Koza Seguinova
| Koza Seguinova Alfonz Daudet |
| |||||||||||||
Ti ostaneš pač vedno enak, moj ubogi Gringoire!
Kaj? ponujajo ti mesto novičarja pri dobrem pariškem dnevniku in ti si tako predrzen, da odkloniš ... Ampak poglej se vendar, nesrečni fant! Poglej ta raztrgani jopič, te razpadajoče hlače, ta suhi obraz, ki kriči od lakote. Tako daleč te je torej pripeljala strast lepih rim! Poglej, kaj ti je koristilo deset let zvestega službovanja med paži vladarja Apolona ... Ali te ni končno sram?
Postani vendar novičar, norec! postani novičar!
Zaslužil boš lepega cvenka, imel kosilo pri Brebantu in ob dneh premiere se boš lahko pokazal z novim peresom za čepico.
Ne? Nočeš? Praviš, da hočeš ostati prost na svoj način do konca ... No, dobro, poslušaj malce zgodbo o kozi g. Seguina. Videl boš, kam pride, kdor hoče živeti svobodno.
Gospod Seguin ni imel nikdar sreče s svojimi kozami.
Vse je zgubil na isti način: nekega lepega jutra so pretrgale svojo vrv, odšle v gorovje in tam gori jih je požrl volk. Niti božanje gospodarjevo, niti strah pred volkom, nič jih ni obdržalo. To so bile, se zdi, neodvisne koze, ki so hotele za vsako ceno prostega zraka in svobode. Dobri g. Seguin, ki ni prav nič razumel značaja svojih koz, je bil potrt. Rekel je : »— Konec je; koze se dolgočasijo pri meni, niti ene ne bom ohranil.«
Vendar ni klonil duhom, in ko je zgubil šest koz na isti način, je kupil sedmo; samo tokrat je poskrbel, da je vzel čisto mlado, da bi se lažje privadila živeti pri njem.
Ah! Gringoire, kako ljubka je bila kozica g. Seguina! Kako ljubka je bila s svojimi prijaznimi očmi, svojo podčastniško bradico, s svojimi črnimi in svetlimi parklji, svojimi zebrastimi rogovi in svojo dolgo belo dlako, ki jo je pokrivala kot površnik! Bila je skoro tako očarljiva kot Esmeraldina kozica, saj se spomniš, Gringoire? — in poleg tega krotka, nežna, pustila se je molsti, ne da bi se ganila, ne da bi stopila z nogo v golidico. Prav srčkana kozica ...
Gospod Seguin je imel za svojo hišo z belim trnom ograjeno dvorišče. V njem je nastanil svojo novo negovanko. Privezal jo je za kol na najlepšem delu travnika, skrbel, da je imela dosti dolgo vrv in hodil od časa do časa pogledat, ali se dobro počuti. Koza se je počutila zelo srečno in pasla po travi tako veselo, da je bil gospod Seguin očaran.
»Končno,« si je mislil ubogi mož, »vendar ena, ki ji ne bo dolgčas pri meni!«
Gospod Seguin se je motil, kozi je postalo dolgčas.
Nekega dne si je rekla pri pogledu na gore:
»Kako lepo mora biti tam gori! Kakšna naslada, premetavati se v resju brez te proklete vrvi, ki ti davi vrat! ... To je za osla ali vola, da se pase na dvorišču! ... Koze pa rabijo prostosti.«
Od tega trenotka se ji je zazdela trava na dvorišču brez okusa. Dolgočasje jo je napadlo. Shujšala je, odstavljala. Milo jo je bilo gledati, kako je natezala cel dan vrv, imela glavo obrnjeno proti gorovju, nozdrvi napete in žalostno meketala: Mê! ...
