Kota v plamenih
| Kota v plamenih Arnošt Adamič |
| |||||||||||
Nevihta... Strele trgajo in razkopavajo nevihtne oblake, ki drve liki pošastni jezdeci na koto 428. V izmeničnih bliskih jo je videti prav blizu. Zdi se v tej migljajoči, slepeči svetlobi, da žvečijo ogromne čeljusti strahotnega nestvora. Kota 428 gola in, kopičasta, je obrabljen podočnik, na levo Fajti-hrib-sekalec v škrbasti čeljusti ugonabljajočega zavrija... Grom pretresa temo, se vali po goriški ravnini. Njegov stoterni odmev se izgubja na razriti kras in v tirolske gore kakor bi zapiral za njim oblazinjena vrata. Neurje besni z vso sproščeno silo...
Nevidni curki mrzlega dežja se hitro prelivajo po čeladah pete čete, ki se okorno in trudno opoteka po razritem in razmočenem potu jarka proti strelnim zakopom rezerve pod koto. V hipih, ko sika jarka svetloba z neba, se zdi, da se vali po ozkem ježku narasel hudournik mrtvaških lobanj. Voda grgra. Vodeni svedri vrtajo in klestijo. Po brezbrežnem nočnem nebu dirja težko topništvo v naskok. Skozi ta polom se zasliši ostro sikanje; v jarku na poti pred četo se hipoma zasveti in zamolklo razpoči. Sovražna granata. Se ena zatuli... Pet, kakor bi prifrčala jatica golobov. Četa obstane. Zadnji trči ob prednjega. Vsi dvignejo rame, da jim odteka dež po čeladah v premočene plašče. Nekateri podpro od zadaj s puškami svinčeno težke nahrbtnike in zarinejo roke v mokre žepe. Po čeladah bije nevihte. Do gležnjev stoje v naraslem hudourniku.
»Prokleto ga užiga Elija« kriči Burkelje sosedu in premišljuje, če bi se dalo stoje zaspati.
Zatisne skeleče oči in skuša preslišati vse, kar razbija okoli njega. Noče čutiti ledenih curkov, ki se mu ploščijo po hrbtu, srbeče pronikajo čez trebuh, na kolena in v zavijalke na nogah...
»Za žetev boš pa doma?« ga sprašuje Lojzka in se stiska k njemu.
Na ukrivljenem deblu cvetoče jablane sedita in gledata v planine, ki se belijo v luni.
»Bom, Lojzka. Ko bo žetev,« ji zatrjuje in jo objema, poljubuje.
»In takrat bomo klali!« se veseli dekle.
»Za najino poroko!« pritrjuje on...
Ves prašen in poten se slači na bregu Bistrice. Skoči v vodo. Splava pod bobneči jez. Nekaj ga zdaj potegne na dno, da ne more do sape. Močna roka ga zgrabi in sunkoma izvleče...
»Alo! Marš! Kje imaš zvezo?« zagrmi nadenj v slapu nevihte, ki spet udari na njegova čutila.
Četovodja Kotl klopne in ga poriva za koncem vodo, ki se je bil med topi premaknil dalje.
»Za najino po-ro-ko... po-ro-ko-,« zloguje Burkelje.
Se opoteka in podtakne ob prednika, ki leži na tleh. Ne... Granata je razmesarila konja, ki leži sedaj čez pot, Burkelje se zdrzne in obriše krvave prste ob hlače.
»Hudičevska vojna. Celo plaziti se moraš in ponižno prositi: Smrt, usmili se me — vzemi me. Mar bi me počili kar v kasarni... O, Lojza, Lojza!« mu kljuje v srcu.
Strah ga jo tistih čekanov, ki prežvekujejo pred njim v nevihtni noči... Za njim se spotakne trobentač Habe.
»Še to moram plasti ženi, da jo hrast na parobku naš. Cencelj ve zanj, če bi se jaz ne vrnil... Oče naš, ki si v nebesih...«
Vsak se spomni nečesa, zave se neizprosne resnice ko se spodtakne ob konjsko mrhovino...
Čete zopet obstane. Dež nekoliko pojenjava. Nevihta se vleče na Kras. Od nekod prihaja šepetajoče povelje:
»Bajonet auf! Nože na puške!«
»Bajonet auf!« gre šepetanje dalje...
Tiho zvenčanje jekla gre skozi peto četo. V daljavo pogrmeva. Včasih se ozračje razsvetli s tresočo zelenkasto svetlobo. V strelskih jarkih spuščajo rakete. Mehki izstrel iz raketne pištole se čuje v molčečo, sedaj že umirjeno mokro noč. Mar je vse le sanja? Da letita vzdolž podnožja kote dva bataljona poslušnih človeških strojev z noži na puškah. Granatami za pasovi. Plinskimi maskami. Smrt v rokah, v pokornih glavah. Čakajoč povelj kakor na vežbališču?
V skritih rovih so pripravili minerji minometce in določili elevacijski kot svojim smrtnim poslankam. Vsi čakajo usodnega znaka... V strelskem jarku prav spredaj leže prižete in pritisnjene v blato izvidne straže. Tipljejo navzgor v sovražne postojanke z nepremičnimi pogledi. V noč, iz katere se porežava smrt. Za njimi so smrdljive kaverne. V njih bledi, umazani in poraščeni obrazi. Brez duše, z upanjem prikovani na življenje. V mrzlih rokah krčevito oklepajo puške, neštetokrat proklete, a sedaj pred napadom dragocenejše ko vse, razen življenja. Da, življenje! Vse, kar jim bo na poti do njega, prav vse bodo sesekali in preluknjali, se pregrizli skozi žične ovire in se zavrtali v meso kogarkoli. Vse eno, ali brat, oče, kdor bo na poti. Če v tem brezumnem trčenju preseka na dvoje, ni smrt — smrt, ker je ne občutiš s pobesnelimi živci. Kakor da vržeš žareče železo v ledeno vodo. Ali da pohodi podplat drobnega črviča. Brez bolečin je in nenadoma.
»Vsaj brez bolečin!« gre misel tiho iz srca v srce.
V tej noči, ki se je teko nenadoma umirila. Uro pred napadom. Med blato, grmovje in v ušiva skrivališča - se je prelil ta drget po življenju. Na konicah bajonetov, v ceveh pušk, minometcev, topništva lahkega in težkega, daleč zadaj v varnih skrivališčih trepete življenje pred smrtjo. V tej, na zunaj tako pokojni noči...
»Kot kripelj ne bi hotel niti živeti,« preganja težko misel Žiška in leže na hrbet poleg nahrbtnika.
»Petrovec! Petrovec, ali spiš?« drega tovariša.
»Kako boš spal? Če se le premaknem, me zazebe, zato mirujem in premišljujem.«
»Kaj pa premišljuješ? Kako da bo?« poizveduje Žižka.
»Krepnil boš teko ali teko. Če ne nocoj, pa kakšno drugo uro. Beži no, Žižka. Daj mi raje čik in vesel bodi, da nimaš družine.«
»Včasih bi pa le dobil kakšen paket. — Čika nimam, je vse premočeno. — Pa kakšno pismo. Tako mi je pa kakor črvu pod zemljo. Sama tema. Nobene lučke, da bi bil malce vesel. Na, če hočeš, pa žveči tobak,« mu ponuja troprst zmočkanih čikov, ki si jih je bil prihranil v patrontaškah.
