Kosovirja na leteči žlici

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kosovirja na leteči žlici
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (1974). Kosovirja na leteči žlici. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Napaka: pričakovano kazalo

Kosovirski uvod[uredi]

KOSOVIR, mali (Cosovirius ferus ululans) je zanimiva žival, ki živi v Kosoviriji. Kosovirje delimo na radovedne in neradovedne. Imajo črn kožuh, ki se odlikuje po izredni mehkobi. Krasi jih dolg, košat rep, ki se navadno končuje v čopek. V gobčku ima kosovir šestnajst ostrih zob, s katerimi razkosava paradnižnike, ki so glavna kosovirska hrana.

Kosovirji so večinoma ljubke in družabne živali, ne smemo pa jih dražiti ali celo prehitro zbujati iz spanja. Takrat pobesnijo, praskajo in glasno vreščijo ter kosovikajo. Izjema so neradovedni kosovirji, ki pa so manj razširjeni. Obe vrsti prebivata v žlicah, na katerih rastejo paradižniki. Z žlicami se tudi premikajo po zraku.

Bližnji sorodniki: skovir, polh, zvijavt.

Daljni sorodniki: vse, kar je puhastega, toplega, živahnega in nagajivega, pa tudi lenuhastega.

Deželo Kosovirijo je izredno težko najti, ker ni ustreznih prometnih zvez, razen tega tudi ni označena na zemljevidih iz preprostega razloga, ker je zdaj tu zdaj tam.

Že v začetku strašno srečanje z oblakom[uredi]

Prebudil se je nekega jasnega mrzlega jutra mlad kosovir v veliki deželi Kosoviriji. Čez noč je bil zapadel debel sneg in kosovirja so ščemele oči od bleščeče sončne svetlobe. Zamižal je, se obrnil v svoji žlici na drugo stran in hotel še malo zadremati – pa je ravno tedaj čez rob žlice pogledala puhasta glavica njegove prijateljice, male kosovirinje Glili. S šapico ga je potolkla po glavi in zašepetala:

»Glal, slišiš, Glal! Nikar spet ne zaspi! « Glal se je pretegnil.

»Ti, ali me ne bi pustila pri miru? Jezen bom.«

» Pa bodi jezen, prava reč«, se je namrdnila Glili. »Spal pa le ne boš več.«

»Pa kaj hočeš? Zakaj ne spiš lepo v svoji žlici? Saj je še zgodaj,« se je razburil Glal.

Zdaj je bil čisto buden in pripravljen, da bi Glili povlekel za uhlje ali ji pulil dlake iz repa, da bi cvilila … Ali pa bi ji obrnil žlico narobe, da ne bi več mogla vanjo.

»Zakaj si me zbudila?«  je zatulil in Glili se je rahlo nasršila dlaka.

»Prav, če nočeš, grem pa sama,« je zamrmrala in se delala, ko da hoče oditi.

Dobro je poznala Glala in vedela je, da je radovedne vrste. Kosovirji se namreč delijo na radovedno in neradovedno vrsto.

Neradovedne vrste kosovirji so noč in dan samo spali v svojih žlicah in samo včasih pojedli kak paradižnik, medtem ko so radovedni počenjali vse mogoče - tako so na primer paradižnik, preden so ga pojedli, vsaj trikrat vrgli v zrak, ker jih je zanimalo, kam bo padel. Včasih se jim je posrečilo, da so ga ujeli, včasih pa se je raztreščil na tleh ali na kosovirjevi glavi.

Glal je bil radovedne vrste.

»Kam, kako, kdo, zakaj?«  je planil.

»Grem, potujem, odšla bom,«  je rekla Glili, »odšla bom tja daleč, kjer še nikoli nisem bila, in to bo krasno in mogoče se nikoli več ne vrnem.«

»Kje je to? Povej že!« je bil Glal ves v ognju. Glili je prekrižala tačke na trebuhu in važno rekla:

»Proti severojugovzhodu. Če hočeš leteti z menoj, prav, če pa nočeš, pa ni prav; ampak kakor hočeš, jaz nikogar ne silim.« 

In se je spet naredila, ko da bo odšla. Glal je skočil iz žlice.

»S teboj grem , če greš ti z menoj,«  je zaklical, »ker potem greva skupaj. Če si za to?«

»No, končno,«  je zaploskala Glili. »Obrni torej ročaj svoje žlice proti severojugovzhodu!«

»Kje je že to? Pozabil sem,«  je priznal Glal.

»To je nasprotna smer od zahoda, to bi lahko že vedel. No, daj!«

»Kaj naj dam?«

»Obrni ročaj, trap! Tako. Gremooooo!«  je zapela Glili, skočila v svojo žlico in naravnala ročaj v smer potovanja. Žlici sta se dvignili v mrzel zrak in odleteli proti severojugovzhodu. Glal in Glili sta od veselja vriskala, cvilila, lajala in kosovikala in se ves čas obmetavala s prezrelimi paradižniki. S polnima gobčkoma paradižnikov sta prepevala takole pesmico, kosovirsko narodno pesem:

Lepa naša Kosovirja,
kjer vsak srebrno žlico ima,
da z njo vozi, da v njej spi
In s hrano nima nič skrbi.

Kosovir je pametna žival,
kosovir je lep in čil in zdrav,
ker hrani se le s paradižniki –
saj boljše hrane na vsem svetu ni!

Vsako uro kakšen dozori
in na ročaju žlice živo rdi.
Če sem lačen, v gobček ga zmašim,
če nisem, druge obmetavam z njim!

Glili je ravno hotela utrgati z ročaja svoje žlice pravkar dozoreli paradižnik, da bi ga vrgla Glalu v glavo, ko je zagledala velik črn oblak, ki je plul naravnost proti njej. In ravno takrat je v oblaku nekaj zagrmelo. Glili je smrček čisto pobledel od strahu.

» Glal – grrrrmi …,«  je bilo vse, kar je Glal še slišal, potem pa je Glili in njeno žlico zagrnil oblak.

»Glili, kje si? Oglasi se, Glili!«  je vpil Glal – slišal je pa samo grmenje in strašni oblak je odplul mimo; Glalu se je zazdelo, da se mu krohota.

»Oblak, spak, kak!« se je drl Glal, Oblak pa se ni zmenil zanj.

»Vrni mi Glili! Zakaj si požrl Glili? Oblak, spak, kak!«

Oblak je spremenil smer. Zdaj je plul proti zahodu, zdaj proti vzhodu, zdaj proti obema. Bilo je grozno. Glal je obračal žlico kakor krmilo in mu poskušal slediti, a se mu je kmalu zvrtelo v glavi. In ves čas je iz oblaka prihajalo zamolklo grmenje, kakor da se v njem nekdo krohota. In tako je tudi bilo, vendar mi tega še ne vemo.

Zdajci je Glal opazil v steni oblaka nekaj odprtini podobnega in zakrmaril je vanjo, ne da bi pomislil na strah. Lina se mu je tik pred nosom zaprla in Glal je z ročajem žlice zaman vrtal v meglo. Naenkrat se je zaslišal grrromozanski tresk, zabliskalo se je in se stemnilo obenem in Glal bi bil skoraj padel iz žlice. Potem se je iz oblaka začel usipavati sneg, še sneg in še več snega, ogromno snega, neznansko veliko snega. Zdaj se je Glal zavedel, kaj se je zgodilo. Oblak je kihnil. Glal je poletel okoli oblaka na drugo stran. Zdaj je oblak skoraj nehal plesati sem in tja; najbrž je utrujen, je pomislil Glal. In če je utrujen, bo gotovo zazehal. Glal je čakal.

Kako je snežilo! Glal je komajda sproti odmetaval sneg iz žlice. Že je mislil, da bo zajokal, kakšna sramota, tedaj pa je začelo snežiti vse bolj na redko. Glal je zaslišal nekakšen razpotegnjen » aaahaaao « - oblak je zazehal na štirih koncih hkrati. Glal je premišljeval, skozi katero luknjo naj smukne vanj, pa so se že vse štiri zaprle.

Tedaj se je Glal spomnil, da je kosovir pametna žival. In ker je bil pametna žival, se je spomnil, da je zehanje nalezljivo. Zato je začel sam na vsa usta zehati; zehnil je enkrat, dvakrat, trikrat, aaahaaao … in glej, oblak je tudi zehnil, tokrat samo na enem koncu, in reklo je » aaahaaao « in ravno pri » ao « je kosovir smuknil noter.

Velik temačen prostor. Megla. Vlaga. Zoprno.

» Glili … kje si? Glili …«  je plašno javknil Glal.

Oblak je smrčal. To je bilo še dobro. Ampak Glili se ni oglasila.

Glal se je prerival skozi temno sivo meglo in šepetal:

»Glili … če si še živa, se oglasi … Glili, nikoli več ti ne bom pulil dlak iz repa …«

Megla je tiho sikala, se ovijala Glalu okoli glave kot z mokrimi cunjami, fej in fuj.

»Glili … ne bom te več vlekel za uhlje, samo oglasi se!«

Nič. Mraz, mokrota in oblakovo smrčanje.

Čakaj, tamle – oh ne, samo zdelo se mi je … ne res! Rov, nekaj takega kot rov! Temna odprtina v megli.

»Preklemanski oblak!«  se je razjezil kosovir. Zakadil se je z žlico vred skozi odprtino. Kar bo, pa bo!

Pa je bilo. Glal se je prikopal v nov prostor, malo svetlejši. Tu je megla stala ob stenah kakor beli stebri. In Glal je zagledal oblakov gobec, grd, moker gobec, ki je molel iz stene in smrčal. Oblak je spal z obrazom navznoter. In tamle, ob stebru – glej jo! Glili!

Glili že, a povezana s prameni megle in v gobčku je imela zatlačeno veliko kepo megle, da ni mogla govoriti, iz oči pa so ji tekle solze in raztapljale meglo na tleh.

Glal je planil k njej in ji potegnil megleno kepo iz gobčka.

»Joj! Groza! Uh! Fej!« je javknila Glili.

» Pst, prismoda, zbudila ga boš,«  je siknil Glal in ji odmotal vezi.

»Vzel mi je žlico,«  je zašepetala Glili, »in tako grdo me je gledal.«  In je spet zajokala.

»Tamle je tvoja žlica, na steni visi. Samo brž! Brž!«

Snela sta Glilino žlico, Glili je sedla vanjo in že sta jadrala proti odprtini, ko je Glal nenadoma kihnil! Na ves glas! In ogromni oblakov gobec je odprl eno oko in še eno oko, obe očesi je odprl in grdo pogledal in zarjovel:

»Ahaaa! Zdaj pa bo ples!«

Glili in Glal sta čisto otrpnila. Zdaj je imel tudi Glal čisto bel smrček od strahu, ampak vseeno je zaklical:

»Ti gobec grdi oblačji! Te ni sram?«

»Hohoho, sram?«  se je zakrohotal oblak in megla se mu je pocedila iz gobca.

»Oblak, spak, kak!«  je zavpil Glal, Glili pa je samo trepetala.

»Izgubljena sta pa konec,«  je rjovel oblak, »prebavil vaju bom, pa bo.«

»Prav, sva pa izgubljena,« je zatulil Glal, »ampak zapomni si, da si baraba!«

»Briga me, se je namrdnil oblak, megle, zvežite ju, oba!«

Glal je imel čisto bel smrček, Glili pa tako bel, da bolj bel sploh ne bi mogel biti.

Vendar je Glal poskusil še tole:

»Pa umriva,«  je rekel na glas in zazehal.

»Zehaj tudi ti, kolikor moreš,«  je šepnil Glili in tudi Glili je na vso moč zazehala. Oblak je spačil gobec, da bi zadržal zehanje, in od napora so mu prišle solze v izbuljene oči, potem pa ni mogel več. Na široko je odprl gobec in rekel » aaahaaao «. V steni je zazijala luknja, skoznjo je pogledalo modro nebo – kosovirja sta odbrcnila cunje megle, ki so se stegovale po njiju. – Smuk! – frk! – sta bila zunaj in sta letela letela letela stran, hitro, čim prej daleč stran! Oblak pa za njima! Zdaj je obrnil gobec navzven, da ju je lahko videl, in je sopihal kot norec.

