Kozel vrtnar
| Kozel Vrtnar Ivo Svetina |
| |||||||||
Bil je vrt. Daleč od cest in poti, vodečih v vse smeri preko sveta. Pod visoko in belo goro, onstran katere se pričenja konec sveta. Goro, veliko in visoko, da ni bilo ptiča, ki bi lahko poletel do njenega vrha.
Vrt ni bil ne majhen ne velik. Ker kdor bi ga gledal z vrha gore, bi se mu ne zdel nič večji od drobnega cveta, a tisti, ki bi z vrta gledal goro nad seboj, se mu ta ne bi videla nič večja od dlani, s katero bi si zasenčil oči pred silno bleščavo, pršečo od beline gore. To ni nikakršna čarovnija, ampak le dokaz, da je tisto, kjer smo, kar nam je znano, veliko, četudi je v resnici še tako majhno, a tuje in daljno majhno, čeprav je še tako veliko. Koča je palača, če je naš dom. In palača ptičja hišica, če v njej ne živi in poje noben ptič!
Vrt pod veliko goro je bil tak kot vsak drug vrt. A vseeno drugačen. Ni bil ne pravokotne ne okrogle oblike. Ko bi šel ob njegovi stranici na jutranji strani neba in prišel do konca ograje, lesene in pobarvane z belino, ki je bila doma na pobočju gore, bi lesena meja, deleča vrt od ostalega sveta, ne zavila ostro, pod pravim kotom v levo, ampak bi se kar znenada mehko zakrivila kot lok, ki ga napne še ne dovolj močna dečkova roka, in pričela, ograja, potovati, in z njo tisti, ki bi šel ob njej, proti mrzli strani sveta. In prav tako bi se zgodilo na koncu meje s severnim nebom, ko bi se blaga krivina usmerila proti večernemu nebu, tja, kamor sonce gre, ko v njem dozori barva sladke maline. Tudi na dnu zahodne stranice vrta bi se ograja, bela, kot da je iz snega narejena, namesto v pravem kotu, v rahli krožnici, daleč, daleč od središča kroga, napotila proti topli, južni strani pozlačenega neba.
Tako vrt resnično ni bil ne okrogle ne pravokotne oblike, četudi bi vsakdo, ki bi visoko stal vrh bele gore, prav zagotovo vzkliknil: »Kako lep zelen je tisti daljni vrtec tam spodaj! Kot preproga, stkana iz mehkega mahu!«
Na vrt so vodila ena sama vrata, vratca iz belih desk zbita. S kovinsko ključavnico, kjer si je žužek našel svoj dom, v katerega je z dežnimi kapljicami curelo svetlo in hladno srebro. Da je bitje žužkovo od vse strepetalo. In trepetalo, vse dokler ni topel južnik posušil mrzlo in bleščeče se srebro, a je gospodarja doma, kjer bi moral prebivati ključ in ne žužek, znova zalil mrak, v globinah žareč od sveže rje. A tik nad žužkovim domom, ključavnico, je bila na zunanji strani vratc kljuka. Kljuka zakrivljena v podobi kozlovega roga. Na enem koncu debela, na drugem ostro zašiljena, okrogla in valovita kot otekli členki starčevskih prstov, ki sta jih skrotovičili bolezen in bolečina.
Na notranji strani vratc, že vseh razmajanih, saj so nanje sedali nalivi, vroč zahodni veter in bele snežne kape, ni bilo kljuke. Tako jih tisti, ki bi vstopili v vrt, vrtec, in jih za seboj zaprli, vrata, vratca, ne bi mogel nikdar več odpreti. Za vedno bi moral ostati na vrtu, iznad katerega se je vzdigovala velika bela gora, za katero se je pričenjal konec sveta. In se pričenja čas, ki je večnost in hip obenem! Eno in vse. Vse in eno. Vseeno. Trenutek in vse življenje. Življenje vsega: žuželke, odete v zlatozelena krilca, in zvezde, ki zgori sama v sebi, ko odraste, in se znova rodi kot črna luknja v še bolj črnem nebu, razpetem nad časom za koncem sveta in prostora.
Na vrtu, ne okroglem ne pravokotnem, so rasla drevesa in grmi. Visoka drevesa in košati krmi. In krog njih trava, vsa senčnata od krošenj, ki so, oblaki zelenila in gnezda vetra, bile mehka streha vrta. Rasle in zelenele so jablane in hruške, orehi in marelice, omorike in ciprese, tise in hoje, lovor in zelenika, slive in kostanji, rdeči in beli, in bukve in češnje, divje in grenke, ker nihče ni zanje skrbel. Nihče jih ni gojil, obrezoval, negoval, obiral njihovih plodov, pobiral odpadlega listja in polomljenih vej.
