Kraška čudesa
| Kraška čudesa A. Ukmar |
Prijavil A. Ukmar.
| |||||||||||||
Kraški svet ima svoje znamenitosti neprecenljive vrednosti v geološkem in tudi turistiškem oziru, osobito Kras okoli Reke, kjer so turistu pristopne v neposrednjem obližju mestnem obširne Kraške planote z globokimi dolinami in strmimi zarezami, po katerih dere peneča se Rečina, - malo zadaj pa visoke, daleč v poletje s snegom pokrite hrvaške planine (Risnjak 1528 m), kranjski Snežnik (1796 m) in Učka (1396 m). Kakor torej poželi srce, ali kakor pripušča tesno odmerjeni čas vedno vpreženemu človeku, krenem na bližnje planjav, kjer najdem vedno kaj novega in zanimivega, ali pa jo mahnem z gorsko palico v roki in z dobro podkovanimi črevlji na visoke planine uživat krasen razgled in dihati svež planinski zrak.
Popis izleta na eno omejenih planin priobčim drug pot. Danes naj opozorim naše turiste in blagovoljnega čitatelja na neko znamenitost v neposrednji bližini Reškega mesta, katera je, kakor smelo trdim, vredno veliko večje pozornosti, nego jo uživa v resnici.
V mislih imam Ponikviško dolino na vzhodu mesta Reke.
Na podnožju hrvaških planin, med vodo Rečino in Bakerskim zatokom, se razteza proti jugu do Reškega zaliva obširna, po dolinah in majhnih kamenitih holmih čisto razorana, povprečno 300 m nam morsko gladino mereča Kraška planjava, katera visi večjidel strmo, ponekod skoraj navpično proti morski obali. Doline so rodovite in polja skrbno obdelana, kakor sploh povsod po Krasu, kjer siromašni kmet vestno porabi vsak ped plodne zemlje. Popotnik je prijetno presenečen, videč sredi pustošnega, skalovitega sveta tako senčnato, pridno obdelano in z vinsko trto zasajeno zelenico.
Sredi te planjave, dobre pol ure severu od Bakerske železniške postaje, se nahaja med pustošnim Kraškim skalovjem, kakor zatrjuje izvrstni raziskovalec in poznavatelj Kraških fenomenov, prof. geografije na visoki šoli v Belem Gradu dr. Ivan Cvijič, največja Kraška dolina, namreč Ponikviška, tako imenovana po neznatnem selu Ponikve, ležečem na njenem severnem obronku. Temeljita razprava imenovanega učenjaka: „Das Karstphänomen˝ me je opozorila na to izredno čudo.
Cela dolina meri v svojem zgornjem okrožju okoli 6 km in globoka je povprečno dobrih 300 m. Obronki so ji črez polovico nižave skalnati in nerodoviti, kotlina sama pa je prava zelenica: sočnati travniki se vrste za plodnimi njivami in zelenimi vinogradi. Skalovit, a lep pogozden greben, dolg komaj 400 m, deli dolino v dva oddelka, enega severnega in enega južnega, ali, kakor ju imenujejo domačini: zgornji log in spodnji log. Že iz tega nazivanja se razvidi, da je severni oddelek nekoliko višji, in v resnici leži južni, precej večji log dobrih 20 m niže nego zgornji. Na severni in zahodni strani zgornjega loga izvira navadno 6-8 bolj ali manj močnih vrelcev, kateri se kmalu spoje v eno samo strugo, vodečo po sredi loga po kratkem, komaj 4 km dolgem teku znova prikaže na beli dan v Bakru, kjer so ga vpregli prebrisani Bakerčani pri izviru pred motor, da jim preskrbuje mesto z električno razsvetljavo. Navadno dajejo ti vrelci le malo vode, poleti se čestokrat posuše popolnoma. Po dolgotrajnem deževju pa in po hudih zimah, kadar se nabere po Risnjaku *) in njegovem pogorju toliko snega, kakor preteklo zimo, privre izpod zemlje po imenovanih vrelcih toliko vode, da je omenjena jama ne more posrkati vse sproti, tedaj potok izstopi iz svoje struge in preplavi celi zgornji log. To se menda pripeti običajno vsako pomlad. Letos pa je privrela zbok preobilnega snega po hrvaških planinah, tolika obilica vode tudi v Ponikviško dolino, da ni čuda, ako zgornjega krnica ni mogla vzprejeti vse moče. Vode je zatorej prestopila skaloviti greben, kateri loči severni oddelek doline od južnega, zatorej prestopila skaloviti greben, kateri loči severni oddelek doline od južnega, in se z elementarno silo razliko po pečinah v spodnji log ter preplavila tudi tega, da je zdaj cela dolina eno samo veliko jezero, pravo Cerkniško jezero v drugi podobi. Voda napravi Ponikvičanom veliko škode, ako ne odteče kmalu; kajti običajno niso pripravljeni na njo, in jezero jim preplavi vse nasade, njive in vinograde, da jim pognijejo setve in trsje. S solzami v očeh se mi tožijo ubožci, da je bilo vse njih delo zastonj, in da pridejo na beraško palico, ako jezero ne odteče vsaj v treh tednih.