»Na zemljo, Glili!« je zavpil Glal. Brž sta obrnila žlici proti zemlji. Pa tudi oblak se je že začel spuščati. Kaj bo, kaj bo?

Glal in Glili sta pristala na travniku, vsa upehana. Skriti se nista imela kam. Črni oblak pa se je vse bolj približeval in zdaj je tudi Glal obupal, z repom si je zakril oči in čakal na konec.

Tedaj je po modrem nebu priplaval ogromen srebrno bel oblak. Črni oblak ga je zagledal in mu pokazal jezik. Beli oblak se je razjezil in se zaletel vanj. In zdaj so začele švigati strele in grmelo je in usul se je dež in sneg in toča! In kosi temne in svetle megle so frčali na vse strani! Kdo bo zmagal?

Kar mirno kri. Zmagal je beli oblak. Črni oblak se je naredil čisto majhnega, izgubil je bil vse strele in je bil že čisto hripav. Beli oblak pa ni poznal šale in še tešč je bil. Rekel je ham in ga požrl in se obliznil. In črnega oblaka ni bilo več, haha.

Ko da ni nič, je beli oblak odplul proti zahodu.

Glal in Glili sta bila še dolgo čisto tiho, potem pa sta jima smrčka počasi pordela, oživela sta, se spogledala in prasnila v smeh. In od samega veselja je Glili začela govoriti blazne neumnosti. Rekla:

»Glal, Glal! Ali veš, kako se tvoje ime bere nazaj? Lalg!«

Oba sta se od smeha kar valjala in ponavljala:

» Lalg! Kako trapasto! Kako smešno!«

»Ti pa si Ililg,« je zatulil Glal, Ililg! »Umrl bom, kako smešno ime, Ililg! Lalh in Iling!«

In sta se smejala in smejala. Medtem je na ročajih njunih žlic dozorel cel kup paradižnikov. Trgala sta jih, se žogala z njimi, jih jedla in se z najbolj zrelimi obmetavala. In ko sta se smejala samo še pod kožo, kakor se reče, se jima je zahotelo, da bi še kaj zapela. In zapela sta:

Glej ga spaka,
dva oblaka,
en je črn,
en srebrn.

Črni hoče,
o hudirja,
snesti mlada
kosovirja.

Kosovirja
sta ušla,
ker sta pametna
bila,

črni pa je
žrtev sam –
snedel ga je
beli – ham.

»Krasna pesem,«  je rekla Glili.

»Čisto kosovirska, «  je rekel Glal.

»Kaj pa zdaj, greva naprej? Trudna sem, veš.«

»Jaz tudi. Prespiva tukaj, na travniku, jutri pa …«

»Jutri pa nap … «

»Ju … tri … aaahaaao … «

» Aaahaaao … lahko … «

» Noč … «

Zaspala sta kot ubita. Sonce je zašlo, vzšla je luna in spremenila sneg v srebro, vsaj videti je bilo tako. Ampak kosovirja tega sploh nista videla, ker sta spala, in to torej sploh ni važno, vsaj dokler spita, ne.

Snežna sova, ki je ni bilo nič treba[uredi]

Ponoči se je prebudila snežna sova, velika stara bela snežna sova z rdečimi očmi.

»Sneg!«  si je rekla. »Veliko snega, in mesečina. To imam rada.«

Malo je zaplahutala, malo zaprhutala. Malo je poletela okoli drevesa, malo poskočila po snegu. Bila je vesela sova in je rada plesala.

»Grem malo plesat na travnik, tam me ne bo nihče motil,«  je rekla in poletela naravnost proti tistemu travniku, kjer sta spala kosovirja.

To je bil travnik snežnih sov in se je tudi tako imenoval, samo da Glili in Glal tega nista mogla vedeti. No, snežna sova je priletela na svoj travnik, letala je nizko pri tleh v velikih krogih sem in tja, tja in sem, gori doli, naokoli, in zraven si je pela nekoliko čudno pesem:

Uuhuu huhuhuu,
huču su mu plusutuu,
oohoohohohoo.
Hočo so mo plosotoo,
aahaahahahaa,
hača sa ma plasataa …

potem je malo postala, si malo oddahnila, se malo posmejala in končala:

Iihiihihihii –
hoče se mi plesati!

To čudno pesem si je popevala še in še in plahutala in prhutala. Dobro, da sta mala kosovirja trdno spala, sicer bi se gotovo ustrašila. Zaradi snega sove skoraj ni bilo videti. Bilo je, ko da bi samo njene rdeči oči plesale sem in tja, tja in sem, gori doli, naokoli, in prepevale:

Uuhuu huhuhuu,
huču su mu plusutuu …

Sova je bila tako zatopljena v petje in ples, da je šele zdaj zagledala žlici in oba kosovirja v njih. Prišla je čisto blizu in ju gledala:

»Lepa reč, dva kosovirja; mislila sem, da so že izumrli. No, da. Pred kakimi šeststo leti, ko sem bila mlada, jih je bilo vse polno v naših krajih. Tak sosedna dežela Kosovirija je še nekje. Glej, glej!«

Popraskala se je za ušesom. Čim bolj ju je gledala, tem bolj ji je šlo na smeh. Grozno smešna sta se ji zdela. Nazadnje ni več zdržala in se je začela čisto po sovje smejati Potem se je spomnila, da je lačna.

»Ali naj ju požrem?«  se je vprašala in gledala okoli sebe, kot da bi ji na to lahko kdo kaj odgovoril. Pa si je odgovorila sama:

»Če ju požrem, se ne najem, predrobna sta. To je eno. Drugo pa je to, da sta tako smešna – če ju požrem, se bom morala najbrž potem kar naprej smejati, ker me bosta ščegetala v trebuhu in – in kaj sem že hotela reči? Vidva, hej! Kosovirja, ali kdorkoli sta! Zbudita se!«

Glili je zacvilila v spanju, Glal se je prebudil in se na smrt prestrašil, ko je zagledal sovine rdeče oči.

» Joj! Ne me!« je zavpil. Zdaj se je prebudila tudi Glili in se zacmerila.

»Mir!« je rekla sova, »saj te ne bom.«  In se je spet po sovje zasmejala »huhu, uhuhu «, tako sta se ji kosovirska mladiča zdela smešna.

»Kdo pa si?« je plašno vprašala Glili, »saj vidim samo nekakšne oči!«

»Moje oči nikakor niso » nekakšne «,«je rekla sova, »ampak rdeče!«

»Saj, rdeče, sem hotela reči,«  se je še bolj ustrašila Glili.

»Tiho zdaj!«  je ukazala sova. »Jaz sem snežna sova, razumeta, in tole je moj travnik. Ali sta iz Kosovirije? Ali je tam še veliko kosovirjev? Ali še zmeraj živijo v žlicah kakor pred … pred .. čakajta, pred približno šeststo leti?«

Glal je bil čisto osupel.

»Ali nisva več v Kosoviriji?«  je vprašal.

»Vprašujem jaz,«  je strogo rekla sova, čeprav ji je šlo spet na tisti njen » uhuhu « smeh. »Kosovirija je daleč odtod. Tole tukaj je pa Sovirija, dežela sov.«

»Sove so naše daljne sorodnice, ali ne?« je vprašala Glili.

»No, to drži. Nekoč smo živeli skupaj, sove, sovirji in kosovirji. Ampak tega je že dolgo, slišita, vidva. Imeli smo vojno ali nekaj podobnega in zdaj živimo ločeno. Vsak v svoji deželi. Tako. In ker sta vidva v moji deželi, vaju lahko pojem. Tako!«

Glal in Glili sta si z repom zakrila oči in čakala na konec. Sova pa se je važno odkašljala in rekla:

» Pojedla vaju ne bom, sta premajhna in tudi preveč smešna. Ampak – ali na vajinih žlicah še zorijo paradižniki? Že dolgo jih nisem jedla.«

Glili je poskočila:

»Paradižnikov lahko dobiš, kolikor hočeš. Poglej, na moji žlici jih je ravnokar dozorelo petnajst.«

»In na moji štirinajst,« je dodal Glal, »kar jej!«

Snežna sova je jedla paradižnike tako dolgo, da je bila čisto napihnjena, potem si je oddahnila in rekla:

»Me kar veseli, da smo se spoznali, kosovirski paradižniki so res nekaj posebnega. Tako. Zdaj pa mi kaj pripovedujta. Ali so kosovirji še zmeraj tako radovedni kot nekoč?«

»Nekateri,« je rekel Glal, »veš, delimo se na radovedne in neradovedne. Neradovedni spijo ali dremljejo ali ždijo in bolj malo jedo – in če vržeš v neradovednega kosovirja paradižnik, se ne bo niti ozrl, ker ga sploh ne zanima, kdo ga je vrgel.«

»Radovedni pa radi mečejo paradižnike v zrak, ker bi radi videli, ali bo padel na tla ali kakšnemu kosovirju na glavo,«  je dodala Glili, »razen tega jih pa zanima sploh vse in –«

»No, to že poznam,«  je zagodrnjala sova in si z vejico trebila kljun, »tudi si lahko mislim, kateri vrsti pripadata vidva. Tako.«

»Oh, midva sva radovedna, seveda, in zato potujeva, ampak nisva nameravala ravno v Sovirijo, veš. Glili je požrl oblak in potem –«

»Kako, kako? Oblak? Kako pa to? Vse mi morata povedati,«  je oživela sova.

Glal pa je vprašal:

»Prav, povedala bova – ampak, ali lahko samo nekaj vprašam? Namreč, ti spadaš v vrsto radovednih sov, ali ne? Tistih najradovednejših?«

Sova je nejevoljno zagodrnjala:

» Sprašujem jaz, ne pa ti, kosovirski mladič. Tako. No, torej, kako je bilo s tistim oblakom?«

Glal in Glili sta začela pripovedovati. Medtem pa se je začelo daniti in sovi so oči lezle zmeraj bolj skupaj in med pripovedovanjem je nehote zadremala. Ko sta to opazila kosovirja, sta se spogledala, si pomežiknila, smuknila vsak v svojo žlico in –

»Smer severojugovzhod,«  je šepnila Glili – in že sta letela skozi sveži jutranji zrak.

Še enkrat sta se ozrla na sovji travnik in zazdelo se jima je, da vidita v snegu dremajočo snežno sovo – ampak najbrž se jima je res samo zdelo.V daljavi sta zagledala sinje gore. Sonce je vzšlo.

Ježeš,v Krokodiliji sva![uredi]

Letela sta in letela, paradižniki so zoreli. Glili je zaklicala:

» Ti, to je preneumno. Že sto ur letiva, tistele gore se pa ne zdijo nič bližje kot zjutraj!«

Glal se je smejal:

»Ti si šavra, Glili. Sto ur prav gotovo ne letiva.«

»Pa tisoč?«

»Tisoč pa še manj.«

»Tisoč ni manj. Tisoč je več. Več kot sto.«

»Šavra si, Glili.«

»Ti si pa šaver – au! Daj ni že mir s tistimi paradižniki! Rajši se spomni, kako si se bal smešne sove.«

»Saj ni bila smešna, ampak snežna sova.«

»Smešna!«

»Snežna! Smešna si ti.«

Glili se je tedaj čisto zares razjezila. Utrgala je največji paradižnik, dvignila šapico in ga vrgla v Glala s takšno močjo, da jo je zamah vrgel iz žlice. Žlica je mirno letela v ravno črti naprej, Glili pa je začela z neznansko naglico padati proti zemlji.

