Korenska vojska

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Korenska vojska
Borovcem v album napisal A. Pufar
Izdano: Slovenski narod 12. avgust 1907(40/185), 13. avgust 1907 (40/186), 14. avgust 1907 (40/187),
Viri: dLib 185, dLib 186, dLib 187
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

To je bilo takrat, ko je Turnov študent z vsemi svojimi srčnimi mislimi mislil na krasne oči lepe Kovačeve Francke. Pred hišo je ležal na klopi, kakor je bil dolg in širok. Zaljubljene njegove misli so se družile z naglimi oblački tam na modrem nebu in so se plazile ob lepi Francki in so poljubovale njena sladka usteca. Vzdihal je kakor Petacev muc, ko se plazi na streho v lepi mesečni noči k mili Koširjevi mački. Kajti — o groza! — Turnov študent je bil zaljubljen do smrti. In če je bil zaljubljen, so trpeli beli oblački, plavajoči na horizont, in so trpeli tihi vetreci, šumljajoči skozi tiho polnoč; kajti vznemirjali so jih zaljubljeni vzdihi mladega študenta, ko je ležal pred hišo na klopi, mislil na krasne oči lepe Francke in kradel bogu iz žepa zlati čas. — To je bilo takrat, ko so se zategnila široka usta hudiču za vratmi cerkvice sv. Andreja. Zategnila so se hudiču široka usta do dolgih ušes, pokazali so se beli zobje in so so mu oči zaprle v zadovoljnosti. Zasmejal se je hudič, in pred oltarjem je zajokal za pet tisoč ociganjeni, revni sv. Andrej in si je brisal z rdečim robcem gorske solze ...

Župan Bobonček se je privalil iz svoje hiše. Edini šop las mu stal od groze pokonocu in po njegovem debelem, kakor sod okroglem telesu ga je oblivala kurja polt. Usta so se mu odprla na široko in hlastal je kakor riba, če jo vržeš na suho. Pri gredi se je prijel za planko in se je je držal krčevito, kot bi se bal, da se zdajinzdaj pogrezne v zemljo. Iz ust mu je prihajalo ječanje, podobno kruljenju pitanih, za klajo zrelih prešičev ... Stali so tam oče župan, držali se za planko, in na častitljivi plešasti glavi jim je stal edini šop las pokoncu in kurja polt jih je oblivala.

In prilomil se je za očetom županom dolgi občinski tajnik Klaftra. Komaj so prestopicale palčice njegovih čapljinih nog, kakor bi se bale, da se prelomijo vsak trenutek. In šibice njegovih smrtnih rok so balansirale oprezno, kajti nosile so velikanski občinski rog, katerega je podaril v sivih, davnih časih modrim in bojevitim dedom bog Ficlipucli. In jadral je gospod Klaftra od hiše, prijadral je do očeta župana in palčice so se uprle ob mater zemljo. Povzdignil je svoj debeli, martovsksi glas gospod Klaftra, izpregovoril je in rekel: »Vse časti vredni oče župan, naj vam ležejo sivi lasje zopet na častito glavo. Kurjo polt naj vam pozobljejo putke, ki se pasejo po vrtu.« 

Tako je izpregovoril in rekel gospod Klaftra. In čudo — polegli so se lasje in kurja polt je prenehala. Izpustili so debeli prsti planko, in oče župan so stopili za korak naprej.

»Ru-uu-u,« so rekli in dejali, in šop las jim je stopil zopet pokoncu in kurja polt jih je oblila vnovič.

Gospodu Klaftri se je storilo milo. Zajokal je napol, in palčice so se stresle. Dvignil je občinski rog in je govoril in rekel: »Usmiljenja vredni oče župan, naj se odpro vaša modra usta, naj pihnejo v mogočni rog, da se bo razleglo po vsej deželi Kolovoziji: Na pomoč! V orožje!«

Gospod Klaftra je pritisnil rog k ustom očeta Bobenčka. In takrat so se napihnila častita lica in kri je zalila široki obraz. Oči so hotele stopiti očetu županu iz jamic; šop na glavi je omahnil in kurja polt je izginila popolnoma ... Iz roga je zabučal glas, mogočen in dalekosežen, in gospodu Klaftru je od strahu kleenilo koleno in omahnil klobuk na glavi. Razleglo se je kroginkrog in odmevalo od vseh strani. Tako je pač klical mogočni bog Ficlipucli svoje hrabre čete, predno je šel v pokoj in je podaril našim bojevitim dedom v davnih časih svoj mogočni rog.