Rasel je jasminov grm, dišeč v pomladnih večerih, da je njegov vonj, bel vonj, puhtel iz vrta, se vrtinčil neviden navzgor, v nebu, k vrhu bele gore. In magnolija je aprila zacvetela, razprla svoje rožnate in mesnate cvetove nad komaj prebujenimi bledimi narcisami, krog katerih so v prvih dneh junija zagoreli temnordeči cvetovi potonik in tudi tistih kot sneg beli. Orlice so pod ribezovim grmom šle v cvet, ko so se drobni lampijoni polnili s sladkostjo. Sončnice in zvončnice so se v visokih poletnih dneh strmo vzpenjale ob južni strani vrta, tam, kjer je rasla tudi obplotna grašica. Perunike in neboglasnice so cvetele ob poteh, ki jih je nevidni sprehajalec že davno, davno tega vtisnil v travnato preprogo. Divje vijolice in šentjanževke so se naslanjale ob ostre bilke pasje trave in regratove lučke, izdelane s skrbno, a nesmotrno roko narave, so bile najpopolnejša oblika na vsem vrtu: krogla, sestavljena iz neštetih igličastih cvetov, ki so se na površini spojili v nežno in rahlo gladkost, gladkejšo od samega Meseca, s katerega je v jasnih nočeh lilo srebro na vrt in do skoraj snežne beline razbarvalo zelenilo listov, iglic, bilk, cvetov in senc.
A ko je veter zavel, je mlečnorumeni oblak pregrnil Mesec, lučke regratove pa so se osule. Neslišno poletele z regratovega neba proti rosni travi, da med objokanimi sulicami najdejo pot k prsti, vlažni temni, rahli od rožnatih deževnikov, ki so slepi delali noč in dan. Da semena umrejo in rodijo novo življenje regrata.
Poti skozi travo, uhojene od nevidnega, morda že zdavnaj umrlega sprehajalca, stopinje neznanega vrtnega prebivalca, so vodile k središču vrta. K jezercu, bolj bajerju kot mlaki, ki se je za dne bleščalo temno, temnozeleno, a z nočjo zažarelo v kovinski barvi dvakrat kaljenega meča. Oko sredi mehkega, nežnega lica vrta. Eno samo hladno, vodeno oko, slepo, ker je le samo vase zrlo. In ogledalo, ker v njem je odseval sneg z vrha visoke gore, za katero se je pričenjal konec sveta. Nemo in gluho vodeno bitje, ki je čudno zadonelo, kot bi bila kozlovska koža napeta preko brezdanjega vodnjaka, kadar je vanj padlo gnilo jabolko s stare jablane, rastoče tik jezerca.
»Čof-buuum!« se je slišalo in že je tišina znova zalila vrt, zelen in nem. Kajti en sam ptič, niti najbolj ubogi vrabec, sivorjavkast in motnih drobnih oči, ni tu živel, se ni spreletaval skozi vrt. Kaj da bi tu gnezdil! Gnezdil v votlem drobu molka!
Če bi kdaj kje lahko rekel, da je tam tišina doma, bi to moral reči, ko bi stal sredi vrta pod visoko goro. Ker vrt je bil dom tišine. Tudi veter je utihnil, ko je zavel preko vrta. Komaj da je neslišno zašumel hip, ko se je zganilo listje, in že je bilo vse tiho. Tiho, da bi se slišalo kako trava raste, ko bi le bila tam kakšna ušesa.
A vedno le ni bilo tako tiho v vrtu. Ker od časa do časa se je oglasil v vrtu glas. Čigav? Glas teman in močan. Oglasil venomer, kadar je kdo šel mimo vrta. Ker zgodilo se je vendarle, da je kdaj pa kdaj, malokdaj, koga zanesla zgubljena pot mimo zelenega vrta pod veliko belo goro, onstran katere se svet končuje.
»Si bil na vrt'? si videl smrt? Se je kaj bojiš?«
Ko je sprašujoči glas planil iz tihih, nemega zelenja, je mimoidočemu zastal že tako negotov korak, ker zdelo se mu je, koraku, da je zašel s prave poti, saj pred njim se je le bela gora vzpenjala do neba. Le kdo neki je na vrtu, ki me zdaj sprašuje? si je korak zastavil novo vprašanje. Da so bila že štiri, na katera ni znal odgovoriti.
