Korístnost rastljínoznanstva
| Korístnost rastljínoznanstva anonimno |
| |||||||||||||
Pretekli teden je gosp. Andrej Fleišman, naš izverstni rastljinoslovec, v Ljubljanski živinozdravniški šoli začel podúk rastljinoznanstva, sosebno tistih rastljín, ktere mora živinozdravnik poznati, de vé razločiti trave, ki so za kermo dobre od slabih, de pozná zeliša, ki so zdravila, in vé, ktere so strup. Živinozdravniku na deželi, ki si zdravila sam nabíra, de mu jih ni treba iz dragih lekarnic kupovati, de tedaj zamore tudi živino boljši kup ozdravljati, je ta vednost pošebno potrebna; pa tudi zató mora dobre, škodljive ali clo strupene zeliša dobro poznati, kér živina večkrat po klaji v hlevu ali po paši zbolí, in je tedaj treba vediti: ali ni kaj strupeniga vžila. Zavoljo tega je vodstvo imenovane šole g. Fleišmana naprosilo, de naj, kér mu je vsaka rastljina pri nas natanjko znana, prevzame očitni podúk rastljinoznanstva za učence živinozdravniške šole, kar je on tudi rad storil.
V sredo je začel učenje z nagovoram na učence v živinozdravniški šoli, kteriga zdej vsaki dan, razun sabote, nedelje in praznikov, od 5. do 6. ure popoldne daje v botaniškim vertu, kér pravo poznanje rastljin se ne da doseči iz bukev in malanih podob, ampak tam, kjer zeliša rastejo.
Nagovor,
s kterim je gosp. Fleišman poduk rastljínoznanstva v domačim jeziku začel, se pa takóle glasi: „Ljubi učenci! Rad sim se udal častnimu poklicu, Vas podučiti v rastljinoznanstvu, de boste poznali tiste zeliša, ki so živini tečne, škodljive, zdravilne in strupene. Čakal sim pa s tem podukam takó dolgo, de je čas prišel, o kterim nam je ljubeznjiva natora spet svoje rastljinske zaklade iz zemlje pokazala. Ta čas je zdej tukaj; zató se bomo zdej poprijeli tega poduka. Narpoprej vam pa čem namén in veliko koristnost tega znanstva sploh enmalo razložiti in povedati, kje, kaj in kakó se boste učili.
Rastljínstvo, naj bo travje, zelištvo, germovje ali drevje, je neprecenljiva podpora našiga življenja, in takó koristno in potrebno, de, ako bi nas ne bil modri Stvarnik ž njim podaril, bi nam skorej ne bilo moč živeti. To lahko vsak spozná, če je še tako prost in neveden, če le enmalo okolj sebe pogleda, kaj de vse iz rastljinstva za mnoge potrebe ljudí in žival rabimo. In če dalje premislimo, kakšna bi bila na svetu, če bi rastljinstva ne bilo! Kakšna je že pozimi, kadar sneg zapade in nam rastljíne in zemljo pokrije! Vse je pusto, kamor se pogleda; vse žalostno in neprijetno; otožnost in žalost nas sprehaja.
Vsa druga je na spomlad, kadar narava zgubí sneženo in ledeno odejo in se rastljinstvo spet oživí. Že perve cvetlice, ki se iz zemlje prikažejo, nas razveselé, de je kaj – še bolj pa smo veseli, če pogledamo po ravninah in dolínah, planínah in hribih, in zagledamo brez števila veliko cvetlic, ki se lesketajo v mnogih pisanih barvah in puhté prijeten duh iz sebe, de vsaciga človeka, ki ni ledeniga sercá, od nježne mladosti noter do stariga sivčika, živo veselje presúne.
Pa ne le človek, temuč tudi živalstvo se veselí prerojene narave, ktera mu zdaj ponudi za življenje toliko živeža, brez kteriga bi ne môglo obstati.
Iz tega, kar sim vam, ljubi učenci! tukaj ob kratkim pred očí postavil, spoznate neizmerno dobroto previdnosti božje, ki jo je vsim stvarém na zemlji po rastIjinstvu naklonila, – pa ne samo zató, de bi ga le imeli, gledali in le tjè v en dan vživali, ampak zató, de bi se ga v splošni prid vsih stvarí prav poslužili, za česar je vstvarjeno bilo.
