskan. lzujem, izuj, izuti, izul, izut. JetR, ješ, je, jeva, jesta; jemo, jeste, jejo ali jedo; jej, jejva; jesti, jedoč, jedel, ]eden. Jemljem, jemlji, jemati, jemal, jeman (v zloženih — jet, kakor: izjemam ali izjemljem, izjet itd.) Kažem, kaži, kazati, kazal, kazan.

38 Klepetam ali klepečem, klepetaj, klepetati, klepetal, klepetan. Klepam ali klepljem, klepaj in kleplji. Kličem, kliči, klicati, k lical, klican. Klujem ali kluvam, kluj ali kluvaj, kluvati, kluval, kluvan. Kmetujem ali kmetovam, kmetuj ali kmetovaj, kmetovali, kmetoval. Kolem, koli, klati, klal, klan. Kolnem, kolni, kleti, klel, Dlet. Kradem, kradi, krasti, kradel. kraden. Krešem, kreši ali kresaj, kresati, kresal, kresan. Krijem, krij, kriti, kril, krit. Kujem ali kovam, kuj ali koval, kovati, koval, kovan. Kupujem ali kupovam, kupuj ali kupovaj, kupoval. Kupčujem ali kupčovam, kupčuj ali kupčovaj, kupčovati,. kupčoval. Ležem, lezi, leži, legel, ležen. Lijem, lij, liti, lil, lit. Ližem, liži ali llzaj, lizati, lizal, lizan. Mancm, mani, meti, mcl, met. Mažem, maži ali mazaj, mazati, mazal, mazan. Mečem, meči ali metaj, metati, metal, metan. Melem, meti ali mli, mleti, mlel, mlen ali mlet. Merjem, mri, mreti, mrel. Metem ali medom, meti, mesti, metel, meten. Minem, mini, minuti in miniti, minul in minil. Molzem, molzi, molzti ali mlezti, molzel, molzen. Morem, mozi, moči, mogel. Načnem, načni, načeti, načel, načet. Nesem, nesi, nesti, nesel, nesen. Nočem ali nečem, ne hoti ali noti, ne hoteti ali neteti, notel (tla-o) ' ali ne hotel, ne hoda, ali ne tel, ne tela, ne telo, ali ne tla, ne tlo. Objamem, oljarni ali objemi, objel, objet. Obujem, obuj, obuti, obul, obut. Odprem, odpri, odpreti, odpori, odpett. Tako tudi vsi iz prem zloženi: oprem, perprem, razprem, zaprem, vprem itd. 39 Orjem ali oram, orji ali oraj, orati, oral, oran. Oznanujem, oznanuj ali oznanovaj, oznamovati, oznaneV&l, oznanovan. Padem, padi, pasti, padel, paden. Pasem, pasi, pasti, pasel, pasen ali pašen. Pečem, peci, peči, pekel, pečen. Perem, peri, prati, pral, pran. Pijem, pij, piti, pil, pit (tudi pijcn in pijan). Pišem (čerke), piši, pisati, pisal, pisan. Pišem ali piham, pihaj in piši, pihati, pihal, pihan. Pletem ali pledem, pleti, plesti, pletel, pleten. Pnem (iz tega zloženi imajo, pni, peti, pel, pet, kakor) odpnem, odpni, odpeti, odpel, odpet. Pojem, poj, peti, pel, pet. Povem, povej ali puvi, povedati, povedal, povedan. Tako tudi: dopovem, ispovem itd. Predem, predi, presti, predel, preden. Prejmem, prejmi, prejeti, prejel, prejet: Prestanem, prestoj , prestati, prestal, prestan. Takt; tudi vsi iz stanem zlozeni. Primem, primi, prijeti, prijel, prijet. Pustujem, pustuj ali pustovaj, pustovati, pustoval. Rasem, ali rastem, rasi, rasti, rasel, ali rastel, rašcn. Rečem, reci, reči, rekel, rečen, rekoč. Režem, reži ali rezaj, rezati, rezal, rezan. Rijem, rij, riti, ril, rit. Rjovem ali rjovim, rjovi, .rjoveti ali rjuti, rjul ali rjovel. Ropočem ali ropotam, ropotaj, ropotati, ropotal. Rujem ali runam, ruj ali ruvaj, ruvati, ruval, ruvan. Sečem, seci, seči, sekcl, sečen. Sejem, sej, sjati, sjal, sjan! Sežem, sezi, seči, segel, sežen. Skubem, skubi, skubsti, skubel, skuben. Snamem, snami, sneti, snel, snet. Snujem ali snovam, snuj ali snovaj, snovati, snoval, svovan. Sopem, sopi, sopsti, sopel (so pen). P ~ P~ P~ en P C P)