Oziral se je okrog sebe tisti, ki ga je korak neutrudni zapeljal k vrtu, a videl ni nikogar. Le zelen vrt se je bohotil pred njim. Drevesa, grmi, trave, podrastje, plevel, plodovi na vejah, sadeži na tleh. Sence in sončevi žarki, ki so spletali pravi blodnjak svetlih in temnih, zlatih in modrih prostorov vrta. Nikogar, prav nikogar ni bilo videi, ki bi lahko zastavljal vprašanja.
A vseeno se je glas kot težak in vlažen prednevihtni veter širil od vrta proti sprehajalcu, ki ga je potoglavi korak zanesel skoraj na konec sveta.
In prav tako se je zgodilo nekega kasnega popoldneva. Sonce je bilo že zrelo in pordelo, ko je mimo vrta zataval prezebli in zlakoteni volk. Žareče oči, prazne vsakršnega, tudi najmanjšega plena, so ga vlekle po ozki, komajda izhojeni stezi, prepolni luž, v katerih so se kopale mlade žabe, svetlorjave s temnikastimi bradavicami, posejanimi po grbastih hrbtih. Ravno je v volku hotela spregovoriti lakota, naj bi morda le poizkusil enkrat, enkrat samkrat, kar ni nobenkrat, kakšno je mlado žabje meso, četudi bi to bila strašna sramota za sramotnega in pogumnega in ponosnega volka, ki se ni ustrašil niti divjega merjasca, kadar je lakota neusmiljeno zvonila k južini, ko se je z vrta razlegel bobneč glas: »Si bil na vrt'? Si videl smrt? Se je kaj bojiš?«
Volk je obstal, kot bi se kamen naselil v njem, in pogledal krog sebe, da so njegove žareče oči za hip, dva potemnele, nato pa se še bolj divje zasvetile. »Kdo si? Kje si?« je pritajeno bevsknil zlakoteni volk.
»Vrt sem, sam in prazen. Prepoln dreves in grmov, rož in trav, zelen, da ni bolj zelenega vrta na vsem svetu,« je odvrnil vrt. »A tudi onstran gore, kjer se pričenja konec sveta, ni takšnega vrta kot sem jaz,« je še dodal vrt.
»Kaj hočeš od mene? Čemu me zaustavljaš?« je tiho grgral lačni volk.
»Si bil na vrt'? Si videl smrt? Se je kaj bojiš?« je ponavljal vrt in sence v njem so postajale vse daljše in gostejše. Mrak se je dvigoval spod trave, vstajal v grmih, lezel iz drevesnih debel, vseh obraslih s srebrnim lišajem.
»Nisem bil na vrtu« je naglo odvrnil volk, »in tudi smrti še nisem videl. A bojim se je zagotovo ne, ker jaz se nikogar ne bojim!« je še pribil volk, ki nenadoma ni bil več lačen.
»Pridi, vstopi vame,« je odgovorilo temno zelenje, plavajoče v krilu mraka, dišečega po glogovih cvetovih.
»Kaj naj jaz počnem v tebi? Jaz, ki sem strašna zver, lovec neusmiljeni, ki se ga vsi boje?« je zagrgral volk in njegov žareči pogled je šel skozi vse gostejše zelenje.
»Bodi moj vrtnar,« je tiho in skoraj milo dejal vrt, in na rahlo so se odprla vratca, vodeča vanj. Da je tanko zacvililo, ko se je kljuka v podobi kozlovega roga počasi premaknila, kot bi se je nevidna roka dotaknila.
»Jaz pa vrtar!« se je surovo zakrohotal volk, da mu je slina kanila od gobca. »Si že kdaj slišal, vrt, da bi bil volk vrtnar?« je v krohotu še izcedila zverina.
»Daj vstopi, bodi moj vrtnar,« je ponovil teman vrt že proseče. »Nihče ne skrbi zame. Ves podivjan rasem tu v samoti. Nikomur v veselje, a tudi v delo ne,« je nadaljeval vrt.
Volk je samo strmel v napol odprta bela vratca, vse bolj bela, kot iz snega narejena.
»Nihče ne obrezuje vej mojih dreves, nihče ne okopava mojih gredic, nihče ne zaliva mojih rož in grmov. Brez cilja in namena rasem iz dneva v dan, iz leta v leto, iz časa v čas. Iz enega v drugo življenje,« je žalobno govoril vrt sivi mrcini žarečih oči in rumenih čekanov.
»In prav jaz naj bi skrbel zate?« se je znova zakrohotal vrt in se nameril, da jo urno in še bolj neslišno ucvre proč od vrta.
»Nihče ne vstopi vame, nihče ne spleta gnezda v vejah mojih dreves. Ne ptič ne kača,« je že šepetal vrt. Vratca, bela in s kljuko v podobi kozlovega roga, so napol odprta nihala in cvilila, da se je slišalo kot jok zapuščene deklice.