» Glal!« je zavpila. » Glal, pomagaj!«

Glal pa je ni slišal, ker mu je zmečkani paradižnik prekril vso glavo. Počasi si je očistil smrček in uhlje in zavpil:

»Le čakaj, smrklja!«

Utrgal je paradižnik, zamahnil –

»Kje pa je Glili?« Oziral se je sem in tja, naprej in nazaj – glej, tamle leti Glilina žlica; ampak, saj je prazna! Kje je Glili?

Glili pa je padala, padala. Z repom si je zakrila oči in čakala na konec. To je pri kosovirjih znamenje obupa. Zdaj jo je tudi Glal zagledal in se začel spuščati za njo, a Glili je bila že globoko spodaj. Bo padla na zemljo in se raztreščila? Ali bo padla v reko? Še zmeraj bolje v reko, je pomislil Glal …

»Čof!!!«

No, vsaj v reko … Glal je bil tudi že tik nad vodno gladino, prepozno je bilo, da bi se ustavil – čofff! Pa sta bila oba v vodi. Naprej je priplavala vsa zasopla na vrh Glili, za njo pa še Glal in njegova žlica.

» Kkkaj ppa je sppploh bbilo?«  je vprašal Glal, trepetajoč od mraza in prestanega strahu.

»Pppadla sem vvvven, ne?«  je sitno odgovorila Glili.

Oba sta se skobacala v Glalovo žlico, ki je zdaj kakor čoln drsela po reki. Sonce jima je le počasi sušilo premočena kožuščka in vrh tega je Glili tako jokala, da je bilo v žlico vse mokro.

»Čim prej morava na suho,«  je zagodrnjal Glal in obrnil žlico proti bregu. Dala sta žlico sušit na sonce in se splazila v grmovje, ko sta zaslišala, da nekdo prav blizu smrči. Kaj bi to moglo biti? Kakšna nevarna žival?

Nezaupljivo sta se razgledovala. Pokrajina je bila tukaj precej drugačna kot v Kosoviriji in tudi Sovirija ni mogla biti. Predvsem ni bilo snega. Ob reki je rasla visoka trava, malo stran so rasla nizka, košata drevesa, tamle je velika peščena sipina in na njej – joj! čisto pravi krokodil! Bolj majhen sicer, mladič.

» Krokodili so vendar grozno nevarni,«  je šepetala Glili, Glal pa jo je malce negotovo tolažil. Krokodilček je ležal na bregu reke, pesek pod njim pa je bil topel in mehak, reka je pritajeno šumela, dremal je.

Glili je skoraj omedlela, ko je mimo pridrvela krokodilčkova mama, ogromna krokodilinja.

»Nič ne boš poležaval tod okoli,«  je rekla, »vstani in mi pojdi pomagat!«

»In kaj počneš?«  je leno vprašal krokodilček, mama pa:

»Zahotelo se mi je plavati sem in tja po reki in ti moraš vstati in iti z menoj in mi pomagati plavati sem in tja.«

» To pa ne bi«, je zagodrnjal krokodilček in že je spet dremal.

»Nisi več moj sin,«  je zavpila mama krokodilinja, čofnila v reko in odplavala.

Pesek je bil topel, mehak, reka je mrmrala, krokodilček je dremal. Glili in Glal sta se že hotela potihoma odplaziti – pa je bila že tu krokodilčkova teta krokodilinja.

»Hočem, da se zbudiš, hočem, da vstaneš! Hočem, da mi pomagaš!«

»Kaj naj ti pomagam,«  se je pretegnil krokodilček, teta pa:

»Zahotelo se mi je drgniti se ob drevo in ti moraš vstati in iti z menoj in mi pomagati in se tudi drgniti ob drevo.«

»To pa že ne bi,«  je zazehal krokodilček in spet zadremal.

»Nisi več moj nečak,« se je razburila teta in oddivjala k drevesom.

Krokodilček je spal, udobno zleknjen po mehkem pesku. Glal in Glili sta se splazila k žlici. Ampak glej ga zlomka, žlica je bila med tem zlezla globoko v pesek – nista in nista je mogla izvleči – vtem sta zagledala še eno krokodilinjo, ki jo je mahala proti krokodilčku. Kosovirja sta brž stekla nazaj v grmovje, ampak –» au! boli!« – se je Glal spotaknil ob korenino in komaj zadržal krik bolečine. Potuhnila sta se pod grm in Glal si je tlačil rep v gobček, da ne bi zacvilil in se izdal. Krokodilinja je bila krokodilčkova sestrična.

»Prosim, skobacaj se na noge in mi pomagaj,«  je rekla.

»Kaj bi rada?«  je vzdihnil krokodilček, sestrična pa:

»Plazim se skozi visoko travo in ti mi moraš pomagati in se tudi plaziti skozi visoko travo.«

»To pa sploh ne bi,« se je namrdnil krokodilček in že je spet spal, sestrična krokodilinja pa je zarohnela:

»Nisi več moj bratranec,« je zavpila in izginila v travi.

Pesek je prijetno grel, reka je šumela … zdajci pa je tamle blizu, pod grmom, nekaj škrtnilo in nekdo je tiho tihceno zavzdihnil. Krokodilček je odprl eno oko.

»Tiho, tiho, Glal,« je prestrašeno šepetala Glili, »zbudil se bo.«

Ampak Glala je tačka čisto zares zelo bolela. Spet je čisto majčkeno zastokal in zdaj je krokodilček odprl še drugo oko.

»Kaj pa je to? Kdo stoka?«  je vprašal.

Glalu in Glili sta smrčka čisto pobledela.

»Nekdo je zastokal,« je zamrmral krokodilček, »čisto razločno sem slišal.« In se je napotil proti grmu, kjer sta bila skrita kosovirja.

Glal in Glili sta si z repom zakrila oči in čakala na konec.

» Že grem, že tečem,« je zaklical krokodilček in tedaj ju je zagledal. Dva puhasta, čisto prestrašena kosovirska mladička. Glal je poškilil izpod repa in zastokal;

»Kar požri me, saj se tako ali tako ne morem braniti!«

»Daj no,« je rekel krokodilček, »rajši bom požrl kakšno večjo žival, če bom lačen. Rajši povej, zakaj si stokal!«

»Tačko si je zvil,« se je opogumila Glili, »in zdaj ne moreva odtod, tudi če naju ti ne požreš.«

»Zato, ker ne moreva izkopati tistele žlice, veš. V njej potujeva. Dala sva jo sušit na sonce, pa se je pogreznila tako globoko v pesek, da je ne moreva izvleči.«

»Pa bi prej povedal,« je zagodrnjal krokodilček, šel k žlici in jo izbrskal iz peska. »O kakšna imenitna žlica, polna paradižnikov! Ali lahko enega pojem?«

»Vzemi vse, sta veselo zavpila Glal in Glili, in če prideš kdaj v deželo Kosovirijo, te bomo najprisrčneje sprejeli – o, če bi bili vsi krokodili takšni kot ti!«

»Pa niso,« se je zasmejal krokodilček in pomagal Glili prenesti Glala v žlico. »No, pojdita že iz Krokodilije, tu ni varno za vaju.«

Žlica se je počasi dvigala v zrak.

»Adijo!« sta klicala kosovirja, krokodilček pa je le leno pomignil z repom – in že spet je spal.

Iz leteče žlice sta Glili in Glal lahko videla tudi tri krokodilinje. Vse tri so se držale zelo strogo, zelo užaljeno in zelo ogorčeno. Zdaj so bile sinje gore že čisto blizu, pokrajina je postajala gozdnata. Ampak žlica je bila premajhna za dva in je letela bolj počasi.

»Kako je s tačko, Glal?«

» Uh, slabo.«

»Bi pristala?«

»Bi. Ampak ne na tleh, rajši na drevesu.«

»Na tistemle, največjem?«

» Mhm.«

Spustila sta se na orjaško drevo in se kar udobno namestila v rogovili. Žlico sta obesila na vejo.

» Kako je s tačko?«

» Bolj slabo. Boli. Glili?«

»Ja, Glal, lahko kaj naredim zate?«

» Zapoj mi kaj!«

Glili je spodvila košati rep, se z velikimi očmi zazrla proti goram in tiho zapela:

Danes je nesrečen dan,
jutri bo že bolje,
glavno, da ostaneva
midva dobre volje.

Vem, da šapica boli,
vendar ne obupaj,
glavno je, da si še živ,
glavno, da sva skupaj.

Sonce že za gore gre,
midva sva zaspana,
jutri se nov dan zbudi –
zdaj pa nina nana.

Že med zadnjo kitico pesmi je Glal nekajkrat zazehal, pri » nina nana « pa je že zaspal. Glili pa je še dolgo sedela s spodvitim repom in gledala zahajajoče sonce. Razmišljala je, kje neki je zdaj njena žlica – in kaj bo z Glalovo tačko in kaj če ponoči pride kakšna zver in ju požre – vsaj enega od njiju – in katerega? In sploh, ali je bilo treba iz Kosovirije? Hm. Treba ravno ne. Ampak potovati je vseeno zanimivo, tudi če ni najbolj prijetno … ah, kaj! Bo že nekako. Glili je zamahnila s tačko in legla k počitku. Bo že nekako. Saj sva dva.

Kaj je naredil pajek Tutaja[uredi]

Glala je prebudilo ptičje petje, pomel si je oči in se ozrl naokrog. Najprej sploh ni vedel, kje je, in je bil prepričan, da je v Kosoviriji. Kje pa je moja žlica, se je vprašal, nato pa je uzrl Glili, ki je še spala zraven njega v drevesni rogovili, zvita v klobčič, z repom čez oči.

»Glili,« je poklical, »zbudi se, no!«

Glili je spala naprej. Zdaj se je Glal vsega spomnil in spomnil se je tudi, da bi ga morala pravzaprav boleti šapa. Šapa? Šapa. Sploh ga ni več bolela, niti najmanj.

»Glili, šapa me sploh ne boli več,« je zaklical.

Glili pa je spala in spala. Glal je zatulil:

»Zbudi se! Zaspanka! Poglej, kakšno jutro! Poslušaj, kako se ptiči derejo!«

Ampak Glili se ni niti zganila. Glala je zaskrbelo. Kaj je z njegove prijateljico? Pocukal jo je za rep – nič. Pihnil ji je v uhelj – nič. Kaj takega pa še ne! Čisto zraven je reklo » kivik, kivik « in živo pisan ptič je sedel na vejo zraven kosovirjev.

»Kaj pa to?« je vprašal Glal.

» Nič, jaz sem ptič!«  je zapel ptič.

»Pa kaj? Če si ptič –«

»Ptič Kivik!«

» Prav, ptič Kivik, zavrešči še malo, da se bo moja prijateljica prebudila. Nima smisla, da kar takole sediš in zijaš vame.«

Kivik se je uzrl na spečo Glili.

»Ta se ne bo prebudila,« je rekel, »zastrupljena je.«

» Zastrup – pa menda nočeš reči, da –«

»Zastrupljena, prava reč, bo že bolje,« je zažvižgal Kivik in brezskrbno poskakoval z noge na nogo, »kar naj spi!«

»Ne razumem,« se je Glal prijel za glavo, »ali si znorel ali kaj? Kdo naj bi zastrupil Glili in zakaj in kdaj in kako in na kakšen način in –«

Kivik se je prav po ptičje zahihital.

»Nehaj se tako trapasto režati,« se je razjezil kosovir, »rajši mi odgovori, če veš. Če pa ne veš, pa molči.«

Kivik se je malo zresnil.

» Odkod pa si, da tega ne veš? Ponoči jo je pičil pajek Tutaja, pa spi. Kaj pa je to posebnega? Vsako noč Tutaja koga piči, nekoč bo tudi mene. In tebe. Kogar Tutaja piči, ta potem vse življenje spi.«

»No, lepa reč!« Glal je bil čisto obupan. »Kakšna nesreča! Že spet nesreča, ena nesreča za drugo. Nesreče, same nesreče, kar naprej –« Glal že ni vedel več, kaj bi. »Gliliiii!«

» Ne bo se več zbudila,« je neprizadeto rekel Kivik, »razen če bi kdaj kihnila, to pa ni verjetno.

