Krščanska žena

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Krščanska žena
A. Kummer
Izdano: Amerikanski Slovenec 12. oktober 1900 (9/43), 4
Viri: dLib 43
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dve očesi imamo, ki ste enako umerjeni pri pogledu in opazovanju; drug drugo podpirate. Dvoje ušes nam je danih, da poslušamo drugih besede; a le eden jezik imamo za govorico. Človek bodi počasnega govorjenja, a nagel pa za poslušanje. Le eden organ nam jedan, da z njim duhamo.

Krščansko družino je postavil Bog na dva stebra, na moža in ženo. V zakonu naj bi bila mož in žena kot dve enako umerjeni očesi, kot dve ušesi. Vsaj v raju jo bilo tako. Bog je namreč ženo ustvaril iz Adamovega rebra ter jo možu dal za pomočnico in je izrecno označil njeno nalogo. Zakon bodi edin, nerazrušljiv! Mož naj vodi, žena naj sodeljuje pri delu in skrbeh, bode naj mu pomočnica. Mož bodi ženi opora, oskrbnik in varuh njenega poštenja.

Kako naj pa ženska kot žena in mati ter gospodinja izpolnuje svojo važno nalogo in svoje dolžnosti, to je že sv. Duh v bukvah pregovorov (31, 10—30) označil: »Kdo bo našel močno ženo? Njena cena je ko reči iz daljnega in od zadnjih pokrajin. Srce njenega moža se nanjo zanaša in dohodkov mu ne bo manjkalo; ona mu skazuje dobro in ne hudega vse svoje žive dni, poišče si volno in prediva in dela po umetnosti svojih rok; še po noči vstaja in daje pridobitka svojim domačim in jedi svojim deklam. Z močjo si pripaše ledje in utrjuje svojo roko. Vidi, da je dobra njena kupčija, njena luč po noči ne ugasne. Svojo roko opira ubogim in svoje dlani steguje proti potrebnemu. Ne boji se za svojo hišo sneženega mraza, zakaj vsi njeni domači imajo dvojno oblačilo. Svoja usta odpira modrosti in postava milosti je na njenem jeziku. Pregleduje pota svoje hiše in ne je brez dela kruha. Njeni otroci se vzdigujejo in jo blagrujejo, tudi njen mož jo hvali. Goljufiva je prijetnost in prazna je lepota, žena, ki se boji Gospoda, ona bo hvaljena.« To so nebeške besede, s katerimi sv. Duh opisuje pridno in skrbno gospodinjo, modro in bogaboječo ženo!