»Poišči si, vrt neumni, trava kisla in lubje grenko, koga drugega za vrtnarja!« je z raskavim glasom zatulil volk, pogledal navzgor v nebo, proti vzhajajočemu Mesecu, in pričel strašno zavijati, da se v njem znova lakota prebudila in da so vrtna vratca hipoma tresnila in se zaprla.
Menda ne od strahu, je omislil volk in jo kar se le da naglo ubral po poti, od koder je prišel. Svetlorjave žabe s temnimi bradavicami na grbastih hrbtih so zvonko zaregljale in znova je legla kamnita tišina na vrt. Samo Mesec je bedel visoko zgoraj, je neslišno plul mimo nevarnih snežnih zob vrha gore.
Nikdar več ni volka zanesel korak v bližino vrta. Ker moral si je priznati, neustrašna zver in klavec, da ga je nenavaden občutek obšel tam pred napol odprtimi, kot sneg belimi vratci v temo pogrezajočega se vrta. Nepoznan in votel občutek, ki ga dotlej ni poznal. Niti tedaj, ko so se trije razjarjeni merjasci pognali nadenj. Votel in prazen občutek strahu. In tako je vedel, volk neustrašni, odgovor vsaj na eno vprašanje, ki mu ga je zastavil samotni in zapuščeni vrt. Da je za hip, dovolj dolg, da se je zdel kot večnost, bilo volka – strah! Strah strašnejši od najstrašnejše lakote! Četudi ni vstopil na vrt, četudi še ni videl smrti.
Čas je tekel z neba na zemljo, naliv nevidni, in letni časi so barvali vrt v rdečkasto in zlato barvo jeseni, v vlažnosivo in snežnobelo zimo, bledozeleno pomlad in smaragdnozeleno barvo poletja. Cvetovi so se razpirali na grmih in v rožah, plodovi so lezli iz puhastih listov, se debelili in se polnili s sladkimi sokovi. Po travah so vrele kisle solze, da so, sulice, hotele k nebu. Tako daljnem, a tako dragem. Milem in sinjem. Oko jezerca sredi vrta je bilo vedno globokozeleno, praznega pogleda, ker odprto je sanjalo zlata in turkizna bitja, ki nikdar s svojimi gladkimi in hladnimi telesi ne ranijo, ne zbude njegovega blatnega, vodenega srca.
Čas je tekel z neba na zemljo, neviden naliv, in od zemlje k nebu se je dvigoval čas minuli, čas umrlih, kot puhteča poletna sopara, v kateri izginja vse, kar se je in kar se ni zgodilo, kar je bilo in česar ni bilo, ker čas nekdanji se nikdar več ne povrne. Kot se tudi dežna kaplja, ki enkrat, prvič in poslednjič, pade na žejno zemljo, več ne vrne k svojemu očetu oblaku.
Marjetice in orlice so komaj pobelile jaso pod razcvetelo magnolijo, ko se je nekega zgodnjega jutra znašel pred vrtom zajec. Siv in dolgih ušes. Drgetajoč vzdolž celega telesa, kot bi bil na smrt prestrašen. A le njegovo majhno zajčje srce je urno utripalo, ker je ravnokar utekel lovskemu psu. Komajda se je zajec toliko oddahnil, da se je lahko razgledal krog sebe in se pričel čuditi vrtu pred seboj in lepi beli gori visoko nad njim, že se je oglasil teman in votel glas: »Si bil na vrt'? si videl smrt? Se je kaj bojiš?«
Še preden je glas priplul do visoko vzdignjenih, na notranji strani rožnatih in le z redko dlako poraslih ušes, že se je zajec, komajda za silo oddahnjen, stresel v vsem svojem segretem bitju. Zdrznil tako silno, da se je njegovo živordeče srce skorajda ustavilo, in se z dolgimi skoki pognal skozi travo, svežo in vabečo deteljo in preslice stran od vrta. Trije skoki in že ga ni bilo več! In tako zajec ni slišal, kaj mu je vrt še govoril. Ko ga je vabil na vstopi vanj, samotnega in zapuščenega, da bi bil njegov vrtnar. Vso sladko deteljo z vrta, rdečo in črno in turško, bi lahko pojedel zajec, ko bi ne bilo tako plašno in naglo njegovo bitje.
L vrtje bil tistega zgodnjega jutra še daleč poldan.
A nekaj se je od tistega jutra dalje zajcu le zdelo, in sicer, da je bolj videl kot slišal, nekaj, česar dotlej še ni poznal.
Kaj je že spraševal tisti grozen glas, je premišljeval oni večer zajec, ko je ležal v svoji zajčji luknji in je Mesečev ščip srebril praprot nad njegovo glavo.
