Kozje molitvice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kozje molitvice
anonimno
Izdano: Slovenski narod 10. december 1904 (37/282)
Viri: dLib 282
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Naš hinavski prefekt, ki bi bil najrajši kar gorak zlezel v nebesa, je imel »pravico«, da nam je odtegnil zajtrk in večerjo za več ali manj časa. Kaznovati nas je smel s klofutami in zaporom v sobi. V našem žalostnem »pobožnem« zavodu smo delali, mislili, da celo jedli in pili le po šabloni. Učenci, mladoletni neumneži, ki naj bi se tu pripravljali za zares vzvišeni duhovniški poklic, so tekmovali v hinavščini, pretirani pobožnosti in so se trudili na vse načine se kolikor največ prikupiti nič manj hinavskemu »vodstvu«.

Najhujše nam je bilo pretrpeti ob času tako imenovanih »kozjih molitvic«, ki so trajale tri božje dni. Oj, škoda časa! Kozje molitvice se trajale cele tri dni.

Ob polupetih zjutraj nam je zazvonil star zvon s tako strašanskim »rigom«, da bi mogel zbuditi mrliče na sodni dan. Slabo oblečeni, zmrzujoči smo v mrzli kapeli molili vero, cel ducat očenašev in raznotere molitvice, bujno pomešane s čaščenamarijami. Bilo nam je neznansko dolgočasno, dokler se ni zgodilo nekaj vsaj malo kratkočasnega! Sredi mučne pobožnosti je namreč goreči gospod vodja vstal s svojega sedeža in se približal dečku, ki ni molil rožnega venca, ampak se je samo igral z jagodami svojega molka, da bi si kolikortoliko preganjal dolgčas v pusti mrzli kapelici. Čof! smo slišali in mladi posvetnjak je imel krepko zaušnico. Začuden je pogledal svojega »pobožnega« učitelja. Ta pa je zamahnil še dvakrat, trikrat tako virtuozno, kakor bi se bil posebej izučil za klofutarja ad majorem Dei gloriam.

Nato nas je nagovoril brumni vodja takole: »Preljubi v Kristusu! (Obtem je naš vodja zavil oči proti stropu, kakor bi hotel nepreoblečen v nebesa.) Vi ste tukaj, da povzdignete svoje duše k Bogu in da darujete Gospodu. Vaši želji (?) naj bo ustreženo. Naš premilostljivi gospod (— ne knezoškof —) so nam poslali prečastitega patra A. in že danes bo pričel svete vaje z vami!« 

Po teh imenitnih besedah si je gospod vodja useknil svoj rdeči nos, pogledal kakor slabo zaklan puran proti stropu, vzel v roke listek in bral z visokim glasom in nepotrebno navdušenostjo dečkom in mladeničem urni red za »pobožne vaje«.

Oj, poslušajte in strmite, pravični kristjani! Debeli očka vodja so narekovali od besede do besede:

Ob petih zjutraj na noge. Do polušestih molitve v kapeli. Potem do četrt na sedem »prosto«. (Glej pozneje!) Do poluosmih sveta maša. Do četrt na devet jutranja kava in »prosto« Do tričetrt na devet skupno branje. Do devetih »prosto«. Potem do tričetrt na deset premišljevanja. Nato do desetih premišljevanje o premišljevanju! (O sancta s...) Potlej do poluenajstih zajtrk in »prosto«. Do enajstih izpraševanje vesti. Do poludvanajstih skupna molitev in »prosto«. Do tričetrt na dvanajst pobožno branje. Do dvanajstih izpraševanje vesti. Do poludveh obed in razvedrilo na tihem. Do dveh popoldne rožni venec v kapeli. Do tričetrt na tri pouk. Do treh »prosto«. Do poluštirih pobožno branje. Do štirih izpraševanje vesti. Do petih kava in »prosto«. Do tričetrt na šest premišljevanje. Do šestih premišljevanje o premišljevanju (!). Potem do polusedmih »Miserere«. Do sedmih »prosto«. Od sedmih do osmih večerja in »prosto«. Od osmih do devetih izpraševanje vesti, litanije in večerna molitev. Ob devetih spat.

Vodja je zganil svoj papirček, se je še enkrat useknil, pogledal svoje žrtve in odšel z mogočnimi koraki iz sobe.

Ubogi sužni so se žalostno pogledovali. Le razposajenec, ki ga je bil vodja pred kratkim odlikoval s klofutami, se je držal na smeh. Menda je premišljeval »premišljevanje o premišljevanjih«.

