Kozak (Slovenski narod)
| Kozak D. |
| |||||||||||||
»Z Bogom torej, Ivan Stefanovič!« je dejal stari bradati vojskovoj Mihajlo Nikolajevič mlademu častniku. »Da se srečno zopet vidimo!«
»Z Bogom, prijatelj!« so pozdravljali tovariši Ivana. Njemu pa je igral ponosen nasmeh okoli usten, ko je sedel v sedlo. Izročena mu je bila nevarna naloga; skozi sovražne vrste je moral prenesti važno vest drugemu oddelku ruske vojske.
»V dveh urah sem tam!« je rekel in naglo zamahnil z roko v pozdrav. »Moj ,Sokol' leti kakor strela. Z Bogom, bratje!« Nalahko je stisnil konja s stegni, da se je spustil v dir.
»Bog in sreča junaška!« so klicali za njim.
Ivan Stefanovič jih je komaj še slišal, bil je že daleč spredaj pri stražah. Nepremično so stali nekateri kozaki za grmovjem, držali konje za uzde; drugi pa so sedeli ali ležali na rosni travi; dolge sulice so imeli zapičene v zemljo in cvili okoli njih vajeti.
»Port Artur,« je naglo in tiho izrekel geslo, ko je došel do straže in hitreje je jahal dalje v vedro poletno jutro.
Iz jasnomodrega neba je sijalo žarko solnce na nerodovitno, pusto pokrajino. Iz daljave je slišal zamolklo grmenje topov in gosti prasket pušek. Rahlo se je zazibaval zrak in so zatrepetavaia tla. Nikjer pa ni bilo videti sovražnika niti smodnikovega dima. V bližini je bilo vse tiho.
Hitreje mu je utripalo srce od radosti in ponosa. Ivan Stefanovič je bil kozak z dušo in telesom. Konj, orožje, car in Rusija, to mu je bilo vse na svetu. In zdaj je bil na potu, da si pridobi veliko zaslugo za obožavanega carja in za strastno ljubljeno domovino. Nikdar v svojem življenju se ni čutil tako srečnega kakor danes. Kaj poreko oče in mati, brata in sestra, če dobe glas, kako junaško je izvršil važno in nevarno nalogo. Kako ponosna bo nanj nevesta Vasilisa, ko se vrne s križem domov! Bodi najpogumnejši med pogumnimi, molila bom zate, mu je rekla, ko mu je slonela poslednjič na prsih in poljubljala ga vedno zopet iznova s svojimi prožnimi rdečimi ustnicami.
Solza mladeniške navdušenosti in ginjenosti mu je kanila iz oči, ko se je spominjal svoje hrabre ljubice. Kaj bi dal, da bi ga mogla videti danes, kako bo švignil sredi skozi japonske voje.
Sokol je dirjal rahlo in naglo; komaj so se dotikala njegova kopita tal. Na črni svileni grivi in na gladkem vratu se mu je lesketal solnčni svit, ko je letel konj kakor po zraku, kakor bi hotel tekmovati z vetrom. Kakor demant so se iskrile velike oči žlahtni živali; široko je odpirala nozdrvi in srkala vase sveži jutranji zrak. Ponosni jezdec na ponosnem konju sta hitela mimo grmičevja in dreves in skal kakor begoten sen.
Ivan se je bližal hribu, ki so bile za njim raztresene japonske čete. Lotila se ga je nekaka svečana razburjenost. Zdelo se mu je, da je vanj uprtih tisoč in tisoč ruskih oči, polnih pričakovanja. Čutil je, da je v njegovih rokah usoda tisoč in tisoč ruskih vojakov, čutil je, da je v njegovih rokah sreča marsikatere matere, žene, neveste in sestre, sreča marsikaterega očeta, brata, prijatelja. In više je vzdignil glavo in srce se mu je širilo od veselega ponosa.
Prijezdil je na vrh hriba. Daleč tam spredaj so se pomikale temne postave. Hitro je pogledal skozi daljnogled. To so bili japonski oddelki; izginili so za gozdom. Že se je veselil, da mu bo zdaj pot prosta. Zavriskal bi od veselja. Kmalu pa je zapazil tuintam temne pike, ki so se premikale počasi in včasi izginile za drevjem in grmičevjem. To so bile sovražne patrulje. Nestrpno je čakal, da je bilo dvoje patrulj dovolj daleč narazen.
Zdaj je bilo vse odvisno od tega, ali bo zadel pravo smer ali ne, ali bo prišel zadosti daleč mimo stalnih straž, ki morajo biti skrite tam zadaj.
Počakal je še trenotek. Srce mu je bilo do vratu, mišice so mu jele trzati. Čutil je, kako ga stiska nekaj v grlu. Nejevoljno je vzdignil glavo.
»Naprej, Sokol!«
Težko je zadržaval iskro žival. Krenil je za grmovjem po hrbtu hriba in potem navzdol v dolinico, posuto z drobnim peskom. Tukaj se je manj slišal topot konjskih kopit. Počasi je jahal dalje. Že je slišal japonske trobente in ukaze, že je razločil pisane našitke na njih uniformah.
»Zdaj, Sokol, pokaži, kaj moreš!«
Mlasknil je z jezikom in precej se je spustil Sokol v dir. Sredi med dve straži je ravnal jezdec konja. Naenkrat je počilo in zažvižgalo po zraku. Prestrašeni konj je stisnil ušesa nazaj. Počil je strel za strelom. Ivan je zamižal, pa le za trenotek. Le naprej, naprej! Le tam je rešitev!