Ako ga pa hočemo v naš prid prav obračati, ga moramo nar poprej prav poznati, – in zató je treba podučenja.
Poduk v rastljinstvu, ljubi učenci! se zamore pa le tam prav natanjko deliti in dobro razjasniti, kjer so rastljíne večidel vsih plemén in klasov vkupej sostavljene; – pervič zató, de se ne vidijo le take, ki so za rejo, za zdravila, ki so škodljive ali strupene, ampak zraven tudi vse tiste, ki so tem podobne in se lahko ž njimi zmešajo, de se po taki zmešnjavi dostikrat velika škoda ali nesreča zgodí, kakor žalostne skušnje učé; – drugič pa tudi zató, de se rastljíne takrat viditi zamorejo, kadar začnó kalí poganjati, kadar cvetó, séme, zernje in sad donašajo noter do časa, de dozorijo in se obleté. Zakaj nektere rastljíne se v teh časih tako zlo spremené, de, če bi kdo eno rastljíno popred vidil, preden cvetè, in spet potém, kadar cvetè ali kadar séme obrodí, bi mislil, de je čisto druga, ako je ni dobro in natanjko poznal. In zató je treba, de se večkrat v létu pregledujejo.
To se pa ne more natanjko zgoditi, kakor bi morebiti marsikdo mislil, po senožetih, dolinah ali hribih – in scer zató ne, kér se rastljíne tukaj ne morejo ob vsih poprej imenovanih časih in povsod takrat obiskati, kader se njih premembe godé.
Zató so botaniški verti potrebni, v kterih so v imenovani namén rastljíne večidel iz vsih plemén in klasov, iz domačije in druzih dežel vkup znešene in zasajene, de se lahko v vsih dôbah od zelenjenja noter do sada pregledujejo.
Tak botaniški vert ima tudi c. k. Ljubljansko učeliše že čez 40 lét, ki je v ptujih deželah zavoljo imenitnih rastljinskih zakladov skorej bolj znan in čislan, kakor v domačíi, in v tem vertu se boste tudi vi, ljubi moji! rastljinoznanstva učili.
Jez si bom prizadeval, kar se bo dalo, vam vse potrebne rastljíne na tanjko razkazati, kakšne de so, kakó se imenujejo, ali so zdravilne, koristne ali škodljive ali clo strupene, ali dobre za klajo, rejo ali pa druge rečí; – na dalje kogá se od zdravilnih za zdravilo rabi, ali korenine, štible, perje, cvetje, séme, zernje ali sad, – in kakó se vse te sorte razdelé, kakó ena od druge razloči, de se zamorejo prav spoznati. Nektere rastljíne so si namreč takó zlo podobne, de se večkrat velike zmešnjave zgodé, ktere so sosebno takrat nevarne, ako se dobra ali zdravilna rastljína zmeša s škodljivo ali clo strupeno.
V spričanje tega vam hočem pergodbo v razgled povedati, ki je je pred nekimi léti blizo Ljubljane zgodíla.
Ena ženska pride v neko hišo bolno obiskat, in jo popraša, kaj de jí je? Ko ji ta potoži in bolezin razloží, ji reče prijatlica: Lej! jez sim bila ravno takó bolna, pa sim se kmalo ozdravila. Oh, ljuba moja! pravi bolna, kakó si si pa štatvala, de si se ozdravila? povej mi. Prijatlica ji odgovorí: Eno zeljše sim si kuhala, in njegovo kuhano vodo pila, ki tam gôrle pri zidovih raste; daj si ga tudi ti nabrati in skuhati, potlej pa tisto vodo večkrat na dan pij. Bolna pošlje zares neko žensko k tistimu zidovju, kakor ji je nasvetovano bilo, si ga skuhati da, in ga pije. Ali poslana ženska ni praviga zdravilniga zeliša nabrala, ampak strupeniga, kér je pri tistim zidu več sort zeliš, dobrih, škodljivih in hudo strupenih rastlo, kterih ni poznala. Kakor hitro je bolna tisto kuhano vodo pila, jo je na naglama takó hudo po trebuhu viti in vjedati začelo, de je v malo urah umerla.