Zabučalo je kroginkrog. Turnov študent je padel od strahu s klopi in je mislil, da je padel z oblaka, na katerem je ravno veslal s svojimi mislimi in je gledal na zemljo, da bi videl lepe oči Kovačeve Francike. S klopi je padel in je klical boga Apolona na pomoč; vseh sedem muz je poklical, da ga zavijejo v tančico in ga odpeljejo v senčne gaje večnega Elizija.

A niso prišle jasnooke boginje. Le Ficlipunclijev bojni rog je odmeval po širni dolini. Bučalo je, da se je tresel mogočni Prisanek in so se poskrile divje koze med gručevjem. In zgrinjali so se hrabri Borovci na občinski trati pred hišo očeta župana. Prikrevljal je iz »hudičeve kapele« občinski sluga Šveder. Pri »hudičevem oltarju« je molil v strahu in prosil svetega duha tolažbe in pomoči. Prigugal se je nočni čuvaj Zep Krevelj, primodroval je vaški filozof Raček; spremljal ga je slavni borovški pesnik Libet in generalissimus vseh Borovcev, preslavni Mišnjek. Videl si med zbranimi mnogo imenitnih mož, o katerih bo večno govorila borovška povestnica. Stal si tam v vsej svoji mogočnosti, o v žvižganju izobraženi Breganja, mož večnega spomina! Spoštljivo je migala tebi v čast svoj jeziček Urška »na fedrih«, in Častiti Kofetič ti je dvigal kadilnico. — Kako naj proslavljam imena vseh Borovcev, ki so se zbrali tisti dan na občinski trati? Slavnejši bi moral biti kot Homer in večji kot Libet, modrejši kot filozof Raček in genialnejši kot Mišnjek. Kajti Hektor tiči v vsakem Borovcu in Paris in v vsaki Borovki Helena in Afrodita. Kako naj proslavljam potem dotem dostojno vas, o hrabri, božanstveni Borovci?

Nehalo je bučanje. Gospod Klaftra je vzel rog od ust častitega očeta župana. In Bobenček je nagnil glavo — takrat pa so podali mati županja gospodu Klaftri brisačo. Šibice so položile rog v roke Švedrove. Prijele so brisačo in so brisale vroči znoj s širokih lic in so otrnile tudi šop na častitljivi glavi. Kroginkrog je bila zbrana silna množica vseh vaščanov. Od prvega bosopetnika do zadnjega nadušljivega starca — vse se je gnetlo okrog svojega glavarja. In bil je šum in hrum in krik in vik.

Odprli so oče župan usta, da se jim je pokazal edini, široki kočnjak. In tedaj je zažvižgal divni Breganja v prste in je zamahnil gospod Klaftra z brisačo — in nastala je grobna tišina. Dvignili so oče župan roko, izpregovorili so in rekli:

»Dragi moji, modrijan Racek je imel prav, ko je prerokoval silno vojsko. Nismo mu verjeli takrat, ko je zrastel tisti nesrečni koren ob Krotniku. Korenci so zbesneli in so kruto razžalili naša odposlanca. Povohati so dali nesrečnemu Sodčku koren in so ga vrgli v Krotnik. V hladnih valovih je našel svoj rani grob, blagi Sodček ... A vrlemu našemu Svedru so stopili na kurje oko, in siromak se je komaj rešil. Poglejte ga reveža — in usmiljenje bo govorilo iz vas.« Tako so rekli oče župan. In posmrknil je Šveder in je zajokal. Ozrlo se je v njega tisoč solznih oči in zagrmelo je, kakor bi razsrjeni grom razsajal okrog Borovcev: »Smrt Pesoglavcem! Smrt Krotnikom!«

In zopet so dvignili oče župan roko in zopet je zažvižgal divni Breganja in je zavrisnil Kofetič.