Z Reke peljeta do Ponikviške doline dve pripravni poti: prva z železnico do Bakerske postaje in odtod proti severu dobre pol ure peš; druga pa po Lujizinski cesti do Čavelj, potem proti jugovzhodu mimo Črnika in Mavrinčev po okrajni cesti do pod Kukuljanovega (s. k. kota 283), kjer je treba kreniti na levo in se po jako neugodnih stezah plaziti črez skalovje do doline; ta pot je dolga okoli 3 ure. A meni je zoprna vožnja po železnici, ako ni neogibno potrebna, še bolj pa hoja po prašni cesti. Kadar se napravim na slične izlete, tedaj jo krenem kar naravnost črez drn in strn, črez hribe in doline. Tako tudi v nedeljo dne 27. aprila, ko sem si bil v prvo namenil ogledati Ponikviško dolino. Ta dan sem našel zgornji log in sicer preplavljen, a seljaki so se nadejali še zmeraj, da jim milostna usoda za zdaj še prizanese s poplavo spodnjega loga. Kako bridko so se varali siromaki, sem imel priliko se prepričati že prihodnjo nedeljo, dne 5. majnika. Že od daleč, ko sem plezal po strmini skozi grmovje navzdol, se je čulo mogočno šumenje in bobnenje padajoče vode, kakor prilično v bližini Rádovinskega slapa pri Bledu. Kmalu zapazim, da je danes preplavljen skoraj do polovice tudi spodnji log. Ko dospem do prej imenovanega grebena, pretrese mi dušo veličasten prizor. Mogočne vodovje se vali po skalinah med grmovjem in drevjem iz zgornjega proti spodnjemu logu, skakajoč v krasnih slapovih od skale do skale. Ne morem si kaj, da ne bi splezal sredi prvega slapa na visoko skalino in se divil krasnemu prizoru ter poslušal mogočno, čarobno bobnenje pod mano padajoče vode.
Sredi kamenitega Krasa, kjer človek ni navajen zaslediti niti najmanjšega studenčka, je to pač veličastna prikazen, katera bi človek še bolj razveselila dušo in srce, ako bi se ne bilo treba spomniti, da ta krasni prirodni pojav na drugi strani povzročuje siromašnim Ponikviškim seljakom marsikatero grenko solzo.
S težkim srcem se ločim od toliko nenavadnega prizora in jo mahnem, kjer je dan že pri koncu in bi se bilo opasno vračati na Reko v temni noči po kamenitih stezah skozi trnjevo grmovje, preko vzhodnega obronka navzgor po precej ugodni stezi na Bakerski kolodvor, kjer vstopim v prvi Reški vlak. Ta opisani izlet priporočam toplo vsem prijateljem vedno krasne prirode in izrekam končno še željo, da bi „Prim. plan. društvo˝ na Sušaku, v čigar področje itak pripada Ponikviška dolina, blagovolilo popraviti in zaznamenovati vsaj kratko pod od Bakerske postaje do imenovane doline.
- ) S premislekom pišem Risnjak, a ne Rižnjak, kakor je čitati običajno; kajti gora je dobila svoje ime od risov, zverjadi, katere je bilo nekdaj obilno po hrvaških planinah.