Na hrbtu leže žvečita grenki tobak. Pij ujete slino v temo in prisluškujeta... Nad bojiščem so se bili raztrgali oblaki in vidijo se krpe neba z zvezdami. Nizki oblaki jadrajo tiho proti Doberdobu. Leden vetrič se sunkoma vzbuja in zamira. Posamezni poki izstreljenih pušk... Zelenobela svetloba raket trepeta liki postolka v zraku... Posveti v nebo iz Furlanije šop rdeče svetlobe iz žrela skritega topa. Nekaj hipov za tem se privabi zamolkel odmev. Hudournik grgota mimo vojakov, ki so zlezli višje v breg in pritegnili noge. Tisoči drobnih umazanih curkov vijugajo iz sovražne kote v strelske jarke in odtod doli v kavarne, kjer stoje blatne postave ob sesalkah. Šumotanje vode napolnjuje hladno nizko noč...
»Le boga zahvali, da nimaš družine!« povzame Petrovec prekinjeno misel, ki mu ne da miru.
»Snoči sem dobil pošto od doma. S Habetom sva iz iste vasi. Sestra mi piše, kakšne počenja Habetova žena Reza z oficirji in vojaki. Vlačugari se, flenča dan In noč. Vsak ji je dober, samo da ima hlače. Vidiš Žižka, bolje je, da sva samca. Nimaš skrbi in ugrizneš koder hočeš," cvrkne slino in z jezikom bezga za koščkom cigaretnega papirja, ki se mu je zataknil med zobe.
Šele sedaj čuti, kako grenak je čik. Nekaj se mu obrne v duši in jezen izpljune, kar ima v ustih.
»Tfuj, taka baba. Še svojo hčer, kaj bo, dvanajst let morda, uči, kako naj si služi svinjski kruh. Vidiš, to je družina za pred puško. Ta zaslepljenec Habe, pa le nanjo misli. Kadar pišem domov, mi naroča, naj jo pozdravim v njegovem imenu, čeprav ga menda ni dneva, ko bi ji sam ne pisal, ničvrednici izgubljeni...«
»Ali mu ona nič ne piše?« poizveduje Žižka in opazuje zvezdo.
"Seveda mu piše. Vsa njena pisma mi da prečitat. Piše, koliko dela ima s posestvom. Kako prijazna je ljubljanska gospoda, ki prihaja po živež. Hčerka Pavla, da se pridno uči. Kako se ima in če bo kmalu prišel na dopust. Da bi ga že rada videla. Naj se kako izgovori. Če bi mu poslala telegram, da je kakšen sorodnik umrl in bi ga potem pustili. Kako je Habe srečen. Revež prevarani. Ko bi le vedel... Hudič! Čisto sem že mrzel. Tak kaj pa še čakamo? Naj že začno. — Vidiš, tako je, Žižka. Takšno je naše življenje.«
Oba gledata v nebo in se predajata prijetno šumljajoči godbi vodovja kakor tisoči drugih okoli njiju. Žižki ne da molčati.
»Če mu pa tako lepo piše in da naj pride, pa menda le ni tako zmešana in izgubljena kakor praviš,« podvomi tiho.
»Ali veš, čemu bi ga rada domov?«
»Zato, ker ga ima še rada. Če bi bil doma, bi imela njega in bi ne hodila za drugimi. Slaba je, ker je ženska. Vse žensko so slabotne. Vojna je temu kriva. Koliko mrtvih, pohabljenih in zapeljanih. Habeta je tudi udarila z ženo in otrokom, če je res kar trdiš. Zato bi ga rada domov, ker ji je sila. Jaz ji ne bi mogel zameriti,« zagovarja Žižka in strmi v vihrajoče oblake.
Prisluškuje pritajenemu šepetanju, ki prihaja is vseh strani, kjer se pogovarjajo duše s stvarmi tega in onega sveta.
»Ti ji ne zameriš zato, ker ni tvoja. Jaz bi jo ubil in ti najbrž tudi, čeprav ti pravijo, da si dobra "miška". Če pa hočeš povohati, zakaj bi ga reda domov, ti pa povem: sestra mi ji omenila v pismu, da je Reza noseča z nekim Madžarom. Ali se ti sedaj sveti odkod njeno hrepenenje?«
»Kdaj pa je bil Habe zadnjič na dopustu?«
»O ti miška! Miška! Predobro srce imaš za današnji svet. Habe je že dobri dve leti pri kompaniji. Od svetega duha pa menda ni spočela?«
»Že dve leti! Ta ima pa srečo, da ga ni zadela kakšna smrt. Dve leti... Koliko časa bo še trajala ta morija?«
Iz jarka je prišla vest:
»Po rum, komis in cigarete!«
Zdaj bo pa kmalu šturm... Saj res — šturm-napad! Skoro bi pozabili nanj. V zaledju ruma niso poznali, k večjem, če se je kdo spajdašil s kuharjem. Pred napadom ga pa tudi tukaj dele radi poguma. Pol litre pravega, dvajset drama cigaret. Da bo vsak čas krvava ura, ve vsakdo. Rum počasi pogreva želodec. Leze v srce in glavo. Glava postane vroča. Srce zadrhti. Malce hrepeni po nečem. Vse je nekam drugače. Lažje. Ali pa težje. Niti strašno. Samo tišči. Tišči okrog in išče duška...
»Nekaj, malo sreče je pa le užil ob ženi,« mrmra Žižka.
»Pojdi no, pojdi! Ne delaj si skomin. Feldko mi daj, da grem fasat rum. Prokleto mi stresa kosti,« se okorno spravlja na noge Petrovec in iščee feldko za pasom.
Za jermen zatlači prste obeh rok. Tam je prijetno toplo. Zagleda se v nebo in skuša uganiti nočno uro.
»Okoli desetih bo,« se pretegne, da ga strese po vsem životu.
V črevah mu zakruli. Želodec je že davno prazen. Ko mu Žižka izroči feldko, se leno prestopi in pridruži mračnim postavam, ki tipijejo skozi temo, opotekaje se proti zavetju na krivini jarka, koder deli četovodja Kotl z zajemalko rum iz četnega kotliča, štruco komisa za tri ljudi in cigarete... Ledeni vetrič je utihnil, le včasih pa včasih nekje zabobni — nevihta ali kaj. Zrak se je učistil, da je slišati najtišji šum. Posamezni vojaki se utrinjajo iz teme. Sleherni pride iskat za tri ali štiri. S feldkami nemarno ropotajo, da vstajajo Kotlu lasje od jeze.
»Zavržena sodrga, ali mislite, da imamo žegnanje? Marš! Ti si že dobil! Naslednji! Za koga boš vzel?« lista po zašpehani beležnici in si sveti s žepno svetilko.
Nekdo našteva imena, Kotl dela pike. Prijetno diši po rumu. Naglič stoji na prstih za gručo, ki se je strnila okoli zavetja in vleče vonjavo ruma vase. Obenj se pritisne Petrovec. Tako je toplejše.
»To vam je krvav duh, ta rum! Meni se kar vzdiguje,« šepeče Naglič v gručo pred seboj, ki topo strmi v Kotla, njegovo zajemalko, notes in poročnika Petersa. Ta se tiho pomenkuje s Kovačem, malim praporščakom. Zadaj in spredaj tema. Nemirne sence plešejo po vrečah, ki so zložene v zavetju.
»Rum mi smrdi! Kadar sem ga pil, zmerom smo šturmali,« nadaljuje Naglič.
»Strašno krvi je steklo. Fantje, nikar ne pijte. Po krvi smrdi. Po mladi krvi kakor je vaša...« davi tihe, bolestne besede iz grla, kamor mu silijo debele solze zadržane groze, ki jo je užil v Galiciji, največ pa na krvavem hribu monte-Gabrljelu in pod Gorico.