In tacih prigodb je veliko znanih, in tudi tacih, de je živina po vžitih škodljivih rastljínah nanaglama zbolela. Ljudjé pa niso vedili, od kod je to prišlo, dokler jim niso zdravniki tega povedali. Taka nesreča se lahko vsakimu zgodí, ki zeliša za zdravila ali postavim za kakšno župo, za pelinovec ali za druge rečí nabira, pa jih dobro ne pozná, naj bo že za živino ali za ljudí.
Iz tega se vidi, ljubi moji, de ni le samo za nektere ljudí dobro rastljíne poznati, temuč de je silno potrebno, de bi bilo ljudstvo sploh kaj več o tem podučeno, – pa žalibog! kakó bo ljudstvo od tega kaj vedilo, kér priložnosti nima, se v tem podučiti; ja še clo tisti, ki v mestih v vikši šole hodijo in se rastljínoznanstva učijo, se ga le premalo naučé, kér je bilo in je še veliko premalo časa za tako obširno učenje odločeniga. Tisti pa, ki niso v sedmo šolo prišli, če se niso po svoji lastni pridnosti tega poduka poprijeli, nimajo clo nobene vednosti v takó potrebnim rastljinoznanstvu!
Zató se pa tudi grozno velikokrat in od več straní sliši milo tožiti, in po zgubljenim času zdihovati: „toliko lét sim v šolo hodil, sim se pridno učil, skor vse sole sim premedel, pa kader domú pridem, ter hodim po polju ali kjer koli drugod, se mi zdí, kakor de bi bil v ptujim kraji; skor nič ne poznam in ne vém prav ime novati, kar rastljínstvo in scer natorstvo zadene.“ – To je žalostna pa gotova resnica! Silno koristno in potrebno bi tedaj bilo, de bi se prihodnjič tudi v nižjih šolah natoroznanstvo v nemar ne pušalo, in nar poprej povsod domače dobro učílo, potem še le ptuje; takó naj bi se ravnalo v rastljinstvu, rudnínstvu in živalstvu; v pervih šolah naj bi se začelo in potem sledílo po več žolah naprej, tudi šolski mladini ženskiga spôla naj bi se priložnost dala, sej nekoliko v rastljinoznanstvu se podučiti.
Po takim podučenju bi se še grozno veliko dobriga človeštvu skazalo, marsikaj noviga bi se še znajdlo, in marsikaka škoda in nesreča bi se odvernila.
Iz té razlage, čeravno le ob kratkim dane, lahko zapopadete veliko dobroto in koristnost, ktera iz rastljinstva za ljudí in živalstvo izvira, in tudi to de je silno velika potreba za šolsko mladost obojiga spola se ga v šolah učiti.
Vas pa, ljubi moji! letó še posebno zadeva in veže, se v rastljínoznanstvu, kar je moč, na tanjko učiti, zató kér si boste zdravilne zeliša tudi sami nabirali, ki vam bojo kakor orožje zoper bolezni služíle; pa tudi zató, de boste vedili in môgli prav presoditi, ali je ta ali una rastljína po spašnikih, senožetih in hribih za živino dobra in zdrava ali pa škodljiva in morebiti clo strupena.
Zavolj tega vam, ljubi učenci, še enkrat prav živo priporočim, de se tega uka pridno poprimete, in de se boste serčno prizadevali, se vsih téh rečí, kar je le mogoče, na tanjko navaditi, zató de se jih boste zamôgli pri svojih opravilih tudi prav poslužiti. Sej bo vse to le v vaš dobiček, in v prid naše ljube domovíne.
Znabiti, de vam morebiti kak nasprotnik te potrebne vednosti porêče: „čmu vam bo to?“ Tako puhlo glavo podučiti, bi ravno toliko zdalo, kakor zamorca umivati. Kdor kaj taciga zamore govoriti, je ali neveden, de Bog pomagaj! ali pa je hudoben in vam nevošljiv za vednosti, ki si jih boste pridobili: on pa v tàmi tapa!