Kovač (Ivan Dobravec)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kovač
Ivan Dobravec
Izdano: Književnost 7/3 (1935), 231
Viri: dLib 7
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

<poem> Težko kladivo v roki vihtim, jezen razbijam in se potim. V strašni vročini ob ognju stojim, tolčem, razbijam in se jezim. Trdo življenje, trpljenje in glad, sta napotila me kruha iskat. Dolgo sem hodil, se v soncu potil, se v cape zavijal, ko veter je bril. Zdaj tu stojim, sključen se sklanjam, po naklu udarjam, kladivo mi pleše, iskre mi kreše. Zguban obraz nad naklom sloni, v rdeče železo so vprte oči. Na meh pritiskam; železo žari, trpim in delam za lepše dni.[1]

  1. To pesem je prejelo uredništvo iz nekega slovenskega revirja z osebnim zagotovilom pošiljatelja, da je pesem napisal dvanajstletni šolar ob opazovanju težkega dela.