Petrovec ga tolaži, v uho šepeče. Gruča čakajočih steguje vratove in opazuje Kotla. S silo hoče preslišati Nagličevo tarnanje. Opazuje Kotla, Petersa in Kovača.
»Stare je že dobil! Mrha! Bi rad švindlal, kaj?« robanti Kotl.
Za koto štirikrat zaporedoma poči kakor bi udaril v prazno dvorano s pavkami. Skozi ledeno noč zažvižgajo šrapne1i — činbum—fiufiu—fiuuuu, in se divje razpočijo. Z rdečim zrnjem poškropijo grmovje tik nad zaklonom. Gruča dvigne rame h glavi in pritisne okoli kotliča. Nepremična tišina. Celo dolgo uro... Ne... Zdi se tako. V tožeči veter, ki se nikakor neče umiriti in ki zopet vzdigne, zastoče pridušeno Naglič:
»Mene je. Kristus pomagaj!! Mene je!!!«
»Kam?« ga oklene Petrovec okoli pasa.
»Kristus!!! Zakaj mene??? Za-kaj?« zatuli in se tišči z rokama za vrat.
Noge mu klecnejo, da obvisi v Petrovčevem objemu. Jok groze in obupa, krik po življenju, ki mu odteka med prsti. Bližnji molče priskočijo in pomagajo Petrovcu. Premočene obleke, v katerih utripa pod velo in umazano kožo toplo življenje, se pritiskajo ob smrtno ranjenega. Deset rok oklepa umirajočega kakor bi hotele zadržati uhajajoče življenje, kljubovati smrti, ki grozi tudi njim.
»Brž ga nesite k zdravniku! Saniteta!« kliče Peters, ki se je preril skozi gnečo.
»Saj ni tako hudo! Ne vpij, sicer bomo dobili nov krst!«
V varljivo pokojno noč se trgajo zamirajoči kriki in vzdihi. Vse misli, splašene iz bogve kakšnih prividov, so strgane iz objema tega, čemur se udarja nikdar spoznana misel pred smrtjo. V noč vrtajo tisoči pogledov. Begajo v smer, koder sklepa Naglič račune tega sveta. Vsaka teh misli zaplopola liki lučica v tišini vsesvetnega večera na brezkončnem pokopališču, če potegne sapica. Za hipec. Potem se zopet umiri in gleda v svoje, nedoseženo visoko nebo...
Komandir regimenta, pobožni polkovnik Mongoje, kleči pred mizo v svojem zavetju sredi bataljonov in prebira jagode roženvenca. Leta so mu upognila hrbtenico. Dobrohotne oči vrh močnega nosa so vlažne. Od mraza mu sršijo sive kocine, na katerih se lovi krvav odsev smrdeče brljavke na petrolej. Pravkar je odpravil poveljnike in komis-straže, ki jim je dal zadnja navodila za napad: ob poluenajstih artiljerijski in minerski zaporni ogenj na koto. Med tem pojačita bataljona prednje vrste. Pet minut pred enajsto napadejo udarne patrulje. Za njimi pod zaščito zapornega ognja glavni napad točno ob enajstih...
»Vater unser, der du bist in Himmel-oče naš...« šepečejo njegove ustne.
Pred njim na mizi tiktaka ura. Dvanajst minut manjka do usodnega začetka. Pravzaprav dvanajst in pol. V molitev se mu vtihotapljajo krvave prikazni, čuje smrtne stoke, gleda mrtvaške lobanje. Še globje na molek mu leze siva glava.
»Fur mein Vaterland-za domovino...«
Pod nagubano kožo na sencih utriplje izbočena žila...
Skozi prislenjena vrata se pomoli Petrovec in obstoji v pozoru.
»Gospod oberst, ordonac Petrovec od pete čete javlja pokorno, da je ubil šrapnel trobentača Nagliča in gmajnarja Jesenovca od pete kompanije,« govori v slabi nemščini.
»Dva moža? Oba mrtva?«
»Nagliču je prebila krogla vratno žilo in je iskrvavel stoje,« pripoveduje s tresočim glasom Petrovec.
»Stoje? Sveti Bog! Stoje?« obrne dlan na uro in jo stiska.
»Pokorno-da stoje. Ko ga je oplazilo, se nas je oklenil okoli ram in tako smo ga odnesli na sanitetkomando. Ko smo ga pa hoteli položiti na mizo, da bi mu zdravnik pomagal, je sahropel: Nikar me ne položite. Tako bom gotovo umrl. Držite me pokonci in tiščite mi nazaj kri. Jaz hočem živeti, saj še nisem okusil življenja! Revež je bil prepričan, da ne bo umrl, če bo pokonci. Pa se ni dalo. Tako močno je pritakala kri, da je kar brizgala izpod obveze. Pet nas ga je držalo. Videli smo, kako nam uhaja njegova duša izpod rok. Še ko ni že mogel več govoriti, so moledovale njegove izbuljene oči: Držite me pokonci. Pa je le izdihnil. Stoje...« je domala jokal Petrovec.
»Strašno. In drugi?«
»So ga našli potem, ko smo odnesli Nagliča. Potrebo je opravljal v grmovju in je bil na mestu mrtev. Krogla v glavo. Sedel je v lastnem blatu.«
»Za domovino sta padla, moj sin. Schon gut, Moli za tako srečno in slavno smrt.«
V drobno tiktakanje ure se pomeša srebrnočist, prijeten gas, kakor žgolenje ptiča. Monjoje ga ne čuje. pač pa Petrovec, ki ostrmi.
»Sinko, le pojdi h kompaniji,« ga opomni dobričina.
»Gospod oberst, zunaj poje slavec!«
»Was ist das-slavec?«
»Poslušajte!« odrine vrata in ubegne v noč, kajti raznesti mu je hotelo prsa...
Morda ga je predramil nočni nemir, ki ga je sproščal roj begajočih misli, morda je zaslutil lepto prihodnjega dneva, ali tegobo bližajočega se boja, vse eno-slavec poje. Vrh okleščenega leskovega grma sedi in se priklanja v črne tančice noči pred seboj. Posluša ga vse okoli, celo v sovražne rove sega njegova žuboreča pesem. Povsod utihnejo pogovori in vsi zamaknjeno poslušajo. Nekam otožna je njegova pesem. Nekaterim poigravjo solze v očeh. Srca trepetajo za nečem, kar je že daleč nekje za njim, v kar že davno več ne verujejo. Niti ne vedo, kakšno je tisto. Mirne in dobre ovčice so tile zgubani starci, brez krvi. Opasani so z granatami in plinskimi maskami. Z noži na puškah. V srcih vsak svojo pesem o ljubici, rodni hiši, kosu belega kruha, mehki postelji in miru, miru.
Habetu obstane roka, v kateri drži svinčnik. Na feldki ima list papirja. Svoji Rezi piše. Vidi sicer ne, kar približno mu teče beseda na papir. Sleherna črka je krik njegove trpinčene duše... hrast na parobku je naš. Cenclja vprašaj, ta ve za našo mejo. Ljuba Reza! Ali te bom videl še kdaj?! Če imaš kakšno fotografijo, ali pa od Pavlice, mi jo pošlji, že nevem kakšna je. Morda bi dobil uriaub, kar pošlji telegram, s Petrovcem sva večkrat skupaj in menaža je slaba, kmalu bo šturm, pa ne smem povedati, kje smo, če me bo ubilo... Roka noče pisati, krčevito stiska svinčnik. Ne more ustaviti misli, ki se mu zajeda v zmrvljeno, po odrečeni sreči hrepeneče srce. Ležiš takole z razbito glavo. Nad teboj pa vzhaja in zahaja sonce in gre življenje svojo pot. Ne moreš se premakniti. Pribenčijo muhe, tiste zlate in debele. Pofrfotajo nad teboj. Ena zleze v razbit nos. Druga v uho in leže jajca. Iz zemlje prilezejo beli črvi. Koža porumeni in postane modrozelena kakor plesnoba na kruhu. Kmalu so kosti bele. Obleka preperela. Skozi njo pogledajo rebra. Sikne granata in odnese v čevelj obuto kost tja, lobanjo drugam. Zemlja počasi zakrije vse to. Srce-prah. Ni več življenja..