Ali sem že bil na vrtu? In ali sem videl – kaj, če sem videl? Brrr … Niti pomisliti ne smem na tisto, kar sem skoraj zares videl. Prvič in, upam poslednjič! Potem bodo pa še govorili, da sem jaz, zajec, tičal v tistem govorečem grmu! je modroval plašni uhatec. Zajec je zaprl svoje trudne in rdeče oči. In skozi tanke veke je vanj rosila srebrnina z globokega nočnega vodnjaka. A lil je studenec srebrni tisto noč tudi na samotni in zapuščeni vrt pod visoko in belo goro, onstran katere se končujeta svet in prostor in se pričenja sam čas. Čas, v katerem je vrt zelenel in se razcvetal, nikomur v veselje in korist, se je vrtel kot vetrnica osmerolistnatega cveta, s katerega se osujejo listi, da cvet ni cvet in roža ne več roža.
Vse bolj zaraščen in divji je bil vrt. Trava, visoka do roč, rože do grmov, grmi visoki do krošenj dreves, drevesa skoraj do vrha bele in visoke gore. Vsakogar, ki bi ga negotov in lahkomiseln korak samo zanesel v njegovo bližino, bi vrt odgnal, prestrašil s svojim nenehnim spraševanjem, z odpiranjem kot sneg belih vratc in cviljenjem kljuke v podobi kozlovega roga, da je še žužek živeč v zarjaveli ključavnici, sklenil, da se bo, če se bo cviljenje in drleskanje še kar ponavljalo, moral izseliti.
Nikogar ni privabil vrt vase. Nikogar zvabil, da bi stopil vanj. Nikogar na vsem svetu ni bilo, ki bi bil njegov vrtnar. Jezerce sredi vrta, oko vrtovo, je postajalo vse temnejše, gostejše, slepota je predla temo v njegovem mokrem srcu. Da niti sneg z vrha gore ni več odseval na skoraj že kovinski gladini. Niti en sam tenkonogi drsalec je ni prečil. Ena sama sapa je ni rahlo nabrala. Samo sredi najglobje in še temnejše noči se je utrnila drobna, črna solza in zdrsnila z dna jezerca proti malahitni gladini. Vrt je od samote zajokal v svojem hladnem srcu.
»Ko bi eno samo, samcato živo bitje, toplo in čuteče, živelo v meni!« se je tedaj čulo v nemem vrtu.
»Žaba, kača, vrabec, metulj, pajek, čebela … Da bi bil vsaj kdo na vsem svetu, prepreženem s stotisočimi cestami in potmi, da bi bil en sam , ki bi vstopil vame in bil moj vrtnar, moj gospodar!« se je čulo v nemem vrtu, ko je bila najglobja in še temnejša noč. Dolga noč brez konca, brez jutra. Noč brez sna in brez Meseca.
A znova in znova se je rodilo jutro. Jutro svetlo in mlado. Prepolno rose in vonja jasminovega. Luči zlataste, ki je vrnila travi, rožam, grmom, drevesom barvo zeleno, ki jo je noč vzela, da jo odnese na južno stran sveta.
In jutro je, nežni deček, raslo v poldan, v zalega in močnega fanta. Ko je zemlja vsa segreta pričela puhteti od vonja toplih kovin in gladkih mineralov. In so sokovi v travnih bilkah, muževnih vejah grmičev in listih starih jablan, orehov, hrušk, marelic, brez in vrb pričeli vreti kot kitajski čaj v emajlastem kotičku. In se je smola, gosta in lepka, prebudila v cipresah, tisah in hojah, da je vel trpek vonj z vrta na vse štiri strani neba, sveta.
Bil je visok, presvetljen in s tišino natopljen poldan. Svet in nebo sta molčala. Čas se je ustavil za hip, ko se je tudi Kralj Sonce zaustavil na svoji poti od vzhoda na zahod, iz jutra v večer.
Sredi te velike luči in tišine se je ves lenoben skozi visoko in sladko travo v bližino vrta pripasel kozel.
Bel kozel mehke dlake, rumenih steklastih oči in dolgih, kot starčevski prsti grbastih in lepo zašiljenih rogov. Zlagoma je mulil sladko travo in preslice, tople od sonca navpično nad njimi, rahlo nihajoč z veliko belo glavo, da se je dolga bela brada vlekla med travnimi bilkami in so mogočni rogovi od časa do časa zadeli ob vejo ali korenino in je votlo, a pritajeno zadonelo.
