Kovač

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kovač
ljudska pravljica
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Mati je imela sina, ki je bila zelo šibak, vzlic temu pa strašno močan. Ko je bil že dovolj star, gá ja dala učit čevljarstva. Toda mojster ga ni mogel obdržati v uku; nikoli mu ni bilo dovol mdrete, vso je potrgal, celo čevlje je včasih pokvaril, šila, kopita, skratka vse, kar je vzel v roko. Vse je potrl in pokončal. Zapustiti je moral torej čevljarstvo. “Ti nisi za tako rokodelstvo,” mu je dejal mojster, “rajši se pojdi učit kovaštva.” Mladenič je slušal in šel. Prišel je k nekemu kovaču. Poprosil ga je, da bi ga sprejel, ker bi se rad izučil kovaštva. Kovač pa se je začudil: “Sirota, kaj bi s teboj? Ti nisi za to delo - za kovača. Kovač mora biti močan človek.” Toda mladenič ga ni in ni nehal prositi: “Le sprejmite me, le. Saj nisem tako slaboten, kot se vam zdim. Prepričali se boste, da ne.” “I, na bo, pa ostani. Saj se precej lahko prepriča,, ali imaš kaj moči ali ne.” Tedaj je vzel kovač v roko prav veliko kladivo in ga dal mladeniču, ki je moral takoj prijeti za delo. Mojster je rekel novemu vajencu, naj mu pomaga tanjšati razbeljen železni drog. Toda mladenič je šele dvakrat zamahnil po drogu na nakovalu in pol nakovala se je udrlo v zemljo. Mnogi kovačevi pomočniki so hodili okoli nakovala in poskušali, kako bi ga izruvali iz tal, a ga niti omajati niso mogle. Mladenič pa se ga je oklenil in ga izdrl kakor kakšen kolec iz plota. Kovač je kar ostrmel, tako se je začudil: tako šibak in mlad človek, pa taka moč!

Rekel mu je: “Ti si pravi; kar pri meni ostani dokler se ne izučiš. Pa še potem mi boš dobro v pomoč; takega kovača doslej še nisem imel.” Mladenič je ostal v njegovi kovačnici in se dobro izučil kovaštva. Ta kovač je imel dvanajst pomočnikov, Ker pa je izučeni mladenič delal zase in za vseh dvanajst pomočnikov, jih je mojster odpustil, njemu pa je obljubil na leto tolikšno plačilo, kolikor ga je dajal vsem onim, in še, kolikor je sam zaslužil.

Več let je že delal mladenič pri tem kovaču, mojster pa mu še ni dal nobenega plačila. Zato ga je močno skrbelo, kako ga bo izplačal, kadar bo treba. Toda vse se je izteklo ugodnejše, kot je pričakoval. Nekega dne opomni mladenič mojstra, da pojde po svetu, naj mu torej izplača, kar je zaslužil. Kovač se ni branil in mu je dal zasluženo plačilo. Nato ga pomočnik še poprosi, da bi mu dal železno palico, pet stotov težko, ki mu bo za podporo na potu. Kovač mu rad da še palico. Pomočnik se poslovi in odide. Do večera pride do neke hoste. Tam zagleda drvarja, ki je z nogo podiral drevje in ga pulil kot navadno korenje. Mladi kovač pravi drvarju:

“Tudi jaz sem tako močan kot ti. Pa dajva; izpuliva vsak nekaj dreves ter jih ponesiva tvoji materi na dom, da bo imela drv za kurjavo.” Res sta izdrla vsak dve drevesi, ju odnesla na drvarjev dom in odšla dalje. Nato sta prišla do nekega mlinarja, ki je držal mlinski kamen na kolcu in ga klepal. Kovač pravi drvarju: “Veš kaj, ta bi nama utegnil kdaj še koristiti. Trije močni bi marsikaj lahko naredili,” in ogovori mlinarju: “Midva sva tudi tako močna kot ti, pridruži se nama.” Mlinar se jima pridruži, a žal, niso vedeli, kateri med njimi naj bo prvi. Zato pokaže kovač kamen in svetuje: “Kateri izmed nas zažene tale kamen više, bo prvak, ki se mu bosta morala ukloniti druga dva.” Mlinar je zagnal kamen visoko, tako visoko, da ga ves dan ni bilo nazaj. Drugi zažene drvar,a kamna ni bilo dva dni nazaj. Zadnji ga zažene še kovač in kamna ni bilo tri dni nazaj. Tako je bil torej kovač prvi.

