Korošicam umrlim v Ravensbrücku
| Korošicam umrlim v Ravensbrücku Vera Albreht |
| |||||||||||||
Skozi zamrzla okna barake
je policajka zakričala: «Transport
s Koroške! Sto dvajset žená!«
Začule lesenih cokel smo korake
po skorji zledenelega snega.
Našemljene v cunje, na pol nagé,
so stopale v vrstah sključene,
pešačile so že teden dni
do smrti izmučene ...
Takrat je planila kot blisk Tomazinka,
začutila domačo je kri:
»Z Borovelj, Železne Kaple, Kotmare vesi,
joj, kaj se pri nas doma godi?«
Na mah se ji je zjasnil obraz,
vsa žalost je z njega splahnela,
zdaj njeni zemlji prišel je čas,
ki si ga je že davno želela.
Že tretjo zimo za strojem stoji,
ne moti ropot je neznanski,
le k sinu na Peci ji misel hiti,
kjer bil je odred partizanski.
Kot snopje so padale naše žené
s Koroške, druga za drugo,
prenesle niso tuje zemljé,
odete v žalost in tugo.
A ko je četrta zima prišla,
skopnela kakor snežinka
v kotu vsa bela utrujena
z Borovelj je Tomazinka.
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Spet padajo na zemljo snežinke,
na tisoč mladih grobov ob Dravi in Zili,
na neizkopan grob Tomazinke,
na zemljo sovražno, ki so jo s pepelom koroških žená pognojili.
Spet bije se boj za Borovlje, Železno Kaplo, Gosposvetsko poljé,
spet barantajo za dom, od koder so vas spodili,
a ne bodo izbrisali krvave zemljé,
v katero ste svojih src mejnike zabili!
Opombe urednice[uredi]
Besedilo je nastalo deloma leta 1944 v taborišču Ravensbrück, deloma pa po osvoboditvi v domovini. Zapisano je na nemške formularje. Pesem je v Ravensbriških pesmih (1977) objavljena z naslovom Transport, 1977, str. 19-20. S tem naslovom je bila objavljena v Slovensko pesništvo upora 1941-1945, izbral in uredil Boris Paternu, knj. 4.: zaporniške in taboriščne, izgnanske, iz tujih enot, sodelovala Irena Novak-Popov, Novo mesto, Dolenjska založba, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1997, str. 335.