Koroške pesmi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Koroške pesmi
Ivan Albrecht
Izdano: Svoboda 1/6 (1919), 97–98
Viri: dLib 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Krik[uredi]

Vsi, kar nas je: oče in mati,
sestra in žena in hčerka in vnuk,
sin za očeta, za strica nečak:
roke so kladivo, misel težak,
ki gara in služi in dela.

Na polju, na cesti, na reki, v tovarni,
po ulicah tujih, v hrumeči kasarni,
z žalostjo silno ko v gori hajduk;
v dnevih viharja, ob urici zlati —
vse dela in služi, da kri vodeni!

Nagubana lica so trudna in vela,
naš znoj smo za tujce prelili v zlato —
že oče ni oče in brat ni več brat!
Sestra, ki v svet ji srce koprni,
šla je — in ni se več sama vrnila ...
Nemca bo v hiši domači rodila —
naš cvet je podnožnik za tujo petó.

Na polju, v beznicah in v hišah zločina
sestra in žena in hčerka in mati
sli tujčevi mora vse svoje izdati —
in ni ga očeta, ne brata, ne sina,
ki, z gromom Boga naj bi stopil na plan:
»Moj, moj je mučenec, naš Korotan!«


Romanca[uredi]

Tam on sedi, gospod župan Ogris
in ž njim gospa županja milostljiva.
»Ogris, Ogris, ti pil si našo kri —«
Gospe županji lice pobledi.

Konture vstajajo in strogi glas
kot da valovi butajo ob stene:
»Stotero src za en cekin svetal
in tisoč naših duš si že prodal!«

Ves Rož kipi, veljak molči,
pred njim pa plešejo skeleti:
»Tvoj oče ni bil tak kot ti —
še v grobu ti pekla želi!«

In dalje, dalje venomer,
izdajica je poteptana —
Ah, saj ni res! ... Gospod glavar,
župan, sodnik in en žandar

so zbrali se pri milostni gospej.
Zadeva važna: vojno posojilo!
Gospa prijazna, mož pa spi,
v kozarcih vince se iskri.


Pred znamenjem[uredi]

Že sto let stojiš in praviš o naši ljubezni
in tešiš nas, kadar smo gladni in jezni,
pretepam vindiški psi ...

O, stokrat sto let že nosimo k tebi spomine
in iz mislijo nate prenašamo vse bolečine,
ponižani vindiški psi ...

Že stokrat sto let — ljubezni in sebi v zasmeh!
Na križu si, Kriste, bil sprava za greh —
čemu pa mi bedni, mi vindiški psi?!


Pisar[uredi]

S cesarsko pištolo hodi pisar
in vije cesarske pravice
in stiska cesarske petice —
po zemlji in v hiši — povsod gospodar.

Še lani na naših se žuljih je grel
in trgal iskrene ljubezni cvetove;
zdaj koplje pod nemškim klobukom grobove
nam, bednim rednikom, ta kleti plevel!