Mulil in mulil je, kozel, sladko travo in se vse bolj bližal vrtu. Njegove rumene, steklaste oči s pokončnima zenicama, so buljile v deteljo, rdečo in črno in turško, ki je je bilo na pretek. Še preveč, saj se zajec tu ni dolgo mudil. Sladkost je polnila belodlakastega kozla in prijetna sitost mu je silila v oči in skoznje. Tedaj se je zaslišal glas.
»Si bil na vrt? Si videl smrt? Se kaj je bojiš?«
Kozel je počasi privzdignil belo in težko glavo in pred seboj ugledal vrt, kakršnega doslej še ni videl. In bil je izkušen kozel. Toliko zelenja, trave, rož, grmov, dreves! Listja in cvetov, iglic in vejic! Gledal in gledal je, kozel, in videl pred seboj, česar ni videl še nihče iz njegovega rodu.
!Si bil na vrt? Si videl smrt? Se je kaj bojiš?« je znova spregovoril vrt in njegova kot sneg bela vratca so se počasi odpirala. Cvile in škripaje. Kljuka v podobi kozlovega roga se je premaknila in vrata so vabila kozla, naj vstopi.
»Kdo si, ki me sprašuješ?« je z globokim in rezkim glasom vprašal kozel.
»Vrt sem, ki sam samcat že na veke živim tu pod goro visoko in belo. Belo, kot je tvoja dlaka, dragi tujec.«
»In kaj hočeš od mene?« je zahropel kozel s polnim goltom sveže trave in turške detelje.
»Si bil na vrt?«
»Bil na marsikaterem, a v tebi še ne,« je odvrnil beli rogatec in zlagoma prežvekoval.
»In si videl smrt?« je spraševal in spraševal vrt odprtih belih vratc in prepoln opoldanskega zelenila. Vonja sladkega in razcvelih rož. Venečih v opoldanski pripeki.
»Smrt če sem že videl?« je povzel kozel beli. »Videl. Že mnogokrat sem jo videl. Videl, ko strašni klavec volk planil na negodnega kozliča, še vsega mlečnega, da je globoko v gozd teman šla krvava sled nekdanjega življenja. Videl, kako se je polastila, smrt, nebogljenega, rastočega in meketajočega materi kozi v radost in ponos.«
»In se je kaj bojiš, smrti?« se je znova oglasilo.
»Bojim? Kaj bi se je bal, smrti!« je odvrnil kozel in bela glava mu je rahlo zanihala, kot bi se ga nevidni prsti dotaknili, njegovih dolgih in grbastih rogov. »Smrt je vedno le smrt drugega, ki je ne vidi, in ne tistega, ki jo gleda. Oni, ki umre, ne ve, da je umrl. Sliši, kako jokajo za njim, a ne ve, zakaj jočejo.ker zanj ni smrti, je samo življenje, ki neprenehoma teče dalje in le spreminja svoje oblike.« Tako je govoril belobradi kozel pred kot sneg belimi vratci, vabečimi ga na vrt.
Vrt pa je nadaljeval: »Bi hotel biti ti moj vrtnar, kozel lepi, kozel beli?«
»Jaz vrtnar?« se je čudil kozel.
»Da, vrtnar. Ker nikogar, prav nikogar na vsem svetu ni, ki bi hotel biti moj vrtnar,« je milo vabil vrt.
»In kaj naj bi jaz kot vrtnar delal?« je počasi, s premislekom vprašal kozel.
»Skrbel bi zame,« je odvrnil vrt, ves zelen in razkošen. In glogov grm se je rahlo zganil kot bi sapa severna šla skozenj.
»Skrbel na j bi zate?« je kar tako ponovil kozel in nič več ni prežvekoval.
»Skrbel bi za moje rože, grme, drevesa, trave, podrastje, deteljo, preslice, plevel bi pulil in slak, negoval bi grede, zalival žejne cvetove, suhe in odpadle veje bi odstranjeval, pobiral gnile plodove prezrele sadeže. Ve to in še mnogokaj bi počel, kozel lepi, kozel beli,« je hitel vrt in njegova kot iz snega iztesana vratca so se bolj in bolj odpirala.
»Vrtnar, vrtnar …kozel vrtnar,« je polglasno ponavljal kozel in se delal, da misli, beli bradač kopitasti. »Lepo se to sliši, kozel vrtnar, čeprav se mi zdi, nekako se mi zdi, da to ravno ne gre …« »Gre, gre …,« je hitel vrt. »Se ti res lepo slišiš? Res? Potem bodi … Boš moj vrtnar? Hočeš? Prosim!« je moledovalo bujno zelenje. Prosile trave, rože, grmi, drevesa. Tudi motno, temno, hladno jezerce.