Gospod Seguin je pač opazil, da je nekaj njegovi kozi, ampak ni vedel kaj. Ko jo je nekega jutra pomolzel, se je koza obrnila in mu rekla v svojem narečju:
»Slišite, gospod Seguin, meni je dolgčas pri vas, pustite me, da grem v gorovje.«
Ah! moj Bog! ... Tudi ona! je kriknil gospod Seguin in spustil na mestu svojo golidico; potem se je vsedel v travo poleg svoje koze:
»Kaj, Belka, ti me hočeš zapustiti!«
In Belka je odgovorila:
»Da, gospod Seguin.«
»Ali ti manjka tukaj trave?«
»Oh! ne! gospod Seguin.«
»Mogoče si prekratko privezana; ali hočeš, da podaljšam vrv?«
»Škoda truda, gospod Seguin.«
»Torej, česa rabiš! kaj hočeš?«
»V gorovje hočem iti, gospod Seguin.«
»Ampak, nesrečnica, ti ne veš, da je v gorovju volk ... Kaj storiš, ko pride? ...«
»Buhnem ga, gospod Seguin.«
»Boji se volk tvojih rogov! Požrl mi je koze, ki so imele drugačne rogove nego ti ... Saj se pač spomniš na ubogo, staro Brezno, ki sem jo imel lansko leto? Kozača močna in poredna kot kozel. Celo noč se je buhala z volkom ... potem zjutraj jo je volk požrl.«
»Gorje mi! Uboga Brezna! ... Nič ne de, gospod Seguin, pustite me, da grem v gorovje.«
»Božja dobrotljivost! ... je rekel gospod Seguin; kaj je vendar mojim kozam? Še ena, ki jo požre volk ... Eh dobro, ne ... proti tvoji volji te rešim, porednica! in ker se bojim, da pretrgaš vrv, te zaprem v hlev in tu ostaneš vedno.«
Nato je odpeljal gospod Seguin kozo v čisto temen hlev in dvakrat zaklenil vrata. K nesreči je pozabil na okno, in komaj je obrnil hrbet, že je mala ušla ...
Ti se smeješ, Gringoire? Za boga! Že verjamem; ti držiš pač s kozami proti temu dobremu gosp. Seguinu ... Bomo videli, če se boš še smejal.
Ko je prišla belka v gorovje, je tu zavladalo splošno očaranje. Nikdar niso videle stare jelke kaj tako ljubkega. Sprejeta je bila kakor kraljičina. Kostanji so se pripogibali do tal, da so jo božali s koncem svojih vej. Zlatobarvni lakotniki so se razjemali na njeni poti in dišali na vso moč. Celo gorovje jo je slavilo.
Lahko si misliš, Gringoire, ali je bila srečna naša koza! Nobene vrvi, nobenega kola ... ničesar, kar bi jo oviralo premetavati se, pasti se, kakor ji je srce poželelo ... Tu je bilo trave! čez rogove, ljubček moj! ... In kakšne trave! Sočne, fine, nazobčane, sestavljene iz tisoč rastlin ... To je bilo pač nekaj drugega nego ruša na dvorišču. In cvetlice še-le! ... Veliki modri zvončki, rdeči naprstci z dolgimi čašami, cel gozd divjega cvetja, prekipevajoč opojnih sokov! ...
Belka se je valjala v njem napol pijana, z nogami v zraku, in se točila po pobočju križem med suhim listjem in kostanjem ... Potem se je v trenotku z enim sunkom pognala na noge. Hop! že je odletela, glavo naprej, skozi goščavo in zelenike, zdaj vrh skal, zdaj na dnu prepada, v višavo, v dolino, povsod ... Rekel bi bil, da je bilo dvajset koz gospoda Seguina v gorovju.
Belka se ni pač bala ničesar.
Z enim skokom je premerjala velike hudournike, ki so jo obrizgavali ob preskokih z vlažnim prahom in peno. Tedaj se je šla vsa mokra zleknit na kako položno skalo in se nastavila solncu, da jo je sušilo ... Ko je šla ob robu skal, z bobovčevim cvetom v gobcu, je zapazila v nižavi, čisto v nižavi, sredi planjave, hišo gospoda Seguina z dvoriščem v ozadju. To jo je spravilo v smeh do solz.
»Kako je to majhno,« je rekla; »kako sem pač mogla tam notri zdržati?«
Ubožica! Ker se je videla tako visoko, je mislila, da je najmanj tako velika kot svet ...