Stane me, stani me, stati koga, stalo me je. Stelem, steli, stlati, stlal, dlan. Storžem ali strugam, storži ali strugaj, stergati ali stru¬gati, stergal ali strugal, steržen ali stružen. Strižem, strizi, striči, strigel, strižen. Sujcm ali suvam, suj ali suvaj, suvati, suval, suvan. Sujem, suj, sati, sn], sat. Šegatam ali šegačem, šegataj, šegetati, šegatal, šegatan. Šipam ali šipljem, šipaj ali šiplji. Škripljem in škripam, škriplji in škripaj. Štejem, štej, šteti, štel, štet. Tarem ali terem ali trem, tri ali tori, treti, terl, tert. Tečem, teci, teči, tekel, tečen. Tepem, tepi, tepsti, tepel, tepen. Tešem, ali tesam, tesaj ali teši, tesal tesan. Tipljem ali tipam, tiplji ali tipaj. Tkem ali tkam, tkaj ali tki, tkati, tkal, tkan. Tolčem, tolci, tolči, tolkel, tolčen. Trepečem ali trepetam, trepetaj, trepetati, trepetal. Trešem, tresi, tresti, tresel, tresen. Varujem ali varovam, varuj ali varovaj, varovati, varoval, varovan. Vem, v sedajn. času kakor jem; vel. vedi, vediva, vedita; vedimo, vedite, naj vejo ali vedo; voditi, vedel, veder. Tako tudi izvem, zvem in zavem se. Verujem ali varovam, veruj ali verovaj, verovati, veroval, verovan. Veržem, verzi, verči ali vreči, vergel, veržen. Vežem, veži ali vezaj, vezati, vezal, vezan. Vijem, vij, viti, vil, vit. Vjamem, vjami ali vjemi ali vjmi, vjeti vjel, vjet. Vnamem, vnami ali vni, vneti, vnel vnet. Vnemljem ali vnemam, vnemaj, vnemati, vnemal, vnet. Vzamem, vzami ali vzemi, ali vzmi, vzeti, vzel, vzet. Začnem, začni, začeti, začel, začet. Zajmem, zajmi, zajeti, zajel, zajet. Zdihujem, zdihuj, zdihovati, zdihoval. Zibljem in zibam, ziblji in zibaj. Zrem, zri, zreti, zrel, zert.

Zajnem ali žanjem, žajni, Leti, žel, žet. Ženem, ženi, gnati, gnal, gnan. Žgem, žgi, žgati, žgal, žgan. Žmem, žmi, imeti, imel ali žel, imet ali žet. Žrem, žri, žreti, žerl, žert.. III. Nevpravni glagoli s koncam im. Bežim, beži, bežati, bežal. Bobnim, bobni, bobneti, bobnel. Bok me, boli me, boleti, bolel. Deržim, derži, deržati, deržal, deržan. Dišim, diši, dišati, dišal, dišav. Gasim, gasi, gasiti, gasil, gašen. Gorim, gori, goreti, gorel. Jezim, jezi, jeziti, jezil, jezen in ježen. Ležim, leži, ležati, ležal, lcžan. Mižim, miži, mižati, mižal. Molim, moli, moleti, molel, molen. Režim, rež;, režati, režal. Scrbi me, naj me scrbi, serbeti, serbel. Skerbim, skerbi, skerbeti, skerbel, skerbljen. Spim, spi, spati, spal, span. Stojim, stoji ali stoj, stati, stal, stan. Šumim, šumi, čumeti, šumel. Tišim, tiši, tšati, tišal, tišan. Želim, želi, želeti, želel, želen. Živim, živi, živeti, živel, življen, itd. a. Razun tega delajo konci: biva, mim, pim, vim terpivno deležje radi na ljen ; din na jen; vina, rima na njen, rjen ; sim in stim na šen; zim pa en; kakor: ljubim, ljubljen; vadim, vajen; dobim, dobljen; gradim, grajen; lomim, lomljen; gonim, gonjen; kupim, kupljen; kurim, kurjen; stavim, stavljen; morim, morjen; lovim, lovljen; prosim, prošen; Čistim, čišen, itd. vozim, vožen itd.