In spet se je zahihital.«

»Če bi kihnila, praviš?«

»Saj ne bo! Nihče ne kihne, kadar spi.«

»Ali se ti nič ne smili?« se je razburjal Glal, Kivik pa je zakrilil s perutnicami in odgovoril:

»Nič, jaz sem ptič!«

»Pojdi se solit!« je rekel Glal, snel žlico z drevesa in prenesel Glili vanjo.

Usmeril je ročaj proti severojugovzhodu, žlica se je zaradi dvojne teže naprej malo stresla, potem pa zaplavala v zrak.

Kivik je zletel za njo in vpil:

»Daj mi paradižnik! Jaz jih nimam nič, jaz sem ptič!«

Kosovir je odtrgal paradižnik in mu ga vrgel. Kivik je v letu na široko odprl kljun in ga pogoltnil, pa se mu je zaletelo in je začel kašljati. Tako na glas je kašljal, da je Glal že malo upal, čisto malo, da se bo Glili od hrupa le prebudila – pa se ni. Niti z repom ni ganila.

»Pojdi že, adijo,« je zavpil Glal Kiviku, »na živce mi greš!«

Kivik se je kašljaje in hihitaje spuščal in vmes, kadar je lahko zajel sapo, vzklikal:

»Ne bo se zbudila, ne bo se!«

»Trapast kraj,« je zagodrnjal Glal, »čim prej odtod!«

Namestil se je kolikor se je dalo udobno in opazoval spečo Glili. Mogoče je imel prismojeni ptič prav. Mogoče Glili nikoli ne bo kihnila in se prebudila. Mogoče … Žalosten je bil. In tako samega se je počutil, da bi najrajši kar malo zajokal. Ampak ne, rajši ne bo jokal. Mogoče bi bilo bolje, ko bi si zapel kakšno pesem. Glal je naslonil gobček na rob žlice in medtem ko mu je veter mršil dlako, je tiho pel in pri tem požiral solze:

Glal, Glal, ne vzdihuj, Glal, Glal, ne obupuj, saj morda se le zgodi, da se Glili prebudi.

Če bo kihnila, se bo zdramila, važno je le, da živi, pa četudi trdno spi.

Tale pesmica je bila bolj tako tako, ampak kosovir je bil tako potrt, da se ni mogel spomniti nobene boljše, in tako jo je pel in pel in vmes tu in tam posmrknil. Za paradižnike se sploh ni zmenil in tako so nemoteno dozorevali in odpadali na zemljo. Samo enkrat je enega utrgal in ga podržal Glili pred smrček, misleč, da jo bo njegov vonj mogoče prebudil – ampak nič ni pomagalo, Glili je spala in se ni premaknila. Zdaj je žlica letela proti goram. Na vrhovih se je bleščal sneg in kosovirja so ščemele oči, zato je zamižal in kmalu tudi sam zadremal. Prebudil se je pozno popoldne, ko je žlica kar sama od sebe zavila navzdol in se spustila na veliko, vetrovno gorsko pobočje, posuto s kamenjem in poraslo z nizko, rumenkasto travo. Žlica je precej trdo pristala ob veliki skali. Na pobočju so zborovali trije svizci, trije bratje. Stali so pokonci in z neznansko naglico klepetali. Trije stari svizci, trije sivi svizci.

»Hej,« je zaklical Glal, »hej vi trije, kako se imenuje ta gora?«

Svizci so se bliskovito ozrli vanj:

»Kaj? Kaj? Gora?«

»Gora? Kako se imenuje? Sviz.«

» Sviz. Sviz. Ta gora se imenuje Sviz. Sviz. Še kaj? Še kaj?«

Glal je stopil iz žlice in šel bliže.

»Še kaj? Še kaj?« Je ponovil najstarejši svizec.

»Še,« je odgovoril kosovir. »Ali mogoče kdo od vas ve, kako pripraviš nekoga, da kihne?«

»Traparija. Traparija. To se ne da.«

»To se ne da. Kdor kihne, kihne sam, kihne sam.«

» Kaj pa če spi?« je zaskrbljeno vprašal Glal.

»Kdor spi, naj spi, naj spi. Zakaj bi kihal, kihal?«

Glal je sprevidel, da bo najbolje, če jim vso stvar razloži. Svizci so hitro pokimali drug drugemu in se začeli pogovarjati:

»Kaj? Kaj? Kako bi? Kaj bi?«

»Treba bo, treba no.«

»Kihniti mora, mora.«

»Samo kako, samo kako?«

»Pomisli, pomisli. Kdaj kihneš ti sam, ti sam?«

»Če se prehladim, prehladim.«

»Prehladimo jo!«

Glal se je uprl:

»To pa ne! To ni zdravo!«

Svizci so se spogledali in kimali, kimali.

»Ni zdravo, ni zdravo.« » Ampak gre za kihanje, kihanje.«

»Položimo jo na ledenik, ledenik.«

Ne, tega Glal ni dovolil, Saj bi lahko zmrznila! Tako mu ni preostalo drugega, kakor da je legel v žlico h Glili, natrgal paradižnikov za svizce in zase in počakal noči. Spati pa se mu ni več dalo. Gledal je svizce, ki so še dolgo v noč stali vsak na svojem kamnu in razpravljali:

»Tako, tako.«

»Ne bo šlo, ne bo šlo.«

»Slabo, slabo …«

Noč je bila pošteno hladna. Glal je moral večkrat kihniti in se je pri tem vsakokrat ozrl na Glili … ampak ne, Glili ni niti enkrat kihnila.

Proti jutru je Glal le malo zadremal in sanjalo se mu je o treh bratih svizcih, sivih svizcih, ki so razpravljali in kimali, pa se niso mogli nič pametnega domisliti. In Glal se je še v spanju jezil nanje, čeprav niso bili ničesar krivi.

Glili, zbudi se![uredi]

Ko se je Glal prebudil, je ravno vzhajalo sonce in gorsko pobočje je sijalo kot zlato. Glal je že hotel poskočiti od navdušenja, pa se je spomnil, da Glili te lepote ne more videti, in se je kar brž spet zresnil. Svizcev ni bilo nikjer videti, pa kaj bi tudi z njimi.

»Na pot!« je zaklical Glal Glili, žlici in samemu sebi. Vzleteli so in poleteli nad gorskimi vrhovi, ki so se kopali v zlati svetlobi, nad sinjkastimi prepadi in velikimi melišči – in glej, tam zadaj, se je zazdelo Glalu, so trije svizci, majhni kot bolhe, mahali v slovo. No, adijo, je pomislil kosovir in še sam pomahal, imejte se dobro!

Žlica je pustila gorske vrhove za seboj, letela je nad pisanimi polji. Glala je kljub potrtosti premamila radovednost, pa je pristal sredi prostranega pašnika. Gledal je okrog in nikjer ni bilo nikogar videti, in ko se je kosovir še prepričal, da raste tukaj čisto podobna trava kakor v Kosoviriji, je hotel oditi dalje. Tedaj pa je sem čez polje nekaj pricepetalo, nekakšno bitjece z ogromnimi očmi in tenkimi nožicami. In niti trenutek ni bilo pri miru, migalo je z rokami, poskakovalo in cepetalo in vrtelo oči.

»Kdo pa si ti, tamle?« je zavpilo.

»Navaden kosovir,« je rekel Glal, »tole je pa moja prijateljica, ampak ona spi, veš. Pa ti?«

»Jaz? Jaz sem Cepetalo. Zato, ker cepetam. Ali se ti zdim kaj lepo?«

Glal je malo pomislil in pošteno odgovoril:

»Lepi se mi zdijo pravzaprav samo kosovirji. Ampak čisto prikupno si.«

Cepetalo je bilo kar zadovoljno in je še bolj veselo zacepetalo.

»Cepetajva skupaj, je zaklicalo, hočeš?«

»Ne, nočem,« je rekel Glal, »sem žalosten.«

Cepetalo se je v hipu zresnilo in dobilo večje oči. Gledajo je tako sočutno, da je Glalu kar dobro delo.

»Veš, nesreča me je zadela,« je povedal, »mojo prijateljico Glili, tole tukaj v žlici, je pičil pajek Tutaja in zato spi. Ne bo se prebudila, dokler ne bo kihnila.«

»Uboga Glili, uboga, uboga Glili,« je reklo Cepetalo in od sočutja skoraj nehalo cepetati, »le kako bi jo pripravili h kihanju?«

»Nimam pojma,« je žalostno rekel kosovir. Cepetalo je nekajkrat cepetnilo, pa se domislilo:

»Vohljačka grem vprašat, on je starejši od mene in grozno pameten!«

In že ga ni bilo več. Glal se je moral nasmehniti. Pa je že opazil, kako urno se Cepetalo vrača z Vohljačkom.

»A, to je tisti,« je rekel Vohljaček.

Bil je zelo podoben Cepetalu, samo precej večji in še lepše kodrast. In zelo pametno je gledal, res.

»Daj, izmisli si že kaj,« je priganjalo Cepetalo,» moramo prebuditi Glili, moramo!«

»Čakaj vendar, ne priganjaj me tako,« je bil Vohljaček nejevoljen. »Vidva sedita tule v travo, jaz pa bom malo povohljal v veter, mogoče mi prinese kakšno pametno misel.«

Cepetalo in Glal sta sedla in Cepetalo je še sede cepetalo od nestrpnosti.

»Štejta do dvajset,« je predlagal Vohljaček, »medtem bom premišljeval!«

Kosovir in Cepetalo sta se spogledala.

»Ali znaš šteti?«  je vprašal Glal.

»Pa jasno!« se je izprsilo Cepetalo, »kar poslušaj: ena, dve, deset, šestnajstdeset, pet, desetnajst, tisočnajst – sto.«

»Še mene nauči,« je poprosil kosovir, »takega štetja še nikoli nisem slišal.«

»Prav. Ena, dve, sedem, desetnajst – sploh ni problem.«

»Kaj ni?«

»Pravim, da sploh ni težko. Ena, dve, sto, tisočnajst …«

Zdaj je Vohljaček skočil pokonci.

»Cepetalo, teci v hišico! Brž! In prinesi poper! Brž! Poper, si slišal? Brž, kaj čakaš?«

Cepetalu se je posvetilo.

»Jasno! Poper! Pa jasno!« In je oddirjalo in odskakljalo in odcepetalo – pa se skoraj v hipu vrnilo, pridirjalo, priskakljalo in pricepetalo ter izročilo Vohljačku posodico s poprom.

»Poper? Kaj je to?« je vprašal Glal.

»Ne poznaš popra?« No, le glej!

Vohljaček je stopil k žlici, dvignil Glili rep s smrčka in ji potresel nekaj popra na nos. Nič. In še zmeraj nič.

»Daj še,« je spodbujalo Cepetalo.

Vohljaček je natresel še več popra.

Glili je spala kot prej, niti ganila se ni.

Vohljaček je rekel:

»Škoda, kosovir, žal mi je. Tudi poper ne pomaga.«

»Še daj, še majčkeno,« je zavpilo Cepetalo.

Vohljaček je zmajal z glavo in hotel nasuti Glili še prašek popra, tedaj pa je s posodice snel pokrov in ves poper se je mahoma usul Glili na nos – in Glili je trznila, odprla gobček in –

»Kčihhhhiiiii!«

Tako silovito je kihnila, da so vsi trije prijatelji popadali po tleh, in ko se hoteli pobrati, je kihnila še enkrat in še enkrat … in tako so ostali kar na tleh, dokler ni nehala kihati. Cepetalo pa je navdušeno štelo:

»Devet! Sedem! Tisočnajst! Šestnajstdeset! Sto!«

Glili je nekaj časa gledala debelo kot kakšna sova, potem pa rekla:

»Kje neki sem se tako prehla –hčihhh! Prehladila? Kje pa sploh sva in kdo hčihhh! sta tale dva in kaj se je zgo–hčihhh! zgodilo?«

No, marsikaj so si imeli povedati. In potem se je Glili zahvaljevala in zahvaljevala in čim bolj so se branili, bolj se je zahvaljevala. Vohljaček ji je bil pa sploh tako všeč, da ni mogla povedati, kako.