Z eno besedo, to je bil lep dan za kozo gospoda Seguina. Ko je proti poldnevu tekala na levo in desno, je padla med tropo divjih kozlov, ki so baš z dobrim tekom mulili divje trse. Naša mala tekačica v beli obleki je vzbudila pozornost. Dali so ji najboljši prostor pri trsih in vsi ti gospodje so bili tako dvorljivi.
Naenkrat se je veter shladil. Gorovje je postalo vijoličasto modro; to je bil večer ...
»Že!« je rekla kozica; in vstavila se jfe zelo začudena.
V dolini so bila polja preplavljena z meglo. Dvorišče gospoda Seguina je izginjalo v nji in od hišice je bilo videti samo še streho z malo dima. Poslušala je zvončke črede, ki so jo gnali domov, in občutila globoko žalost v duši ... Skobec na povratku jo je pobožal s svojimi krilu Stresla se je ... Nato je nastalo tulenje v gorovju:
»Hu! hu!«
Zmislila se je na volka; ves dan ni norica mislila na to ... V istem trenotku je zapel glas trombe daleč v dolini. To je bil ta dobri gospod Seguin, ki je poskusil zadnji napor.
»Hu! hu!« je tulil volk.
»Vrni se! vrni!« je vpila tromba.
Belka je imela poželjenje, da bi se vrnila; ko pa se je spomnila na kol, vrv, ograjo na dvorišču, je mislila, da se sedaj ne bi več mogla privaditi na to življenje in da je boljše, da ostane ...
Tromba ni pela več ...
Koza je zaslišala za seboj šum listja. Obrnila se je in zagledala v senci dve kratki ušesi, čisto pokoncu, z dvemi blestečimi očmi ... To je bil volk.
Strašen, nepremičen je stal tu, ogledoval belo kozico in si že vnaprej vzbujal okus. Ker je dobro vedel, da jo bo požrl, se volku ni mudilo; samo ko se je obrnila, se je zlobno zasmejal:
»Ha! ha! Kozica gospoda Seguina!« in iztegnil je svoj debeli rdeči jezik na suhe ustnice.
Belka je čutila, da je zgubljena ... Ko se je spomnila zgodbe stare Brezne, ki se je borila z volkom celo noč, da jo je v jutru požrl, si je rekla za trenotek, da bi bilo mogoče boljše, da se da takoj požreti; potem se je premislila, postavila v bran, sklonila glavo in nastavila rogove, kakor se je spodobilo za hrabro kozo gospoda Seguina ... Ne da bi bila imela upanje, da ubije volka — samo da vidi, če bo lahko zdržala tako dolgo kot Brezna! ...
Takrat se je pognala pošast naprej in rožički so nastopili ples.
Ah! Kako pogumno je nastopila hrabra kozica! Več kot desetkrat, prav zares, Gringoire, je prisilila volka, da je odskočil in se oddahnil. Med tem enominutnim premirjem je odtrgala sladkosnedka v naglici še bilko svoje ljube trave; potem se je vrgla znova s polnim gobcem v boj ... To je trpelo celo noč. Od časa do časa je gledala koza gospoda Seguina ples zvezd na jasnem nebu in si rekla:
»Ah, če zdržim vsaj do zore ...«
Zvezde so ugasnile druga za drugo. Belka je podvojila udarce z rogmi, volk udarce z zobmi ... Na obzorju se je prikazal bledi svit ... Petje hripavega petelina je prihajalo s pristavice.
»Končno!« je rekla uboga žival, ki je čakala še samo dneva, da umrje; in iztegnila se je po dolgem po tleh v svojem lepem belem kožuhu, ki je bil ves obrizgan s krvjo ...
Tedaj se je vrgel volk na kozico in jo požrl.
Zbogom, Gringoire!
Zgodbo, ki si jo slišal, ni pripovedka moje domišljije. Če prideš kdaj v Provenco, ti bodo naši kmetje govorili o kozi gospoda Seguina, ki se je trškala celu noč z vukom; a pole vütra jo je vuk požro.
Saj me razumeš vendar, Gringoire:
A pole vütra jo je vuk požro.