...če me bo ubilo-piše v temi-nesi v farno cerkev krone za črno mašo...
Roka se upira. Saj to ne more biti res. Vsi ne bodo pokončani v tej grozni vojni. Morda bom pa le med tistimi, ki bodo ostali, grebe Habe za tolažilno mislijo. Živeti! Z naslado pretegne zamrle ude, da uči, kako mu itriplje življenje skozi telo. Nič za to, da ga zebe v mokre noge in hrbet, bolijo odrgnjene rame. Če leži tod v neznanem poto blaten. To je vendar dokaz, da živi, da še šteje med živeče. Da ni zanj potrebna črna maša kakor za Jesenovca, Nagliča...
»Fantje, le dajmo ga!« dregne olajšan ob svoja soseda, ki molče otepavata komis in ga zalivata z rumom.
»Živio življenje, komis in rum in moja Reza!« nastavi feldko in golta pekočo pijačo.
»Le dajmo no. Tisto že. Kakšna pa je tvoja Reza. Ali je kaj mesena? Že ne vem, kakšna so ženska kolena. Le glej, da se ti ne bo spridila, ženske so vse hudičeve. Kakor rum: omami te, pa ga cukaj iz te ali pa tiste feldke. Le glej, da ne bo kdo drugi pil iz tvoje.«
»Mojo Rezo poznam. Ne bo me farbala.«
»Saj nima nikjer zapisano.«
»Piše mi. Pa otroka imava. Že radi tega ne,« prepričuje Habe.
»Kako si jo pa speljal? Povej malo, povej,« se zahoče besedniku.
»Kako? Hm. — Ko smo trli lan. Ofrtno dekle, da kaj. Vsi so se pulili zanjo. Malo semjo ščegetal...«
»Za bedro, kaj?«
Z glavama skupaj sta nadaljevala intimni pogovor, dokler se ni obregnil vanju zafrkljivi sosed:
»Poprejle sem pa ujel na ušesa, da ne je enemu od naše kompanije žena doma zvlačugala z nekim Madžarom in da bo otrok. Kaj pa če je tvoja, Habe?«
»Če bi tudi bila. Ali te pa kaj briga?« vzroji Habe in izprazni ostanek ruma v pekoča usta.
Zopet leze vanj tegoba. Zakopan v nove boleče misli ne čuje slavčevega petja...
S Fajti-hriba ali od kod drugod, morda od Vrtojbe sem prifljuka zgubljena krogla, žalostno, zateglo. Doli ob Vipavčici zareglja strojnica in spet utihne. Na gori Sabotinu, ki se beli v vzhajajoči luni nad mračino goriške ravni, trešči užigatna granata in zagori v krvavordečem plamenu. Nebo se je povsem ugladilo. Zvezde migijajo kakor v zaljubljeni pesmi. Iz Vipavščice se dviga meglica in lega na strelske jarke. Okoli Vrtojbe in Bilja. Izpod Nanosa, na robu Trnovskega gozda, otipava žaromet s slepečim šopom svetlobe spečo globe. Kadar obstane na goličavi, se posveti kakor ostra in svetla slika na filmskem platnu...
Čete so pripravljene na juriš. Želodci napihnjeni z žagovnatim komisom. Zaliti s duhtečim, pekočim rumom, ki leze v žile, stopa v možgane. Iz temnega nočnega plašča se oglaša prešerna beseda. Bojevitost se plašča nestrpno čakajoče množice. Vsak teh, ki je neštetokrat preklel vojno, neskončne marše, slabo, uprav svinjsko menažo in pasjo pokorščino, vsak teh je ta hip pripravljen braniti s svojim življenjem — domovino? Beseda domovina je v vojni zadobila vlačugarski pomen. Besedo, ki so jo tolikokrat čuli s prižnice, v maziljenih govorih, so preklinjali, nenehoma skrunili in jo opljuvali. Če ne bi bilo onih mikavnosti življenja, ki jim na tihem vsak slehernik napravi in okiti v najtišjem in najlepšem kotičku svojega srca ponižen oltarček, da moli pred njim v naročje neizbežnega konca hiteča misel, tedaj, kje in kakšna bi bila domovina? Te drobne lučice: ženo, otroka, ljubico, hrast na parobku, belo zidanico v gorici, pesem o fantovski noči, košček rožmarina in milo besedo so pripravljeniti braniti s svojim življenjem. To je njihova domovine. O usodne zmote, da hlepi za tem človek iz mesa in prav tako hrepeneče krvi v nasprotnem jarku — sovražnik! Tako se ugonobita lokomotivi, ki sta si pridrveli nasproti po istem tiru...
»Javljam pokorno, fasungo sem razdelil, gospod poročnik.«
To je Kotl.
»Dobro. Prepričajte se, če je vse v redu. Jaz bom spredaj, vi poiščite zvezo na desno, ti Kovač boš pa zadaj sklenil na levo. Le pojdite, Kotl, bom takoj za vami. Za vsak slučaj, če se več ne vidiva,« mu strese roko, da zagomazi četovodji do ramena.
»Saj ne bo tako hudo.«
»Upajmo, da bo dober zadetek,« prikima poročnik četovodji, da skoči ves blažen v pozor in brž odstopica, uradno resnost na licu, po nočni poti.
Kotl je "štram" vojak, mirovna izdaja, ki bi se dal za poročnika sesekati za golaž.
Kovač, mali praporščak, je že ves večer mikastil Petersa s pogovorom, ki sta ga bila prekinila popoldne v baraki. Dokazati mu je hotel, da ni večje oslarije od ta vojne. Peters mu je v srcu sicer pritrjeval, a se kot vojak, ki je prisegel zvestobo svojemu cesarju, ni dal omajati.
»Reci kar hočeš, domovina je vse prej nego želje posameznika. To, kar mi ti že ves čas trobiš, je, oprosti kamerad, strahopetnost, mati izdaje, ki te lahko postavi pred puškine cevi. Da, ljubi Kovač.«
»Ti me nočeš in nočeš razumeti. Te-iste besede bi ti lahko izrekel kot Italijan ali Francoz. O tem si si menda na jasnem, da nas izrablja kapitalizem v svoje namene.«
»Da, vsak narod se bori za svoj prestiž,« nejevoljno odgovarja Peters.
»Potemtakem si ti moj sovražnik.«
»Zakaj?«
»Jaz sem Slovenec.«
»Oba sva Avstrijca, pod istim cesarjem in zastavo.«
»Krasno! Čez par let ne bo cesarja — recimo, nikar se ne razburjaj, je samo primera. Mi bomo imeli svojo državo, vi ostanete kjer ste bili. Kaj potem? Kakšna oslarija! Pride nova vojna. Lepega dne si bova v laseh in se bratila s tovariškim poseganjem v čreva. To je tisti prestiž. Veš ljubi moj, tu zadaj tičijo druge reči.«
»Kako bi pa ti uredil to zamotano reč, ti pridigar? Nikar si ne tropi glave, ko pa ne boš ničesar opravil. Midva sva premajhna.«
»Jaz?« se razvnema Kovač.
