Koroški in štajarski deželni stanovi in prihodnje avstrijansko cesarstvo

Koroški in štajarski deželni stanovi in prihodnje avstrijansko cesarstvo Janez Bleiweis

Podpisano kot Dr. B.

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 39 (27.09.1848)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Koroški in štajarski stanovi niso bili nikdar tako pridni kakor zdej ‒ pred svojo zadnjo uro. Kakor umirajoči labúd nar lepši pred svojo smertjo pôje, tako pojejo tudi koroški in štajarski nemški stanovi v svojih zborih sebi nar prijetniši pesmico: de koroška in štajarska zemlja ste nerazdeljivi, de morate ostati, kar ste bile, de morajo tedej koroški in štajarski Slovenci mutasti hlapci Nemcov tudi prihodnjič ostati, kakor so pred ustavo bili! ‒ Ne bo dal, dragi stari stanovi! Vaša zadnja ura že bije: slovenski narod na Štajarskim in Koroškim pa se budí k novimu, svobodnimu življenju z enakimi pravicami, kakoršne ima nemški.

Pozabíte, dragi stari stanovi! dozdanje meje deželá, ‒ take ne morejo več ostati, ampak nove se morajo postaviti po enakosti narodov. ‒ Pa tudi avstrijansko cesarstvo ne more nikakor in po nobeni drugi poti mogočno ostati, kakor po zavezni ustavi (Föderativ-Verfassung), to je, po narodih novo osnovane dežele morajo ‒ vsaka za se ‒ svojo lastno vladbo za vse domače oprave imeti, ktere se sklepajo v domačih deželnih zborih v poglavitnim mestu dežele in v domačim jeziku. Na Dunaji pa naj bo središno ministerstvo za oskerbovanje vunanjih deržavnih opráv s ptujimi deželami, vojskinih in denarstvinih reči, tergovine in kupčijstva. Na Dunaji naj bo deržavni zbor, h kterimu pridejo poslanci posamesnih deželá.

Le po ti osnovi se mora vsaka dežela tako vladati, de en narod druziga ne tlači in zatiruje; drugači nikdar ne bo mirú. Kmetje so odvezani poprejšnje podložnosti; kakor svobodni posestniki bojo poslani tudi oni od svoje soseske z enakimi pravicami v deželnim zboru govoriti v rečeh svojiga kraja. V slovenskih krajih bo tedej slovenski jezik mogel biti jezik zbora, zató kér je jezik dežele.

Poslanci na Dunaji! dobro pomislite, de le taka zavezna ustava je skala, na ktero zamorete terdno ustavo postaviti: vsaka druga naprava bi bila le staro poslopje, od zvunej novo pobeljeno, od znotraj pa razderto, gnjilo, le za malo časa slabo podperto.

Dr. B.