b. Konec tim, ima per srednih glagolih čti in el; ravno takd konec rim; konec čim pa ati in al, kakor: hitim, hiti, hitčti, hitel, hiten; živim, živi. živeti, živel, življen; klečim, kleči, klečati, klečal. Opomba. 1. Glagoli perve podobe, tudi vpravni, imajo konec Cern ali ljem, tode samo v sedajnim času in velivnim naklonu, kakor :dremam, dremljem, dremlji ali dremaj. 2. Vsi zloženi glagoli hodijo veči del po stopinjah svojih do sedaj razločenih pervoobraznih, tudi takrat, kadar se spremenjajo iz djavnih v srednje. Peto poglavje. Predlog. §. 53. Predlogi so be::edice, ktere predlagamo drugim besedam za kazatev, kakd se reč na reč nanaša, kakor: Peter gre memo mene; memo je predlog, ker pokaže, kakd se Peter proti meni zaderži. §. 54. Predlogi so eni neločljivi, to je, kteri se s drugimi besedami spopadejo v eno besedo , in nikoli sami ne stoje, ter se nikdar ne dajo od

njih ločiti. Taki so: pre, raz, spre, postavim : pretergan, raztergan, spremenpm. Drugi so ločljivi, to je, kteri ali sami stoje, ali pa se tufli s drugimi besedami spopadejo, pa se dajo Ločiti ; kakor: brezdušen, dodajam itd. S. 55. Predlogi devajo imena, perloge in zaimena v kakšin neravni pade,, to je, ne v imenovav niga, kteri sam je raven, temuč v kteriga dru giga, ktere vse kličemo neravne. a. Predlogi, kteri hočejo rodivniga: od, do, iz, brez , prčk in Mizo; pa tudi vsi spopadeni~ kakor tudi vsi tisti, kteri so na sebi imena ali narečja : izmed, namesti, krog, okoli, memo, mem, poleg, pričo , razun, spod , spred, sred, vunaj, verh, više, zavolj, zastran , ali obstran, zgoraj ali zgorej , znotri, zravno, zraven, zvunaj, zu naj itd. -b. Predlogi, kteri hočejo dajavniga: k in h, proti, naproti; naprot, nasprot, naprej. Op o m b a. t. Namest k stavimo h pred glasam

