Kovač (Ivan Dobravec)

Kovač Ivan Dobravec

Izdano:	Književnost 7/3 (1935), 231
Viri:	dLib 7
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

<poem> Težko kladivo v roki vihtim, jezen razbijam in se potim. V strašni vročini ob ognju stojim, tolčem, razbijam in se jezim. Trdo življenje, trpljenje in glad, sta napotila me kruha iskat. Dolgo sem hodil, se v soncu potil, se v cape zavijal, ko veter je bril. Zdaj tu stojim, sključen se sklanjam, po naklu udarjam, kladivo mi pleše, iskre mi kreše. Zguban obraz nad naklom sloni, v rdeče železo so vprte oči. Na meh pritiskam; železo žari, trpim in delam za lepše dni.^[1]

1. To pesem je prejelo uredništvo iz nekega slovenskega revirja z osebnim zagotovilom pošiljatelja, da je pesem napisal dvanajstletni šolar ob opazovanju težkega dela.