»Kmalu bo mrak,« je nazadnje opomnil Vohljaček, »pridita v najino hišico.«

»Nocoj ne gremo spat,« je vriskalo Cepetalo, »nocoj bomo zakurili ogenj in bomo pekli paradižnike in bomo cepetali in vohljali! In … in kosovirili, živijo!«

Glili in Glal sta šla tokrat za spremembo malo peš, Vohljaček in Cepetalo pa sta se peljala v žlici, ker se nista še nikoli. To jima je tako ugajalo, da bi jima Glal žlico najrajši podaril, če bi je z Glili tako nujno ne potrebovala. Kdo ve, kje bi zdajle mogla biti Glilina žlica? Ah, pa saj tako ni važno. Se bo že našla, ali pa tudi ne.

Vohljaček in Cepetalo sta imela ljubko kočico, spleteno iz šibja in obraslo s cvetočim slakom. Notri pa so bili kupi mehkega, dišečega sena, na njem sta spala. Zanetili so ogenj, pekli paradižnike in jih z največjim tekom jedli, dokler se jim niso trebuhi napeli kot žoge. S preostalimi pa so se potem obmetavali in se smejali, se hihitali in se hahljali kot nori. Glili je še kdaj tu pa tam kihnila; pa jo je Cepetalo vprašalo, če bi rada malo popra na paradižnike, in potem so spet skoraj popokali od smeha. Pa je bilo Cepetalo okoli polnoči le majčkeno utru … utrujeno od cepetanja, Vohljaček pa od vohljanja. Lahko noč ! in sta legla spat.

Glili in Glalu pa še malo ni bilo do spanja, posebno Glili ne, seveda, ta se je naspala, ta pač. Čepela sta pri pojemajočem ognju in klepetala. Bila je topla zvezdnata noč, črički so čirikali, Cepetalo je še v spanju kdaj pa kdaj nekoliko pocepetnilo, Vohljaček pa povohljal. Šele ko so zvezde začele bledikati, sta se kosovirja splazila k počitku na kup sena.

Z Deževno teto smo opravili[uredi]

Ko so se prebudili, so si sicer voščili »dobro jutro«, jutro pa ni bilo posebno dobro in lepo. Bilo je oblačno, rosil je dež in nič ni kazalo, da bo kmalu ponehal. Glili je pripravila zajtrk – paradižnike s solato iz štiriperesnih deteljic.

»Videti sta nekam zaskrbljena,« je pripomnila. In res, Vohljaček in Cepetalo sta se kar naprej ozirala skozi okno in se spogledovala. Da, če si ju natančno pogledal, si lahko videl, da imata celo nekam preplašene oči. Tudi Glal je to opazil.

»Kaj vaju skrbi? je vpraševal.« Vohljaček pa je zamahnil z roko:

»Saj ni nič, nikar ne skrbita zaradi naju.«

»Nikar ne skrbita, no!« je dodalo Cepetalo, cepetalo pa sploh ni, ampak je sedelo čisto pri miru in niti jed mu ni dišala.

Nekaj časa so molčali in gledali dež. Potem je Cepetalo čisto potihoma šepnilo Vohljačku na uho:

»Mogoče je pa ne bo?«

»Ob takem vremenu zmeraj pride,« je prav tako tiho odvrnil Vohljaček in spet sta oba molčala in gledala še bolj zaskrbljeno kot prej.

»Saj sem slišal,« je rekel kosovir, »zelo tenka ušesa imam. No, kaj je? Kdo bo prišel?«

Vohljaček ga je resno pogledal.

»Ob takem vremenu zmeraj pride «

»Mogoče je pa danes ne bo,« se je vmešalo Cepetalo.

»Bo,« je potrto dejal Vohljaček, »prišla bo, zagotovo.«

»Ampak kdo vendar,« je zavpil Glal.

»Deževna teta, če veš, kdo je to. Ah, seveda ne veš.«

Vohljaček in Cepetalo sta sklonila glavi in bila nekaj časa čisto tiho. Kosovir je bil radoveden, kaj bi ne bil, vse je hotel zvedeti o tej Deževni teti, ampak prijateljema se sploh ni dalo več govoriti; strmela sta skozi okno in čakala.

Vmešala se je Glili:

»Mogoče je pa čisto v redu, ta teta. V Kosoviriji sem poznala nekega starega kosovirja, za katerega smo zmeraj mislili, da je domišljav, ker se je nosil tako zravnano in nas zviška gledal. Potem se je pa izkazalo, da sploh ni domišljav, veš, ampak da ima trd vrat, in potem smo vsi …«

»Oh, Glili. Bodi rajši tiho. Počakaj, da vidiš Deževno teto!«

Daleč na obzorju, kakor se reče, se je prikazala temna postava. Prihajala je vse bližje in bliže – je ali ni?

»Je,« je vzdihnilo Cepetalo, Vohljaček pa je samo prikimal.

Oba kosovirja je kar razganjalo od radovednosti, prerivala sta se pri okencu in vsak je hotel videti več kakor drugi. Naprej so videli samo ogromen črn dežnik, izpod katerega so se kazale tenke sive noge.

»Noge ima čisto navadne,« se je začudila Glili, pa ji nihče ni odgovoril, ker je teta ravno takrat prišla do hišice in zaprla dežnik

Vsi so molčali in se je bali. Kajti teta je imela podganji obraz, porasel s ščetinami, v ustih so ji tičali ostri, koničasti zobje. Joj, kako nemarna je bila videti!

Velikokrat se zgodi, da je kdo na pogled prav grd, v resnici pa je dobrosrčen, pameten in prijeten. Ampak Deževna teta ni bila ne eno ne drugo ne tretje, bila je tudi zoprna. Stopila je v hišico, ne da bi potrkala, ne da bi voščila dober dan, ampak je naprej z dežnikom lopnila po glavi Vohljačka, da je kar zabobnelo. Kar tako, brez vzroka ga je, iz same hudobije. Potem je zamahnila proti Cepetalu, ki je cvileč zbežalo in se skrilo v seno.

»Ven! Da mi takoj prideš ven, je siknila teta, drugače te zaprem v svoj dežnik!« To je morala biti huda grožnja, kajti Cepetalo je čisto prestrašeno prilezlo ven in trepetaje čakalo na udarce. Deževna teta je zamahnila z dežnikom, tedaj pa je Glal skočil prednjo.

»Nehaj, pusti ga!« je zatulil in oči so se mu bliskale. Tudli Glili je priskočila in zavpila:

»Zakaj si udarila Vohljačka, ti mrha?«

Deževna teta se je zasukala in se zastrmela v kosovirja z ozkimi, podganjimi očmi. Uh, kakšne oči je imela! Kosovirjema je šel kar mraz po hrbtu, umaknila se pa nista.

»Kdo pa sta, mrcinici? Le čakajta, se bom pa še z vama pomenila.«

»Bežita,« je zavpil Vohljaček, »rešita se!«

Deževna teta pa je že stegnila dolge črne kremplje in z eno roko zgrabila Glala, z drugo pa dvignila dežnik. Glal je čutil, da je neznansko močna, z repom si je zakril oči in čakal na konec. Deževna teta je zamahnila z dežnikom – ampak Glili tudi ni spala! V trenutku je skočila teti na ramo, s tačkami zgrabila dežnik in ga izpulila iz tetinih krempljev. Hop! – pa je čepela na kupu sena, tiščala dežnik k sebi in renčala od jeze. Priskočila sta Vohljaček in Cepetalo in skupaj so se oklenili dežnika. U, kako je Deževna teta zakričala! Glala sicer ni nameravala spustiti, vendar je kosovir začutil, da železni prijem njenih krempljev popušča. Teta je izgubljala moč, postajala je čisto mlahava. Glal se ji je izvil in skočil k prijateljem, da bi pomagal braniti dežnik, a to niti ni bilo več potrebno. Deževna teta se je opotekala od slabosti. Hripavo je zakričala:

»Dajte mi dežnik, drugače bo joj!«

»Joj bo zate, ne za nas,« je odvrnil Glal, »dežnik je naš!«

»Saj ne znate ravnati z njim, pokvarili ga boste! Vrnite mi ga!«

Cepetalo je zavpilo:

»Zlomimo ga!«

Vsi so bili za to. Rsk! Rsssk! je reklo in dežnika ni bilo več. Kaj pa je bilo zdaj to? Nebo se je v hipu zjasnilo, posijalo je sonce! Aaaa, torek take sorte dežnik je bil to! Deževna teta je z njim delala dež! Pa teta? Kje je teta? Kam je izginila! Ni je bilo več – kar je izginila je, ko je posijal nanjo prvi sončni žarek! A taka je bila ta reč! Naprej je zavriskalo Cepetalo, za njim, Vohljaček pa še oba kosovirja. Imeli so se česa veseliti. Kosovirja sta se prijela za rep in se zavrtela, Vohljaček je v zraku prevračal kozolce, Cepetalo pa je na ves glas prepevalo:

Eno malo cepetalo
je po polju priskakljalo,
počepnilo je za zid,
pokazalo teti … koleno.

Huda teta je prišla.
je z dežnikom mahala,
a Vohljaček ni zabit,
teti teče: pojdi v … koleno!

»Kakšna čudna pesem je pa to?« je prisluhnila Glili.

» Oh, taka, ki ni za poslušanje,« se je režalo Cepetalo. In seveda so se zarežali vsi. Končno je rekel Glal:

»Čas je, posloviti se bo treba.«

Malo so se zresnili. Potem je pa rekel Vohljaček:

»Slovo je pri poslavljanju najbolj zoprna stvar.«

»Res je. Delajmo se, ko da se čez pet minut spet vidimo,« je predlagal Glal.

Res, tako je bilo še najbolje. Kosovirja sta stopila v žlico in odletela, Vohljaček in Cepetalo pa sta se delala, ko da tega sploh nista opazila. Saj je bilo vsem štirim nekako težko pri srcu; ampak zakaj neki bi se to moralo na zunaj videti, ali ne?

Domišljavec, prismoda, tepec, tepka![uredi]

»Kaj bi le moglo biti tisto tam spodaj?« je nenadoma vprašala Glili, potem ko sta dve uri molče letela.

Glal se je ozrl in se nenadoma razjezil.

»Nehaj se že sklanjati čez rob,« jo je nahrulil, »menda bi rada spet zletela ven, ti trapa!«

»Kaj se pa jeziš?« se je začudila Glili, pa se je tudi sama nenadoma razjezila, ne da bi vedela zakaj:

» Zoprn si! Zmeraj hočeš biti pametnejši, sita sem te!«

»Če si me sita, kar izvoli – skoči ven!«

»Domišljavec kosovirski!«

»Prismoda kosovirska!«

»Kaj si le domišljaš! Prava reč, če je žlica tvoja!«

»Moja, moja! Ti si svojo po neumnem zapravila!«

Prav grd prepir. Ampak zakaj?

Obema so se bliskale oči, v vetru se jima je sršila dlaka in najrajši bi kar pobesnela. Veter je ponehal. Kosovirja sta se spogledala in nekaj časa molčala, nazadnje je Glal tiho dejal:

»Sam ne vem, kaj mi je bilo, Glili. Nikar se ne jezi name!«

Tudi Glili je bila nenadoma čisto spremenjena.

»Kaj me je le prijelo, da sem tako pobesnela?« je vprašala.