»Maščevati se hočemo, da, junaki! Zabučal je rog slavnega Ficlipuclija« — klecnilo je koleno očetu županu in hrabrim Borovcem — »in vas poklical na vojsko. In zato se gremo še danes bojevat za našo pravič­no stvar. Z nami je Fielipucli« — klecnilo je koleno očetu županu in hrabrim Borovcem — »priborilii si bomo hrabro zmago, katero bo sporočil slavni Libet večnosti. Govorilo se bo o hrabrih Borovcih in Borovkah, dokler bo stal svet. Takoj gremo vsi v krvavi boj!«

»Gremo ... vsi, vsi!« — Zatulili so srčni možje in hrabre Borovke so zavreščale, da so jim hotele počiti junaške grudi. Zadrvili so se bosopetniki in so si skočili pogumno drug drugemu v lase. Vseh se je polastila sveta navdušenost, da so se potili goreči obrazi ... A dvignil se je med njimi filozof Raček in je pričel govoriti. O narodnem pravu je govoril in je prešel počasi na emancipacijo žensk.

»Mož je poklican za to, da nosi orožje, a žena naj ostane pri burkljah. Naj deli mož slavo z ženo, ki ima tak jezik, da si prilasti nazadnje vso zmago sama sebi? Ne bom govoril o atomih niti o descendenci, po katerih preide zaslužena moževa slava na ženo. Zadosti — babe naj gredo v cerkev in naj molijo za našo zmago.«

Bile so to nesmrtne besede modrijana Račka, ki je sovražil strastno krasni spol. Nastal je vršič med nežnim spolom in upor, a ukrotili so ga trdi možje in so nagna i svojo ljubezen v cerkev. Tuleč so se spustili zakrili bosopetniki in so drvili na zvonik. Jokaje so molile žene v cerkvi in so prosile nebo za srečno vrnitev okrutnih mož.

In takrat se je razvrstila vojska na občinski trati. Vrhovni poveljnik, oče župan Bobenček, so se pogovarjali in posvetovali z generalom Mišnjekom in so dajali pobočniku Švedru povelja. Lepo je bila razvrščena vsa junaška vojska in je gledala sovražno na daljno vas divji h Korencev ... Gorje vam, brezsrčni, verolomni prebivalci ob šumečem Krotniku! Bliža se vam vojna z ognjem in mečem; vaša kri bo tekla in vaša bivališča se bodo spremenila v prah in pepel.Kakor ob potresu se bo razrušila sinja Mučna gora in bo zagrebla vaša krvava trupla ...

»Naprej!« je velel general Miš­njek, in vsa vojska se je premaknila. Dvignil se je s ceste prah, in solnce se je zakrilo takrat v temnosiv oblak.

Čudo se je bilo dogodilo na Korenu. Na njivi, nedaleč od koče, kjer je stanovala zlobna čarovnica Amruša, je zrastel čez noč velikanski koren, ki je bil ravno tako dolg in širok kot čarovnica Amruša. Strah je zavladal tisto jutro po vsem Korenu in po vsej dolini. Videli so bili sinoči, da se je dvignila čarovnica Amruša na metli v zrak in je hitela potem naravnost na Jalovec. Čez pol ure se je vrnila vsa goreča in ravno nad njivami se je ustavila. Padlo je na tla nekaj velikega in temnega, in čarovnica je izginila. Nihče je ni videl drugo jutro v koči - videli so samo velikanski koren sredi njive.

Strah se je polastil vsega Korena in grozna zmešnjava je zavladala kroginkrog. A tedaj se spomnil stari Krotovar prerokovanja svete Komelastike. Pod Mučno goro imajo spravljeno pisanje svete Komelastike. Nihče ne ve za kraj razen častitega Krotovarja. Spravljeno je v skrinji, ki je narejena iz samih žabjih kosti in iz zob jezikave, rajne Frfulje ... Spomnil se je tedaj Krotovar prerokovanja svete Komelastike in je izkopal častitljivo pisanje. Dolgo je brskal po knjigi in nazadnje se mu je razsvetlil obraz. Stalo je tam pisano in sveta Komelastika govori:

»Zasvetilo se bo nad Jalovcem in ostalo nad Korenom. Na njivo bo padlo in zrastlo črez noč. In blagor bo Koren — zrastel bo velik in mogočen, in blagor bo nad Korenom.«

Radost je zavladala po vsem Korenu. Besede svete Komelastike so šle od ust do ust, in trumoma so prihajali ljudje častiti velikanski, srečonosni koren. A izvedeli so zanj tudi Borovci. Poslali so učenega gospoda kaplana Ceferina, da zaroti nesrečni čarovniški koren. In prišli so gospod Ceferin; stisnili so obraz v ginljive gube in si tiščali z robcem nos, ker od korena je prihajal čudovit duh. Dvignili so roke gospod Ceferin, da bi zarotili. A takrat so prihiteli Korenci z vriščem in krikom in so obdali grozeč gospoda Ceferina.

