Kosec s planin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kosec s planin. Črtica.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/28 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Proti poldnevu se je zjasnilo; megla se je vzdigovala in se umikala proti jugu; le višjih planin se je megla še držala, a tudi tam*se je že včasih posvetilo od se- vera jasno nebo. Bilo je o svetem Jakobu in trava na planinah je bila zrela za košnjo.

Perovec, ki je imel globoko doli pod planinami ob skalnatem robu zgrajeno svojo leseno hišo, je pogledal na pragu proti planinam na vreme.

»Marta,« je dejal ženi vesel, »popoldne grem na planino seč. Vreme se jasni in vetrovi obetajo stalno lepo vreme.«

»Hvala Bogu,« odgovori žena, »ponedeljek je in do nedelje je lahko vsa košnja v seniku, če ti ne bo dež nagajal,« In žena se je zasukala pred ognjiščem; itak dan je bilo treba možu pripraviti hrane za cel teden. Moke, slanine, soli, hleb kruha in suhih krhljev, vsega je Marta hitro pripravila. — Kosilo je hitro minulo. Perovec je sklepal dve kosi, pripravil je grablje, vrv, ker se je bilo treba na planini pri košnji ob prepadih privezati, ovčji kožuh za noč in vihar, obul je v živo nakovane čevlje, dal je roko mladi ženi in pobožal petletnega Tončka, ter hitro odšel, da pride še do noči na planino vsaj do senika.

Otožna je gledala žena za njim, ko je stala z otrokom na pragu in ga še oddaleč pozdravljala. Živela sta v srečnem zakonu, in ločitev tudi le za nekaj dni je bila obema težka.

Perovec jo je ravno ubiral proti planini, prijazen vetrič, čist zrak po deževju ga je krepil, vonjal mu je naproti prijeten duh visokih smrek, ki so rasle ob znožju planin. Delo ga je veselilo že mladega in to veselje mu je lajšalo korak v strmo goro. — Bila je že trda noč, ko je utrujen prišel do senika. Bilo je v njem še toliko lanskega sena, da si je napravil udobno ležišče; ogrnil se je s kožuhom in kmalu zaspal. Zelo utrujen se je zbudil enkrat iz težkih sanj. Bledlo se mu je v spanju, da je Tonček padel v potok poleg hiše, da je bil potok kakor velika reka, in da je skočil za njim in ga z največjim trudom rešil iz valov.

Pokrižal se je in zamrmral; »Kaj se vse pritakne človeku v sanjah!« Vstal je in stopil iz senika; goste zvezde so svetile na nebu; ura je dve, še dobro uro, potem pa treba na delo,

Ob štirih je Perovec že kosil na planini. Lepo je jutro na planini. Kdor ga še ni preživel, ne ve, kaj je lepo na svetu. Od daleč tam na vzhodu se dani, zvezde ugašajo na nebu, ptiči se oglašajo, solnce se pokaže tam v neizmerni daljavi, kakor kristali zažare kaplje rose na travi in cvetkah, tajni božji mir vlada vsepovsod, in iz nižave doli se kakor potopljeni zvon iz jezera začuje jutranja: »Zdrava, Marija!«

Perovec poklekne na kamen in opravi svojo jutranjico, moli za srečo pri nevarnem delu, za ženo in otroka tam doli, in potem zopet urno na delo. Redovi pokošene trave, ki jih pušča kosa na strani, na planini niso posebni; trava je bolj redka in nizka, vsaka bilka je trdo zaslužena, a kar je trave, je sočna, je žlahtna, kakor je nima nobena dolina. Taka trava nadomestuje močna krmila.

Že dvajset let hodi Perovec vsako leto na planino. Najprej več let z očetom in potem sam. Medtem je bil pri naboru potrjen in je služil pri planincih tri leta, potem se je vrnil domov; oče mu je izročil posestvo, oženil se je z Marto. Vse to mu med košnjo prihaja na misel, in planina se mu dozdeva vedno lepša.

Le en bridek spomin ima s planine. Oče se mu je postaral, opešal je, a bil je s planino zraščen, še v poznih letih je hodil s sinom na planino.

»Oče, pa bi doma ostali, saj bom lahko sam pokosil,« je dejal večkrat očetu; »ko sem bil jaz otrok, ste morali tudi vi sami opraviti košnjo.«

A oče se ni dal pregovoriti.