»Daj mi tačko, da nisi jezna.«

»Na tačko, vse je v redu.«

Že sta se hotela nasmehniti, pa je veter spet zapihal z vso močjo. Kosovirjema so se zasvetile oči, dlaka se jima je nasršila. Glal je zatulil:

»Samo pretvarjaš se , hinavka!«

Tudi Glili je zarobantila:

»Tepec domišljavi, bi rad eno po glavi?«

»Tepka! Kaj si drzneš?!«

Veter je pojenjal.

»Joj, Glal, oprosti. Ne bom več.«

»Že dobro, jaz sem kriv – ti mi oprosti.«

Veter je potegnil.

»Iz žlice te bom vrgla ! Sovražim te!«

»Videti te ne morem! Grda si kot žaba!«

»Ti pa kot krastača!«

»Izgini!«

»Ti izgi … oh, že spet. Glal, si hud?«

»Kje pa, saj sva prijatelja.«

Seveda, medtem je veter spet pojenjal. Zdaj sta se kosovirja malo zamislila.

»Ti, Glili, meni se zdi, da je veter kriv. Si videla, kadar zapiha, se prepirava, kadar pojenja, se pa pomiriva.«

»Drži. Veš kaj, potuhniva se na dno žlice!«

Legla sta čisto na dno in čakala. Zdaj je veter zapihal z vso močjo, do njiju pa ni mogel in ostala sta mirna, prijazna in spravljiva.

»Kakšen čuden veter.«

»Skoraj bi se bila stepla – pa čisto po neumnem.«

»Dobro, da sva v žlici.«

»Mhm.«

Okoli njiju pa je prepirljivi veter divje zavijal, tulil in pihal z vso močjo. Ampak zaradi tega je žlica še hitreje letela. Glili je samo za hip dvignila glavo, da bi videla pokrajino pod seboj, pa je že zavpila:

»Butelj! Da bi vsaj padel iz žlice!«

Glal jo je brž potegnil nazaj na dno. Glili je začudeno pogledala in pobesila pogled.

»Saj ni nič hudega, se je smejal Glal, veter prepirljivec je bil kriv. Glavo dol, še z repom se pokrij, pa bo!«

»Veter prepirljivec …« je zamrmrala Glili.

Kakšen čuden veter!
narediti zna,
da se v hipu spreta
dva prijatelja.

Vendar na dnu žlice
je pred vetrom mir –
pa je spet prijazen
mali kosovir.

Če še kdaj drug z drugim
bova skregana,
bova rekla: Veter,
ta je kriv vsega.
Veter prepirljivec,
rajši pojdi spat –
nimava prav rada
takihle navad!

Mogoče je veter to pesmico slišal, mogoče pa tudi ne – vsekakor je postajal vedno tišji in nazadnje ga sploh ni bilo več slišati.

»Glal! Tu spodaj leži jezerce! Spustiva se!«

»Zakaj pa ne, če ti praviš! Utrgaj mi paradižnik, lačen sem.«

Žlica je pristala na bregu jezerca. Kosovirja sta splezala na vrbo in se gugala na vejah.

Štejemo goskice[uredi]

Ena gos in tri goskice, gos bela, goskice rumene, ena dve, ena dve – v smeri jezerce.

»Stoooj!« je zapovedala gos in vrsta je obstala.

»Bodite pri miru, da vas preštejem, če ste vse,« je ukazala gos.

Ampak mlade goskice so le težko pri miru.

» Stojte mirno!« se je razburila gos. »Saj vas ne morem prešteti, če skačete iz vrste. Nazaj! Ena, dve – čakaj, ali sem tebe že preštela?«

»Ali mene?« so vprašale vse tri goskice hkrati.

»Tebe. Ne, tebe. Čakajte – še enkrat bom začela šteti. Ena –«

Ne, mlade goskice res ne morejo biti pri miru.

»Neznosne ste,« se je razjezila gos.

»Ali jaz?« so vprašale goskice.

»Ti, ja. In to velja za vse tri – če sploh ste vse tri, saj vas sploh še nisem mogla prešteti. Ah, pojdimo naprej, pozneje bom še enkrat poskusila.«

Ena bela gos, tri rumene goskice, ena dve, ena dve v smeri jezerce.

»Ti, tole je pa posrečeno, «je šepnil Glal in oba se se tiho hihitala.

Goske so prišle že prav blizu jezerca.

Gos je zavpila:

»Stoooj! Prešteti vas moram.«

Goskice so se ustavile, pa samo za trenutek. Takoj je spet nastal živžav in gos je vpila:

»Ena! Dve! Tri – ne, čakaj, tebe sem že preštela. Mir! Stojte pri miru!«

»Ena – tak nehajte no tresorepiti okoli! Ti, tam! Stoj! Ne ti – ti!«

»Ali jaz?« so vprašale vse tri goskice.

»Ti, seveda, hočem reči vse tri, če ste sploh tri. To je strašno, tega ne zdržim več. Ena, dve, se pravi ena, oziroma ne, ti si tretja …«

Medtem so se goskice z glasnim žlobudranjem zapodile v vodo in s štetjem spet ni bilo nič.

»Nazaj na breg in v vrsto!« je zakričala gos. Goskice so se vrnile na breg in se postavile v vrsto.

»Stojte mirno! Ena, dve – stopi sem, ti!«

»Ali jaz?« so vprašale goskice. T ak lep sončen dan! Taka čista zelena voda v jezercu! Vse bi bilo tako lepo, če ne bi ta presneta gos sitnarila. Kosovirjema so se goskice zasmilile in Glal se je spustil z vrbe.

»Dober dan«, gos, je rekel, »ali lahko kaj pomagam?«

Gos ga je zviška pogledala.

»Ravno štejem otroke, pa nočejo biti pri miru. Lahko bi vsaj eno izmed njih držal, da ne bi tekala okoli, potem bi bilo laže.«

»Ampak zakaj bi jih štela, saj vidiš, da so tri.«

»Tri? No, vidim že, da so tri, ampak prešteti jih je vendarle treba.«

»Glili, pridi pomagat,« je poklical Glal, in Glili je prišla, vzela v tačke eno goskico, Glal drugo, ena pa je lahko tekala naokrog, ker je gos rekla, da si jo bo zapomnila. » Ena teka okoli, ena. Eno drži kosovir, dve. Eno drži kosovirinja, tri. Ena in ena in ena je tri, drži. Hvala lepa! Zdaj pa v vodo. Ampak v vrsti, prosim. Vidva ne?«

»Ne, kosovirji se ne kopajo radi.«

»Tudi prav,« je rekla gos in jima ponosno pokimala. Glal je pomežiknil Glili in vprašal:

»Ali naju ne bi preštela preden odpotujeva naprej? Čisto pri miru bova.«

»No, ne norčuj se iz stare gospe,» ga je pokarala gos in zaplavala, čisto zares huda pa ni bila; to se ji je videlo okoli kljuna.

Dobre volje sta kosovirja sedla v žlico in se dvignila v zrak.

Glej ga, vrabca![uredi]

»Ti, Glal! Ali si ti tudi že malo naveličan letenja?«

»Tudi. Pa ti?«

»Jaz tudi. Ti tudi?«

»Ja, kaj misliš,ali bova kmalu na severojugovzhodu?«

»Kdo bi vedel.«

»To bova vedela šele takrat, ko prideva tja.«

Res, dolgo sta že potovala.

»Glej ga, vrabca! Živijo, vrabec! Ali je še daleč do severojugovzhoda?«

Vrabec je čivknil:

»Dajta mi paradižnik, pa vama povem.«

»Na! Ali je še daleč?«

Vrabec ni mogel odgovoriti, ker je imel poln kljun.:

»Mlmnlnmnjam,«  je rekel.

»Kaj praviš?«

»Sta že skoraj tukaj. Vidita tistole mesto?«

»Ne, nič ne vidiva.«

»Jaz tudi ne,« je rekel vrabec, »ker je hrib vmes.«

»Bi te prosil, da se ne norčuješ,« je rekel Glal, »resno sem te vprašal.«

»Saj je res hrib vmes,« je odvrnil vrabec, »nič se ne norčujem.«

»No, in za hribom je mesto, praviš?«

»Nič ne pravim, samo vprašal sem, če ga vidita.«

Kosovirja nista vedela, ali naj se smejeta ali jezita.

»Ali je za hribom res mesto?« je prijazno vprašala Glili.

»Še en paradižnik mi dajta, pa vama povem!«

Vrabec je dobil še en paradižnik.

»No, kakšno mesto je to?« je poskušala Glili.

»Mlmnlnmnjam,« je rekel vrabec, »severojugovzhodno mesto.«

»Kdo pa živi v njem?«

»I, kdo neki! Vrabci vendar!«

»Torej je to vrabčje mesto?«

»Tudi vrabčje, predvsem vrabčje. Ampak tudi druge živali živijo v njem. Lastovke, kosi, sinice, kokoši, golobi in taka sodrga.«

»Kosovirji tudi? Taki kot midva?«

Vrabec je pomislil:

»Že mogoče,« je rekel naposled, »jaz nisem še nobenega videl.«

»Povej no še kaj o tem mestu!« sta prosila kosovirja.

»No,« je rekel vrabec, »imamo tudi pse in mačke in ljudi.«

Kosovirja sta zaploskala s tačkami. Glili je vzkliknila:

»Potem je to res severojugovzhod! Glal, videla bova ljudi! Človeke in človekinje!«

»Kaj pa je to takega?« se je namrdnil vrabec.

»Ampak midva nisva ljudi še nikoli videla,« je hitel Glal, »samo slišala sva o njih. To so take živali brez dlake, ne? Velike, ogromne! In zmeraj hodijo po zadnjih nogah! To si morava ogledati!«

»Nikoli nista videla človeka? To je pa čudno!«

»Nikoli. Pri nas v Kosoviriji jih ni, veš. Ti, ali imajo tudi mladiče?«

»Seveda jih imajo, se je nasmejal vrabec.«

»Kakšni pa so, mladiči?«

Vrabec se je namrdnil.

»Kakšni da so? Mehki in rožnati. In na vseh koncih teče iz njih, kar naprej. Zgoraj se slinijo, spodaj lulajo; vreščijo pa kot deset srak skupaj. Ni vredno besede.«

Kosovirja sta se čudila in čudila, medtem pa je žlica že preletela hrib in je zdaj počasi plula nad mestom. Kakšne ogromne hiše! Ulice! Dimniki! In tamle, glej, malo manjša hiša z vrtom in na vrtu sončnice, veliko rumenih sončnic!

»Adijo, se bosta že znašla!« je zaklical vrabec, posmuknil še en paradižnik in odletel.

Jaz sem lepša![uredi]

Kosovirja sta se previdno spustila na streho najviše hiše, prislonila sta žlico ob dimnik in pogledala čez pristrešek na ulico. Glej jih, ljudi, kako so čudni! Vsakemu se nekam mudi in kako čudne barve imajo na sebi! Kje pa imajo mladiče? Kosovirja bi bila grozno rada videla človeške mladiče. Kdo ve, ali res teče iz njih in ali res tako vreščijo, kako je rekel vrabec? Tip tap, tip tap, je pritekla bela muca po strehi.

» Kdo pa sta?« je mijavknila in ni vedela, ali naj zaprha ali zaprede.

Glili jo je vprašala, ali še nikoli ni videla nobenega kosovirja.

»Ne, je rekla muca, še nikoli nobenega. V tem mestu jih ni. In še zmeraj ni vedela, ali nak zaprha ali zaprede. Pravzaprav sta mi malo podobna,« je pripomnila, ko si ju je dodobra ogledala, »ampak jaz sem veliko lepša.«

In si je začela samovšečno lizati tačice.

»Že mogoče,« je neprizadeto rekel Glal. Glili pa se je ujezila:

»Taka domišljavost! Jaz sem prav gotovo lepša! Moj rep je veliko daljši in bolj košat kakor tvoj. In moji brki so bolj svilnati in moj kožušček bolj puhast. In večje uhlje imam. In večje oči. Pa še žlico imam!«

Glal je hotel poseči vmes, mačka pa je že prhala:

»Kaj slišim? Takale kosovirklja pa lepša od mene?«

Glili se je naježil kožuh.