»Panajo ga, panajo!«

Strašen srd se je polastil Korencev. Začele so se dvigati pesti, in takrat so pokazali gospod Ceferin pete svojih slokih nog. Z velikanskimi koraki so premerili pot do doma in so se zaprli v svojo sobo in so molili h križanemu.

Poslali so Borovci nove može h Korencem in so zahtevali, naj uničijo nesrečni koren. Gospod Ceferin molijo doma že tri dni za odvrnitev grozne nesreče, ki jo je poslala čarovnica Amruša na svet. Zvonovi zvone zjutraj ob sedmih v ta namen ... A Korenci so mrmrali besede svete Komelastike in so razgnali Borovce. — In naposled so se ujunačili oče župan Bobenček in so poslali Sodčka in Švedra s sekiro nad koren. A žalostna je bila usoda Sodčkova in Švedrova. Povohal je blagi Sodček koren in našel potem smrt v hladnih valovih šumečega Krotnika. Stopili so Švedru na kurje oko in ga zapodili. — In ko so izvedeli oče župan to žalostno vest, jih je oblila kurja polt in šop na glavi ji m je stopil od groze pokoncu ... Vojska je bila neizogibna.

Nagibalo se je solnce k belemu Jalovcu, ko je dospela borovška vojska na Križnico. Oborožena je bila s koli, ki jih je potrgala iz korenskih plotov; pogum jo je razvnemal in osveta jih je navduševala. Na čelu so ji stopali oče župan, in tuintam jih je oblila kurja polt in tuintam jim je hotel privzdigniti širokokrajni klobuk na glavi šop sivih las.

Stopala je vrsta za vrsto pogumno in trdo; le tupatam se je dogodilo, da se je zašibilo koleno in so lezli mravljinci po hrbtu. In tako so se prikazale prve hiše. General Mišnjek je dvignil kol, in takrat je zabučala bojna pesem:

 
»Pod Mučno goro.
kjer konje dero,
Škrjančeve frajle
pa čreva pero ...«

Korakale so čete mimo praznih hiš in so pele navdušeno. Prešle so črez most in se pomikale ob Krotniku navzgor. Takrat pa je jelo biti pri sv. Andreju plat zvona. Prikazali so se Korenci vrh klanca in so zakričali bojno geslo:

»Cokljarji! Cokljarji!«

Kakor lava so se vsuli po klancu in navalili na hrabre Borovce. Udariti so hoteli oče župan, a so se prevrnili na tla. Ležala je njihova častitljiva oseba v cestnem prahu, in mravljinci so jim gomazeli od nog do šopa častitih las. Nanje se je prevrnil gospod Klaftra in je zakrilil z rokami. Zašibila so se bojevitim Borovcem kolena, ko so videli načelnika na tleh. Obup se je polastil vseh src in na čelo je stopal znoj.

»Kdor se Boga boji, naj beži!«

Zavrisnil je Kofetič in je pokazal vsem hrbet. A takrat je privihrala druga četa odzadej, in častitim Borovcem so popadali koli iz rok. Nagnile so se glave na prsi in oči so se zasolzile ...

Turnov študent se je naslonil na plot in je gledal preko šumečega Krotnika. Ah, da — tamkaj stoji bela hišica in v nji cvete paradiž, poln lilij in eksotičnega cvetja. Ah, da — tamkaj stanuje ona, ki so jo prinesli angeli iz nebes in so ji razlili zvezdni svit v oči ... Tamkaj stanuje in sanja v tihih nočeh; zvezde ji zro na bele grudi in mesečni svit se igra z njenimi lasmi. Tamkaj sanja — a on hrepeni in umira v mladi ljubezni kot Asra, ko pogleda lepi devojki v oči.