ob: ob čast priti. med, mej: med otrobe, mej kolesa, na: na goro; na drugi dan; na Dunaj. nad: nad Turka so šli. po: po koga grem. pod: pod streho stopim. za: za zid se skrijeva. v: idi v šolo. d. Predlogi, kteri hočejo skazavniga: 1. Vselej ga hočejo: per ali pri. 2. Na prašanje: kje? kako? kdaj? na: na kolah. o, ob: ob šestih pride: o binkušfih. po: po planinah se pase; po delavnikih pride praznik. v: v šoli se veliko dobriga učimo. e. Predlogi, kteri hočejo storivniga: 1. Vselej: s, so. 2. Na prašaaje: kje? med, mej: mej hišama je njiva. nad: nad nama je lepo nebo. pod: pod gabrom se kladiva. pred: pred nama je zelena trata. za: za nama je šel. Sesto poglavje. Nareqe. §. 56. Narečje pove, kak6, kje in kdaj se kaj godi, postavim: drugači mislim; tukaj sim; drevi pojdem. Drugači , tukaj, drevi so narečja, Iger narekuvajo, kako so namenjeni glagoli: mi-slim, sim' pojdcm. Vsak perlog po vsih stopnjah merjenja je narečje, alio ga glagolu perložimo, postavim: mladenič lepo bere, lepše piše ko lani, se nar lepše vede. Verh teh iz perlogov vzetih narečij imamo še veliko drugih. Taka so: a. Na prašanje: Kje? blizo, bližej, nar bližej; daleč, dalj ali dlje; dru¬gej, kjerkol , lili tam, neki; nikir, nikdir; notri, ondi, poleg, povsod, proč, semtertje, spod, sred, štric, zad, zdol, zdolaj, zgor ali zgoraj, znotri ali znotraj, zraven ali travno, zuui , ali zunaj, tam, taroki ali tamkej. tuki ali tukaj ali til, vmez, vunaj, vunod ali unod. b. Kod? kodar, drugod, tod ali letod , skoz, skoz in skoz onod, vunod, prek, nekod. c. Od kod? od kodar, od daleč, od drugod, od nekod, od onod, od ondod, od tod, od unod. d. Kolikokrat? kolikrat? tolikokrat ali tolikrat, pogosto, poredko, spet ali zopet, časi ali včasi, malokrat, manjkrat, dosti-krat, večkrat itd. s perstavkam krat. e. Koliko? dovolj, dosti, malo, manj, enmalo ali nemalo, ne-kaj, saj ali vsaj, toliko ali talko, veliko, več, narveč, preveč, odveč.

f. Kdaj? berž , danas ali dans ali dnes, davi, davno ali zdavno, dopoldne, drevi, jaderno ali jadreno, ju¬tri ali zajtro, kadar, kadarkoli, kadaj ali kdaj, ali nekdaj, ali nekidan ali nekdej, kmal ali kmalo, koj ali tkoj , lani, letas, lih, lih prav, naposled ali zadnič, nikdar ali nikoli, novič ali znoviga ali znovo, nocoj, opoldne, opolnoči, pojutrinim ali pojutrišnim, popoldne, popred ali poprej, po¬časi, pred ali prej, predlani ali predlanskim, predvčeraj ali predvčera jšnim , ravno, sicer ali scer, skor ali skoro, ali skoraj, snoči, še, tačas ali takrat ali tadaj unidan, vedno, vselej, včeraj, včas ali včasi, časama ali sčasama , čedalje, zdaj ali sedaj ali sadaj, zdaj zdaj, zdajci zgodaj, ali zgoda, za rano, zmiraj ali zmiram, zvečer, že ali vže ali vre. g. Doklej? do, dokler, dokle, dotle, dozdaj. h. Kakci? bolj, clo, drugači, inak ali inako, kakor, na glas, napak ali napak, rado , posebej, posebno ali sosebno, sam6tež , skup ali vkup ali vkupej, rit¬nisko, tako, takti kakor, tako kako, zaston ali zastoje, zlasti, zlo, znak. i. Kam? deleč, dalje, doli, drugam, gori ali gor, kamor, kamor koli, kviško, memo ali mem, na, na dvoje, naprej, ndrazen ali saksebi , nazaj, nazdol, ne¬kam, nikamor, notri, okoli, prek, proč, sem ali lesem ali se, tje ali tjekej, semtertje, vun ali vunke j. J k. Kako silno? komej ali komaj, prev, skoro ali skoraj, zlo, clo. 1. Je ]i? ali ne? blezo ali blez, je (kaj pa de! kaj pa!) ne, clo ne, kratko nikar ne, po nobeni ceni ne, javalne, nikar, nikar ne, nikarta, nikarte, pač, morebit, znabit, morde, res, zares. era. Zakaj? za to, zavolj, tjer ali, kjer. n. Doklej? dotle, dokle. o. Dokorej? dosorej. p. Obkorej? obsorej. r. Odklej? s mladiga itd. Opomba. 1. Vse te prašanja so tudi narečja, kakor njih odgovori. 2. Na prašanje : kako? odgovarjajo tudi namestna deležja, pa tudi imena in perlogi v storivnim padežu brez predloga in s koncam orna ali orna, postavim : skrivaj, skakalna, nategama, stoje, gred; tihama, vedayna, mahoma itd. Sedmo poglavje. Vez. §. 57. Vez je besedica, ktera skup veže dve ali več drugih besed, dva ali več stavkov govorjenja. Vezi so devetere: 1. Vezavne in razproj ivne : ino, in, i; ter; tudi; kakor, tudi; kar—, toliko; kakor—, tako :