» Kaj si rekla? Ponovi, če si upaš!«

»Kosovirklja! Kosovirulja! Kosovirača!«

»Mačkulja! Mačkarela! Mačkovka!«

Preden ju je Glal utegnil pomiriti, sta že skočili ena v drugo. Ruvali sta se, praskali, si pulili dlako in vreščali kot obsedeni. Glal je bil čisto prestrašen.

»Mir! Mir, pomirita se, saj sta prismojeni! Glili, nehaj!«

Sploh ga nista slišali. Glal ju je komaj nekako ločil.

Obe sta bili razkuštrani, opraskani in prav nič lepi.

»Tako, sta zdaj zadovoljni?« je zaklical Glal. Nič mu nista odgovorili, samo divje sta srepeli druga v drugo. Nazadnje se je mačka obrnila in z dvignjenim repom dostojanstveno odšla.

»Glili, sram te bodi!« jo je ošteval Glal.

»Pa meni,« je trmoglavila Glili, »saj je ona začela!«

» Že dobro, pomiri se!»

»Z njo držiš!«

»Z nobeno ne držim,« se je razjezil Glal. »Nočem pa, da se pretepaš z mačkami, in konec.«

»Z njo držiš, saj vem! Saj te poznam! Auuu, nehaj! Pusti moj rep!«

Glal jo je potegnil za rep, trdno odločen, da ga ne spusti prej, preden se ne bo spametovala.

»Obljubi, da boš nehala trmoglaviti, pa te spustim!«

»Nič ne oblju … au, nehaj! Saj obljubim, no!«

Glal je izpustil Glilin rep.

»Važič,« je po tihem zagodrnjala Glili.

Kosovir se je zasmejal, rekel pa ni nič več.

Čez čas je Glili sitno rekla:

»No, kaj? Greva iskat človeške mladiče ali ne?«

»Seveda greva, sitnica. Brž v žlico!«

Človeški mladiči[uredi]

Krožila sta nad mestom in pasla svojo kosovirsko radovednost. Pa sta na nekem dvorišču zagledala gručo otrok – brž tja, kar mednje! To je nastal vrišč! Kar na lepem ti prileti od nekod velika žlica in v njej dve čudni kosmati živalci! Seveda so ju hoteli vsi držati v naročju, ju stiskati k sebi in žlobudrati z njima, vsi so hoteli pokusiti paradižnike, ki so zoreli na ročaju žlice, vsi so hoteli kosovirja odnesti s seboj domov! Ampak Glili in Glalu to še malo ni ugajalo. Glala je neki deček tako močno stisnil k sebi, da bi mu bil skoraj polomil kosti, za Glili pa sta se dva stepla in eden malo da ji ni odtrgal glave! In od vreščanja so ju bolela ušesa. Glili je izkoristila gnečo in se izmuznila, v enem skoku je bila v žlici in zavpila:

»Sem, Glal! Pohiti, preden nama vzamejo žlico!«

Zdaj so se otroci zapodili proti žlici in Glili ni preostalo drugega, kakor da se dvigne v zrak, Glal pa se je zaman poskušal izviti krepkim rokam. Otroci so se bali, da bi jim še ta ne ušel, in so sklenili okoli njega krog. Kosovir je bil zdaj tako preplašen, da sploh ni več poskušal pobegniti, oni pa tega seveda niso vedeli. Zdaj so se prerekali, čigav bo kosovir.

»Moj bo,« je zavpil deček, ki je Glala stiskal v roki.

»Ne, moj! Jaz sem ga prvi zagledal!«

»Moj! Moj! Dajte ga meni!«

Pa je nekdo predlagal:

»Žrebajmo!«

»Tako je, žrebajmo!« so zavpili.

»Vsak ga bo imel en dan,« je odločil največji deček, »žrebali bomo pa za to, kdo ga bo imel danes.« Žreb pa je čisto nepričakovano določil kosovirja punčki s kitkami, ki je doslej stala ob strani in samo z velikimi očmi strmela v Glala.

Punčka je narahlo prijela kosovirja in ga odnesla v hišo.

»Nikar tako ne trepeči, mu je tiho prigovarjala, nič ti ne bom storila!«

Glal ni ničesar razumel. Punčka je govorila v človeščini, ki je zvenela njegovim ušesom zelo čudno. Po glasu je sicer ugotovil, da je punčka prijazna, in poskusil ji je odgovoriti v živalščini, ampak mala je slišala tudi samo nekakšno žlobudranje in mijavkanje in skovikanje. Škoda. Punčka s kitkami je odnesla Glala v sobo, ga posadila na žametno blazino in mu ponujala čokolade, napolitank, kruha in jetrne paštete. Ampak kosovir tega ni maral. Hotel je le ven, na svobodo, h Glili! Punčka ga je zamen tolažila. Glal je gledal zmeraj bolj prestrašeno in obupano. Zmračilo se je . Punčka s kitkami je odšla v kuhinjo večerjat. V sobi, kjer je pustila kosovirja, je pustila okno odprto, saj je vedela, da ne bo mogel pobegniti iz šestega nadstropja. Pozabila pa je na Glili! Glili je letala od okna do okna in kukala noter. Glal jo je že od daleč zagledal.

»Tukaj sem! Pohiti! Pohiti, Glili!« je klical, ves v strahu, da se bo punčka s kitkami prezgodaj vrnila. In res, punčka je ravno odprla vrata v sobo, ko je Glilina žlica pristala na okenski polici. Skok! In kosovirja sta odletela.

Punčka s kitkami se je naslonila na okensko polico in zajokala. Pa ne bo jokala dolgo. Jutri ji bo mama kupila plišastega medvedka, pa bo spet vse dobro. Kosovirja sta nekaj časa kar molče letela. Prestala sta toliko strahu, da skoraj nista mogla govoriti. Šele čez nekaj časa je Glili rekla:

»Mislim, da zdaj veva čisto dovolj o človeških mladičih.»

»Ja, še preveč,« je vzdihnil Glal.

»Rajši si jih bova ogledovala bolj od daleč, kajne?«

»Še zdaj me bolijo ušesa. Oh, mislim, da kar vem, zakaj kosovirji ne živijo med ljudmi.«

»Že od samega hrupa bi poginili.«

Mračilo se je, prižigale so se zvezde na nebu, prižigale so se luči na cestah. To je bilo lepo videti in kosovirja sta kar malo pozabila na neprijetni dogodek. Samo – treba je bilo misliti na prenočišče. Glal se je domislil:

»Se spomniš tiste hišice z vrtom?«

»Tiste s sončnicami?«

»Tiste. Tako prijazna je bila videti. Kaj praviš,lahko bi prenočila na strehi, in ko bi se jutri zjutraj prebudila, bi bile sončnice prvo, kar bi zagledala.«

»Tja greva, seveda. In na streho človeški mladiči ne morejo, saj ne znajo plezati. Če pa se pritepe kakšna mačka, bom že opravila z njo.«

»Glili, nehaj no že s temi mačkami! Usmeri žlico tjale, malo na desno od hriba, takole. Joj, kako sem utrujen …«

»Misliš, da jaz nisem?«

»Ta žlica leti vse prepočasi …«

Skoraj sta že dremala, ko sta pristala na strehi hišice. Stopila sta iz žlice, se zvila v klobčič v kot za dimnikom in zaspala kot ubita.

Stara gospa kriči od veselja[uredi]

Prvo, kar je Glili drugo jutro zagledala, ko je odprla oči, pa niso bile sončnice, ampak velika siva mačka, ki je mirno čepela na strehi, mežikala v sonce in predla. Glili se je nasršila in takoj začela izzivati:

»Aha, mačka! Mačonka, mačkinja, mačulja!«

Mačka je zazehala, z enim očesom pogledala Glili in spet zapredla.

»Gotovo misliš, da si ne vem kako lepa,« je nadaljevala Glili.

Mačka je pogledala Glili z obema očesoma, rekla pa še zmeraj ni nič.

»Da ne boš mogoče mislila, da si lepa. Grda si,« je rekla Glili.

Mačka je spet zazehala in dejala:

»Prava reč. Glavno, da smo zdravi.«

To je Glili vzelo sapo. Pa je spet začela:

»Stavim, da sem močnejša kot ti. Lahko te premagam.«

»Že mogoče,« je odgovorila mačka.

Glili ni odnehala:

»Kosovirji so najlepše živali. Veliko lepši od mačk. In boljši. In pogumnejši. Jaz sem kosovirinja, da veš.«

»No, vidiš, kako si lahko zadovoljna,« je zamrmrala mačka.

Glili pa sploh ni bila zadovoljna, še malo ne. Hotela se je prepirati! Najrajši bi bila rekla mački: Prepiraj se, no! Ampak tega res ne moreš kar tako reči. Zavpila je:

»Uh, si dolgočasna!«

»Je že tako,« je odgovorila mačka in spet zazehala.

Vtem se je prebudil Glal. Takoj mu je bilo vse jasno.

»Glili,« je poklical, »bi rada, da ti spet malo nategnem rep?«

To je pomagalo. Glili je sedla in sitno gledala mimo mačke na vrt.

Glal se je približal mački.

»Kar čedna mačka si,« je vljudno rekel.

»Oh, ni take sile,« se je nasmehnila mačka.

»Nekaj bi te vprašal, če lahko.«

»Lahko.«

»Kdo živi v tejli hiši?«

»Ena stara gospa, ena miš in jaz.«

»Miš tudi? Kakšna mačka pa si, da je ne ujameš?«

Mačka je zazehala in se pretegnila.

»Kako prijetno greje sonce, je rekla. Kaj si že hotel vedeti – a, zaradi miši? To je pa tako: Če jo ujamem, je ne bo več in potem ne bom imela kaj loviti.«

»Saj si čisto pametna,« je ušlo Glili, da sama ni vedela kdaj.

»Oh, ni sile,« je ravnodušno odgovorila mačka.

Glili je vprašala:

»Ali si mi tisto prej kaj zamerila?«

Mačka jo je pogledala z enim očesom:

»Kaj pa je bilo prej?«

Ali je mogoče, da je mačka pozabila na Glilino izzivanje? No da, mačka je gledala natanko tako, da tega nisi mogel uganiti. Ta mačka je bila prav gotovo ena izmed pametnih. In tako so se gledali in sploh niso imeli nič drug proti drugemu. Mačka je vprašala:

»Ali vaju zanimajo stare ženske?«

»No ja …« je zamrmral Glal, da bi se mački ne zameril.

»Tamle gre naša,« je mačka pokazala s taco na vrt.

Glal in Glili sta se spogledala.

»Človekinja,« je rekel Glal.

»Ženska se reče,« ga je popravila mačka.

Glal se je čudil:

»Kosovir in kosovirinja, človek in človekinja. Ali ne?«

»Ne. Človek, ljudje, moški, ženske, ga je poučila mačka.«

»Čudna dežela,« je rekla Glili. »Kdo pa naj to razume?«

»Kdor more,« je odvrnila mačka.