In prikazala se je Kovačeva Francka na pragu. Z roko je zasenčila oči in je gledala v daljo, kjer je besnela krvava bitka.

Zganil se je študent in gorko mu je bilo postalo v srcu.Skočil je preko plota in šumečega Krotnika in je hitel z brzimi koraki črez polje.

»Pozdravljena, Francka! Po zdravljene krasne oči!«

Stal je pred njo in ni mislil na bitko, ki je besnela tam gori na cesti. Zamaknil se je v krasne oči in ni izpregovoril.

»Turen — lej ga!«

Odprla so se rubinasta usteca in pokazali so se beli zobki. Zasmejalo se je rožno obličje in so zamahnile drobne ročice. Opotekel se je študent in krasne oči so izginile.

»Turen ... Turen!« — Iz veže je zadonel še smeh, a potem je utihnilo vse. Stal je tam Turnov študent in je tiščal desnico na čelo. Zasolzile so se oči in bolest je trgala srce ... Pridrvila sta nanj dva fanta in ga suvala v hrbet. Opotekal se je pred njima, glavo globoko na prsih, in od solza mokre oči so zrle brezizrazno v daljo. Megla je bila povsod, v duši in pred njim. Zavedel se je šele v temnem kraju in se je ozrl začuden okrog.

V mračnem hlevu je ležala hrabra vojska bojevitih Borovcev. Iz vseh kotov je prihajalo zdihovanje in ječanje. Težko kruljenje se je glasilo sem od vrat, kot bi tam umiral za klajo zrel prešič. A tam so čepeli oče župan Bobenček in duša se jim je trgala od telesa.

»Ru-uu-u ... Star sem, pa me ne vidiš, smrt. Kosti so mi zrahljane, pa ne prideš ... «

Zajokali so oče župan, in iz vseh kotov je prihajalo posmrkovanje. Debele solze so se točile takrat, baje kakor še nikoli tako.

»Hrabro smo se borili, nič nam ni reči,« so za krulili oče župan. »A čarovnica Amruša je nam vrgla pesek v oči — in propadli smo.«

Nastal je molk. Le tupatam je pomrknil še kdo v tišini. In takrat je zažvižgal divji Breganja in je zavrisnil Kofetič: »Molimo!«

Začul se je tudi glas filozofa Račka. Na jasli je naslonil svojo bistro glavo in je modroval: »Molitev je lestva, po kateri so pride do boga in do rešitve. Turnov študent naj moli. V črni šoli je in ve, kako se pride do božanstva.«

Izpregovoril je Racek in je utihnil. Dregnil je Libet študenta v hrbet in je zapovedal: »Moli!«

Turnov študent je mislil na krasne oči. Obup mu je razjedal mlado dušo, in zdihoval je pretrgano in bridko. Ko je začul povelje, je dvignil solzne oči in je pričel peti z jokavim glasom:

»Cur me, Francka, odio persequeris et indignitate? Miserere, miserere! Et cor meum laudabit te in saecula saeculorum.«

»Amen!« je zabučalo po vsem hlevu. Utihnilo je posmrkovanje in up je napolnil srca obupanih. Rešitev pride gotovo. Sveto petje študentovo prodre do božjega stola, in bog pošlje svojega angelja zatiranim na pomoč. Zdelo se je vsem, da je hlev poln božje svetlobe in da angel že odmika zapahe. Radost se je naselila v potrta srca, in sem od vrat ni več prihajalo kruljenje očeta župana. Petje se je razlegalo po hlevu kakor nekoč v žareči peči, kjer so se cvrli božji mladeniči ...

»Mors iam mihi ex oculis tuis, Francka, pallida appropinquat,« je pel Turnov študent in srce se mu je trgalo.