48 li - al; če več - tim %več; ne samo-še veliko več, nekaj-nekaj; ko-to ; ne-ne; če manj-tim manj; niti-niti. 2. Ločivne: pa, pak , temuč, ampak, ali, ne-temuč, ne ampak, ne li-ampak tudi, desi¬. ravno-vender. 3. Pogajivne .ali vgovorivne: ako, ak, če; ako bi, če bi; ako ne., Če ne; de li, ako li ; če li; dokle, dokler; li. 4. Nasprotivne ali suprotivne: ali; ali-ali; pak; pa; li, samoč, vender. 5. Dovoljivne: desilih, ako lih, desiravno, sicer, scer. 6. Vzrok znanivne: ker, tjer,- dokler; de, de bi, deb' ; zatorej, torej, za to, tadaj. 7. Sklepavne: tedaj, tadaj, torej, zatorej, zato, zavolj tega, za tega voljo; potem ker. 8. Verstivne: verh tega, zravno tega ali zraven tega: potle, potlej, naposled, zadnič. 9. Permerjavne: ko, kot, lih.

49 2. Oglas žalosti: ah! oh! o! joj! o joj! jojmene! jojmenasta! gorje ! gorje meni. 3. Oglas začudenja: o! 6! ov! tčte ! ni mogoče! 4. Oglas zapazenja ali obnaglenja: oho! ha ! haha! 5. Oglas podbudenja: aia ! no ! nuj! nujte! li na noge! 6. Oglas tihiga klicanja: st! bst! 7. Oglas glasniga klicanja: ôj ! oj te ! čaj! na,' nafte! S. Oglas gnusenja: pej! ba! bah!

osmo poglavje. Medmet. S. 58. Medmeti so besedice, s kterimi damo na znanje kakšin občut.ik naše duše; so glasi na¬ših občutkov, ktere med naš tovor vmes mečemo. Per nas navadni medmeti so: 1. Oglas veselja: ju! ju ju! juhej! hajsasa! hdpsasa ! hajsa! hoj! huja!

Krajnska pismenost. 4

Tretji odsek. Vezanje. §. 59. Vezanje uči samotne besede vezati v skup deržeče govorjenje. K temu nam je treba vediti, kako se besede med seboj sklepajo in skladajo; potem pa tudi, kako še besede slediti imajo v celih izrekih in stavkih govorjenja. Pervo poglavje. Sklad besedi mej seboj. i. Sklad imen s imeni. §. 60. Dva imena, ali njih več stavimo v en in ravno tisti padež, kadar so s vezmi mej seboj sklenjena ; in kadar eni reči več imen damo, postavim : solnce sveti dobrim in hudobnim. Visim najdel ne gospodarja, ne hlapca, ne dekle domd. Gorica stoji na reki Soči. §. 61. Ime, ktero odgovarja na prašanje : čigav ? premenjamo v perlastivni perlog, če stoji zgol samo, in ga skladamo v spolu , številu in padežu s drugim imenam; če pa ni zgol samo, ga sta-vimo v rodivni padež, kakor: očetova hiša je lepa. Jakobova Micika )e marliva. Hiša va¬šiga očeta ni tako lepa. Ančika našima Jakoba je tudi marliva. Opomba. Imenam možkim in srednjim v edinim pomenu perstavljamo ov, a, o ali er, era, ero, kakor: Petrov, teletov, pastirjev, stričev; ženskim perdevamo in, kakor: Micin, nevestin. V splošnim pomenu pa pristavljamo imenam brez razločka spola ski, ški ali ovski, kakor zi-darski, laški, noriški, judovski; imena živih stvari vsih treh spolov dobivajo v splošnim pomenu ji, a, e: gadji, olročji, »aišji, telečji itd. §. 62. Kadar en del celima imenujemo , pride ime celiga v r6divni padež. Ravno tako pridejo v ta padež imena, ktera lastnost, podobo, telo, veli-kost, vrednost, število itd. kake reči pomenijo, postavim: kos kruha; voz sena. Mladenič dobriga serca; zneg je bele barve. 2. Sklad perloga s imenam. • §. 63. • Perlog stoji ali pred, ali za imenam, kakor je lepše, in ga v ravno tisti spol, število in pa