»Jaz? Jaz bi tega seveda tudi ne zmogel. To je stvar razvoja. V nas tiči še vse preveč, še devetindevetdeset odstotkov slabih lastnosti. Teh pa ni mogoče odpraviti s paragrafi in pridigami. Odstranili jih bodo šela sto in stoletja v kopelji krvi, nadlog in drugih šib. Tu ne pomagajo dogovori in miroljubna zatrjevanja, mora priplavati po krvi iz roda v rod kakor to delajo vrtnarji, če hočejo vzgojiti novo, plemenitejšo vrsto. Od vsega protivojnega žolča, ki se razliva v mojih sokovih, bo prišel majhen del v moje potomce. Moj sin bo, recimo, za ta skoro neznaten odtenek manj krvoločen kot sem bil jaz, predno sem okusil vojno. Če bo prišel on kdaj v sličen položaj v kateri poznejših vojna, se bo ta lastnost še malo stopnjevala in tako dalje. Nekaj malega bo doprinesla proti vojna vzgoja. Za vse to so pa potrebna še stoletja krvi, da bo že zametek v materinem telesu kričal proti barbarstvu našega časa...«
»In pri tem trdiš, da je vojna oslarija? Za tvojo teorijo je naravnost potrebna,« se roga Peters.
»A kljub temu je oslarija, strašna zabloda. Nočemo tega, a kljub temu se koljemo. Tega, ki bi se drznil govoriti proti vojni ustrelimo, obesimo, ker nas je, milijonov, strah peščice tistih, ki so spoznali, da je potreba in nas pognali, ker da je nujnost.«
Mesto odgovora si Peters pritegne pas, pogleda na uro in deje:
»Vsak čas bo začela naša artiljerija. Še četrt ure. Preskrbi za zvezo in takoj pošlji patruljo. Grem pogledat za Kotlom. Bog nama daj srečno prestati današnjo noč... radi tvojih in — mojih potomcev. Zdravstvuj, Kovač!« se nasmehne poročnik, potreplja Kovača po rami in odrine škripajoča vrata od zaklona.
»Še eno vprašanje!« ga ustavi Kovač.
»Čas beži. Ljudje so prepuščeni samim sebi. Moram mednje. Nu?«
»Naš komandant Strašek mi ne gre iz glave. Še popoldne pri kartah je bil, sicer natreskan kot navadno, a v ostalem normalen. Potem ti ta vrag zastraši Rosenberga, da se revež vas iz sebe ustreli. On pa znori in tuli, češ, ubil sem ga jaz. Povej mi po pravici, ali meniš, da se mu je res zmešalo?«
Peters se zresni. Zaničljiva poteza mu reže okoli ust.
»To vse je bila krvava komedija iz strahu nad tem, kar nas čaka tu na koti. Zbal se je, kukavica. Jaz bi... jaz,« začne razburjeno sopsti in krčiti pesti.
Potem pa izbruhne iz njega ves zadržan gnjev nad vsem, da se Kovač zdrzne in začuden strmi v sicer redkobesednega tovariša.
»...jaz bi ga pokončal, brutalneža, vlačugarja bi lastnoročno. Da, brez kesanja. Sreča, da se je zmagal. Zdrav!«
Kovač strmi za njim v noč in mrmra polglasno:
»In jaz bi ti pomagal, amen! Saj se morda še kaj vidimo.«
»Jaz vam bom pa pomagal, prmejduš, da!« se oglasi iz kota Kovačev sluga Razinger, ki se je bil vtihotapil v varno zavetje, ko se je bila četa ustavila.
»Sicer pa vidva ne bosta prišla do besede, če bo prišel ta vrag v človeški podobi še kdaj h kompaniji. Bomo že poskrbeli koj drugi za maršruto k Luciferju. zdaj bi pa malo popapcali, gospod fenrič,« začne razvezavati gorenjski debelušček gospodarjev nahrbtnik,
»prazna pušča ne poča.«
Kotl se ne meni za slavčevo petje. Skozi jarek, v katerem se je zgostila noč, gre po službeni poti. V medlem odsevu žarometa spoznava svoje ljudi. Negibno ležijo ali sedijo skrčeni posamič, v malih gručah. Pritajen pogovor, žvenket orožja, čelad in feldk, suh kašelj... Na Gabrijelu še vedno gori...
»Kdo kadi? Takoj ugasnite sigarete!« sikne možem.
»Zdaj bo kmalu tromelfajer. Vse pripravljeno? Le korajžo in po njih!« razlaga, sprašuje, bodri in drami iz pogovorov, ki se sučejo o domu, menaži, ženskah in zlatih gradovih.
Večina brezmiselno bulji v zvezde in posluša slavca. Nihče ne kaže bojazni. Sleherni usmerja s silo misli drugam. Pač. Štefka, poljski jud. Kapricasta naredba ga je pljunila v slovenski polk, ki je bil v ostalem krasna mešanica, podpuri narodov avstrijske krone. Štefka kleči, z glavo naslonjen k molitvi v sklenjene roke ter mrzlično moli k svojemu bogu. Zdaj pa zdaj ga strese bolesten trepet. Pri vsakem poku puške, razstrelbi granate ali sličnem mu uide glasna molitev izza šklepetajočih zob.
»Poiščita zvezo s šesto četo. Kar tu vrh jarka na desno. Feldruf je danes Karel, lozunga Komen. Ponovita!«
»Feldruf Karel, lozunka Komen,« in že utone dvojica za robom.
»To bi bilo sedaj končno odpravljeno,« se oddahne poročnik.
»Da bi slavec prenehal s svojim petjem. Srečni pevec! Kako te zavidamo vsi! Prost si, edini, ki lahko gospodariš s svojo svobodo. Vsi drugi smo sužnji usode. Simbol si nam srečnih, nekdanjih dni... Ilza me čaka. Ko bi vedela...«
»Kurt! Kurt!«
»Mar se mi blede? To je njen glas! Ilza! Moja Ilzika!«
To je vse, kar premore srce. Sladka, neodigrana melodija je skrita v blažnem imenu: hrepenenje, strah, trepet, onemogel odpor, up, skoro telesno združenje dveh bitij.
»Kurt!«
»Ilza!«
Nekaj se je premaknilo. Kaj grabi v zdramljeno noč? Ah da. Slavec je umolknil. Razločno je slišati bližajoče se brnenje letala. Italjana brzčas plaši nenadna tihota in poslal je izvidnika. Na svetlem nebu se medlo odraža silhueta jeklenega ptička. Propelerji z oglušajočim grmenjem razbijejo pokojno, sanjavo noč. Dve... tri avstrijske strojnice zaregljajo, tatatatatat, v velikana, ki se pa ne meni za slabo mejene strele. Prav nizko, komaj petdeset metrov nad zveriženimi jarki drsi. Tako je varen pred težkim ognjem. Opazovalec strmi skozi daljnogled v zatančico temačno pokrajino pod seboj. Z roko drži vzvod, koncem katerega leže pod trupom pritrjene bombe. To so tesni hipi za armado tod spodaj. S pridržano sapo in predani neizvestnosti pričakujejo, da jih preleti smrtni sel...
»Deeken! Skrijte se! Ugasnite luči! Cigarete!«
Perovec z naslado vleče iz cigarete, ki jo drži tako med prsti, da je skrita v rokave suknje.