Noč je polegala na Koren. Zamigljale so srebrne zvezde in tam doli se je prikazal izza gora Široki mesec. Pod Mučno goro je zalajal lisjak in na bajerju so zakvakale žabe in race. Skozi Koren pa se je premikala procesija. Prvi je korakal sivi Krotovar in nesel na žametni blazini prerokovanje svete Komelastike. Za njim so nosili fantje žareče baklje, zatem krepki možje srečenosni koren in pred njim so trosile devojke cvetje na cesto. Šel je ves Koren v izprevodu, in petje je odmevalo kroginkrog. Na Mučni gori so napravili grob iz Vitrančevega mramorja, kamor so položili prerokovanje svete Komelastike in srečenosni koren. Na grob bo pa postavil umetnik, slavni Pungrt, sohi svete Komelastike in čarovnice Amruše. Zaslovela bo potem Mučna gora širom sveta, in romarji bodo prihajali trumoma na sveto in častito goro in bodo govorili: »O gora, ti veličastna Mučna gora! Sreča je v tebi in slava na tebi ... O gora, ti veličastna Mučna gora!« 

Gostili so se Korenci tisti večer in slavili zmago. Vino je teklo z miz, in vriskanje in popevanje se je glasilo in odmevalo na strmi Jalovec. Velik je bil tisti dan v zgodovini Korencev in Mučne gore. V zlatih črkah se blesti na stolpu sv. Andreja.

Samo dva moža se nista veselila zmage. Sedela sta tam pred hlevom slavni Pungrt in dični Juhet in stražila jetnike. Povesili so se jim a brki in melanholija ju je napadla.

»Težko nalogo so nama dali«, je vzdihnil Juhet. »Maste se in zalivajo. A nama je grlo raskavo.«

»Težko nalogo so mi dali. Kako naj mislim na kipe, ko se mi suše možgani. Težko nalogo so mi dali!«

In divni Pungrt je zastokal in se je usedel na kup gnoja. Zagledal se je v široki mesec in je pomislil : »Brezna ga ima čutaro pod posteljo ... Izmaknil bi ga.«

Pomislil je tudi Juhet in se je tudi domislil: »Polno čutaro ga ima. Zelen je in steče dobro po grlu.« — Razjasnil se je obraz slavnemu Juhetu in je izpregovoril: »Pungrt, zvezde klatiš z neba. Skoči pod posteljo in ga izmakni.«

Skočil je divni Pungrt na noge in je zadel z glavo skoro v zvezde. Premaknil je noge in izginil. Vrnil se je s čutaro in obraz mu je žarel. Globoko je pogledal v steklenico, in takrat se je razvezal tudi Juhetu jezik. Z jezikom je mlasknil in goltal nektar iz čutare. Sedela sta tam na gnoju in mesec ju je obsvetljeval.

»Prokleti cokljarji!« Zaklel je Pungrt in je nadaljeval: »Čuj, kako prepeva študent, kakor da bi mašo bral ... Hudirja pana - verjemi mi, Juhet, da ga pana!«

Juhet je pogoltnil zadnjikrat in je odvrnil: » V svetem vangelju stoji zapisano: Zaprl je mladeniče sveti kralj Zabuheldonosar v peč. Pa so zapeli fantje tisto o romarju, pa so prišli angeli in so pogasili ogenj. Pa se je prijel sveti Zabuheldonosar za nos ... Res, malo me je strah — študent je, pa še iz črne šole.«

»Tisto o svetem Zabuheldonosarju pa lažeš, Juhet,« je ugovarjal Pungrt in srkal iz čutare. »Niso peli fantje o romarju, niso ne! Tisto so peli o sveti Komelastiki in Korenu.«

»Ti lažeš, Pungrt,« ga je zavrnil Juhet in mu je iztrgal čutaro iz rok. »Ti lažeš. Peli so o romarju, ki se je pisal Kamposteljem. Lažnik si, Pungrt.«

»Kaj, jaz lažnik?« — Vzpel se je Pungrt do neba in je zagrabil za čutaro in jo izpraznil z velik m požirkom. »Reci: Sv. Komelastika!«

»Reci: Kamposteljem!« je zavrisnil Juhet in je zgrabil Pungrta za bedro.

»Sv. Koinelastika!«

»Kamposteljem!«

Dvignil je Pungrt mogočno roko, da bi zamahnil nad Juhetom, a takrat je otrpnil, da mu je padla čutara iz rok. Tam nad Črnim vrhom se je prikazala svetloba in je hitela proti Korenu. Borovška Čarovnica Štefelinka je letela na žareči metli na Jalovec.