dež devamo , v kterim je njegovo ime, posta-vim: zdraza pamet sreča velika. Bog je gospodar premo.tenja našiga. §. 64. Nekteri perlogi devajo ime svojiga predmeta v rodivni padež, kakor so.: boječ, deleUn, dovoljin, kriv, maren, pomljiv, potrebin, pozahliv, sit, snažen, vesel, pelin, itd. postavim: časti marin; kriv tatvine.. §. 65. Dajavni padež hočejo perlogi: dopadljiv, enak, koristen, lastin, ljub, perličen, pernaerjen, podobin, pokorin, poslušen, prijetju, spodobin, zvest, posta¬vim: dobri so Bogu dopadljivi. §. 66. Toživniga s predlogam na hočejo : gluh, hrom, imeniten, slab, slep, sloveč, vboUn, na pr. na eno oko slep, na eno uho gluh itd. 3. Sklad zaimen. §. 67. Sklanjavna zaimena skladamo s imeni ravno tako, kakor perloge, v spolu, številu in padežu. §. 68. Višje in imenitneje ljude, ktere poštujemo, imenujemo z vi namest ti, z oni namest on, kakor: oče! vi ste rekli, de me bole v šolo dali. Gospod učenik nas veliko lepiga učijo. §. 69. Namest mene, meni, tebe, tebi, itd. pravimo krajše me, mi, te, ti, se, sip ga, mu, je, ji, je, jih, jima, jim, kadar odkazan glagol , v stavku stoji, kakor: daj mi bukve; ne dam jih, kir so me drago stale. Stavimo pak : mene, meni, tebe, tebi, sebe, sebi, itd., kadar ni v stavku odkazaniga glagola: kadar potis na—nje devamo ; in kadar imajo predlog pred seboj, postavim : Domu boš bukve dal? — njemu. Meni nisi pokorin, ki sim tvoj učenik? Per njena je bil. §. 70. Zaime sebe ali se velja za vsa lica in šte-vila , ravno tako tudi perlastivno svoj, kadarkoli se govor nazaj povrača, postavim : bojim se, bojiš se, boji se; bojiva se, itd. Poštuj svoje starane. Yarovajmo svojiga blaga. Kadar se pa govor ne povrača, ločimo lična zaimena, postavim: poštuj moje stariše. Varovaj njegoviga blaga. 4. Vezanje glagolov. §. 71. Odkazan glagol se sklada s svojim imenvavnim v spolu, licu in številu, kakor : Otrok je v šolo hodil. Deklica se je rada učila.

54 §. 72. Terpivni zalog je per nas silno redek, in li s samim imenvavnim padežem navaden. Takti znamo reči: konj je na pašo gnan, ne pa: konj je od mene na pašo gnan, temuč: konja na pašo ženem. §. 73. Rodivni padež hočejo glagoli: deržim s~, . dolžim, dotikam se, hvalim se, kesam se, lastim se, lotim se, nagledam se, najem se, naveličam se, navzamem se, nimam, ni, telim, iščem, potrebujem, varujem, pogrešim,' čakam itd., kteri notrenjo hre-penitev pomenijo; in vsi djavni nikavni glagoli, ali kteri imajo ne pred seboj. §. 74. Dajavniga hočejo : čudim se komu, hoče se mi, se mi noče, nasledvam komua, smejem se komu; smili se mi, žal mi je. §. 75. Toživniga imajo lahko vsi djavni glagoli na prašanje : kaj? koga? kteri niso v §. 73- povedani. • §.76. Neokončaven persekan naklon stavimo vse-lej, kadar okončani glagol gibanje pomeni, kakor : grem orat, pridem gledat. 55 §. 77. Glagol storivne podobe je neokončavniga pomena, tadaj stuži za vse tri čase, postavim: ravno pridem iz Gorice. Pred šest tedni pridem iz ptujih dežel k svojimi bratu, ga prijazno po¬zdravim, in on me ne spozna. Če k nam prideš, mi bo ljubo. §. 78. Deležja skladamo, kakor perloge, s imenam v spolu, številu in padežu. 5. Sklad predlogov. §,79. Ce kažemo del dneva, noči, letniga časa, stavimo na prašanje: kdaj? predlog po, kakor: po dnevu, po zimi. Ako stoji pa per imenu perlog ali zaime, ne stavimo nobeniga predloga, kakor: celi dan na nič storil. 6. Sklad narečij. §. 80. Narečja : dosti, dovolj, kaj, kar, karkoli, ko-likor, malo, nekoliko, manj, nehaj, nič, obilno, premalo, in več takih, hočejo rodivni padež, po¬stavim: dosti sadja; malo vina. §. 81. Več odrečivnih besed je v govorjenju, bolj odrekvajo , kakor: to je nič, in to ni nič. No-bedin ne bo nikdir in nikoli mi te iz glave zbil_