»Da sem le enkrat tam gori, potem je vso dobro, kosa mi reže kakor pred petdeset leti.«

In res se je oče na planini vselej pomladil, Kakor da bi bil pozabil na svoja leta. — Tako sta pred desetimi leti kosila tam ob robu.

»Oče, tukaj bom sam pokosil,« mu je prigovarjal sin; a oče se je čutil mladega; Če ti, zakaj bi jaz ne mogel!« — Sin je kosil naprej, oče za njim, in preden se je mladi dobro zavedel, je zdrknil oče v prepad in le malo dni je še preživel doma vsled poškodb.

To je bilo ravno ono leto, ko se je mladi oženil. Mlada žena se je prestrašila, ko so prinesli očeta skoro mrtvega s planine, obolela je, in skoraj pet let sta morala čakati, da so jima Tončka krstili.

Bilo je proti poldnevu. Dasi na planini ni vroče, vendar je pot zalival Perovcu njegov zagoreli obraz, in tedaj je prenehal z delom. Použil je skromno kosilo, in opoldne je hitel na vrh planine, od koder se je videla v zarezi med gričema njegova, ob robu stoječa hiša. Bila sta z ženo zmenjena: kadar je v oddaljeni cerkvi zazvonilo poldan, je bil mož na vrhu planine in žena mu je skozi okno izpod strehe pomahala z belim robcem v pozdrav in v dokaz, da je doma vse zdravo in vse v redu. Mož je zavriskal, in če je sever vlekel, je žena vselej slišala njegov pozdrav.

Štiri dni je Perovec že kosil in spravljal seno na planini. Senika je bilo že polovica napolnjenega, s prijetnodišečim senom, in štirikrat je z vrha planine že pozdravljal dom, od koder mu je beli robec vedno naznanjal, da je doma vse zdravo.

Peti dan je bilo še vedno ugodno vreme, le tuintam se je prikazala v daljavi kaka meglica in dan je bil vroč in soparen. Perovec je bil ta dan bolj nemiren, sam ni vedel, zakaj.

»Soparno je, k dežju se napravlja,« je tolažil sam sebe. Zdelo se mu je, kakor da bi slišal zvon, in vendar je stalo solnce še nizko; potem je bilo zopet vse tiho.

»Eh, kaj se begam,« se je osrčeval, »doma je itak vse v redu; deček se pred hišo igra in vprašuje mater, če bo kmalu kuhano. Žena pripravlja kosilo in krmo za živino, vse gre kakor ponavadi.« In vendar se ni mogel prav umiriti; noben dan še ni tako težko čakal poldneva, da pride na vrh in se prepriča, da je ves njegov strah za dom prazen. Naposled se vendar približa poldan, in Perovec se napoti na vrh; ne ve, zakaj, tako težke so mu danes noge in dolga se mu zdi pot na vrh planine. Prav dobro se je moral oddahniti, da je zavriskal kakor ponavadi. In vendar se mu je zdel glas bolj boječ in manj krepak kakor sicer.

Nestrpno je čakal pozdrava z doma. Dalje je čakal kakor druge dneve. No, sedaj se nekaj giblje skozi okno, a to ni bel, to je — rdeč robec, ki ga vidi. On misli, da ne vidi prav. Toda mahanje je trajalo nenavadno dolgo, in čisto natančno je videl res rdeč robec,— Kaj bi to bilo? Ali je ogenj, bolezen, ali nesreča? Morda se je res Tončku kaj primerilo, kakor je sanjal.

In kakor da bi bil kdo kuril za njim, tako je hitel s planine proti domu. Na prelazu, kjer se zavije pot v dolino, sreča soseda, ki je imel pol ure daleč od njega svojo hišo. Bil je kakor pripravljen za pot, imel je na glavi vojaško kapico. Resen je pozdravil Perovca in mu segel v roko.

»Hajdi, gremo na vojsko,« je dejal sosed, ko je spoznal, da Perovec o tem še nič ne ve: »jutri ob osmih moramo biti v vojašnici. Tudi tebe čaka poziv doma.«

Perovec ga pogleda in reče:

»V božjem imenu! Če ni drugače, gremo ...« Velik, teman oblak se je prikazal izza gora, — »Nevihta bo!« sta izpregovorila soseda ...