»Bodi, prosim te, moj vrtnar. Vsak vrt mora imeti svojega vrtnarja. Ker če ga nima, ni vrt, ampak goščava, zarasla in podivjana. Divja in strašna, sama, kot je sama le smrt,! Je šlo z vrta.
Kozel pa vrtnar …, je sam vase zamrmral kozel. »Pa bodi,« je glasno dejal in stopil v vrt. Samo da ti ne bo kdaj žal, da si mene, kozla, vabil, naj bom tvoj vrtnar, tvoj gospodar, je še hotel dodati belec rumenih, steklastih oči, a je raje molčal. Kdo ve, zakaj?
Tako se je zgodilo, da je beli kozel postal vrtnar na vrtu pod veliko, belo goro, onkraj katere se pričenja konec sveta.
Sprehodil se je, kozel, po vrtu v vseh smereh, da se ga je dodobra ogledal in se ga nagledal. Hodil je naokrog in se čudil vsemu, kar je videl. Koliko zelenja je videl! Vsepovsod gosta, visoka, vzravnana trava. In gosto grmičevje in do tal upognjene veje, prepolne listja in zrelih sadežev. In dišeče iglice tise in ciprese in češarki in rdeče jagode, kot iz stekla ulite. In stoteri cvetovi vseh barv in neštetih vonjev. Kozel je taval naokrog, mimo motnega, temnega, skoraj kovinskega jezerca in bil ves pijan od zelenila, barv in vonjev.
»In vsemu temu sem jaz zdaj vrtnar! Vsemu temu jaz gospodar!« je malone prepeval beli kopitar, se vrnil v visoko travo, da je ves potonil v njej, in vonja in grizel in mulil in obiral je vse, kar je krog njega dišalo in sijalo od svežega listnega zelenila, ki pod vplivom svetlobe spreminja ogljikov dvokis in vodo v ogljikove hidrate. Do večera in še čez je ležal kozel v travi in presit sanjaril o svojem prihodnjem življenju.
»Tu, sredi tega prekrasnega vrta ne bom več vedel, kaj se pravi biti lačen,« je godel kozel opiti. Bel sredi zelenja, kot bi sredi poletja zapadel sneg, ki bi ga donebna gora nasula, sejalka bela, vrtu naravnost v srce.
Že takoj naslednjega dne se je kozel temeljito lotil svojega novega opravila. Skrbel je za vrt, kolikor so mu le dopuščale moči in želodec. Najpoprej se je lotil, skrbno in s premislekom, mlade trave, rastoče v senci pod magnolijo. Mimogrede je opravil še s cvetovi, mesnatimi in krvavordečimi. Do popoldneva se je v vrtu sled vrtnarjevega gobca, že kar dobro poznala. Skrb za negovano podobo vrta je bila vidna vsepovsod.
Celo grede so bile razkopane, če ni šlo drugače, pa z dolgimi, zašiljenimi in kot starčevski prsti grčastimi rogovi.
Do večera, ko je z vseh strani mrak priplul v pristan vrta, je kozel neutrudno podarjal vrtu novo, kozlovsko podobo. Tudi lišaj na stari jablani je okusil. Tu in tam tudi lubje, srebrnozeleno z zunanje in bledokarminasto z notranje strani. Da so se skozi vse gostejši mrak svetila ogoljena debla in veje, kot bi snežne sveče prižgala lahkomiselna roka.
Truden, zdelan kot osel, ki ga troje gospodarjev žene navkreber, se je kozel zgrudil pod košato bukev in se sit kot lakota, vračajoča se s svatbe, zazrl v globoko modrino nočnega neba. Z rumenimi, steklastimi očmi pokončnih zenic je buljil v prižigajoče se zvezde in barva zvezd je bila vse bolj žolta, barva kozlovih oči. Hladno so žarele zvezde, še hladneje kozlove oči sredi beline njegove glave, okrašene z dolgo brado in še daljšimi rogovi, ukrivljenimi kot loki starodavnih vojščakov, korakajočih v smrtni boj.
Dan kozlov je bil enak dnevu. Dolgo je bilo ono poletje, ko je kozel, bel in lep, vrtnaril v vrtu pod goro, veliko in belo. Od jutra do večera, od zore do mraka in še dlje, se je sprehajal, kolovratil po vrtu in pošteno in vestno opravljal svoj novi poklic, ki se mu je – to je treba priznati – nepričakovano hitro privadil. Ga vzljubil. Četudi je bilo delo naporno, utrujajoče, je bilo hkrati tudi prepolno zadovoljstva in radosti. Ker kozlovo delo je bilo tudi njegova hrana.
Naglo, skoraj prenaglo, je zelenje vrta izginjalo. Izginjale so rože in cvetovi, trava in grmičevje, plodovi in listje drevja.