~I R 56 57


7. Sklad vezi. S. 82. Vez de opušamo po glagolih: rečem, naročim, zapovem, velim, vkaZem, dam oblast, dam pravico. itd. kakor: reci mu k meni priti, namest: reci mu, de k mčni pride. Drugo poglavje. Vezanje celih izrekov in davkov, §. 83. V govorjenju stavimo po navadi besede po ti versti: medmet ali vez, kazavno zaime, per lastivno, številno ime, narečje, perlog, ime, in na to glagol s vsimi svojimi okončanji, postavim: glej! ta tvoja tri lepo pisana pisma pridejo sdaj vsa na enkrat meni v roke. §. 84. Kadar govor začnemo s besedami: ako, če, in drugimi vezmi, takrat pride glagol rad pre¬cej za temi besedami, kakor: če pridejo tvoja pisma? §. 85. Prašavni govor iona vselej glagol na pervi stopnji, ali koj za prašavno besedo, kakor: pridejo .tvoja pisma? ali pridejo tvoja pisma? §. 86. Velivni glagol je rad spred Čeden zad, kakor je lepše, postavim : uči se dobro. Ceden bodi. Opomba. Naše besede niso tako na ta red pervezane , de bi se ne zamogle tudi drugači staviti, ampak lahko zavoljo samiga lepšiga glasa ta besedni red pretikamo, kakor tudi na pervo stopnjo stavimo besedo, na ktero važnost, moč in potis polagamo. §. 87. Predolge izreke vjemamo, de je beseda spravniši, per zvezanih izrekih ne ponavljamo glagola; in glagol sim ali vezi in, ker opušamo, postavim: naji oba so vzeli iz šole, mene preago¬dej, tebe, prepozno. Boljši pamet kakor .Zamet. Preboječ se ljudem pokazat, ostaja rajši doma zapert. Deležja vjemajo stavke dostikrat v en izrek, kakor: molčeč pride, molčeč gre. Perliznenca se varuj ko, stekliga psa. Podobe glagolske vjemajo govor , ker, po-stavim, namest: ima navado k tebi hoditi, rečemo : k tebi zahaja, k tebi hodi. Prepone. §. 88. Kadar je poln pomen govorjenja tako velik, de ima v sebi več stavkov, se imenuje strok; stavki sami imajo v sebi po več izrekov.

