Kozaško slovo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kozaško slovo.
Franc Ksaver Meško
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (57. zvezek), 1905, 65–66
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zapeli Kozaki, junaki,
si pesem so šumno, glasnó:
„Oj z Bogom, vi dragi ljubljeni,
poklical je car — mi gremó.

Oj z Bogom, vi otec in mamica vi,
bratci mali in sestrice,
in ve, črnooke, cvetoče
devojke, oj z Bogom i ve!

Poklical je car, ker navalil
sovrag na našo zemljó,
za slavo in čast domovine
na ples krvavi gremó.“

A ob junakih ljubeče mamice
ihtijo glasno in bridkó:
„Vsemogočni Bog, večnodobrotni,
naj ščit močen v bojih vam bo!

Naj čuva na daljnih vas potih,
pogum naj vam daje in moč,
naj zdrave domov vas privede,
kjer čakamo me plačoč ...“

A starci z obrazi resnimi
junake blagoslavljajo,
z besedami kratkimi, krepkimi
se od sinov poslavljajo:

„I mi smo za čast domovine
hodili na junaški mejdan,
a zdaj smo slabotni, postarani —
junaki, zdaj vaš je dan!“

Ob okencih v tihih sobicah
pa ihtijo deve bridkó:
„Saj junakov, saj sokolov mladih
nazaj več, nazaj več ne bo!

Ne bodo ob tihih večerih več
nam pevali pesmi glasné,
ko srce ljubeče jim izkrvavi
in glas jim na veke zamre ...

Komú bom zalivala rožmarin,
komú ga bom v šopek vezala,
ko sokol bo moj v zemlji tuji spal
in jaz bom samotna plakala ...“

A pojó Kozaki, junaki,
pevaje iz vasi gredó,
pojó kot da je lahko in sladko
od doma, od življenja slovó ...