Korint
| Korint Glas Tomaž Šalamun |
Krik → |
| |||||||
Heeeej! Če bodo ti konji lulali na mojo
travo, bom pobil lastnika. Prebolel sem že
ošpice, gripo, oslovski kašelj,
zaman mi ponujate to mrhovino stekla.
Krtom mir. Naj se razparajo in
medijo v okroglih loncih.
Vrtavke so vedno trmaste. In
noga, ki se pogrezne v sneg, ni
ladja, ki odcveti v nebo. Prišel sem pred
kočo. Na vetru so se sušili preprani
predpasniki. Vsi ročaji so
zarjaveli, odkar sem bil zadnjič v teh
krajih. Koce so iz vej drevja. Pod
Krnom je bilo štirinajst metrov snega.
No, in? Vsi, ki so pilotirali, so se
zarili z nosom v zemljo. Eni so igrali
tanis. Nabokov je kosil z Buninom.
Dolga zrcala, stlačena v buško, lečo.
Šestintridesetkrat povečani konj.
Bacili so vseplastni. Na bacilu lahko luščiš
žito. Penk, penk, sardine, kruh, maslo.
Obrat, ki je večkrat storilnost viharjev.
Morski psi, faza treme in omame.
Moj kapitan je dentist. Fabbio je že na
robu starostne meje. In kina v Puli,
sladoledi v Poreču. La mula di Parenzo,
ki ji zvončkljajo kosti.
Oo, ee,
stando fermo,
con un piede,
con una mano.
Gúčati.
Razdedinjenje se dogaja slastno, hlastno,
pomirjajoče obilno. Propadle gozdove
inšprica SS oficir. Si se ti
spomnil? So to tanki s pravimi
gosenicami? Taki, ki se elegantno
zvijajo tudi po saharskih gričih? In
kaj bo rekla Wysza? Antropolog, ali,
umrla, ali kaj je že. Ne, ne,
orientalist, ki ga je kap v banji.
Lee sem dobil za tri tisoč lir.
Kaj se je skotalilo z omare? Komu sem
grozil, da ga bom vrgel z okna?
Korenina božanske rastline je objeta okrog
j. Dar na dar. Tlesk po plečih.
Vidre, s tenkimi trebuščki na izbočenih
lehnjakih. Lom ravne črte v vodi.
Mraz ničevih tokat.
Drgetanje naj se razplava v mleku.
Naj se potopijo jarčki. Naj betonsko
ploščo zliže goba. In ko bom prišel spet
sem v te tople kraje, bo slina
svetega vaškega bebca blažilna.
Martinu se bodo okrepile kosti.