58 Za ločitev strokov, stavkov in izrekov v pismu imamo naslednja znamnja, ki jih prepone kličemo. 1. Vejica ali rez (,); s to prepono ločimo imena, perloge in glagole, kadar jih več zapo-redama pride; tudi jo stavimo mej cele izreke, kakor: mir, pokoj, pazenje, in, pokoršina so v šoli potrebne. Vsak ve, de tice po nebu letajo, ribe pa po vodi plavajo. 2. Nadpičje (;) devamo mej dva stavka; kterih pomen se nasproti eden na drugiga opira in podpira, ali pa ki sta si nasproti kakor: pridno delati je prav dobro; to nam nese naš živež. 3. Dvopičje (:) stavimo, kadar za stavkam drug stavik pride, ki ga razlaga. Tudi ga stavimo pred besedami, ktere kdo drugi reče, postavim: Cicero piše: sebi orješ, sebi seješ, sebi boš tudi žel. 4. Pika (.) se stavi na konec govorjenja, kakor: Laž je Berd greh. Hodim v šolo. 5. Prašaj (?) stoji na koncu vprašanja, po-stavim: kaj delaš? 6. Podpičje (!) pomeni začudenje, ali zav¬pitje, ali ogovor, kakor: o, kako dobro je v sta¬rosti, kar si se mlad naučil! Stoj! poslušaj me! 7. Medmestje () sta dva krivca, ktera en proti drugimu gledata; s tim oklepamo besede, ktere ined to govorjenje ravno ne gredo, kakor: učenik ga zaprejo (prav mu je!) in ga postijo, ki je bil neposajen.

Nesklanjaven, indeclinabilis, uriabanberticf). Nevpraven, irregularis, unregetma fiig. Nikavna beseda, žerneinung3mort. Obraz, forma, form. Odkazaven, determinativus, be ftimmettb. Odrečiven, negativus, »erneinenb. Odrekvati, »erneinen. Odstava, odstavik, paragraphus, 2161-4. Oseba, persona, 43erfon. Padež, casus, nbung. Perlog, adjectivum, R3eiivort. Permera, proportio, Q3ext)attni . Persekan, supinum nostrum slavicum. Perterdjujem, affirmo, ict beja»e. Pervoobrazno števila, ( runNat)ten. Pika, punctum, 43uritt. Podpičje, Qtuc3ruf ungŁ33eiceu. Pogoj, conditio, Q3ebingung. Pogajiven, conditionalis, bebingenb, • Pogolt, elisio, apostrophus. Pomožni glagol, -verbum auxiliare, .5iltf f4eitmort. Posoban, abstrastus. Potis, potisk, emphasis, 91act)brurl. Povrativen, ?juxudfutjrettb. Prašaj, ragqeic }en. Pravilo, regula. Predlog, praepositio, Z3ormort. Predmet, objectum, Ciegenftanb. Pregibati, flectere, beugen, biegen. Pregba, flexio, iegung. Prehajaven, transitivus, ubergetjenb. Prepoina, interpunctio, Unterfctieibunggictien. Raba, usus, @ebrauc. Rodovin, ordinalis. Rez, conama, eif tria. Rodiven, genitivus, 8,meite Cnbung. Skazaven, locativus, funf te nbung. Sklanjati, declinare,, abanbern. Sklanjaven, declinabilis, abanbert4.

Obsežik. Vvod. Pervi odsek. Pervo poglavje. Čerke. Njih število in pomen . . . . . . . . . • Drugo poglavje. Zlog Drugi odsek. Besede • . .

Pervo poglavje. Ime — Spol 7 Število in padež 8 Sklanjanje—• » I.. . . . . . . . . . • . . . . . 9 • JI. _ . . . . . • . 11 • III . 12 » IV • • • . 15 Drugo poglavje. Perlog. . . . . . . . . . 14 Stopnje merjenja 16 Številna imena in perlogi . • 19 Tretje poglavje.

Str. Zicg, število . • . . . 28 Vprega Deležje . . . . — Pomožni glagol . . 29 Podoba . . . . . . . ' . . Vprega pomožniga glagola . . 30 Vprega glagolska . . . . 32 Obrazcnje časov in naklonov . 35 Nevpravni glagoli, I. s koncam a m . 36 » II. s koncanr e m . n » III. s koncam i m . . 41 Peto poglavje.


Pervo poglavje; Sklad' besed mej seboj. 1. Sklad imen s imeni . . 2. Sklad perloga s imenam 3. Sklad zaimen .. 4. Vezanje glagolov v. Sklad predlogov , . 6. Sklad narečij . . 7. Sklad vezi . Drugo poglavje. Vezanje celih izrekov stavkov 56 Prepone . . . 57 Pomen nekterih pismenih besed