Vsi njegovi živci so napeti do skrajne mere in krčevito se prijemajo mišice sedla. Vsaka sekunda utegne privesti smrt. Konj leti kakor strela, jezdec se z obrazom skoraj dotika vihrajoče grive. Prasketanje sovražnih pušk ponehava in polagoma utihne popolnoma.
Globoko je vzdihnil Ivan, ali tedaj je zagledal od leve oddelek japonskih konjenikov. Že so zagledali tudi oni njega in naravnost proti njemu so obrnili konje. Vsak trenutek so rasle temne postave, že je mogel razločiti kozak tope rumene obraze z divjimi poševnimi očmi. Pred njimi je jezdil majhen častnik na črnem konju; njegova gola sablja se je lesketala v solncu in zagorevala kakor ozek zlat plamen. Za trenutek je obrnil glavo k svojim ljudem in jim zakričal nekaj. Nato se je odcepil oddelek čete, da bi prestregel Rusu pot spredaj. Streljal ni nihče. Hoteli so imeti kozaka živega.
Ivan je vzdignil levico k zobem in z enim potegljajem razparal rokav, kjer je imel všito važno poročilo vojskovoja Mihajla Nikolajeviča. Papir je bil shranjen v drobni okrogli kapsuli iz kovine. Ivan je prijel kapsulo z zobmi in jo shranil v ustih.
Nekaj težkega mu je leglo na prsi. Sokol je bil sicer mnogo hitrejši od japonskih konj, toda Ivan se je bal, da bi se mu ne spoteknil, zakaj tla so bila zdaj blatna in močvirna.
Vedno bliže prihaja drhal, živ klopčič ljudi in konj. Telo ob telesa, sedlo ob sedlu topota mnogoglava pošast s topim grmenjem po tleh. Ivan je upognjen z životom in glavo nad konjevim vratom in gleda venomer proti zasledovalcem. Sokol naj si izbira sam pot, da ne stopi v jamo in si ne izvine noge.
Vesel nasmeh zaigra kozaku na razgretem rdečem obrazu; njegov konj je prehitel zasledovalce, ki so jahali od leve naravnost proti njemu. Treba je uiti še četi, ki se je odcepila in namerava zastaviti pot spredaj.
Sokol dirja daije kakor besen, ušesa tišči h glavi, široko otvorjene nozdrvi mu trepečejo, bele pene pokrivajo uzde in lete na tla kakor snežinke. Ivan meri razdaljo med sabo in konjeniki; če vztraja Sokol le še dve minuti, potem sta rešena. Hitro seže jezdec po nogajki, kratkem usnjenem biču s svinčeno kroglo na koncu, in ga zavihti v zraku. Nejevoljno zmaje Sokol z glavo, češ, saj storim, kar morem.
Tedaj se pokaže globok in širok jarek. Kakor pšica zleti Sokol preko njega in veselo zavriska Ivan v srcu. Japonci pa obstanejo vsi ob tej oviri, le eden jo preskoči in hiti kozaku naproti. Že sta si le par korakov narazen.
Naenkrat se vzdigne Ivan v stremenih in izdere sablo iz nožnice, v drugem trenutku je ob strani Japonca, za hip mu pogleda v zlobne majhne oči, pogleda njegov rumeni obraz z ljuto stisnenimi usti in redkimi brkami — in v zraku se zablisne kozaški meč. Zevajoča rana se odpre Japoncu na obrazu od čela do ust in kri brizgne visoko v zrak. Kakor divja zver zatuli ranjenec; počasi zdrsne s konja, se lovi v zraku in obvisi v stremenih. Preplašeni konj vleče svojega jahača po zemlji proti jarku in povsodi za njima so tla krvava.
Ivan je izpodbodel konja in ga zasukal proti nizkemu grebenu. Ko so Japonci videli, da ne dobe kozaka živega, so jeli streljati za njim. Ivan je dirjal kakor v omotici dalje in kmaln dospel preko grebena. Šele zdaj je videl, da ga je zadela krogla v bok. Začutil je pekoče bolečine.
Tiščal je robec ob rano, toda kri je tekla venomer in kmalu je bil ves robec moker. Ožeti ga je moral dvakrat, preden je dospel ves truden v ruski tabor. Komaj je oddal poročilo, je že omedlel. Položili so ga s konja na nosilnico.
Obvezali so mu rano in mu dali konjaka. Zopet je odprl trudne oči. Po ušesih mu je šumelo, pred očmi so mu zaplesali rdeči kolobarji. Komaj je spoznal generala, ki se je sklonil k njemu in mu stiskal roko.
»Ivan Stefanovič, rešili ste dvajsettisoč Rusov!« je dejal general. »Čast in hvala takemu junaku! Takoj moramo spremeniti fronto!«
»Rešil ...« je mrmral Ivan in solze veselja so mu prišli v oči! »Oh ... Rusija moja ... Vasilisa, Vasilisa!«
Njegovo truplo je pretresel kratek sunek, glava mu je klonila nazaj. Tiho so stali ruski oficirji okoli njega.
»Rusija ... Vasilisa ... Sokol!«
Njegov konj je stopil k njemu; žalostno je gledal mrtvega gospodarja, in generalu se je zdelo da blesti v demantnih očeh kozakovega konja nekaj kakor solza.