Polegla se je jeza v razsrjenih Korencih. Popadala sta na tla in sta stokala strahu. Lasje so jim a stali pokoncu in pričakovala sta smrti. Tresla sta se in sta molila. Ko sta se zopet zavedela in sta se upala spet ozreti na nebo, nista videla več čarovnice. Poskočila sta na noge in sta odbrzela na vas oznanjevat strašno novico, da je prišla čarovnica Štefelinka in osvobodila jetnike. Z metlo ju je udarila čarovnica. Otrpnila sta in takrat so se odprle duri in Borovci so izginili ...

Umolknilo je za nekaj trenutkov veselo popevanje in vriskanje. Od začudenja so onemeli Korenci. Potem pa so hoteli planiti vsi za bežečimi Borovci. A vstal je med njimi častitljivi Krotovar. Zamahnil je z roko in je rekel: »Premagali smo jih in nagnali — kaj hočemo še več? Rešena je čast svetega korena — rešena na veke!«

Vsedel se je častitljivi Krotovar. Zaorilo je krog njega tisoč glasov in kozarci so se dvignili.

»Bodi češčen sveti koren! Bodi moljena sveta Koinelastika!« —

General Mišnjek je pogledal previdno skozi špranjo v mesečno noč. Nikjer ni videl stražnikov in je zato stopil pogumno k durim. Uprl se je v nje — in tedaj je zaškripalo in duri so se odprle na stežaj. Zavrisnil je Mišnjek in za njim so zavrisnili vsi Borovci in so planili na cesto. Hiteli so z brzimi koraki naprej in so se ustavili šele na Križnici spehani in potni. Tam doli na klancu so zapazili množico žensk, ki je prihajal a možem nasproti. Na čelu jim je šel gospod kaplan Ceferin. Klavrno je korakal pred junakinjami in sloke noge so se mu tresle. Kraj njega pa je šla sveta Urška in je tiščala h grudim v belo platno zavitega Jezuščka, svojega večnega spremljevalca. Pozdravili so se in tisoč vprašanj je zavreščalo. A molčali so možje in so mrmrali le tupatam besede o zlobni čarovnici Amruši. Z brzimi koraki so speli naprej in žalost jih je morila.

Zabarikadirali so se na sinjem Malem rutu in so pričakovali sovraž­nikov. A bilo jih ni od nikoder. Tri dni jo počivala vsa vas tam gori, in tedaj se je dogodilo nekaj, kar je pretreslo vse do mozga in kože.

Zahajalo je solnce. In oče župan so sedeli pod visoko smreko in so gledali za solncem. Žalost jim je razjedla že vse srce in skrb jim je zastrupila že vso kri. Gledali so za solncem in so vzdihnili:

»Greš, o solnce, in ne vidiš naše nesreče ...«

Vzdihnili so oče župan in so obrnili oči, da se je pokazalo belo. Trudna glava jim je omahnila in je počilo nesrečno srce ... Ločila se je duša slavnega mučenika borovškega od sveta, in sveta tišina je vladala kroginkrog ... Le iz daljave so prihajali turobni glasovi Turnovega študentu, ki je tožil samotni sinici o trdosrčni, krasni Kovačevi Francki ...

Tako se konča velika epopeja nedosežnega, prerano umrlega pesnika borovškega Libeta. Našel sem jo med staro šaro. knjiga na knjigi, in krasno pisano z umetnimi pismenkami. Razveselila se mi je duša — ah, bog, zdaj rad umrjem, ker si mi dodelil to srečo, da sem našel največji slovenski in svetovni ep, pred katerim se mora skriti Ilijada in Odiseja.

Slovenski rod, zdaj se pričenja zate doba svetovne slave. Pridobil si ime in svet te bo spoštoval. Govorilo se bo o tebi vsepovsod v sive veke.

Na kratko sem napisal vsebino te velike epopeje in sem izpustil veliko važnih dogodkov. A svet bo kmalu spoznal vsako važno stvar. Ker tiska se že slavna epopeja, ki bo v kratkem prehodila ves omikani svet.

V Libetovem imenu ste se proslavili, hrabri Borovci, v Libetovem imenu bodete živeli v sive veke in vaša vas bo stala tu večja in krasnejša kot Troja. Nevenljiva slava bo vila lovorjeve vence med vami in duh nesmrtnega Libeta bo vas napolnjeval vsekdar ...