Ko je poletje dozorelo in se je sneg vrh gore bleščal kot sama belina, praznina brezmejna, je bil vrt do dobra in še bolj izpraznjen. Orlic in krvomočnic ni bilo več. Potonike in zvončnice so izginile. Šentjanževke in marjetice so bile prežvečene. Gole veje jablan in orehov so štrlele visoko v sinjino ugašajočega poletja, najsrečnejšega vrtovega letnega časa …, dokler …, dokler ni kozel postal njegov vrtnar. Gospodar.
Kozel vrtnar se je debelil, da se mu je snežnobela dlaka, ne le brada, vlekla po tleh, po potacani in razkopani prsti, izsušeni od kasnopoletne pripeke. Ko se je z nočjo mogočno kozlovo telo zrušilo na zemljo, da se prepusti vladavini sladkega sna, je votlo zadonelo. Kot bi po bobnu udarilo.
Tiho, skoraj neslišno se je kakšne slepe noči, ko se je Mesec kdo ve kje izgubil, začulo tenko ječanje. Vrelo je izpod kot kovina gladke in trdne gladine jezerca sredi vrta. Iz slepega očesa, ki je že dolgo zrlo samo v svojo temino. Utrnila se je črna solza ter z dna proti površini zdrsnila. Vrt je jokal za svojo nekdanjo lepoto. Za podivjanim zelenjem, cvetovi, barvami in vonji, ki so se v samoti predajali rasti in življenju. Nikomur v veselje. Nikomur v korist. Sami sebi radost. Vrt je ihtel one slepe noči za samim seboj. Za tistim, ki ga ni bilo več.
Želel si je vrt, svojega vrtnarja, da bi skrbel zanj, da bi ga negoval. Hotel je imeti, vrt, svojega gospodarja, da bi mu bil v veselje in ponos. Ker mislil je, vrt nesrečni, da lepota mora imeti svojega gospodarja. Lepota nespametna!
A nihče si ni upal stopiti vanj. Vsakdo, ki ga je vabil, se je prestrašil in zbežal od njega. Vedno in vsakdo do onega dne, ko se je kozel znašel pred vratci, belimi kot iz snega iztesanimi, ki so vabila v vrt.
Hladen jesenski dež je nekega jutra prebudil kozla, spečega pod edinim drevesom, ki je še lahko nudilo skromno streho neutrudnemu vrtnarju. Nekaj kot zardeli baker svetlečih se listov se je vrtinčilo na ogoljenih vejah.
Kozel je odprl svoje žolte oči, pokončnih zenic in se ozrl okrog sebe. Delo je bilo opravljeno, vrt ni veš potreboval vrtnarja. Ne vrtnar vrta. Oskubljen, ogoljen, požrt, izpraznjen. Kozlova hrana.
Kozel se je še poslednjih sprehodil po opustelem, opustošenem kraju, nekoč vrtu. Krog in krog je samevala ograja in vratca v njej so bila na stežaj odprta. Kjuka v podobi kozlovega roga je odpala. Se preselila na sredo kozlovega čela, da mu je pričel poganjati tretji rog.
Ko je kozel, počasi in brezskrbno, ogrnjen v plašen zgodnjejesenski dež, odhajal z vrta, ki ni bil več vrt, ampak samo še Goličava, se je ozrl proti visoki in beli gori, onstran katere se končuje svet. Njegove rumene, steklaste oči so strmele v snežnega velikana.
Gora je prav takšne barve kot moja dlaka, si je dejal kozel, zdaj in nikoli več vrtnar, in odšel po edini poti, ki je vodila nazaj v svet, preprežen s potmi in cestami, vodečimi v vse smeri.
Bil sem na vrtu in nisem videl smrti. Saj je tudi ni. Je samo življenje, ki neprestano teče dalje in le menja svoje oblike, je modroval beli kozel, stopajoč preko črnikastih kupov in kupčkov svojih iztrebkov, in čelu se mu je bleščal tretji rog, grčast kot starčevski prsti, ki sta jih skrotovičili bolezen in bolečina.
KONEC
 | Vsebina članka je delno ali v celoti izpeljana iz vira {{{source}}}. Imetnik avtorskih pravic je dovolil objavo gradiva pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 3.0 Unported. Dokaz za to so potrdili in shranili prostovoljci OTRS pod številko zahtevka {{{id}}}. To predlogo naj dodajajo potrjeni prostovoljci OTRS po prejemu jasne izjave o dovoljenju na naslov permissions-sl  wikimedia.org. Predloge ne uporabljajte za zahtevanje dovoljenja. |