Lepo sv. Pavel popisuje vzor krščanske žene, ko pravi: »Žene bodite pokorne svojim možem, kakor je cerkev Kristusu podložna in vdana.« Ta apostol trdi, da naj bodo razmere med možem in ženo iste, kakor so med Kristom in med njegovo cerkvijo, ter da je zakon podoba zveze, ki je med Kristom in med njegovo cerkvijo. In v svojem pismu do Tita opisuje njeno spodobno vedenje rekoč: (II. 2,0—15). »Žene naj se v poštenem oblačilu s sramežljivostjo in zdržljivostjo zaljšajo in ne s pletenimi lasmi ali zlatom ali biseri ali z dragim oblačilom, ampak kakor se ženam spodobi, katere kažejo pobožnost z dobrimi deli. Žena naj se na tihem uči z vso podložnostjo (možu podložna naj se od moža uči). Ne pripustim pa ženi, da bi možu gospodovala, ampak tiho naj bo. Zakaj Adam je bil najpred vstvarjen, potlej Eva. In Adam ni bil zapeljan, žena pa je bila zapeljana v greh. Izveličana pa bo s porojenjem otrok, ako ostane v veri in ljubezni in posvečenji z zdržnostjo.« In potem (II. Tim. 5, 4—8) naroča sv. Pavel svojemu učencu Timoteju: »Spoštuj vdove, katere so res vdove. Ako ima pa kaka vdova otroke ali vnuke, naj se uči najprej svojo hišo vladati in dobro za dobro povračevati starišem, (da jej otroci in vnuki povračujejo, kar so prejeli (sv. Ambrož) to namreč je prijetno pred Bogom. Katera je pa res vdova in zapuščena, naj upa v Boga in naj prebije v molitvah in prošnjah noč in dan. Zakaj katera v sladnosti živi, je živa mrtva. In to zatrdi, da bodo nesvarljive. Ako pa kdo za svoje zlasti za domače nima skrbi, zatajil je vero in je hujši od nevernika. Nekatere mlade vdove pa so tudi lene in se navadijo po hišah hoditi, in niso samo lene, ampak tudi jezične in radovedne in govore, kar se ne spodobi. Hočem tedaj, da se mlajše omože, otroke rode, gospodinijo.« Nadalje piše sv. Pavel svojemu učencu Titu II. 3—5. »Ti pa govori, da naj se stare žene sveto obnašajo, naj ne bodo opravljivke, ne obilnemu vinu vdane, dobro naj uče, pametno naj uče mlade žene, da bodo te ljubile svoje može, ljubile svoje otroke, da bodo pametne, čiste, trezne, za hišo skrbne, pokorne svojim možem, da se ne bo preklinjala Božja beseda.« S temi besedami je glavni ženin poklic označen.

Krščanska vera je ženo povzdignila, paganstvo pa jo je ponižalo ter jo storilo nižjo od dekle. Naj bi bile žene zato hvaležne Kristu, ki je za nje tako lepo poskrbel, ter naj bi se ne prevzele, niti hotele strahovati moža. Naj bi nikdar nobena ne rekla: »moja volja se mora zgoditi,« ampak k večjemu, kakor pravi sloveči dunajski pridigar P. Abel T. J. naj bi rekla: »kaj pa, ko bi bilo tako.« One naj si prizadevajo izpolniti to, kar Bog od njih zahteva in od katerih dolžnosti jim bo odgovor dajati pri božji sodbi. V nevtrudljivi odločnostni zvestobi naj žena vodi gospodarstvo, vsem domačim bodi ljubezniva oskrbnica, pazi naj vedno za blagor domačih ter naj jim mili bivivanje v domači hiši. Gospodinja je družini srce, ki v najlepši vzajemnosti ljubezen deli in prejema. Ona daje veljavo družini in zlasti na njenem delovanju sloni družine sreča, in v njenih rokah je zadovoljnost v zakonu. Ona more srca domačih bolj nase potegniti, kakor mož, pa je njen vpliv na domače tudi trajniši. Ona deluje tiho, pa njeno delovanje je blagonosno in vplivno. V vzgoji prekaša vsakega umetnika, kajti njeni otroci so plemenite stvari božje. Umetnik tvori le mrtve podobo, sohe iz kamena, lesa ali malca ali kovine. Za vspešno izpolnovanje svoje naloge je žena prejela od Boga posebne zmožnosti in darove n. pr. potrpljenje in vstrajno krotkost, požrtvovalnost, samozatajevanje, neko vabečo mikalnost, nežno čustvo in spretnost v gospodinjstvu. Treba je le, da se te lastnosti in zmožnosti s pomočjo božjo razvijajo, potem bode tudi njeno delovanje blagoslovljeno ter družini v veliko korist. Ona potem veliko premore. Dobra žena more borno hišo v raj spremeniti, moža na dom navezati, ter mu biti angelj varuh pri delu, trpljenju, v boju vsakdanjega življenja; ona more iz otrok izrediti dobre ljudi in pobožne kristjane. Hudobna žena pa naredi iz hiše pekel, moža od doma izganja, otroke zanemarja ter često zakrivi njihovo propalost, nesrečo in pogubo. Blagor družini, v kateri vlada dobra mati in žena, ki si je svesta svoje naloge, za katero se je skrbno pripravljala v svoji mladosti. Pri njej je vse soglasno umerjeno in ona vse lepo urejuje. Povsod se nahaja snažnost in lep red, vsaka reč je na svojem prostoru, vse se vrši v pravem času. Njeni stroški ne presegajo moževih dohodkov; tudi v malih rečeh je žena varčna. V njeni roki je moževa sreča. To ona ve. Zato ga ne strahuje, priredi mu pa prijetnega bivanja, kjer mu je vsak čas ljubeznjiv vsprejem. Dasi ste obleka in hrana priprosti, čedna je vendar le obleka in hrana okusna, oboje pa je sad dela in zadovoljnosti z malim.