»Prokleti Italjani!« kriči na vse grlo,
»le podelaj se name!«
V oglušujočem ropotu, med katerim si seka Kaproni pot nad njegovo glavo, ga seveda ni čuti. Letalo jemlje smer na Fajti-hrib...
Ljudi se polaščata razburjenje in nestrpnost. Misli, ki so se zatajevale, bežale pred istino, so utrujene. Ne morejo več upati v preteklost in se tolažiti z zlato prihodnostjo. Rum leže v čuvstva. Preganja malodušnost. Drami bojevitost. Budi odpor nad tistim Nečem, ki jih je s neodoljivo silo iztrgal is njihovih domov, jih stlačil v vojaške cape in jih porinil v ta jarek, da se puste ubiti za prezen nič. Naveličani so vsakdanjih vprašanj, če je vojna potrebna ali ne. O tem sploh nočejo več govoriti. Znano jim je, v kri in meso je zapisano, da je treba čim preje poklati in sesekati nasprotnika, ki jo vzrok vseh neprilik. Ovira na poti do nedosanjanih lepot in užitkov njihovega zagrenjenega, ukradenega življenja. Zato povreva upaljena kri. Roke grabijo za puške. Človek obroča hrbet zveri v njem.
»Tako bi ga polentarja kakor uš med prstmi. Samo kaj brž noj gre los, da se bomo malce ogreli. Kaj pa res še čakamo. Le po njem! Udri! Auf!!!«
Burkelje vstaja in oprtava nahrbtnik. S puško v roki se zaleti na sredo poti v jarku. Že je Kotl pri njem.
»Bogovilež! Boš dal mir? Nazaj sedi in počakaj!«
»Sem se že naveličal. Vsi skupaj ste počsane mevže!«
»Molči in ubogaj, da ne boš imel sitnosti,« ga miri Kotl.
»Kam se ti pa mudi? Ubogaj, ubogaj,« vabi Petrovec.
»Raje se postim zaklati, samo čakati ne več! Jaz ne zdržim tega miru! Ne zdržim! Auf!«
»Moraš!«
»Nečem! Pustite me samega naprej! Pustite me!« skoro joče in se otepava gruče tovarišev, ki so se obesili nanj.
»Hallo! Kaj pomeni ta žižav?«
Poročnik Peters se je zdramil iz svojih premišljevanj.
»Burkelje bi rad rogovilil. Živci, živci ga puščajo na cedilu,« pripomni nekdo.
Peters se nehote domisli Straškove komedije.
»Mir! Strah te je. Sram te bodi. Mar ne veš, da nas vse spravljaš v nevarnost?«
Ostre so njegove besede.
»Mene? Strah? Gospod poročnik? — Je že dobro,« hrupe Burkelje in se opoteče v breg, kjer obleži in stiska puško k sebi.
»Bodo videli koga bo strah! Dajmo! Začnimo!« kuje neprestano v možganih.
Krvave lise mu striže jo pred očmi, da drhti v zadržanem gnevu...
Kazalec ure v Kovačevi dlani je pravkar pokril debelo piko pri rimski šestici. V drugi roki drži tlečo cigareto in napenja sluh proti zaledju. odkoder zijajo žrela topov skozi noč na koto 428m.
Fajti-hrib.
Točno pol enajstih!
Izza gozdov, ki so okleščeni in razsekani v trske, pritulijo, lačni čredi volkov podobno, prve lahke granate čez glave nestrpnih udarnih bataljonov in se s truščem razpočijo v grebenih nasprotnikove kote. Mine zavrtijo in orjejo, z jeklom in kostmi pomešano ilovnato zemljo. Vedno težje granate vozijo pod nočnim nebom kakor bi po kamenitem klancu nizdol zdivjala pobesnela trenska kolona zavrtih voz, da škriplje, cvili in zavija. Po koti in Fajti-hribu pljuska zemlja kakor bi v ognjeno morje padala debela zrnja toče. Kmalu je vse v dimu. Dobro je razločiti rjovenje 35-centimeterskih izstrelkov, ki s svojim baritonom prevpijejo ta peklenski polom.
Peklo je odprto. Sanjava noč s slavčevim petjem se je umaknila rohnenju topovskih in minerskih žrel, ki besedujejo liki opita drhal v veži tega sveta. Od minute do minute groznejše. Neznosnejše. Iz avstrijskega jarka na pobočju Fajti-hriba šine nenadoma kakih pet zelenih raket druga, za drugo navpično v bliskanje in plapolanje žveplenega in ekrazitovega pekla, znamenje, da seka topništvo med lastne ljudi. Vsa ravnina, notri v Tirole odmeva. Jeke se vozijo pod zvezdnatim nebom sem in tja kakor železne krogle po pločevinastih strehah. Pri Gorici se vnema pehotni dvoboj. Tudi na Krasu, najbrž pri Kostanjici, začenjajo govoriti strojnice in težke mine...
Sem pod koto vsega tega ni razločiti. Pod čeladami je neznosno. Grom pojačen deseterno. Nihče ne more izpregovoriti besede, da bi jo čul sosed. Nihče sploh kaj mnogo ne misli. Peklenski koncert jih omamlja in prijetno poščegetava.
»Prekleto fino jih krčujejo. Vse butice jim bomo omehčali.«
Da, bomo. Najbolj zakrknjeni protivnik vojne, kakršen je Kovač, se ne more ubraniti zmagoslavnemu zadoščenju, da artiljerija tako krasno pritiska.
»Smo pa le tiči.«
Da, smo. Na vse to, kar je premislil, pretrpel, proklel in poslal že davno vragu, pozablja. Ne ve se, kaj bo z njegovimi potomci. To ga sedaj ne zanima, čuti, da je utelešen z uničujočim hudičem, ki ima zdajle glavno besedo. Ponosen nad govorico topov in uničenjem, podrhtava v njem tisti drugi JAZ, krvohlepna zver, ki jo nosi slehrni človek v sebi. Treba je le nekega določnega povoda, in naj plemenitejši človek zakrivi najodvratnejši zločin.
»Še dvajset minut, potem bo pa juriš!«
Gleda na uro.
»Joža, daj mi karabinko!« zakriči nad slugo, ki boguvdano, z vso pobožnostjo srka zadnjo kapljo ruma iz praporščakove feldke.
Kovač je pripravljen na razburljiv lov. S tem občutkom, Razinger za petami, se požene vrh jarka. Odtod se dobro vidi na pičlih petsto metrov oddaljeni vrh kote, ki je v dimu. In ognju. Tudi ostalo vojaštvo napadalnega odseka od Fajti-hriba do Bilja na desni, se plazi na robove uklonov in jarkov, počasi, liki bojazljivi martinčki, na sonce. Vse strmi v demonsko lepi prizor uničevanja. Podoben pogled še nudi z gore, kadar je mogoče v bližnji ravnici zasledovati divjanje nevihte s točo, grmenjem in bliski. Samo podoben. S postoterjeno naglico. Nekako tako je tedaj v duši. Samo tod, nedopovedljivo, s sadizmom prekvašeno gomazenje... Rohnenje bobnajočega ognja se kakor na ogromnih vzmetih dviga v nočno nebo, vali v zaledje, kjer se dramijo šipe v oknih, da potajno šklepečejo in ne more ljud zatianiti oči, ne moliti tihe molitve. Še dalje zadaj je čuti pavkanje vznemirjene noči, da zamre vrisk mlečnozobih vasovalcev pod okni hotnih žena, ljubic, čijih dragi drgetajo med čeljustmi daljne noči. Eh, da. Človek je slab, posebej še ženska, je dejal Žižka.
Deset in šestintrideset minut...