Vsi trije so šli dalje in prišli do nekega gradu, ki je bil zaklet. V tem gradu naroči kovač, naj mlinar zaneti ogenj in skuha obed. Kadar bo kuhano, naj pozvoni. Odšla sta z drvarjem. Vtem pa je prišel neki berač in prosil mlinarja, naj mu da malo mesa. Mlinar mu ga je dal, a meso je padlo beraču iz rok na tla. Berač prosi mlinarja, naj mu pobere meso. Mlinar ga je pobral, vtem pa je berač skočil mlinarju na hrbet in mu ga zlomil. Ko je bil obed kuhan, mlinar ni pozvonil. Ko sta se vrnila kovač in drvar, je kovač pokaral mlinarja, zakaj ni pozvonil, mlinar pa mu je rekel, da mu je bilo slabo in zato ni mogel pozvoniti. Drugi dan naroči kovač drvarju naj skuha obed, in kadar bo kuhan, naj pozvoni. Nato odide. Pa tudi drvarju se je primerilo to, kar se je bilo prej mlinarju. Ko se je kovač zopet vrnil, se je razsrdil in dejal: “Vidva sta za nič; zdaj ostanem jaz tu in bom kuhal.” Res je ostal in kuhal in železno palico je imel pri sebi, drvar in mlinar pa sta odšla. Pa je zopet prišel stari berač in ga poprosil za malo mesa. Kovač mu ga je dal, a mu je padlo na tla. Berač ga prosi, naj mu ga pobere, kovač pa mu ga ni hotel, temveč ga je mahnil s palico, da je berač zbežal v luknjo. Kovač je pozvonil, drvar in mlinar sta se vrnila. Zelo sta se čudila, da je pozvonil. Kovač jima zapove, naj začneta kopati luknjo in naj izkopljeta veliko jamo tam, kamor je pobegnil berač. In res sta izkopala tolikšno jamo, ki ni imela ne konca ne kraja. Kovač reče, naj se spusti mlinar vanjo, da ga bosta po vrvi spuščala. Dal mu je tudi zvonec, češ, naj pozvoni, kadar mu bo hudo. Ko je mlinar prišel do srede jame, je pozvonil. Kovač ga vpraša, kaj mu je bilo, mlinar pa mu odgovori, da ga je bilo strah. Tudi z drvarjem je bilo tako. Zadnji se spusti kovač v jamo. Ko se je pripeljal do srede, ga je prešinila neka groza, a kljub temu ni pozvonil, temveč se je spustil do dna. Tu so bila velika vrata. Kovač potrka prvič, drugič, a se niso odprla, tretjič pa je kar udaril po ključavnici in vratih, da jih je razbil. Vodila so v veliko zgradbo. V nji je bil vrag, pri vragu pa je bila zakleta kraljična. Vrag vpraša kovača: “Kaj hočeš?” Kovač mu odgovori: “Kaj te to skrbi!” Vrag pravi: “Poizkusiva se!” Tedaj ga je udaril kovač s palico tako, da je bil vrag ves omamljen. Rešil je kraljično, da ni bila več zakleta. Hotel jo je odpeljati po vrvi na svet, a vrvi ni bilo več nikjer. Nato odpelje kraljična rešitelja iz prve sobe v drugo, iz druge v tretjo. Tu mu je dala prstan s pripombo, da ga bo po njem spoznala, če se kdaj snideta. Iz tretje sobe sta prišla v četrto. Tam je kraljična izginila. V tej sobi je bival tisti berač. Kovač mu je zapovedal, naj mu gre pokazat pot na zemljo, če ne, ga bo udaril, da ne bo nikoli več motil ljudi na svetu. Berač mu svetuje, naj gre in si odreže šibico; kamor bo z njo udaril, povsod se mu do odprlo. Toda kovač ni hotel iti, temveč je primoral berača, da mu je sam urezal šibico in kazal pot. Berač se vrne, kovač pa pride do nekega morja, ki ni mogel čezenj. Tedaj pa prileti velik orel in ga vpraša, kaj dela tu. Kovač mu pove, da je na potu na svet, a ne more priti čez morje. Orel mu reče, naj ga zajaše, in kadar bo videl, da se spušča k tlom, naj se ureže v prst in mu da piti svojo kri. Samo tako bosta srečno prišla čez morje zopet na svet. Kovač je slušal in srečno prišel nazaj na zemljo. Šel je in prišel v neko mesto. Tam je stopil pri nekem zlatarju v službo. Pri tem zlatarju je imel mnogo dragih prstanov, a najlepši in najdražji je bil prstan, ki mu ga je bila dala kraljična. Prišlo pa je nekega dne k njemu prelepo dekle in ga vprašalo, ali proda tisti lepi dragi prstan. Pomočnik odgovori, da ga ne more in ne sme, ker mu ga je bila dala prelepa kraljična, ki jo je rešil nesrečne zakletve. “Tedaj si ti tisti, ki si me rešil,” je dejala in ga vzela s seboj v poprej zakleti, a sedaj rešeni grad. Drvar in mlinar pa sta jima služila. Kovač in kraljična pa sta ženitovala in na tem ženitovanju sem plesal tudi jaz in se veselil. Jedel sem iz naprstnika in pil iz rešeta, da imam še zdaj moker jezik.