Vse drugače pa je v družini, kjer gospodinji žena, ki je mladostno nečimernost in lahkomišljenost prinesla v zakon, ki ne ume navadnih rečij, katerih se ni priučila. Nečimernost in prevzetnost se boste ondi šopirili, dokler ne pride pomanjkanje v hišo. Nerednost in nesnažnost postaneti možu zoprni, ki potem drugod išče tega, česar doma ne najde. Nezadovoljnost in nepotrpežljivost preženeti ljubezen, na katere mesto se slednjič vsedeta prepir in kreg. Družinsko življenje bi bilo prijetnejše, ko bi marsikatera žena postala bolj varčna, priprosta in večja prijateljica domače hiše, ako bi ona znala domačo hišo možu omiliti. To se večkrat pogreša pri delavskih pa tudi pri gosposkih hišah; tu kot tam često prevladuje nečimurnost, hlepenje po zabavi in; potratljivost.

Kakih zaslug si nabere ona žena, ki gre v se, svoje dejanje in nehanje vravnava po božjih zapovedih ter si prisvoji krščanske ljubezni!

Iz družine ven se morajo ljudje in časi izboljšati. Versko-nravni in gospodinjski del ima žena v svoji skrbi. Ona ima temeljni versko-nravni vpliv na moža in otroke. Zato je Bog tako globoko ženski v srce vsadil hrepenenje po pobožnosti in čednosti, do poštenja in nežnega čustva. Ona je otrokom prva učiteljica veronauka. Ona jim to ostane tudi potem, ko se otroci odrastli in se po svetu razidejo. Ako tudi kateri zaide na napačna pota, mati mu ostane vodnica po svojih poprejšnih naukih, in ko se izgubljena ovca vrača domu, pri materi najde tolažbe in dobrega sveta. Ona močno vpliva na moževo srce. In mož, ki časih zapoveduje več tisoč možem, ne more zoprvati, ter se pokori mili besedi svoje dobre žene.

Ako pa že žena dobrodejno vpliva na domačo družino, vspešna je ta njena delavnost tudi do bližnjega, zlasti kjer se jih k dodrodelnosti združi po več. Tako je pri dobrodelnih društvih, kakor pri Vincencijevi družbi, v kateri se žrtvujejo tudi žene ubogim in siromašnim družinam v prid.

Še eno opombo. Poganstvo je ženski spol globoko ponižalo, krščanstvo pa visoko dvignilo do veljave, ki pristoji ženskemu spolu po naravi in po poklicu. Nimajo pa prav oni, ki ženske preveč hvalisajo, čislajo, takorekoč obožavajo. Oni je smatrajo kot bitja druge vrste, ter je dvigujejo visoko nad moški spol. To se često dogaja v Ameriki in tudi v Evropi. S takim dejanjem ri govorjenjem se le pospešuje ženski nečimernost, domišljavost, in prevzetnost. In ako se katera taka omoži, je nesrečna ne le ona, ampak mož in vsa družina.

Ženam pa je vekovit vzor ali idea: Devica Marija, božja porodnica, h kateri naj bi se dekleta in žene poživljale v svojih potrebah, kajti pri njej bodo našle sočutneje srce in kar najizdatneje pomoči.