Burkelje leži prižet v tla. Z izbuljenimi očmi strmi v sivi dim kote. Užitek je nasladni vonj po ekrazitu. Sram te bodi! Te besede mu odmevajo po glavi. Ne more jim postaviti meje. Rogovilijo in se zaletavajo, ujeti sinički podobno, v koščeni kletki njegovih možganov.
»Strahopetec nisem! Nisem!«
Cigareto za cigareto mu dogoreva med pekočimi ustnami. Zdaj je vse eno. Telo, roke, kot pero lahko puško prešinja tok, da trzajo živci in je treba nadčloveške volje da ne popuste. Ali pa toposti. Strganih tuljav... Saj je pronicnil trepet v zemljo, v kamen, da se zvijata, vztrepetavata, drhtita kakor žival, ki si ji potisnil glavo v ogenj.
Bobneči trenutki se vlečejo počasi in pekoče čez duše armade — goreča lava nad stokajočim mesom človeka. Za krik, ki bo siknil iz tisočev grl, se pripravlja na obeh straneh žičnih ovir, k naskoku poplašen človek. Mala mišičasta kepa—srce razbija v taktu k mogočni simfoniji uničenja. Dva svetova, ki se hočeta za vaško ceno pregaziti. Med rjovenjem noči se zdajci nihče več ne vpraša: — ZAKAJ? ČEMU VOJNA?
Za obema se je postavila strahotna, visoka in mrka stena — usoda. Nihče več ne vidi pota nazaj. Ni izhoda na levo. Niti na desno. Samo naprej še! Skozi krvaveče meso. Skoro neopazno se pomikata s nezaslišano zanesljivostjo demona—-steni druga k drugi. Pred seboj potiskata v temni labirint zajeto trumo.
ZAKAJ? ČEMU? To ni vprašanje te ure.
Časopisi so tisti čas poročali o junaštvih, ki jim bojda ni primere v povestnici sveta. Lagodno so posedali v toplih kavarnah, barih in bordelih dobrorejeni ljudje in se veselili junaških sinov svoje domovine. V dolgih debatah so prestavljali zastavice po zemljevidih, bučah patriotske govore, prejemali iz kakšnih vzrokov razna odlikovanja. Zaledje je stradalo. Trpelo. Pijavke, ki so živele od vojne, so pa basale svoje pse z belim kruhom in jim na božična drevesca obešale slastne hrenovke. Vlačuge žene, vlačuge otroci so se, sami blato, mogli obdržavati na površju smrdeče greznice. Vse drugo: prgišče poštenih žena, invalidnih mož, starčkov ter zgodaj ostarelih otrok, je dvigalo tresoče roke k mrkim nebesom in jecljaje ponavljalo:
ZAKAJ? ČEMU? ZADOSTI KLANJA!
Na koti zaregljajo strojnice in infaterijske puške. Čuti jih je tatatata-pokpokpokpok, razločno kakor med požarom presketanje gorečih tramov.
Enajst petdeset minut!
Še par minut in napadalne patrulje bodo med žičnimi ovirami. Še deset minut in razlil se bo val mesa po jarkih navzgor k jurišu. Tatata-pek-tatata-pekpekpok! Granate, mine, viuviuviu-resk-žiužiu-žiu-žžžiu-to je bakanal, orgija zločinske ure, med tem ko pritiskajo nevidni vijaki pošastno brezbrezni steni drugo k drugi. Na samo živo življenje... Petrsu se trese roka. Na potni dlani mu leži ura, edin enakomerni utrip te noči. Z zobmi je razgrizel egiptovsko cigareto. Med zobmi drži odgrizek, na ustnah ima prilepljen ostanek, s katerega srka dim. Kako prijetno ga zbada ostri vonj v nosnici, žge dogorela cigareta v ustnice. Kakor balzam je ta bolečina, slast. Medel odsev ogorka mežika na sekundni kazalec, kamor strmi pekoč, od vročice zasolzen pogled. Šteje... Zdi se mu, da stoji na plazu, ki drvi z njim vred v brezdanje... Šteje sekunde:
Petintrideset, šestintrideset... petdeset... devetinpetdeset. Zdaj je: Deset in štiriinpetdeset minut.
Le eno minuto časa in odločilo se bo nekaj. Minuta je včasih neskončna. Večnost...
Kaj ni zopet vzdihnilo od nekod? Kurt! Ilza! Ljubica moja!!!
Dvaindvajset sekund... Vsa goriška ravnica se trese, bobni. In... Saj prihaja, tiho, bolestno in vseh krajev. Se ustavlja boječe, tožeče, liki plahe ptičice med vejami leščevja na porobku smrekovega godza! To je DOMOVINA...
Triindvajset... Trka na prsa. Kleči na kolenih. Vabi domovina... Štiriindvajset... petindvajset... Iz teme segajo v prošnjo prelite roke. Izsesane grudi se belijo na črni steni, ki se... petindvajset... pomika... šestindvajset... nevzdržno med življenje in smrt teh tisočev. To se tisti tihi, matematično natančno izračunani vijaki, ki jih gonijo orokavičene roke, da se zde na površju gladke, spodaj so pa krvave od zločina... sedemindvajset... še poslednji zavestni krik nazaj med češnjevo cvetje tega življenja.
Nikjer več utrujenost. Ljudje pritiskajo drug k drugemu. Vse stvari, ki so sedaj ločila človeka od človeka se ničijo... osemindvajset... vsi so sedaj enaki pred večnostjo, le ne ve se, kdo je že zaznamovan s pepelom za to noč. Prav zato. Zvezani z isto vrvjo na splavu, ki nosi njihovo življenje... devetindvajset... v drhtenju oslabele roke grabijo za mrzli les puške. Široko se razpirajo veke, da štrle očesna jabolka, v katerih trepeta odsev nočne orgije. Kakšna pa kakšna svetla misel vzplapolava, podrhteva v brezupno noč liki plamenček dogorelih sveč na samotnem grobu. To je še vedno utrinek tople, dobre misli, ki jo žeja tople te mile besede, objema, ki jo je groza krvi, umora... trideset... še poslednjič zastrmijo obrazi v črno steno za seboj. Ah, da. Saj je vendar kljub vsemu resnica... enaintrideset... da ni nobene, prav nobene, prav nobene poti nazaj. Da nad njimi že vso večnost bobni, rohni ogenj, sika in klesti železna toča. Pod čelade, v tisto sivo gmota možgane, grabijo tokovi, se sproščajo mirijade voltov...
Dvaintrideset...
»Petrovec! Če bi imel ostati kripelj, ubij me, ubij me!«
Triintrideset...
»Bom, Žižka, in ti mene!!«
Štiriintrideset... Potrgane so strune...
Petintrideset...
»Auf biks! Fantje naprej!«
To je Burkelje.
Šestintrideset... Človek se utaplja in zver leze iz brloga. Zver, ki jo žeja krvi, umora. Nasrčila je ščetine. Pripravljena je za naskok. KRVI! KRVI! MNOGO KRVI! To ni pogum. Ni junaštvo. Groza je. Brezmejna groza, ki vidi zadji izhod v goreči preriji... V usodne sekunde, brez koca in kraja, med ta na pol prihuljene postave, z očmi, ki krvavo bulijo v svoj pekel, zarjovejo italijanske granate. Klestijo, kajti grozeči napad je treba oslabiti, če ne zatreti v kali. Mesarijo, zavijaje ravnico, kjer leži armada do blaznosti bičanih ljudi, strašnih v svojem pričakovanju, trzajoč na verigi časa sredi pekla, v nove oblake dima. Kosi železa javkajo vsepovsod kakor bi se bronasti zvon razletel v hipu, ko je bil njegov glas najveličastnejši, in mali kosi še trepetajo v zadržani melodiji divje razkopavajoč zemljo. Pofrfotavajo mrtvaškim ptičem podobno in se grizejo v meso. Dušijo krike ranjenih in umirajočih, v smrt posekanih. Vroče puhajo razstrelbe... To ni več Petrovec, Burkelje, Kovač, mož ta ali oni. To je živ, v eno strnjen plaz mesa, ki se zdajci premakne in leze skozi jarke gori k strelni črti.