Rahlo so se odprla vrata. Dolg, dolgočasen mož z ostrimi potezami na suhem obrazu, jezuit, je prišel k nam in sedel za vzvišeno mizo. S strupenim pogledom je premeril učence.

V sobi je zavladala čudna tihota. Vsi so čakali z napeto pozornostjo, kaj bo zdaj.

Jezuit A. je vzel majhen, bogato pozlačen molitvenik in bral z zamolklim glasom pet do šest strani dolgo molitev k svetemu Duhu. Potem je malo počakal in govoril o pomembnosti pobožnih vaj. Naposled je predaval: »O cilju našega življenja.« Povdarjal je, da ne smemo iskati sreče v malovrednih zakladih tega sveta. (!) In on ter njegovi tovariši?

Govoril je trdo, brezobzirno in vendar nekako naivno; njegova umetna prijaznost je jako vplivala na malo razsodne mlade duše. Vedno pa je motril vse svoje poslušalce in pozorno opažal vtis predavanja. Bil je jezuit, to je ud reda, ki izkorišča na vse strani slabe in dobre strani človeškega srca za sebične namene. Tri dni so trajale pobožne vaje. Vedno znova so prsti mečkali jagode rožnega venca; vsak večer smo peli »Miserere«. Vmes je bral star mladenič iz obrabljenih knjig. Bil je to pravi klošterski vampir, obenem mežnar in »dekle za vse«, rdečelas, potuhnjen in — kajpada — nad vse pobožen! Bral nam je z dolgočasnim enakomernim glasom, mi pa smo topo gledali predse.

Kadar smo izpraševali vest, smo sedeli pri svojih mizah. Glave smo podpirali z obema rokama, kakor bi premišljevali bogvekaj kočljivega. Kmalu pa smo pogledavali steno, potem strop, nato čevlje, grizli smo nohtove — vse vsled dolgega časa. Vsake tri minute smo izpuščali glasne vzdihe. Koliko pobožnosti moreš pokazati v enem samem vzdihljaju!

(Gospod prefekt Janez je znal posebno lepo in pobožno vzdihovati — pa tudi prav imenitno klofutati!)

»Prostega časa« pa nismo uživali nobenega. Kadar smo imeli po navodilu »prosto«, nam je vselej oni jezuitski vampir bral kaj dolgočasnega. Govoriti nismo smeli vse tri dni ničesar med sabo.

Famozni pater A. nas je »kratkočasil« še s sedmimi predavanji. Govoril je »o grdobi greha po zgodovinskih kaznih, o peklenskih mukah, o premišljevanju smrti, o premišljevanju poslednje sodbe, o Kristusovih naslednikih, o čustvih ob sprejemu svetega obhajila in o božji usmiljenosti.«

Menda ni treba so posebej poudarjati, da je predaval posebno lepo o peklenskih mukah...

»Če bi bila zemeljska kroglja iz demanta«, je dejal, »in le vsakih tisoč let bi priletela ptičica in bi s svojim kljunčkom le nekaj minut kljuvala na njej — kako strašno dolgo bi potrebovala, da bi razkljuvala zemljo v prah! Pa tudi ta večnost bi bila le neznaten del peklenske večnosti! In če bi vsakih sto let lezel mravljinec čez največjo in najtršo skalo našega planeta in bi Bog prokletim obljubil, da jim prenehajo muke takrat, kadar bo vsa ona velikanska trda skala zmleta pod nogami mravljinca v prah — o, kakšno veselje bi zavladalo v peklu in kako potrpežljivo bi prenašali grešniki vse grozovite muke!«

Vsi smo ob teh besedah že čutili peklenski ogenj na koži in smo trepetaje gledali v tla.

Tiho kakor maček je odšel jezuit, vesel, da je tako imenitno vplival s svojo govoranco. Mi pa smo bili v resnici razburjeni...

Tretji dan je bila generalna spoved. Nekatere od nas so izpovedovali fanatični duhovniki po dve uri in še dalje. Zlasti se je odlikoval suhi jezuit. Za pokoro smo dobivali cele litanije, poleg tega najmanj pet očenašev in češčenasimarij in kaj vem kaj še vse, in vse to tri tedne vsak dan trikrat.

Vsi trudni od pobožnih molitvic niti nismo čutili, koliko dragega časa smo potratili s brumnimi frazami. Tako izmučen človek privoli v vse. In zdaj naj kdo ne razume, kako so mogli osvojiti jezuiti to in ono bogato žrtev!