Stara gospa je odšla med sončnicami in slišali so jo godrnjati. Mačka je prevedla:

»Pravi, da paradižniki nočejo lepo rasti. Slabo zorijo in malo jih je. To pomeni, da za staro gospo ne bo dosti paradižnikove solate; pa jo tako rada je.« Kosovirja sta se zasmejala:

»Zakaj pa jih sadi v zemljo? Ali nima žlice? Poglej, na najini žlici vsako uro znova dozorijo paradižniki.«

»To so druge vrste paradižniki,« je resno rekla mačka. »Meni je sicer zaradi paradižnikov vseeno – ampak stara gospa bo tako slabe volje, da mi bo še pozabila naliti mleka. Saj mi ni toliko zaradi mleka, ampak človek, se pravi maček, mora imeti svoj red.«

Glili je sedla v žlico, Glal za njo – pa sta se spustila na vrt k paradižnikom. »Ježeš!« je zavpila stara gospa, tako se je prestrašila. Kosovirja pa sta trgala paradižnike z žlice in jih polagala na grmičke. Vsak sadež se je takoj prijel! Imenitno! Stara gospa se je tako čudila, da sploh ni mogla govoriti; pa tudi če bi, bi je kosovirja ne razumela; zato je bilo sploh bolje, da je bila tiho. Na vseh paradižnikovih grmičih je zorelo polno velikih, rdečih sadežev, tako da so se kar šibili. Žlica s kosovirjema pa je plula od grmiča do grmiča. To delo jima je tako ugajalo, da sploh nista mogla nehati. Zdaj sta odlagala paradižnike že na pušpan, vrtnice in ribezove grme, na sončnice, potonike in glog – povsod so se paradižniki v hipu prijeli. Stara gospa je bila vsa iz sebe od veselja. Kaj takega! Saj to je čarovnija! Paradižnikov je zmanjkalo in kosovirja sta se vrnila na streho. Stara gospa je sedla na vrtno klopico in se basala s paradižniki.

»Še nikoli nisem jedla tako imenitnih paradižnikov,« je kričala.

Mačka je prevedla:

»Pravi, da še nikoli ni jedla tako imenitnih paradižnikov.«

»No, prav!« sta bila kosovirja zadovoljna.

Mački so se naenkrat divje, zeleno, lačno, požrešno zasvetile oči. Prihulila se je k steni, pomigala z zadnjico in skočila.

»Kivik!« je nekdo zakričal v smrtnem strahu. Glal se je bliskovito obrnil. Res, bil je njegov znanec Kivik in mačka ga je držala za vrat.

»Ti, mačka! To je moj znanec, nikar ga ne požri,« je zaprosil Glal.

»Kaj?« je vprašala mačka, in ko je odprla usta pri »a«, se ji je ubogi Kivik izmuznil in se skril Glalu za hrbet.

»Daj mi ga nazaj,« je mačka mirno rekla Glalu. Glal je mačko prav prijetno gledal in jo poprosil:

»Oh, pusti ga, no! Saj nisi lačna.«

»Lačne ne,« se je namrdnila mačka, »ampak gre za načelo.«

Kivik je bil čisto hripav od mačkinega prijema.

»Lepe prijatelje imaš,« je zahripal, »prišel sem ti povedat novico, ti se pa družiš z mačkami.«

»Kdo pa je to?« je vprašala Glili.

» Nič, jaz sem ptič, je rekel Kivik, in njegov prijatelj.«

»No, reciva rajši znanec,« je strogo rekel Glal. »In sploh, kaj počneš tukaj? Saj sploh nisi iz tega poglavja!«

»Pa hočem biti,« je zatrmoglavil Kivik.

»Ptiči in mačke ne spadajo v isto poglavje,« je nadaljeval Glal, »ker se to navadno slabo konča.«

»Za ptiče,« je dodala mačka, ki se je medtem že pomirila.

»Prišel sem ti povedat novico,« se je izprsil Kivik, »naj jo povem ali ne?«

»Seveda jo povej,« je zaklicala Glili, »ampak hitro!«

»Obiskala me je sraka, razumeš,« je začel Kivik, sraka, »ki je tukaj blizu doma. In me je povabila, naj pridem pogledat, kako je lepa.«

»Sraka? Kakšne neumnosti pa klatiš?«

»Ne sraka, žlica kako da je lepa. Našla jo je v zraku, žlico. Čisto taka je kot vajina in tudi paradižniki so na njej. Žlica!«

»Žlica!« je zavpila Glili. »Moja Žlica! Gotovo je moja! Ker sem hotela vreči Glalu paradižnik …«

»In si ga tudi vrgla,« se je spomnil Glal in dodal »smrklja«.

»In sem padla iz nje v reko, ne, Glal?«

»No, pojdite, pojdite že,« je zaklicala mačka, »tukaj nimate več kaj iskati; kaj bi se poslavljali, kar pojdite, no! Adijo!«

»Adijo, mačka! Adijo, stara gospa! Najti moramo sračje gnezdo.«

Kivik je govoril resnico. Hitro so našli sračje gnezdo, v bližnjem gozdu. Pa še srake ni bilo doma. Glili je kar zavriskala, ko je smuknila v svojo žlico.

»Kaj bi rad za nagrado, Kivik?«

»Paradižnik, drugega nič – jaz sem ptič.«

Kup paradižnikov za Kivika, kup za srako, ko se vrne. Adijo, gremo, letimo, hitimo, adijo! Kivik, pozdravi srako! In že sta letela visoko pod modrim nebom.

Pomisli, ljudje tudi letijo[uredi]

»Kako odlično leti moja žlica,« se je veselila Glili.

»Seveda, spočita je,« je pripomnil Glal, »zdaj pa, prosim, pazi, da je spet po neumnem ne izgubiš.« Glili je bila jezna:

»Pa kaj se ti kar naprej vmešavaš v moje stvari? Nisi zdrav, če ne sitnariš. To je moja žlica. Bom že sama pazila nanjo.«

»Kot takrat, ja. Kdo pa ti je prihitel pomagat? Kdo te je povabil v svojo žlico, ko si svojo po svoji krivdi …«

»No, saj, no,« se je vdala Glili, »nehaj s tem, saj imaš prav. Samo nehaj me že oštevati.« »Če pa v tem uživam,« je rekel Glal.

Letela sta nad mestom sem in tja, gledala avtomobile, avtobuse in kolesarje.

»Reveži nimajo žlic, pa morajo potovati po tleh,« je pripomnila Glili in pobožala svojo žlico.

»Imajo žlice,« je rekel Glal, »ampak take, ki ne letijo in na katerih ne rasejo paradižniki. S svojimi žlicami samo jedo!«

»Kako smešno! Kako neumno!« Oba sta se zasmejala.

Kako nesrečni so ljudje!
Še letati ne znajo,
in žlico, to koristno stvar,
samo za jed imajo.
Nesrečni so tako zelo,
da je povedati težko.

Kako neumni so ljudje!
Po dvanajst žlic imajo,
ko ena bi dovolj bila –
leteti pa ne znajo.
Neumni so tako zelo,
da je povedati težko.

Kako so zoprni ljudje!
Nikdar se ne igrajo –
jaz mislim, da se nočejo,
morda se pa ne znajo?
Ljudje so zoprni tako,
da je povedati težko.


»Ali greva pogledat še druga mesta?« je vprašala Glili.

» Gotovo so podobna temule. Sploh nisem več radoveden, pa ti?«

Glili je že zaskrbelo, če ni mogoče Glal kaj bolan, saj je bil vendar iz radovedne vrste kosovirjev, ko sta zaslišala v zraku brnenje, grmenje in rohnenje. Oblak? Ne, nobenega oblaka ni bilo videti – brnelo, grmelo in rohnelo je pa zmeraj bolj. Zmeraj bliže. In tamle, tamle po zraku je z neznansko naglico rohnelo proti njima nekaj ogromnega, bleščečega, nekaj kakor ptič. Kosovirja sta se neznansko ustrašila, saj ni bilo v bližini nikogar, ki bi jima lahko pojasnil, da je to letalo. Glal je že hotel predlagati, da bi si zakrila oči z repom in čakala na konec – pa je ogromna bleščeča stvar že švignila mimo njiju.

»Ni naju požrla! Ne žre kosovirjev,« je zaklical Glal, »primiva se je!«

Glili se je z zadnjimi nogami trdno oklenila žlice, švignila za pošastjo in se je oprijela za krilo. Glal tudi. O, to je bila pa vse drugačna hitrost! Kako je pihalo! Kako je tulilo! Kosovirja sta se na vso moč s kremplji oprijemala gladke kovine, da ju ni odneslo. Govoriti pa sploh nista mogla, tako močan je bil hrup. Kolikor sta mogla, sta se razgledovala. Spodaj je vse drvelo mimo, reke , gore, jezera, polja! Saj si sploh nista utegnila ničesar ogledati. Glal se je drl na vse grlo:

»Spustiva se! Spustiva se!« Tudi Glili je kričala:

»Spustiva se! Dosti je tega!«

A ker drug drugega nista mogla slišati, se nobeden od njiju ni upal spustiti. S tačkami nista mogla ganiti, ker sta se s sprednjimi držala krila pošasti, z zadnjimi pa sta oklepala vsak svojo žlico. Glal je migal z glavo navzdol, Glili pa ni vedela, ali ji kaže razgled ali ji hoče povedati, da se hoče spustiti. Tudi Glili je kimala proti zemlji in tudi Glal ni vedel, kaj mu hoče povedati. Tako sta se še kar tiščala h krilu in čakala, kaj bo. Plašno sta se ozrla na pošast. In tedaj sta videla, da so v njenem trupu okenca! In za šipo sta videla ljudi! Ojej, pošast je požrla toliko ljudi, da se za kosovirja še zmenila ni, to je bilo tisto! Ampak ljudje za okenci so bili videti prav dobre volje. Smejali so se, zehali, se pogovarjali! Ogromna ptica torej ljudem noče nič hudega? Kaj pa, če je to neke vrste žlica? Da lahko ljudje letijo v njenem trebuhu? Letalo je naredilo ovinek, še bolje je zabučalo in zapihalo, da je oba kosovirja hkrati odtrgalo s krila – kakor bi odtrgal dva zrela paradižnika. Odhrumelo je, odbučalo in odrohnelo – naj gre, kamor hoče – in kmalu je izginilo za obzorjem. Kosovirja sta se potuhnila v žlicah, ki sta leteli tako počasi, tako tiho in tako udobno.

»Zakaj se pa nisi spustila?«

»Zakaj se pa ti nisi?«

»Nisem vedel, če se boš tudi ti …«

»Jaz tudi nisem vedela – nisem slišala, kaj praviš.«

»Ti, Glili, ljudje tudi letijo, pomisli!«

» Letijo, letijo,« se je namrdnila Glili, »samo kako! Hvala lepa za tako letenje, imam pa že rajši žlico. Stokrat rajši.«

»Šlo je pa hitro, kaj? Ti – ti ! Kje pa sploh sva?««

»Kje sva? Glal! Glal, saj to je«

»Ali je ali ni?«

»Je! Je!«

»Živijo Kosovirijaaaaa!«

Dajta mir![uredi]

Sneg se je tajal. Na zaplati trave je ležala žlica, vsa porasla z mahom. V žlici je ležal debelušen kosovir in zehal. Glal in Glili sta pristala zraven njega.

»Kaj praviš, odkod prihajava?« je zavpila Glili.

»To ti je bilo potovanje!« je bil navdušen Glal.

Kosovir ju je leno pogledal, počasi stegnil tačko, da bi utrgal paradižnik, pa se mu ni ljubilo. Tačka mu je omahnila na rob žlice in tako obležala.

»Dajta mir!« To je bilo vse, kar je rekel.

»Ampak midva sva bila prav na severojugovzhodu,« je poskakovala Glili.

Kosovir je že skoraj dremal.

»Me ne zanima.« In niti oči se mu ni dalo odpreti.

Glal je rekel:

»Neradovedne sorte si, ali ne?«

»Mhm,« je komaj zamrmral kosovir.

»Škoda, škoda,« je rekel Glal, Glili pa je dodala:

»Res škoda. O marsičem bi ti lahko pripovedovala.«

Ampak kosovir je že dremal. Če vidite kosovirja, ki drema, vas lepo prosim, da bi ga pustili pri miru. Ne vlecite ga za rep in ne pulite mu dlak iz uhljev. Vsakdo ima pravico dremati, kadar hoče. Pojdite raje kam drugam, saj je še veliko drugih, ki jih bodo zanimale vaše prismojene zgodbe.