V dim se utaplja. Strojnice klepečejo... Ročne bombe...
Ura je deset in petinpetdeset minut...
Udarne patrulje po pet mož, oborožene s strojnico, ročnimi bombami, škarjami za rezanje žice in plinskimi maskami, se poženejo iz kavern čez zakope in začno po dobro premišljenem in uvežbanem načrtu prodirati...
Pred par tedni so dobili možje udarnih čet, ki so se vežbale v St. Petru pri Postojni, do vseh potankosti izgotovljen načrt bojnega odseka Fajti-hrib-Bilje. V kratkem času so po tem načrtu zaznamenovali, a na važnih mestih docela izgovorili oba zakopa: lastnega in sovražnikovega. Potem so začeli z udarnimi vajami.
V polni opremi so od jutra do večera divje napadali. Pozneje so vežbali urno ponoči, saj pravi napad se je imel izvršiti v temi. Sleherni mož je s smrtno gotovostjo o pravem času izvršil vse, zdaj skok treh korakov — na tla, eden zažene granato, ki pade 15,5 metra daleč, oni prereže žico, potem na levo, desno, streljaj, strojnica, zdaj je 20 metrov do zakopa, ročne bombe bumbumburo, hurahurahura, naprej, desno levo, kolji, ubijaj ubijaj!!!... Za njimi le valovijo pobesnele trume napadalnih bataljonov. Tako se vzpenjajo na obrežje morski valovi ob nevihti...
Pripravljeni ob izhodih kavern so s stisnjenimi ustnicami in srcem, ki jim je utripalo prav v grlu, dočakali usodnega trenutka. Skoro tako kakor na vežbaliiču. Edina bitja, ki imajo določen načrt in vidijo pred sebe. S to razliko, da sikajo sedaj med nje krogle. A to je cvet armade. Preizkušen v ognju. Najbolje oskrbovan. Sleherni je že napravil račun z življenjem. Zato je pot nekoliko lažja. Bi menil. A ni tako... Med vroč dim in sikanje krogel se grizejo udarne patrulje. V blaznem teku se opotekajo skozi razruvano, po razpadajočih truplih smrdeče pobočje kote. Noge se zapletajo v razsekane žične ovire. Omahne eden, tam obleži drugi za večnost iz telesa odtega sok življenja. Kotel vre, bobni, hrumi, eksplodira. V vsaki glavi kuje zabičano povelje. Strojnice sipljejo mrtvaško zrnje. Vedno višje pod koto se oglašajo iz zadimljene noči ročne granate. Cel napadeni sektor prasketa v ognju pušk kakor debela toča na stekleno streho. Udarne patrulje so decimirane. Prvi val bataljonov leze čez spodnje zakope, se plazi za patruljami. Brez uma drvi Burkelje v prvi vrsti.
»Auf biks! Huraaaa, huraaaaa...!«
»Huraaaaaa...!«
Skozi zrak šelestnejo težke mine — plaaaac se razčesavajo, tek tek tek — strojnice, viuuviuuuu, viu-viu, granate. Brezumje, strah pred smrtjo biča zver brez povodcev vse višje na greben. Udarne patrulje so zaklonjene tik pred sovražne zakope, odkoder se užigajo ostri rdeči jeziki iz ustij strojnic, infanterijskih pušk, in mečejo granate. Zadnji metri pred odločitvijo. Težki ogenj se zvali nad rezerve. Prvi val tulečih zveri zajame udarne patrulje in jih strga s seboj na rob gorečih zakopov. Vanje! Vanje! Vanje! Kriki:
»Mamma mia, mammaaa mia! Kristus! Jau-joj Aiutto! Pomagajte!« se dvigajo do neba.
»Huraaaaa! Huraaaaa...« Odmeva v sektorju.
Sovražna črta je sesuta. Pod strašnim pritiskom se maje kota 428. Petrovec in Žižka koljeta rama ob rami. Udrihata s puškinima kopitoma. V temo pred seboj. V prazno. Groza strahotnega teatra, ki se ga je ustvaril ČLOVEK sam.
»Zmaga! Huraaaa!« kriči Petrovec.
»To je radost nad življenjem, nad tistimi nekaj trenutki življenja kakršnega že.«
»Oho! Ne boš!« prestreže Žižka puškino kopito, ki ga je bila zavihtela nadenj mala postava iz zakopa.
»Ne boš ti mene. Smrt! Na!« se zakadi vanj in ga oprime za vrat kakor s kleščami.
Drug drugega. Zvalita se v jarek. Žižka čuti, kako se zajedajo železni prsti v njegov vrat. Z nečloveško močjo pritisne glavo v nasprotnikovo in odpre usta. Dva obraza, ne, dve spačeni maski se za tisočinko hipa zazreta. Na obeh groza, krik po življenju. Po zversko zasrčijo zobje in v grozotni poljub se sklenejo usta dveh zveri... Zagrizejo.... To je poslednje kar bi se spomnila Žižka in njegov Italijan...
Vodstvo italijanskih čet je bilo uvidelo, da je kota zanj izgubljena. Zato je odredilo tja topovski in minerski ogenj. Ne briga se več za lastne ljudi. Jeklena mlatev naj ugonobi vse, tudi lastne ljudi! Na smrtno koto za vozijo krdela izstrelkov. Slap železa in ognja pada na zavzete postojanke. Granata sikne v jarek, odtrga Žižki nogo in ubija Italijana...
»V kaverne! Bežite!« tuli Peters.
Ponavljajo nečloveški glasovi. Nazaj v življenje!!!
Petrovec tega ne sliši. V svetlobi žarometa, ki je bil pomežiknil iznad Mirenskega gradu opazi razmesarjenega Žižko. Skloni se nadenj in zazre v zagrizeni obraz. Žižka ni več pri zavesti. Hrope.
»Če bi imel ostati kripelj — ubij me« začuje Žižkov bojni krik.
»Žižko moram ubiti. Kripelj je.«
Stopi korak nazaj in nameri bajonet koncem puške proti njegovemu srcu.
»Ne!« vpije v njem zbujeni človek.
»Moram!«
Okoli njega je odprt pekel. Nekaj ga zdaj zaskeli v glavi. Krvava krogla odfiuka v noč.
S poslednjim spoznanjem nameri bajonet na Žižko in s trebuhom na puškinem kopitu strmo pade pred se. Žižka ne bo kripelj...
Sektor je zavzet. Po njem nabija težki ogenj vsedalj v zeleno jutro, ki se začne razpenjati nad Kras. V zakajeno Furlanijo se utapljajo drobne zvezde. Potem umolknejo vroče cevi topov. Prvi žarek sonca rahlo tiplje skozi umirjeno mračino na hrib sv. Gabrijela, kjer se se kadi...
Tega dne niso nikdar učakali Žižka, Petrovec, Habe... In toliko drugih tod in tam...
Dan, ki polje na obzorju, je dan živih.
Izumrli zakopi strmijo razoranemu čelu starca podobno, v negotovost prihodnjega hipa...